Štajcast - podkast Štajerske

ŠtajcastZrečan, najmlajši član skupine Šank Rock, eden najuspešnejših glasbenikov novejše generacije. Če bi moral izbirati, bi izbral pop jazz, takšnega, kot ga slišimo pri Stingu, sicer pa je odprt za vse dobro v glasbi. Je akademsko izobražen glasbenik, pianist, klaviaturist in glasbeni pedagog. Že kot otrok si je želel igrati na velikih koncertih pred množico ljudi in sanje so se mu uresničile. Srečamo ga kot izvajalca, vodjo benda in aranžerja pri številnih najbolj znanih glasbenikih. V zadnjem Štajcastu se je z njim pogovarjal Nejc Mihelak. Samo, na glasbeni sceni sodelujete s številnimi izvajalci: s Heleno Blagne, z Markom Škugorjem, s Šank Rock, z Markom Vozljem. Koga sem še pozabil?Moj primarni bend je Šank Rock. To je na prvem mestu, vse ostalo usklajujem. Z Markom Vozljem in Mojstri sem že 12. leto. Drugače pa sodelujem z različnimi glasbeniki, kot so Erosi, Nuša Derenda, Helena Blagne, zadnje čase tudi precej s Tinkaro Kovač. Iz osnovne šole imamo tudi bend Petsto metrov, kjer smo sami domačini iz Zreč. Omenim lahko še Jana Plestenjaka in Nino Pušlar, kjer so bila manjša sodelovanja. Potem so tu še tuji glasbeniki, kot so Marko Škugor in Dražen Zečić, sodeloval sem z Ivano Kovač in Ivom Županovićem. Z nekaterimi sodelujemo pogosto, z drugimi projektno, bodisi pišem skladbe, snemam klaviature ali ustvarjam aranžmaje. Kakšno je sodelovanje s ‘prvo ligo’?Zelo zanimivo. Lahko rečem, da se mi je izpolnilo tisto, kar sem si želel delati že kot otrok. Zanimivo je bilo, ko so me povabili k Šank Rock. Kot otrok sem jih zelo občudoval. Spomnim se, da sem očetu kupil DVD z njihovim koncertom in rekel, da bi dal vse, da bi lahko enkrat v življenju s takim bendom stal na odru. Ko sem odrastel in dejansko začel igrati v tej skupini, je bila to velika čast. Ponosen sem, da so se mi otroške želje uresničile. Kako bi ocenili glasbeni posel? Vidimo končni izdelek, hit in glasbeni nastop, ki traja uro ali dve, ampak za tem je verjetno ogromno drugega dela in odrekanja.Pridejo meseci, ki so res naporni. Lani junija smo imeli s Šank Rock šest koncertov v osmih dneh. V desetih dneh sem imel devet koncertov, kar pomeni, da je bil vmes prost samo en dan. Takrat je bilo zelo naporno. Spiš dve uri v hotelu, nato moraš spet na pot. Ljudje mogoče vidijo samo tisti dve uri, ko glasbenik na odru uživa in da vse od sebe, marsikdo pa ne vidi, kaj vse je v ozadju. Tu so vaje, nakup opreme in dejstvo, da doma trpi družina. Vsi imamo družine in otroke, zato imamo včasih slabo vest, ko gremo od doma ravno čez vikend, ko so »normalne« družine skupaj. Pomembno je, da partnerke to razumejo in nam stojijo ob strani. Veliko stvari je v ozadju, ki jih ljudje ne opazijo. Verjetno ni enostavno držati tempa. Ali je v glasbenem svetu prisotna tudi droga?Ni najlažje, sploh ker smo vedno starejši. Pri dvajsetih smo lahko igrali v petek, šli za eno uro spat, v soboto zjutraj šli po nevesto, igrali celo noč in ko smo končali, nam še vedno ni bilo za iti domov. V ponedeljek smo brez težav vstali. Zdaj pa potrebujemo približno toliko dni za spanje, kolikor smo jih igrali. Kar se drog tiče, mislim, da časov »sex, drugs and rock’n’roll« ni več. Spletna omrežja so to nekoliko ustavila, saj si kot javna oseba lahko hitro kje objavljen. Med glasbeniki, s katerimi sodelujem, ne vem za nobenega, da bi bil v teh vodah. Šank Rock