Graditelji slovenskega doma

Kratka življenjska pot pesnika s Krasa se je začela v Sežani. Odraščal je v Tomáju, v Ljubljani je končal realko ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko na Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri dijaških glasilih Kres in Lepa Vida. Bil je pobudnik literarnega krožka Ivan Cankar, urejal je Mladino. Pisal je pesmi, črtice, eseje, kritike …Poleti 1925 je sestavljal zbirko pesmi Zlati čoln, a ni izšla. Literarni zgodovinarji so Kosovela sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti. Po odkritju njegove bogate zapuščine se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. Kosovel je pisal tudi recenzije in zapustil bogato korespondenco. 

Arhitekt, gledališčnik, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (ájlec) je otroštvo preživljal v Slovenji Gradcu. Leta 1933 se je družina preselila v Maribor in kmalu po začetku nemške okupacije pobegnila v Ljubljano, saj je očetu grozila aretacija. Sredi vojne se je pridružil Slovenski legiji in zatem domobrancem ter maja 1945 z domačimi odšel na Koroško, od tam v Italijo in naprej v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral iz arhitekture. Nekaj let pozneje je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe, med drugim Slomškov dom in osrednjo cerkev Marije Pomagaj v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. V Slovenski kulturni akciji je deloval v likovnem odseku na področju scenografije in opreme knjig ter bil v letih 1992–2002 tudi njen predsednik. Urejal je reviji Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga spominov Moje domobranstvo in pregnanstvo, petnajst let pozneje pa roman Krik brez odmeva.

Laični misijonar in zdravnik kirurg Janez Janež se je rodil pred prvo svetovno vojno v Dolskem. Študiral je v Gradcu in med svetovno vojno delal kot specialist v Ljubljani. Maja 1945 je spremljal ranjence na Koroško. Pozneje se je rešil s transporta, v katerem so bili vrnjeni domobranci. V zahvalo za rešitev pred smrtjo se je odločil, da gre v misijone; res pa je, da je o tem razmišljal že v otroških letih. Začel je na Kitajskem, od koder je bil leta 1952 izgnan na Tajvan. Tam je nadaljeval s svojim delom in v izredno težkih razmerah v nekaj desetletjih razvil sodobno bolnišnico in ustanovil zdravstveno šolo.

Ime priznanega zdravnika dr. Valentina Meršola je tesno povezano s tako imenovano Vetrinjsko tragedijo. Za mnoge je bilo polje pred Celovcem predzadnja postaja na poti v smrt, drugi pa so prav po zaslugi Meršola tam začeli novo življenje in meje svobodne Slovenije premaknili na vse celine sveta. Pisatelj Karel Mauser je njegovo vlogo primerjal z Mojzesom, ki je svoje ljudstvo popeljal iz egiptovske sužnosti. »Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju.« Doma o njem desetletja nismo slišali. V zdomski Sloveniji pa je bil vsem dobro znan. Prvo domače večje delo o njem je knjiga Janka Modra z naslovom Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden. Predvsem na tej osnovi prisluhnimo, kdo je bil ta slovenski Mojzes.

Jože Peterlin je bil doma z Dolenjske, a je velik del življenja žrtvoval slovenstvu na Tržaškem v najširšem smislu besede. Bil je šolnik, urednik, gledališki kritik, publicist in kulturni delavec. Že doma je stopil na gledališki oder in pred radijski mikrofon. Maja 1945 je odšel prek Koroške v Italijo in najprej učil v begunski gimnaziji v taborišču Monígo. Zatem je odšel v Trst, kjer je Srečku Baragi pomagal ustanavljati slovenske šole po naročilu zavezniške vojaške uprave. Delal je na slovenskem Radiu Trst A, slovenskem učiteljišču in Znanstvenem liceju. Ustanovil in urejal je Mlado setev in Mladiko. Po njegovi zaslugi je zaživel Radijski oder na omenjenem radiu. Kot publicist je spremljal celotni kulturni utrip slovenske skupnosti v Italiji. Jože Peterlin je bil med drugim pobudnik in organizator Slovenske prosvete, Društva slovenskih izobražencev in študijskih srečanj v Dragi. 

