Moje, tvoje, naše - človekove pravice

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.Danes celo aktualnejša človekova pravica iz Splošne deklaracije kot pred 70 leti Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi. Tako pravi 12. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Ta je eden najdaljnovidnejših v deklaraciji, saj je ta pravica, ko s pametnimi telefoni, računalniki in različnimi pametnimi napravami tako rekoč vsak trenutek nezavedno puščamo informacije o sebi, danes postala izjemno aktualna. Edvard Snowden, nekdanji višji uslužbenec Ameriške agencije za nacionalno varnost, nam je razkril, kako vlade nediskriminatorno opazujejo prav vse, kar počnemo. Informacije o sebi v zameno za nekaj popusta brez premisleka puščamo trgovskim verigam, na internetu, na družbenih omrežjih, informacije o nas pošiljajo celo pametni hladilniki in pametne otroške igrače, vlade in podjetja pa jih skrbno zapisujejo, obdelujejo, shranjujejo in posredujejo drugim. Andrej Tomšič, ki se pri informacijskem pooblaščencu ukvarja s pravnimi, tehnološkimi in družbeno-ekonomskimi izzivi zasebnosti v informacijski družbi: Veliko podatkov o nas zbirajo država, v državnih registrih, evidencah, šifrantih, podjetja, zlasti na IT-področju, telekomunikacijski operaterji, zdravstveni domovi in zdravstveni sektor, zelo veliko akterjev, zelo veliko podatkov zbira o nas. Profesorica na Fakulteti za družbene vede Petra Roter: V zadnjih 10, 15 letih smo živeli v nekem obdobju, ko mogoče niti nismo razumeli, kako pomembna je ta pravica ali pa smo jo razumeli v tem klasičnem pomenu besede – da zapreš vrata v svojem stanovanju in imaš svojo zasebnost. Danes, ko govorimo o drugačnih vdorih v zasebnost: e-vdorih, komunikacijski varnosti, komunikacijskih povezavah, vdorih, ki jih delno sami dopuščamo, delno pa jih omogoča tehnologija, ki jo vsak posameznik seveda ne more obvladati do te mere, da bi se lahko zaščitil, se odpirajo nove razsežnosti pomena pravice do zasebnosti. Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon: Uredba o varstvu podatkov na ravni Evropske unije je dosežek na tem področju, ker nas je običajne državljane ali pa tiste, ki smo bolj družbeno dejavni, prisilila k temu, da se bolj zavedamo ne samo svojih osebnih podatkov, pač pa tudi podatkov vseh ljudi, s katerimi prihajamo v stik prek svojega dela, prek seminarjev, konferenc, objavljanje fotografij s svojih dogodkov … In mislim, da se je to zdaj zelo usedlo v našo zavest. In zakaj je pomembno zavedanje pomembnosti te pravice? Če se način vladanja v določeni državi spremeni, potem tudi tisto, kar smo mislili, da nam ni treba skrivati, postane lahko problematično, če nas kdo zaradi tega želi preganjati, zapreti, aretirati in tako naprej. Andrej Tomšič: Pooblaščenec letno izvede približno od 600 do 700 inšpekcijskih postopkov, od tega se dobrih 100 konča s prekrškovnimi postopki. Kršitve obsegajo od zlorabe osebnih podatkov za nezakonite namene, nenamenske uporabe zasebnih podatkov, recimo za zasebno rabo, neupravičenega posredovanja, javne objave podatkov … Konec maja je začela veljati enotna evropska splošna uredba o varstvu podatkov, ki je poenotila pravila in varstvo teh pravic v Evropski uniji. Medtem ko je uredba GDPR omejila trgovanje korporacij z našimi podatki, pa to ni tako tudi na področju nadzora držav nad državljani.