so že stari, Helena Blagne je diva, Marko Vozelj pa zelo priden fant. Nič takega ni prisotnega. Ampak vaša droga je pa glasba?Tako je. To je neka vrsta droge. Zadnjič me je nekdo vprašal, kako se mi po neprespanih nočeh še ljubi igrati. Odgovoril sem, da je to kot droga. Tudi ko si povsem brez moči in se ti ne ljubi več, si ne znaš predstavljati, da ne bi šel. Ko prideš na oder, je vse pozabljeno. Pred koncertom včasih samo sedim brez moči, ko pa stopim na oder, je, kot da bi dobil injekcijo energije. Iz prve roke lahko poveste, koliko je med glasbeniki preračunljivosti pri izdajanju skladb.Trg zahteva vedno več novega materiala. Nastaja veliko novih skladb. Enkrat sem gledal oddajo o tem, zakaj so nekateri hiti večni. Večni so, ker se takrat ni ustvarjalo toliko glasbe. Prišel je en hit in tri mesece ni bilo ničesar novega. Danes je trg tako obsežen, da na določen datum kar trije hkrati izdajo novo pesem, nekateri izvajalci izdajo celo tri pesmi v enem dnevu. Če nisi priden in nenehno ne delaš nove glasbe, lahko greš hitro v pozabo. Zato je pomembno, da temu slediš. Kaj pa pomeni ta hiperprodukcija?Osebno mislim, da nič dobrega. Nekateri producenti so začeli delati zelo obrtniško. Vedo, da morajo v določenem času izdati pesem in jo izdajo, morda pa nima umetniške vrednosti. Skladba ima vrednost takrat, ko je nekaj časa ležala v predalu in je glasbenik začutil, da je zdaj pravi čas zanjo. Vemo, da imamo v Sloveniji zadnje čase veliko hitov, za katere vsi pravijo, da so najboljši, čez pol leta pa nihče več ne ve zanje. Težava je v poplavi instantnih hitov, ki zasenčijo tiste dobre. Imamo veliko dobrih skupin, ki še vedno delajo na star način; počakajo, da pesem sede in dozori, preden jo izdajo. To je celoten proces, kjer se v studiu vse posname v živo – bobni, kitare in ostalo. Danes se da z raznimi programi narediti skladbo brez kakršnega koli instrumenta. Če vključimo še umetno inteligenco, je to izvedljivo takoj. Kaj je za glasbenika danes bolj pomembno: da ima več všečkov na Facebooku ali več gledalcev pod odrom?Sam menim, da več gledalcev pod odrom. Ne vem pa, če vsi glasbeniki razmišljajo tako. Ravno zadnjič sem govoril o tem, kako nekateri tekmujejo z ogledi na YouTubu. Ko vidiš, da ima nekdo v kratkem času milijone ogledov, se vprašaš, kako je to možno, če nas Slovencev sploh ni toliko. To so nerealni podatki. S tem si glasbeniki sami delajo škodo oziroma si mečejo pesek v oči. Pokazatelj je samo publika na koncertu. Tam vidiš, ali so ljudje pesem sprejeli ali ne. Če pogledava te milijonske oglede s poslovne plati – kakšen je glasbeni biznis v Sloveniji?Dokaj težek, ampak se da. Konkurenca je velika, vendar se od glasbe da živeti. Sploh če si vsestranski in uporaben kot glasbenik, da lahko snemaš različne žanre za različne ljudi in si morda zraven še pedagog, potem zagotovo gre. Kaj pa tekmovalnost med glasbeniki, se jo čuti?Tega ne opazim, ker sam nisem tak človek. Zelo privoščim kolegom, če naredijo kaj dobrega. Se mi pa zdi, da tekmovalnost zagotovo obstaja. Mogoče je narodnozabavna glasba v prednosti, saj se mi zdi, da se ansambli bolj podpirajo. Na glasbenih prireditvah se zberejo na hodniku in vsi igrajo vsevprek. Če nisi velik ljubitelj frajtonarice, ti gre to morda že malo na živce ali pa se vprašaš, kako se jim da pet ur igrati, preden gredo na oder. Ansambli se veliko bolj povezujejo in družijo