Pesnica, pisateljica in prevajalka Jólka Mílič je bila rojena v Sežani, kjer je ostala vse življenje. Po drugi vojni je maturirala na učiteljišču pri uršulinkah v Gorici. Sama se je izpopolnjevala slovenščini in francoščini. Nekaj let je bila bančna uslužbenka. Že prej je v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila se je kot kritičarka, esejistka, predvsem pa prevajalka poezije. Svoj svet je delila s sestro Srečka Kosovela, Tončko Ravbar. Prevaja je italijanske, španske in francoske pesnike v slovenščino ter slovensko poezijo v italijanščino; sama je uredila skoraj sto zbirk teh prevodov. S tem je postala ambasadorka slovenske literature v Italiji. Jolka Milič je objavila pesniško zbirko Pesniški list 8 A do …?, na stotine polemičnih pisem in razprav ter zbirko aforizmov z naslovom Jolkizmi.

Priljubljena učiteljica, slavistka, pesnica, prevajalka in publicistika Lojzka (Alojzija) Brus je bila doma v hribih nad Hotedršico. V času fašizma jo je mama poslala v Ljubljano, kjer je končala šolanje in diplomirala iz slavistike. Tam je ostala do konca vojne. Po njej je postavljala temelje šempetrski, pozneje novogoriški gimnaziji. Bila je odlična vzgojiteljica in priljubljena profesorica slovenščine. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo in posluhom za mlade, zato so jo mnogi ohanili v svojem srcu. Ko je bila kazensko prestavljena v Ajdovščino, je učila tudi dijake vipavskega semenišča, bodoče duhovnike in zanje molila. Pisala je lirične pesmi, pa tudi strokovne članke ter prevedla družinski roman Henrya Bordeauxa. 

Pionir slovenskega stripa, kipar, ilustrator, ustvarjalec in režiser risanih filmov Miki Muster se je rodil v Murski Soboti. Šolal se je večinoma v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kiparstva. V najstniških letih se je srečal z Walt Disneyem in zatem desetletja sanjal o risanem filmu. V začetku petdesetih let je začel risati Zvitorepca z Lakotnikom in Trdonjo in ustvaril več kot štirideset zgodb. Leta 1973 je odšel v Munchen, kjer je delal risane filme za Bavaria film in druge naročnike ter tako uresničil svoje mladostne načrte. Marsikaj je nastalo po stripovskih predlogah argentinskega karikaturista in humorista Mordilla. Anonimno je risal karikature, ustvarjal reklamne spote za Televizijo Ljubljane. V času osamosvajanja se je vrnil v Slovenije. Nekaj časa je bil karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju. Miki Muster je bil tudi odličen plavalec in veteranski svetovni prvak. 

Doma je bil iz Ormoža. Končal je politično šolo v Parizu. Čeprav je Ruda Jurčec sanjal o diplomaciji, se je uveljavil kot novinar, urednik, pisatelj in esejist. Med obema vojnama je delal pri Slovencu in ga med vojno tudi urejal. Bil je bil predsednik Slovenskega novinarskega društva. Leta 1935 je izdal poglobljeno študijo o Janezu Evangelistu Kreku. Bil je dopisnik angleškega Reuterja, francoske časopisne agencije Havas in beograjske Avale. Ruda Jurčec je ob koncu vojne odšel na Koroško, od tam v Rim in konec leta 1947 v Argentino. Imel je pomembno vlogo pri začetkih Svobodne Slovenije s koledarjem, Slovenske kulturne akcije, kot sourednik in pisec je sodeloval pri skoraj vseh slovenskih revijah v Argentini. Umetniški vrh je dosegel v romanu Ljubljanski triptih. Napisal je tudi obsežne spomine Skozi luči in sence v treh delih.

Skladatelj, pesnik, pisatelj in glasbeni pedagog Janez Bitenc se je uveljavil kot avtor otroških pesmi in glasbenih pravljic za najmlajše ter pionir predšolske glasbene vzgoje. S petjem in osnovami klavirja se je srečal v domači družini. Leta 1952 je končal Akademijo za glasbo, že pred tem pa je kot študent delal na Radiu Ljubljana. Pozneje je prevzel uredništvo otroških in mladinskih radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj Glasbene šole Franca Šturma, kjer je vodil tudi glasbeni vrtec. Napisal in uglasbil več kot 500 pesmi in pravljic za najmlajše; izdal je 15 pesmaric in več knjižnih glasbenih pravljic. Med najbolj znanimi skladbami so: Kuža Pazi, Zajček Dolgoušček, Metuljček Cekinček, Hi konjiček ... Pred smrtjo je napisal tudi spomine na otroška leta z naslovom Nona. 

