Moje, tvoje, naše - človekove pravice

Splošna deklaracija človekovih pravic bo 10-ga decembra stara 70 let. Postala je temelj razvoja človekovih pravic, na podlagi katerega so te po drugi svetovni vojni dosegle velik napredek. Kljub tedanjim zavezam držav podpisnic pa smo še vedno priče kršitvam prav vseh 30-ih členov deklaracije. V prihodnjih 10-ih tednih bomo v oddaji ob tej priložnosti - 'Moje, tvoje, naše človekove pravice' - predstavili Splošno deklaracijo človekovih pravic in nekaj njenih posamičnih členov ter pretehtali njen vpliv zdaj in v prihodnosti.Svet se v uresničevanju teh pravic vrača v preteklostSplošna deklaracija človekovih pravic je priznala pravico do dela, izobrazbe in socialne varnosti, podrobneje pa je te pravice uredil in s pravnimi obveznostmi zavaroval Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kljub temu so te pravice v številnih državah še vedno nepriznane in manjvredne, v obdobju kriz pa jih skušajo prikazati kot razkošje in težijo k zniževanju standardov. Statistični podatki kažejo, da svet pri uresničevanju ekonomskih in socialnih pravic na številnih področjih nazaduje, se vrača v preteklost. Vzroki za to so podnebne spremembe, divjanje vojn in delodajalsko izkoriščanje delavcev. Lakota v svetu se je povečala že tretje leto zapored. Po podatkih Združenih narodov je lani kronično primanjkovalo hrane 821 milijonom ljudi oziroma vsakemu devetemu človeku. Do leta 2050 naj bi bilo takšnih še dve milijardi ljudi. Najhuje je v Aziji in podsaharski Afriki. Vzroki za to so vse hujši vremenski ekstremi, ki so zaradi globalnega segrevanja tudi vse pogostejši. Po podatkih Unicefa 303 milijoni otrok ne hodijo v šolo. Živijo v državah, v katerih divja vojna ali pa so jih prizadele naravne katastrofe. Običajno se v šole ne vrnejo niti tedaj, ko se razmere uredijo, posledica tega pa je, da so tudi v odraslosti obsojeni na revščino. Brezposelnost na globalni ravni je 5,7-odstotna, vendar niti polna zaposlenost ni vedno zagotovilo za pobeg iz revščine, niti v zahodnih državah. Po podatkih Združenih narodov je kar 61 odstotkov ljudi globalno zaposlenih v neformalnih oblikah zaposlitve. Požrešnost po kopičenju dobička kapitalistov dobro ponazarja graditev infrastrukture za 45 milijard dolarjev vredno nogometno svetovno prvenstvo leta 2022. Kot ugotavlja Amnesty International, številni migrantski delavci na delovišču več mesecev za svoje delo ne dobijo nobenega plačila, delodajalci pa so jih z lažnimi obljubami po dobrem plačilu zvabili v pajčevino prisilnega dela. Številni so morali pred začetkom dela plačati visoke stroške za urejanje in pridobivanje dokumentacije, od 500 do 4300 dolarjev; ko pa so začeli delo, to pogosto ni bilo takšno, za kakršno so se prijavili, plača je nižja, tudi z večmesečnim zamikom, bivajo v za človeka nevrednih razmerah, domov pa se ne morejo vrniti, ker jim je delodajalec vzel potni list.