kot pop ali rock glasbeniki. Ste tudi glasbeni pedagog na osnovni šoli Oplotnica. Kako usklajujete vse delo?Pedagoško delo opravljam z veseljem, saj zelo rad delam z mladimi in me to navdihuje. Moji urniki so precej natrpani. To pomeni, da se po službi odpeljem v Ljubljano na vaje ali snemanja, pridem domov ponoči, zjutraj pa spet v šolo. Moram biti sistematičen, vendar najbolje delam pod pritiskom. Ko je največja gneča, si stvari popredalčkam in takrat naredim največ. Kako je danes poučevati mlade? Generacija je drugačna, kot je bila pred dvajsetimi leti.Generacije so iz leta v leto drugačne. S pravilnim pristopom se da delati. V glasbi imam prednost, ker to, o čemer poučujem, tudi sam doživljam na odru. Tako otroke lažje navdušim. Matematiku je morda težje reči, da doma cele noči računa, ker bi se to zdelo čudno. Živite v Zrečah, poučujete v Oplotnici, igrate po vsej Sloveniji. Kje imate vaje?Največkrat vadimo v dvorani pri Termah Zreče. Včasih se dobimo tudi v Postojni ali Kopru, saj sta od tam dva člana skupine. Tako imamo te tri relacije. Kdo me večkrat vpraša, ali ne bi bilo lažje, če bi se preselil kam bliže Ljubljane. Toda sem lokal patriot in ostajam tukaj. Na Stranicah gradimo hišo. To je težek projekt, sploh če nisi iz stroke. Rad se učim novih stvari in zanimivo mi je sodelovati pri gradnji ter spoznavati ta svet. Imate partnerko in dva otroka. Je doma zelo pestro?Res je, zelo pestro. Najmlajša je pol leta stara dojenčica Vita, Val pa je star šest let. Ali že kdo stopa v glasbene vode?Vita nenehno tolče po klavirju. Zanimivo je, od kod ji takšna moč. Že od rojstva, ko na steni zagleda kitari in zabrenkam nanju, obrne glavo. Ko sliši glasbo in ji rečeš, naj pleše, začne plesati. Val gre letos v glasbeno šolo za kitaro. Zelo rad igra in uživa v tem. Bi jima svetovali to pot ali bi ju raje odvrnil?Zagotovo bi jima jo svetoval. Če bi bil sam še enkrat otrok, bi se odločil za isto pot. Pri koliko letih ste se odločili za glasbo?V prvem razredu osnovne šole sem se vpisal v glasbeno šolo. Najprej sem igral klavirsko harmoniko, ker je bil moj oče glasbenik in je takrat igral v narodnozabavnem ansamblu. Potem je oče prešel na rock in tudi jaz sem začel poslušati rock, jazz in pop. V šestem razredu sem začel igrati klavir. V treh letih sem moral nadoknaditi celotno glasbeno šolo, da sem se lahko vpisal na srednjo glasbeno šolo in nato na akademijo. Koncerti so v zadnjih desetih letih stroškovno postali povsem druga zgodba, kot so bili včasih.Res je. Vse cene so se močno dvignile, kar je verjetno povezano s tem, da je veliko koncertov zadnje čase slabo obiskanih. Organizatorji pravijo, da na koncerte prihaja manj ljudi, kar je zagotovo povezano z dragimi vstopnicami. Včasih je bila magična meja 20 evrov, danes pa za ta denar težko najdeš koncert. Stroški so visoki, glasbeniki so dvignili cene, tu so še ozvočenje, varovanje in vsa potrebna dokumentacija. Sprašujem zato, ker ste vodja Moškega pevskega zbora Oplotnica, kjer letos pripravljate že peto Oplotniško noč. Če primerjate letošnjo organizacijo s prvo, za koliko se je podražila?Mislim, da skoraj za 50 odstotkov v petih letih. Vse cene so se dvignile. Vsak organizator mora imeti veliko poguma. Sploh tisti, ki mu to ni primarna služba, ampak dogodek organizira enkrat letno za veselje kulturnega društva in za krajane, da se v občini nekaj dogaja. Povejte