Skladatelj, učitelj glasbe, dirigent, zborovodja in organist Ivan Šček je bil doma iz Vipave. Prevzel naj bi očetovo kovaško delavnico, a zaradi slabega zdravja se je posvetil glasbi, kar so bile njegove otroške sanje. Po študiju na akademiji za glasbo je učil na glasbeni šoli in gimnaziji v Kopru. Obenem je bil organist in zborovodja v koprski stolnici. Napisal je 150 zborovskih skladb od tega eno tretjino za cerkvene zbore. Bil je prvi, ki je uglasbil v duhu koncila prenovljen mašni obred v slovenščini. Cerkvene pesmi ter 7 maš za zbor in orgle je podpisal s psevdonimom Štefan Kovač, saj zaradi učiteljskega poklica sicer ne bi smele v javnost. Med inštrumentalnimi deli izstopa Koncert za violino in orkester; napisal je tudi pravljični balet Boter Petelin. Njegovo ustvarjalno pot je prekinil srčni infarkt za posledicami katerega je umrl, star komaj 47 let. 

Duhovnik, katehet in prvi urednik Mavrice Jože Bertoncelj je bil doma iz Kovorja. Gimnazijo je začel v Kranju in končal v Celovcu. Po maturi 1943 so ga Nemci s sošolci mobilizirali in poslali v Normandijo. Po dveh letnikih elektrotehnike je odšel v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1951. Zatem je bil kaplan v Kranju, Črnomlju in v Trnovem. V tem času je občutil trdo roko komunizma z grožnjami, zasliševanji; nastavili so mu celo bombo, a ni eksplodirala. Leta 1961 je prevzel vodenje nove župnije Ljubljana - Koseze in ostal župnik do upokojitve leta 1997. V tem času je zgradil cerkev in župnišče. Na stara leta je pomagal pri ustanovitvi župnije Podutik. Želel je študirati katehetiko na Dunaju, a mu oblasti niso dale potnega lista. Pri Družini je urejal prilogo Malim, leta 1972 je postal urednik Mavrice in bdel nad njo osemnajst let. 

Med Graditelji slovenskega doma so tudi možje in žene, ki so poleg vidnih sledov v naši zgodovini zapustili bogato duhovno dediščino, ki poleg zemeljske domovine, krasi tudi Neminljivo Slovenijo, kot bi dejal Ciril Žebot. O njej govori tudi Alojz Rebula v zbirki esejev Smer, nova zemlja. Gre za domovino, ki jo bomo okušali v večnosti in pisatelj verjame, da bo imela tudi slovenski pridih. V duhu svetega leta lahko rečemo, da so pred nami prehodili pot upanja in pri tem obogatili našo duhovno dediščino. Gre za posameznike v naše narodu, ki so nam lahko v oporo in zgled; obenem so naši priprošnjiki. Zakaj želimo opozoriti nanje? Ker so se trudili za svetost. To preprosto pomeni, da so v življenju skušali storiti to, kar je Bog od njih pričakoval.

Koroški rojak Janez Hornböck je bil doma v Šentjanžu v Rožu. Po posvečenju in doktoratu iz teologije je bil župnijski upravitelj v Podgorjah. Nacisti so ga med vojno pregnali v nemški del Koroške; po njej se je vrnil na omenjeno župnijo in jo vodil do smrti. Poskrbel je za obnovo med vojno delno porušene Mohorjeve hiše, v kateri so dobile svoje mesto tiskarna, založba, knjigarna ter slovenski dušnopastirski urad. Vrsto let je let urejal koroški katoliški tednik Nedeljo. Skrbel je za izgradnjo slovenskih dijaških ter študentskih domov v Celovcu in na Dunaju med katerimi sta Modestov dom in Korotan. 

Pravni strokovnjak, diplomat in politik Ivan Žolger je znam predvsem po tem, da je imel najvišji položaj med Slovenci, ko gre za oblastne strukture Avstro-Ogrske. Doma je bil z Devine pri Slovenski Bistrici. Po študiju prava v Gradcu in Parizu se je hitro vzpenjal v javni upravi monarhije. Od sredine leta 1917 do maja 1918 je bil minister v dunajski vladi. Pripravil je ustavne temelje za državo SHS in bil vodja slovenskega dela Jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci. Bil je v profesorskem zboru ljubljanske in dunajske univerze. Kot strokovnjak za mednarodno pravo se je uveljavil v širšem evropskem prostoru.

