Aleš Mustar: Nad rušo

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Aleš Mustar, pesnik in prevajalec makedonske in romunske književnosti, v zbirki z naslovom Nad rušo tematizira zgodovinski, družbeni, politični in kulturni kontekst pokopališč, ki jih skupaj s hčerko obiskuje od Slovenije prek vzhodne in deloma zahodne Evrope vse do Azije. Zbirka je glede na geografsko oddaljenost razdeljena na pet sklopov z naslovi Na rodni ruši, Pri sosedih, Malo dlje, Še malo dlje in Daleč stran. Začne se s sklopom Žale, kjer se pesnik ustavi ob skromnem grobu Jožeta Plečnika, igralcev Duše Počkaj in Lojzeta Rozmana, ob grobnici žrtev korziške letalske nesreče ter ob skupnem nagrobnem znamenju predstavnikov slovenske moderne, kjer ob ločenem Župančičevem grobu provokativno zapiše: “Je Cankarjeva / nesojena nevesta, / ko je dala urediti / skupni grob, / na četrtega, / še živega / mušketirja moderne / pozabila / ali pa takrat še ni bilo v modi, / da nekomu nagrobnik postaviš / že za časa življenja, / in je večno počivališče / našel pri nogah kolegov?” Pot na ljubljanskih Žalah, ki predstavlja uverturo v raziskovanje večjih pokopališč po svetu, se začne ob prihodu na bodoči družinski grob, kjer se ob maminem obrezovanju grmičevja zave smrtnosti staršev in nekega Janeza, ki je umrl na isti dan, kot se je on rodil. Sprašuje se, ali gre pri tem za naključje ali morebiti za reinkarnacijo. Obišče tudi grob starih staršev na pokopališču Videm-Dobrepolje ter se v pesmi Čebelje poslednje počivališče pomudi pri otroških spominih, ko je iz lista ustvaril improvizirana nosila, s katerimi se je trudil rešiti utapljajočo se čebelo: “… Obideta me otožnost / in strah pred smrtjo, / ki sem ju občutil / na mrliškem vozu, / ko me je dedek, / vaški furman, / vzel s sabo, / da sem v roki držal lanterno. / Na bregu po spominu iz lista / naredim mrtvaški oder, / položim jo nanj in odidem, / pustim prehranjevalni verigi, / da opravi svoje.” Pesmi v zbirki Nad rušo niso temačne, so preplet prvinske otroške radovednosti in antropološko-filozofskega pristopa pesnika, ki se čedalje bolj zaveda svoje minljivosti, obenem pa ga fascinira pokopališko ozračje na različnih koncih sveta, kjer se živi in mrtvi stikajo na obrobju velemest, državnih mej in različnih kulturoloških kontekstov. Tako se v prvem sklopu knjige odpravi v Rožno dolino na staro judovsko pokopališče pa tudi na pokopališče v Miren, kjer se sprašuje, “kaj so pili podpisniki Pariškega mirovnega sporazuma, da so kar sredi pokopališča zarisali državno mejo”. V drugem sklopu z naslovom Pri sosedih se po obisku zagrebškega Mirogoja odpravi na novo in staro judovsko pokopališče, kjer ga pot zanese h grobu prvega knjigarnarja v Splitu, Vida Morpurga, čigar knjigarna je preživela dve svetovni vojni in tri režime, vendar v njej ne najde antologije sodobne hrvaške poezije: “Če si je med knjižnimi uspešnicami / prostor priborila / antologija sodobne hrvaške proze, / poezija nima te sreče. / Bi kaj zaleglo, če bi na / grob položil dva kamna?” V osrednjem delu zbirke Nad rušo pot vodi Aleša Mustarja v Beograd v Hišo cvetja, kjer s hčerko obišče Titov in Jovankin grob, nato pa nadaljujeta pot v Skopje na britansko in francosko vojaško pokopališče ter na turško pokopališče, kjer se nahajajo krste na izposojo – tam se pesnik zgrozi nad diskrepanco, ki jo zazna med pokopališči: pri nas morajo svojci še za upepelitev kupiti krsto iz masivnega lesa, medtem ko je v Skopju izposoja krste brezplačna. Pokopališče Stadion v Sarajevu ga spomni na tragična devetdeseta leta, ko je umrlo ogromno mladih ljudi, ki bi na nekdanjem nogometnem igrišču zagotovo raje igrali nogomet kot bili tako zgodaj pahnjeni v vojno in smrt. V pesmi z naslovom Ado (1981-1994) se v Mostarju prikloni mlademu borcu v majhnem parku sredi mesta. Zaključni del tretjega sklopa je namenjen romunskim pokopališčem, kjer se sprehodi po Aleji pisateljev in ves radosten zapiše: “Končno je pravici zadoščeno. / Na bukareškem pokopališču / so grobovi pesnikov bolje obiskani / od grobov pisateljev. / Krasijo jih / sveže cvetje, lončnice in sveče, / da se ti milo stori. / Pri prozaistih najdeš umetne rože in vence, / prav nič drugačni niso / od zadnjih počivališč navadnih smrtnikov. / Redosled ne upošteva literarne vrednosti. / Kdo ve, ali se zaradi tega veliki kritik, / avtor zgodovine romunske književnosti, / ki je tudi našel večni pokoj med njimi, / ne obrača v grobu.” Čeprav se zdi, da gre Mustarju predvsem za primerjavo med grobovi pesnikov in prozaistov, je pozoren tudi na druge podrobnosti: na grobu Sylvie Plath najprej zazna počečkan priimek njenega moža, med sprehodom po gozdnatem pokopališču v Rigi, kjer išče grob latvijske pesnice, pa zapiše, da se “počuti kot Janko brez Metke”: “Občutek imam, / da bom vsak trenutek / pred seboj zagledal / hišico iz medenjakov, / zato začnem pri priči / brskati po nahrbtniku, / da bi našel piškot, / ki sem ga dobil / ob jutranji kavi, / in si označil pot nazaj. / Večina spomenikov nima / letnic rojstva / niti letnic smrti. / Popade me strah, / da sem ostal ujet v brezčasju.” V ospredju je vendarle bivanjska tematika, saj se iz pesnikovega nezavednega sproti vzpostavljajo potlačene vsebine, vezane na najbolj intimne strahove ... kot bi pogled na pokopališče odpravil blokado oz. cenzuro med zavednim in nezavednim delom duševnosti. Ko se v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Daleč stran sprehodi po pokopališčih na Baliju, v Šrilanki, Egiptu in na Japonskem, je v zadnji pesmi z naslovom Hirošima mogoče začutiti najbolj prvinsko žalost in bolečino: “Po obisku / spominskega muzeja miru / nimam moči, / da bi poiskal / pokopališče.” V zbirki Nad rušo nas Aleš Mustar seznanja z zanimivimi podrobnostmi s pokopališč doma in v tujini, iz katerih lahko izluščimo tudi običaje posameznih kultur; ob tem pa se pokloni pokojnim prijateljem in pesnicam po vsem svetu. Gre za zbirko, ki si jo bomo večkrat zaželeli prijeti v roke …