nam kaj več o letošnji Oplotniški noči s skupino Flirt, ki bo konec maja.Dogodek bo 30. maja v grajskem kompleksu v Oplotnici. Vsako leto se trudimo povabiti najpopularnejše goste in letos so to Flirti. Vidimo, da razprodajo skoraj vse koncerte. Poleg njih bomo nastopili tudi Moški pevski zbor Oplotnica. Tisti, ki nas poznajo, vedo, da nismo običajen zbor starejših moških, ki pojejo ljudske pesmi. Smo precej popovsko naravnani, spremlja pa nas odlična glasbena skupina. Imeli bomo tudi predskupino Vampirji, ki je prav tako dobra pop-rock skupina. Zakaj ime Oplotniška noč? Kakšno je ozadje in kaj želite sporočiti?Koncerte smo začeli prirejati že pred korono. Takrat smo radi peli dalmatinske skladbe, zato smo organizirali Dalmatinske večere, ki so bili tradicionalni tri ali štiri leta. Potem je to prekinila korona. Ko smo nadaljevali, smo repertoar precej spremenili in se odločili za ime Oplotniška noč. V Moškem pevskem zboru Oplotnica ste verjetno vsi prijatelji?Res smo postali zelo dobri prijatelji. Ponosen sem na svoje fante, saj večinoma niso poklicni glasbeniki. Trije delajo v Avstriji, vsi pa prihajajo iz različnih poklicev. Zanimivo mi je, kako iz tako različnih ozadij ustvarimo ubrano petje. To mi je v veliko zadovoljstvo. Rad delam z njimi, ker pojejo s srcem in jih je veselje gledati. So Štajerci najboljša publika?Zagotovo. Štajerci so žurerji brez predsodkov, zato bi rekel, da so najboljša publika. Kakšni projekti so še pred vami poleg Oplotniške noči?Čaka me precej koncertov. Aprila nastopamo s Tinkaro Kovač, sledijo koncerti s Šank Rock ter projekt Miran Rudan in Erosi. Vikendi in tudi dnevi med tednom so zasedeni. Začele se bodo revije otroških pevskih zborov, kjer nastopam s svojim šolskim zborom in spremljam različne lokalne zbore. Pred poletjem glasbeniki radi ustvarjamo nove stvari, zato imam veliko naročil za aranžmaje in bom veliko časa preživel v studiu. Poleg tega nameravam v novi hiši urediti profesionalni glasbeni studio, čemur posvečam precej časa. Poleti pa bo na vrsti verjetno še polaganje kakšnih ploščic v hiši.The post Samo Jezovšek first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastŽe več kot 20 let je specialistka nevrologinja. Pri možganih jo najbolj preseneča to, kako so požrešni. So majhni v primerjavi z drugimi deli telesa, a porabijo kar dobrih 20 odstotkov naše energije – pove. In kako so možgani nezamenljivi. Skoraj vse lahko medicina že menja, ledvica, jetra, žile, možganov pa ne. Je predstojnica nevrološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje. Njeni pacienti o njenih prizadevanjih povedo: malo res malo je takšnih zdravnikov. Doma v Krakowu na Poljskem, dom pa ima v Velenju. Izjemna dr. med Iwona Ewa Kosi. Danes se bova veliko pogovarjala o možganih. Kaj vi naredite zjutraj, da se možgani hitro zbudijo? Čeprav je dokazano, da rutina ni dobra za možgane, imam tudi jaz svojo jutranjo rutino. Zjutraj spijem kavo in sok pomaranče ter ingverja. Verjamem, da je vse, kar se v našem telesu dogaja, tudi večina bolezni, povezano s stanjem našega imunskega sistema. Jutranja doza vitamina C in ingverja, ki deluje protivnetno, me okrepi in da energijo, da lahko začnem hitro razmišljati. V Slovenijo ste prišli s Poljske … Tako je, s Poljske, kjer sem študirala medicino, sem prišla leta 2000. Tam sem spoznala svojega moža, ki je Slovenec, in odločila sva se, da