Ivan Baša (1875 - 1931)V oddaji graditelji vam predstavljamo duhovnega pisatelja, narodnega buditelja in duhovnika Ivan Baša. Odraščal je v Beltincih. Od leta 1908 do smrti je bil župnik v Bogojíni. Tja je povabil arhitekta Plečnika, ki je naredil načrt za novo župnijsko cerkev. Zgradili so jo med letoma 1925 in 1927. Sodeloval je pri verskem tisku, tudi kot urednik. Pripadal je krogu prekmurskih duhovnikov, ki so prek verskega tiska in tudi s političnim delovanjem vodili Prekmurce k združitvi z matičnim narodom. Škof Jožef Smej je njegov lik upodobil v knjigi Psalmi vaškega župnika. 

Pesnik, dramatik, urednik in duhovnik Branko Rozman je bil doma iz Bohinjske Bistrice, odraščal pa je v Šiški. Gimnazijo je začel v škofovih zavodih, v bogoslovje v begunskem semenišču in 1952 postal duhovnik v Argentini, kjer je pozneje doktoriral in predaval pastoralno teologijo. Po letu 1965 je bil četrt stoletja zdomski duhovnik v Münchnu ter urednik revije Naša luč. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo. Izdal je pesniški zbirki Na steni spi čas in Čas je zreli plod jeseni. Njegove drame so zbrane v knjigi Obsodili so Kristusa. Med njegovimi deli je tudi knjižica V Rogu ležimo pobiti. Ves čas je objavljal tudi kritične zapise in pomagal pri odkrivanju resnice o naši polpretekli zgodovini v Naši luči, Družini in drugod. 

Alojzij Mihelčič (1880-1975)Skladatelj, zborovodja, organist in politik Alojzij Mihelčič je bil doma v Harijah v Brkinih. Kot organist je služboval v Štangi, Metliki in Celju. Že v Avstro-Ogrski je bil metliški župan in deželni poslanec, leta 1919 je postal župan Celja, dvajset let zatem pa poslanec in podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine. Od mladih let je komponiral. Napisal je kar 430 skladb, med katerimi je največ cerkvenih, med posvetnimi pa so nekatere ponarodele (najbolj priljubljena je: Polje, kdo bo tebe ljubil). Manj znano je, da je bil Mihelčič vnet zagovornik Majniške deklaracije, med drugo svetovno vojno pa v vrhu SLS. 

Zborovodja, novinar, kulturni delavec in urednik Dušan Jakomin je bil najprej duhovnik, ki je želel biti blizu ljudem. Njegovi so ga poimenovali za novodobnega Čedermaci, ki je bil na svojem območju tudi osrednja osebnost kulturnega, narodnega in družbenega delovanja. Kot mnogi Primorci njegovega časa je izkusil je težo vseh treh totalitarizmov, fašizma, nacizma in komunizma, a kljub temu ohranil vedrino in radost v srcu za vse, ki jih je srečeval. Duhovno se je krepil tudi ob svetniškem kandidatu Ukmarju.

Slovenci smo dobili prvi obširnejši življenjepis sv. Frančiška Asiškega leta 1926. Napisala ga je Marija Kmet, najbolj ustvarjalna slovenska pisateljica med obema vojnama. Ob petdeseti obletnici njene smrti smo obudili spomin nanjo in njeno delo. Pisati je začela v času slovenske moderne in pogosto izbirala družbenokritične in socialne teme. Srečanje s Frančiškom je pustilo sledi tudi v njenem pisanju, zato so jo pozneje ocenjevali zelo različno, po drugi svetovni vojni pa povsem raztrgali. To je bil glavni razlog, da je odločila pero. V zadnjih desetletjih jo na novo odkrivamo. 

Bogoslovec in pričevalec za vero Emil Kete, doma iz župnije Planina nad Ajdovščino je nekakšen primorski Lojze Grozde. Oba mlada fanta sta bila dejavna v Katoliški akciji, globoko verna; z molitvijo in evharistijo sta se trudila za duhovno rast. To dokazujeta Grozdetova poezija in Ketejev duhovni dnevnik. Podobne so bile tudi okoliščine njune smrti. Emil Kete je po osnovni šoli končal pripravnico in gimnazijo v Gorici. Jeseni 1944 se je vstopil v goriško bogoslovje. Novembra tega leta je šel obiskat na smrt bolnega očeta. Ko se je 11. novembra vračal v Gorico, so ga zajeli partizani in nekaj dni zatem ubili v dolinici Ovčji plac pod Šempasom.

P. Žužek je bil strokovnjak za pravo vzhodnih Cerkva, poliglot, skavtski voditelj in jezuit, Izšel je iz ljubljanske družine, ki je dala dva duhovnika in štiri redovnice. Med vojno se je trikrat rešil gotove smrti, zato je življenje posvetil Bogu. Njegovo najpomembnejše delo je priprava novega zakonika Vzhodnih Cerkva, ki mu jo je zaupal papež. Veliko časa je posvetil mladim in bil nepogrešljiv voditelj italijanskih skavtov. Umrl je na poti k njim v gorskem kraju Soriano v Apeninih; našli so ga na svečnico 2004.

