Tujec

V kino je prišla nova adaptacija enega najbolj prelomnih romanov 20. stoletja, Tujca Alberta Camusa, v režiji uglednega francoskega avtorja Françoisa Ozona. Črno-beli film verno povzame zgodbo in ideje knjige, ampak v duhu glavnega junaka se vseeno lahko vprašamo, ali je to vse, kar je? Aktualni film je šele tretja priredba romana, saj je Camusova hči Catherine kot skrbnica njegove zapuščine nepopustljiva glede reinterpretacije te zgodbe. Prejšnji dve sta bili italijanska iz šestdesetih in turška iz leta 2001, tako da je to šele prva francoska. Ozon je eden najopaznejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije, ki že vso kariero vztrajno lovi mejo med umetniškim izrazom in komercialno privlačnostjo. Njegovi filmi so praviloma obrtniško izpopolnjeni in pogosto vključujejo humor, kar jih približa širšemu občinstvu, obenem pa niso tako surovi ali škandalozni kot dela njegovih sodobnikov Jacquesa Audiarda, Leosa Caraxa in Gasparja Noeja. Ozon je bil zato najvarnejša izbira za soočenje s Camusovim velikim besedilom, saj njegov film ne odstopa bistveno od literarne predloge, s samo minimalnimi posodobitvami za sodobnega gledalca, s pristno vizualno podobo in odlično igralsko predstavo. Zgodba je postavljena v Alžir v prvo polovico 20. stoletja, kjer spremljamo glavnega junaka, uradnika Mersaulta. Na prvi pogled je izredno stoičen človek, ki ga ne prizadene, ko mu umre mati, niti se posebej ne razvname, ko se pozneje zaplete v razmerje z Marie, niti se ne razburi zaradi nasilnega vedenja sosedov. Medtem ko je v romanu jasno predstavljena filozofska podstat njegove stoičnosti, saj je Mersault preprosto brez vere in prepričanja, so v filmu ob odsotnosti notranjega glasu njegova dejanja na nekaterih mestih videti apatična, na nekaterih pa sociopatska. To še posebej velja za ključni trenutek filma, umor Arabca, ki zalezuje njegovega prijatelja. Zadnji del filma je nato posvečen sojenju in Mersaultovemu času v ječi, kjer se je Ozon vseeno odločil uporabiti notranji monolog, čeprav sta v ospredju dva s pomenom natlačena in odlično odigrana dialoga – z Marie in duhovnikom. Minimalna odstopanja v zgodbi so v prvi vrsti osredotočena na večjo, vendar še vedno povsem stransko vlogo žensk. Tako Marie dobi več dialoga in agensa, poleg tega pa spregovori in celo dobi ime tudi Džamila, ki je v romanu okarakterizirana predvsem v razmerju do moških – kot Raymondova ljubica in kot sestra umorjenega Arabca. Spremenjena je tudi struktura romana, saj se začne z Mersaultovim prihodom v zapor, tako da sloviti prvi stavek romana – Danes mi je umrla mati – zamenja Mersaultova razlaga, da je ubil Arabca, referenca na pesem skupine The Cure, ki se nato pojavi med končno špico. S temi spremembami Ozon zgodbi res doda nekaj svojega pečata, kar velja tudi za dodelano vizualno podobo, vendar ne bi mogli reči, da gre za kakršno koli reinterpretacijo. Podobno kot pri lanskem Frankensteinu v režiji Guillerma del Tora gre tudi pri Tujcu za film, ki skoraj preveč jasno izkazuje avtorjevo malikovanju podobno navdušenje nad literarnim delom, dodatno potencirano z njegovim razkazovanjem obvladovanja filmskega jezika za ustvarjanje celostnega umetniškega dela. Težava je v tem, da sta tako Frankenstein kot Tujec temeljni deli sodobne kulture, ki ju pozna tako rekoč vsak. Tako zvesto adaptacijo morda še najbolj cenijo srednješolci, ki bi radi preskočili branje knjige, in morda tisti, ki so že pozabili podrobnosti. Film pa se s tem ujame v past, saj je samo reinterpretacija veličastnega dela, kot nekakšno drugo agregatno stanje, pri tem pa ustvarjalcu ni uspelo narediti umetnine z vrednostjo, ki bi sama po sebi pustila vtis na sodobni kulturni krajini. To je najbrž ena največjih zagat pri priredbah in težko je reči, zakaj je denimo Ni prostora za starce v režiji bratov Coen mojstrovina, medtem ko je Tujec samo zelo dober film. Piše: Igor Harb Bere: Dejan Kaloper