prideva v Slovenijo poskusit srečo. Mož je rekel, naj se sama odločim, kje bova ostala, v Sloveniji ali na Poljskem. Izbrala sem Slovenijo, saj mi je prirasla k srcu, ker je majhna, lepa, prisrčna država. Tudi med ljudmi sem se dobro počutila. Takoj sem dobila specializacijo iz področja nevrologije. Moja prva služba je bila v Slovenj Gradcu. Od leta 2014 delam v Celju. Zelo dobro govorite slovensko. Najbrž učenje jezika ni bilo enostavno? V Slovenijo sem prišla junija, oktobra sem že imela izpit iz slovenščine. V tistem času je izpit potekal na zelo visoki ravni, podobno kot matura. Slovenščine sem se učila individualno z učiteljico, pisala sem veliko spisov z različnih področij, v slovarjih iskala besede … Ob prihodu v Slovenijo nisem znala nobene besede, nič nisem razumela. Veliko sem opazovala, povezovala besede, si pri razumevanju pomagala s kontekstom in neverbalno komunikacijo. S sabo sem nosila zvezek, kamor sem vpisovala nove besede in jih doma utrjevala. Moj moto je, da se je treba nenehno učiti in kot otrok raziskovati svet. Se moramo torej vse življenje učiti? Seveda. Naši možgani potrebujejo nenehno stimulacijo. Če želimo biti srečni, moramo nenehno delovati tako, da stimuliramo možgane in spodbujamo dopaminski sistem. Če se nagrajujemo s stvarmi, ki nam prinašajo veselje, to vpliva na naš limbični sistem in smo srečni. Zakaj ste izbrali prav nevrologijo? Nevrologijo sem izbrala, ker je to zelo zanimivo in tudi precej neraziskano področje. Naši možgani so organ, ki deluje kot nadzorna plošča pri računalniku. Vse, kar se dogaja z nami, da se gibljemo, razmišljamo, čustvujemo, je povezano s funkcijo možganov. Tega se mogoče premalo zavedamo. Ste tudi predstojnica nevrološkega oddelka v celjski bolnišnici. Kakšno delo je to? Zelo zanimivo in razgibano. Pravzaprav bi lahko rekla, da mi je vodstvena funkcija zelo blizu. Zelo rada opravljam klinično delo med pacienti, ampak tudi zelo rada urejam in organiziram zadeve, da potekajo tako kot je treba in da so zadovoljni vsi v ekipi. Predvsem pa v ospredje postavljam pacienta in njegove svojce. Ne le, da bolnike dobro pozdravimo, kar je naš cilj, ampak da se med bivanjem v naši bolnišnici tudi dobro počutijo. Da vidijo, da delamo s srcem, da dajemo svoje znanje, svojo empatijo in da naredimo vse, kar je v naših močeh. Seveda pa čudežev ne moremo delati. Kaj vas kot nevrologinjo najbolj fascinira pri možganih? Pri možganih me najbolj fascinira, kako majhen organ je to. Možgani so namreč težki le kilogram, a so zelo požrešni, saj porabijo kar 20 odstotkov vse energije, ki jo potrebuje naše telo. Zelo pomembno je, da jim to energijo dostavimo, sicer ne morejo funkcionirati. Večkrat rečemo, da je treba dati »možgane na off«. Kako je s tem? Možgane je vsekakor treba »dati na off«, saj živimo v svetu stalnih stimulacij. Naši možgani delujejo tako, da dobijo neke informacije, jih predelajo in tiste, ki jih potrebujemo, skladiščijo. Možgani imajo vse pod nadzorom. Če imajo preveč dohodnih stimulacij, lahko zablokirajo. To se včasih kaže z izgorelostjo. Podobno je kot pri računalniku: kadar je na računalniku naloženih preveč informacij, zablokira in ga je treba očistiti. Tudi naši možgani imajo »omejen procesor«, če lahko tako rečem, in jih je treba očistiti. Kako? Z rednimi, majhnimi koraki. Jaz denimo delam po 15 ali 16 ur dnevno. Moj jutranji ritual vključuje tudi