⁠⁠⁠⁠Sestri Pavla in Darinka Bajec sta otroštvo preživljali Skriljah v Vipavski dolini. Med vojno sta se pridružili mariborskim šolskim sestram. Po njej sta doživeli pritiske nove oblasti, kar jima je po Božji previdnosti odprlo pot do študija in umetniškega ustvarjanja. S. Pavla je postala slikarka, restavratorka in učiteljica glasbe, s. Darinka pa keramičarka in kiparka. V dobrih petih desetletjih sta likovno opremili vrsto cerkva in kapel, samostane, pokopališča in zasebne hiše doma, v zamejstvu in v tujini. Svoje moči sta združili pri okrasitvi pročelja bazilike in samostanskega atrija s Frančiškovo kapelo na Brezjah po načrtih Vurnika. 

Ustanovitelj revije Ognjišče, istoimenske založbe in Radia Ognjišče Franc Bole je otroštvo preživljal v Korítnicah pri Knežaku. Po študiju teologije in posvečenju je postal župnijski upravitelj v Postojni. Tam je v predanosti delu z mladimi začel izdajati Farno ognjišče, ki je z imenom Ognjišče v nekaj letih postalo najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji. Reviji so se pridružile knjižne izdaje, kasete, zgoščenke... in nastala je Založba Ognjišče. Franc Bole je uresničeval tudi vrsto dobrodelnih pobud od zbiranja darov za misijone do predala dobrote za uboge pri nas ter začel z romanji bolnikov in invalidov na Brezje. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas, štiri leta zatem je uresničil svojo zamisel o katoliškem radiu, ki ga danes poznate kot Radio Ognjišče.

Med graditelje zagotovo lahko uvrstimo pesnika, teologa, filozofa, pisatelja, misijonarja in duhovnika jezuita p. Vladimirja Kosa. Odraščal je v družini očeta katoličana in matere Judinje. Prek begunskih taborišč, Rima in Irske je maja 1956 prišel na Japonsko in tam ostal do smrti. Bil je profesor na katoliški univerzi in dobrotnik sirot tokijskega predmestja. Po duši in srcu je bil pesnik. Izdal je nad 30 pesniških zbirk, ki so izhajale na raznih koncih sveta od Argentine do Japonske, po osamosvojitvi pa tudi v njegovi domovini Sloveniji.

Tokrat smo osvetlili lik Rudolfa Maistra, slovenskega pesnika, slikarja, bibliofila, generala in borca za severno mejo. Letos je njegovo leto, saj je 29. marca minilo 150 let od njegovega rojstva, v prihodnjem mesecu, 26. julija pa bo minilo 90 let od njegove smrti. K temu pa pridajamo še en jubilej. 5. junija je minilo 30 let, od kar se je Radio Ognjišče prvič oglasil iz koprskega studia. Tam so nastajale tudi prve oddaje Graditelji slovenskega doma in tokrat smo ponovili oddajo iz leta 2004, ki jo je pripravila Darja Ambrožič, z njo je bral Marjan Bajc. 

Oddajo smo tokrat posvetili slavistki, etnomuzikologinji in folkloristki Zmagi Kumer, doma iz Ribnice. Kot znanstvena svetnica je bila zaposlena na Glasbeno-narodopisnem inštitutu v Ljubljani, na Filozofski fakulteti pa je predavala glasbeno narodopisje. Raziskovala je slovensko ljudsko glasbo in ljudske pesmi, njihove zvrsti, vlogo, zgradbo in slog. Napisala je nad 40 samostojnih knjig, pri drugih sodelovala kot soavtorica in napisala več sto razprav, študij in člankov. Sodelovala tudi pri katoliškem tisku od Družine in Ognjišča do mednarodne katoliške revije Communio. Desetletja je opravljala razne službe pri Mohorjevi družbi; sodelovala je tudi z Radiem Ognjišče. 

Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.

Učiteljica glasbe, Božja služabnica Cvetána Príol je bila Mariborčanka. Po klasični gimnaziji se je odločila za študij glasbe. Med vojno je na prisilnem delu v tovarni tankov blizu Gradca hudo zbolela. Posledice je čutila vse življenje, v katerem je izkusila vrsto bolezni. Njen duhovni voditelj jezuit p. Jakob Lavra je o njej zapisal: »Cvetana je svoje življenje ponudila Bogu kot zadostilno žrtev, da Bog ohrani Slovencem vero in Cerkev. Bog je to njeno ponudbo sprejel. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do njene smrti leta 1973.« Škofijski postopek za njeno beatifikacijo se je začel 1. marca leta 2003.