poslušanje glasbe, zjutraj rada poslušam motivacijski jazz, potem na poti v službo poslušam Radio Rogla ali druge postaje, ki mi umirijo telo. Potem delam, zvečer pa si vsak dan vzamem uro zase, ne glede na to, kdaj pridem domov. Torej da nič ne delam; samo opazujem naravo in skušam umiriti možgane, da o ničemer ne razmišljam. Brez telefona, seveda, saj lahko modra svetloba z zaslona vznemirja možgane. Pred spanjem se moramo sprostiti, da lahko zaspimo in gremo v globoko fazo spanja. Spanje ni pasiven proces, med spanjem se naš organizem spočije, regenerira, spomini se usklajujejo, v našem telesu se tvorijo hormoni in vse pomembne stvari. Kakovosten spanec je izjemno pomemben. Ali drži, da je med 22. uro in polnočjo spanec najbolj kakovosten? Z mojim sinom sem raziskovala, kako pomanjkanje spanja vpliva na debelost in na težave s koncentracijo in pozornostjo. Za kaj gre? Pomembno je, da zaspimo pred polnočjo in da potem spimo vsaj 7 ali 8 ur. Kadar ljudje pravijo, da imajo dovolj štiri ure spanca, to ni dovolj. Osem ur, torej, saj vemo, koliko časa potrebuje naše telo. Ponoči se tvorijo melatonin, hormoni … Zjutraj pa nas prebudi svetloba; svetloba je zelo pomembna, saj blokira sintezo melatonina in prebudi možgane. Številni danes mobilni telefon uporabljajo tudi v postelji. Kako to preprečiti? Zelo preprosto: ob 21. uri odložimo telefon in vanj ne gledamo več. Drsanje po telefonu, preskakovanje iz ene vsebine v drugo, je zelo škodljivo za možgane. V zadnjih leti opažamo ogromno težav s pozornostjo in koncentracijo, pri otrocih je ogromno diagnoz ADHD, ogromno je anksioznosti pri otrocih in pri odraslih težav s spanjem. Stalna stimulacija, predvsem pred spanjem, ni dobra. Prihaja do tega, da imamo ogromno kortizola, ki je hormon stresa. Zjutraj visoka raven kortizola vztraja še zelo dolgo, vse tja do poldneva. To vpliva na našo nadledvičnico, poveča se pritisk, tvorijo se maščobe in se redimo … vse je povezano. Trdim, da so vse bolezni povezane s stresom in s tem, kako nastavimo delovanje svojih možganov. Pri omenjeni raziskavi sva s sinom določevala raven kortizola v slini po neprespani noči. S prijateljem sta neko noč do 4. ure zjutraj igrala računalniške igre. Potem smo pogledali funkcijo možganov in ugotovili, da je stanje podobno kot pri ljudeh, ki imajo epileptične napade, raven kortizola pa ni padla do poldneva. In to se dogaja pri vsakem od nas, če ponoči delamo in ne spimo. Kako se spopadamo s težavami, kot je anksioznost? Kdaj poseči po zdravilih? Zelo pomemben je zdrav način življenja. Gibanje vsaj 10 do 15 minut na dan, saj se med gibanjem sproščajo hormoni sreče. Kadar pa gre za hudo depresijo, ko človek obleži in ne more nič, je dobro, da v prvem mesecu uporabi antidepresive, da se čim prej pobere. Danes imamo zelo dobra zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Ob tem je pomembno živeti zdravo, zdravo razmišljati, se družiti, pogovarjati, imeti čim več stikov v živo, ne le preko telefonov. Živimo v času telefonov, digitalizacije. Pretirana raba telefonov se lahko razvije v odvisnost, ki je enaka, kot bi se drogirali s kokainom, THC-jem ali alkoholom. Na enak način deluje ta sistem stimulacije možganov. Ustaljeni vzorci za možgane niso dobri, ste povedali. Kako v današnjem svetu iskati nove poti? Živimo v svetu »anti-aga«, ampak zame »anti-age« medicina ni le estetska medicina, ampak skrb za zdrave organe, predvsem možgane. Možgani so namreč edini organ, ki ga ni mogoče presaditi. Lahko presadimo pljuča, srce, ledvice, možgane pa ne. Naši možgani so nevroplastični, nevroni lahko tvorijo nove povezave. Bolniki po možganski kapi, ki ne znajo govoriti in premikati okončin, se lahko na osnovi vadbe znova naučijo govoriti in gibati, saj se razvijejo nove povezave v možganih. Za možgane je pomembno, da jih (pozitivno) stimuliramo. Denimo tako, da se zjutraj v službo peljemo po drugi poti kot običajno. Ali pa da v trgovini uberemo drugo pot. Jaz nakupujem vedno po enakem vzorcu: najprej grem do zelenjave, potem do police z mlekom, na koncu do kruha. Če bi šli po obratni poti, torej najprej do kruha in na koncu do zelenjave, vam bo tak nakup vzel 20 minut več, saj boste prekinili rutino, kar je za možgane zelo dobro. Brala sem, da lahko nove povezave v možganovini izzovemo tudi tako, da si zobe čistimo z levo roko. Te spremembe ustaljenih ritmov so za možgane zelo koristne. Dobri so tudi miselne igre, ples in glasba, vsakodnevni izzivi. V celjski bolnišnici obravnavate veliko bolnikov po možganski kapi. Kako je napredovalo zdravljenje v zadnjih 20 letih? Na letni ravni obravnavamo okrog 700 pacientov z možgansko kapjo, kar je dokaj veliko. Možganska kap prizadene tako mlade kot starejše. Kot nevrologinja delam že 20 let. Ko sem začela, je bilo nevrološke paciente s kapjo enostavno zdraviti, saj ni bilo zdravil. Pacient, ki je po manjši kapi lahko odšel domov, je dobil aspirin. Smernice obravnave kapi so bile drugačne. Nekaj let kasneje se je zgodila revolucija s trombolitičnim zdravljenjem. Spomnim se svojega prvega pacienta, ki sem mu dala tromobolizo – zdravilo, ki topi strdke. Pacient, star 50 let, ni mogel govoriti in premikati polovice telesa. V 10 minutah je začel govoriti in premikati okončine, kot bi se zgodil čudež. Nekaj let kasneje smo ugotovili, da bi tudi pri tistih pacientih, kjer strdka ni bilo mogoče dokončno stopiti, strdek lahko izvlekli s katetrom. Zdravljenje je torej zelo napredovalo. Kako ocenjujete slovensko zdravstvo? Imamo odlično zdravstvo, odlične strokovnjake, imamo pa mogoče slab sistem. Tukaj je veliko za narediti. Danes imamo zelo dobre zdravnike, ki niso le zdravniki, ampak tudi menedžerji na svojem področju in imajo dobre rešitve, a jih žal nihče ne posluša. Pravite, da naše misli močno vplivajo na nas. Seveda. Vedno rečem, da pozitivni ljudje prikličejo pozitivna dejanja in pozitivne ljudi ter obratno. Nekaj mora biti na vizualizaciji. Če si predstavljamo dobre dogodke, rešitve, jih tudi dobimo. Že v otroštvu smo izpostavljeni različnim situacijam, ki jih je treba rešiti in v glavi nastanejo posnetki reševanja teh situacij. Možgani so sposobni, kot umetna inteligenca, zbrati vse te izkušnje in predlagati najboljšo rešitev. Več kot je življenjskih izkušenj, manj bomo potem kot odrasli določene dogodke razumeli kot stresne, temveč jih bomo razumeli kot izziv. Jaz ne doživljam stresa, ampak vidim le nove izzive. Kaj je po vaš recept za dolgo in kakovostno življenje? Srečujem veliko pacientov, ki so stari čez 90 in imajo še vedno kakovostno življenje. Ko jih vprašam, kaj so v življenju počeli, ugotavljam, da so predvsem živeli sproščeno in pozitivno razmišljali. Pomembno je tudi, da imamo zdrave navade: dovolj gibanja in spanja, zdravo prehrano, da pijemo malo alkohola in ne kadimo. To je precej preprost recept.The post Iwona Ewa Kosi first appeared on Štajcast. Štajcast