Botanik, zoolog, geolog, jamar, narodni buditelj, planinec in duhovnik Simon Robič, doma iz Kranjske Gore, je služboval v Metliki, Loškem potoku, Dobu, Preddvoru, Borovnici, Šenčurju in na Šenturški Gori. Nabiral je najrazličnejše prirodnine in si tako ustvaril bogate zbirke fosilov, alg, gliv, lišajev, mahov, hroščev, okostij... O najdbah je poročal v domačih listih in bil v stiku s tujimi strokovnjaki. Zavzemal se je za slovenstvo, za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Imel je bogato knjižnico, ki jo je pred smrtjo podaril rojstni župniji.

Tokrat predstavljamo klasičnega filologa, slavista in kulturnega delavca Franceta Vrbinca. Doma iz župnije Šmarje; dijak treh gimnazij: škofijske, klasične in begunske; med vojno v Gonarsu, pri vaških stražarjih, partizanih in domobrancih. Doživljal je usodo begunca in postal koroški Slovenec. V Gradcu je študiral klasično filologijo, slavistiko in primerjalno jezikoslovje ter študij sklenil z doktoratom. Bil je lektor pri Mohorjevi, vodja tiskarne in urednik knjižnega programa, sodelavec slovenskega radia ORF ter tajnik Katoliškega delovnega odbora pri krški škofiji. Predvsem pa je skrbel za lep jezik in z jezikovnimi kotički mnogim svetoval, kako oplemenititi materinščino. 

Pisatelj in publicist Ludve Potokar je odraščal na Cikavi pri Grosupljem. Kot dijak je bil v internaciji v Italiji, po vrnitvi je šel k vaškim stražam, bil ranjen, zatem pri domobrancih, maja 1945 vrnjen, a se mu je uspelo rešiti. France Pibernik je o njem zapisal: Potokar je bil eden izmed najbolj nadarjenih mladih begunskih pisateljev, toda njegova slikovita, a močno boemska pot se je končala z obupom nad razmerami, v katerih se je znašel v desetletju tavanja, nazadnje po ZDA in Kanadi. Po Pibernikovi zaslugi, ki je zbral njegova dela in jih objavil pod naslovom Onstran samote, ga danes poznamo tudi v domovini. 

Tokrat vam predstavljamo izseljenskega duhovnika, pisatelja, urednik in baragoslovca p. Bernard Ambrožič. Bil je stric kardinala Alojzija Ambrožiča. Med drugim je ustanovil Baragovo zvezo, ki je začela z načrtnim delom za Baragovo beatifikacijo. Kot duhovnik, urednik in pisatelj je deloval v domovini, ZDA in Avstralji. Njegovo najbolj znano delo je roman o škofu Slomšku Tonče s Sloma. 

Misijonar in zvest sodelavec škofa Friderika Baraga Janez Čebúlj se je rodil v velesovski fari pod Krvavcem. Z njim se je srečal kot bogoslovec in se navdušil za misijone. Škof Baraga mu je zupal misijonske postaje ob jugozahodni obali Gornjega jezera. Po njegovem zgledu je tudi Čebulj veliko prepešačil na misijonskih potovanjih, pridobil zaupanje Indijancev in si prizadeval za njihove pravice. Bil je dober govornik, nadarjen za jezike in odličen pripovednik. Njegova misijonska pisma, pa tudi pesmi je objavljala Zgodnja Danica.

V oddaji graditelji tokrat o duhovnem pisatelju, vzgojitelju mladih, predavatelju, planincu in duhovniku p Mihu Žužku. Pripadal je generaciji slovenskih jezuitov, ki so skušali v Cerkvi sovražnem povojnem okolju obuditi nekatere oblike pastoralnega dela, zlasti ljudske misijone, duhovne obnove in duhovne vaje.

Pričevalec za vero Janez Pávčič je bil doma iz Bizovika. Končal je deško meščansko šolo in se vpisal na učiteljišče. Bil je član dijaške Katoliške akcije¸ in priložnostni organist v domači cerkvi in drugod, če je bilo potrebno. Ker je imel velik vpliv na mlade in jih spodbujal k dejavnemu verskemu življenju, so mu večkrat grozili s smrtjo. V maju 1942 so ga prijeli partizani in ga po mučenju obsodili na smrt, ker naj bi bil poverjenik Slovenske legije, propagandist in izdajalec. Skupaj s še nekaterimi ujetniki so ga umorili nekje pri Polici. Grob na domačem pokopališču je dobil marca 1943.

Pesnik in prevajalec Ivan Hribovšek je bil doma iz Radovljice. Bil je študent klasične filologije na Dunaju. Nekaj mesecev pred koncem vojne se je pridružil domobrancem in poleti 1945 končal v enem izmed brezen. Izdal je dve rokopisni pesniški zbirki in se že v dijaških letih uveljavil s pesmimi v klasičnih oblikah od soneta, glose in gazele, do modernih oblik s svobodnim verzom. Pri sedemnajstih letih je iz izvirnika prevedel Sofoklejevo Antigono. Po vojni je bil zamolčan, danes pa po zaslugi Franceta Pibernika sodi v vrh novejšega slovenskega pesništva

Duhovnik, moralni teolog, urednik Družine in pričevalec svinčenih povojnih let Ivan Merlak je bil doma v Žibršah pri Gornjem Logatcu. Sredi vojne je šel v bogoslovje, bil pri domobrancih in se zaradi strelne rane izognil precej verjetni smrti. Kot kaplan na Vrhniki je doživel procesijo v spremstvu tankov, bil je tajnik škofa Vovka v času njegovega zažiga, krajši čas zaprt, doktoriral je iz moralne teologije, a mu oblast ni dovolila predavati. Zato je postal urednik in upravnik Družine. V tej vlogi je doživel zadnji stalinistični proces pri nas. Bil je tudi postulator škofijskega postopka za beatifikacijo škofa Vovka.

Pesnik, prevajalec, liturgični pisatelj in duhovnik Vital Vodušek bil Ljubljančan. Po posvečenju je bil kaplan v Zagorju ob Savi in bližnjih Lokah. Leta 1936 je šel med izseljence v ZDA in bil do smrti župnik v San Franciscu. Pripadal je mladinskemu gibanju, objavljal pesmi v Križu na gori, Križu, Mladiki, Domu in svetu ter drugod. Leta 1928 je izdal zbirko Pesmi. Med tako imenovanimi križarji je bil duša liturgičnega gibanja. Sodeloval je pri izdaji Malega misala, pripravil več pastoralnih priročnikov in izdal Nedeljske misli. Njegova prevoda Frančiškove sončne pesmi in križevega pota Romána Guardínia uporabljamo še danes. 

Geograf Jože Velikonja je bil sin pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga na prvem povojnem procesu obsodili na smrt. Študij geografije je končal z doktoratom v Rimu.Nekaj let je učil zgodovino in zemljepis v srednjih šolah v Trstu in izdal več učbenikov. Po letu 1955 je živel v ZDA, raziskoval zgodovino evropskih priseljencev iz Evrope s poudarkom na italijanski in slovenski narodni skupnosti. O tem je objavi vrsto znanstvenih razprav in sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih. Z Radom Lenčkom je v dveh izdajah v angleščini objavil Who’s Who (hu-s-hu) - ameriškoslovenski Kdo je kdo (1992 in 1995).

„Zadnji indijanski misijonar iz Baragove skupine“ Jožef Buh je odraščal v Škofjeloškem hribovju Lúčinah v Poljanski dolini. Za misijone se je kot bogoslovec dogovarjal s škofom Barago. Po nekaj letih duhovništva se je pridružil Pircu, ki je bil na obisku v domovini. Desetletja je deloval med indijanci v Minnesoti, pa tudi med priseljenci iz Evrope. Gradil je cerkve, skrbel tudi za slovenske naselbine, ustanovil prvo slovensko tiskarno, sodeloval na prvem vatikanskem koncilu ...

Pravnik, publicist in politik France Bučar je prehodil zanimivo življenjsko pot: od gojenca Zavoda sv. Stanislava, taboriščnika, partizana, knojevca. oznovca, profesorja javnega prava, do enega izmed vodilnih mož osamosvojitve Slovenije. Postal je predsednik skupščine, ki je tudi zakonsko omogočila samostojno državo. Tudi pri pokopu Demosa, ki ga je pomagal ustvarjati, je imel pomembno vlogo. Na naslednjih volitvah je bil znova izvoljen za poslanca, kandidiral je za ljubljanskega župana, pozneje za predsednika države, bil duša panevropskega gibanja pri nas, zagovarjal vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato …

Valentin Inzko, doma v Svečah, Koroških Atenah, je bil šolnik, kulturnik, politik, mohorjan, človek dialoga in graditelj mostov. Vse življenjje je posvetil delu v dobro slovenskega naroda in sožitju. Imel je pomemben vpliv na pokoncilsko sinodo krške škofije in njene smernice na sobivanje dveh narodov in jezikov na Koroškem. 

Med umetniki, ki jih je vzela vojna, sta Karel Destovnik Kajuh in France Balantič. Mlada pesnika, predana slovenstvu, domovini, predvsem pa poeziji. Oba sta slutila smrt in postala žrtvi bratomorne vojne, eden kot partizan, drugi kot domobranec. Izreden umetniški dar in tisto, kar sta uspela uresničiti, je pri enem in drugem zasenčila politika; dobila sta nalepki narodni heroj in izdajalec. Tokrat smo se ustavili pri leto dni mlajšemu Karlu Destóvniku Kajúhu in njegovi poeziji.

Gledališčnik, pisatelj, dramatik in publicist Nikolaj Jelóčnik, po rodu Ljubljančan se je že v študentskih letih uveljavil kot režiser na frančiškanskem odru s Clodelovim Marijinim oznanjenjem. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil pozneje „duša“ gledališkega življenja v Argentini. Med drugim je napisal oratorij o Fridriku Baragi Eno samó je potrebno. Posvečal se je raziskovanju medvojnih in povojnih dogodkov v Sloveniji. Tako je nastala knjižica Teharje so tlakovane z našo krvjo in pozneje obsežna monografija v dveh delih Stalinistična revolucija na Slovenskem.

Misijonar, izseljenski duhovnik, baragoslovec, vzgojitelj, pisatelj in urednik Tone Zrnec je bil doma iz vasi Laporje pri Turjaku. V začetku vojne se je pridružil lazaristom, v Ljubljani končal klasično gimnazijo, bogoslovje pa na Gregoriani v Rimu. Kot misijonar je deloval v Španiji, Argentini, Čilu in Peruju. Od leta 1959 do smrti je skrbel za Slovence v Torontu, najprej v župniji Marije Pomagaj in zatem Marije Brezmadežne. Bil je ravnatelj sobotne slovenske šole, zborovodja, vicepostulator za beatifikacijo škofa Baraga, urednik revije Božja beseda. Napisal je vodič Po Baragovi deželi, pripravil filmu o Baragovem življenju in delu Sledovi. 

Kramolc je bil arhitekt in slikar, ki je tudi pisal. Čeprav je bil učenec Plečnika, Sternena, Jakca in Goršeta, je zaradi vojnih razmer in internacije v Gonars, akademijo končal v Torontu. Bil je mojster risbe, akvarela in grafike, pa tudi umetniške besede. Večino svojih del je tudi likovno opremil. Po osamosvojitvi je večkrat obiskal Slovenijo. V Ljubljani je izšla zbirka njegove kratke proze Podobe iz arhivov ter romani Potica za navadni dan, Tango v svilenih coklah in Sol v grlu. 

Učiteljica in pisateljica Nada Matičič, v Litiji rojena Ljubljančanka, je po študiju slavistike učila na ljubljanskih srednjih šolah. Čeprav je bil oče Ivan Matičič pisatelj, je hodila povsem svojo literarno pot. Pogosto je opisovala iskanje mladostnikov, spomine ali vprašanja polpreteklega in sodobnega časa. Pri vsem tem je imela izreden čut za pravico in etičnost. To kar nas razdvaja še danes, je opisala z besedami: „Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše.“

Kipar France Gorše je bil učenec Repiča in Meštroviča. Že leta 1930 je razstavljal na beneškem bienalu. Doma se je uveljavil že pred vojno. Po njej je živel v Trstu, nato v New Yorku in nazadnje v Svečah na Koroškem, ker ga domovina ni sprejela. Tam je poleg galerije postavil tudi Vrt slovenskih koroških kulturnikov. Njegova dela najdemo v Sloveniji, obeh Amerikah, Kanadi in številnih evropskih državah. 

Bil je pesnik, pisatelj, publicist in bibliotekar. Med vojno v Gonarsu in na prisilnem delu. Končal je študij zgodovine, zemljepisa in psihologije. Delal je v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah in uporavnih službah. Znan je predvsem kot odličen pesnik za najmlajše; številne pesmi so doživele uglasbitve. Pisal je tudi za odrasle. Po upokojitvi je živel v Stični, napisal knjigo osv. Bernardu, p. Simonu Ašiču in zgodovinski prikaz obnovljene stiške opatije Oživljena tihota.