Štajcast ŠTAJCAST 2025 – Kdo pa je vas najbolj navdušil? V tokratnem Štajcastu smo zbrali nekaj najodmevnejših izjav vseh dosedanjih 22 epizod . V naši družbi so se skozi čas zvrstili pevci , politiki , športniki , podjetniki in številni drugi zanimivi sogovorniki . Nekatere njihove misli so odmevale precej močneje, kot smo si sploh lahko predstavljali . Izseki epizod so na družbenih omrežjih skupaj dosegli več kot 2 milijona ogledov , samo na portalu YouTube pa več kot 300 tisoč ogledov . The post IZBOR IZJAV 2025 first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastJe tisti Štajerc, ki ga poznamo vsi. Kljub dolgoletnemu nastopanju z ansamblom bratov Avsenik je ohranil lastno pevsko identiteto. A nekateri mu rečejo tudi mister silvester. Seveda zaradi pesmi Silvestrski poljub.To je posnel že v svojih glasbenih začetih in je med Slovenci tako popularna, da jo z radostjo zapojemo tudi na vročih poletnih čagah. Je nosilec državnega odlikovanja red za zasluge in prejemnik ogromnega števila priznaj, odlikovanj, zlatih plošč … Pri Avsenikih je pel od 1974 do leta 1989. Šlo je za neverjeten preobrat, saj je pred tem veljal za rokerja. Štajerc – je skladba, s katero je zmagal na Veseli jeseni in je ponarodela. Z Avseniki je posnel okrog 300 pesmi, kot popevkar okrog 150. Sam je avtor okrog 370 pesmi, tudi okrog 40-ih Avsenikovih. Je izjemno cenjen in popularen glasbenik, ki je dokazal, da za dobro glasbo žanrska opredelitev ni pomembna. In njegove pesmi so že postale večne. Alfi Nipič Smo v muzeju železniške postaje v Zrečah, ampak tudi vi imate doma svoj muzej, kajne? Rekli so mi: »Poglej, še si živ, pa že imaš muzej.« In sem odgovoril, da je bilo enako pri Slavku Avseniku. Ko smo bili z ansamblom bratov Avsenik v Ameriki in Kanadi, kar osemkrat smo bili tam, sem v Clevelandu, kjer je veliko Slovencev, videl, da imajo tam muzej Polka Hall of Fame, torej muzej o Slovenstvu. Slavku sem predlagal, da bi v Begunjah uredil muzej Avsenikov. Odgo-voril je, da bo razmislil. In res, muzej v Begunjah je odprl še za časa svojega življenja. Kasneje je muzej odprl Lojze Slak, nato pa sem sledil jaz. In tako je prav. Čim več tega bo, tem dlje bo Slovenija ostala slovenska. Upam, da se bo še kdo opogumil in kaj podobnega naredil v kakšnem drugem mestu. Na katero stvar v svojem muzeju ste najbolj ponosni, da je tam? Na to vprašanje imam vedno klasični odgovor: če imaš štiri ali pet otrok, boš težko rekel, katerega imaš najraje. Vsaka stvar, ki sem jo dobil, ki je v muzeju razstavljena, mi nekaj pomeni. Pred 30, 35 leti sem dobil zlati grb mesta Maribor. Tega sem bil izredno vesel, ker sem se v Mariboru rodil. In kadar ti tvoje rojstno mesto podari nekaj tako velikega, kot je bil takrat zlati grb mesta Maribor, največja nagrada naše občine, sem res neizmerno vesel. Potem sem še postal častni občan in zdaj sem tudi častni občan tam, kjer živim, deset kilometrov izven Maribora, to je Jarenina, kra-jevna skupnost v občini Pesnica. Že okoli 12 tisoč ljudi je obiskalo ta muzej in vabljeni, da ga pridete pogledat. Bil je čas, ko ste Silvestrski poljub prepevali pred medicinskimi sestrami in zdravniki. Bi nas peljali v ta čas pred štirimi leti, ko ni bil ravno prijeten? Marsikdo je rekel: »Poglej ga, bolan leži v bolnici, pa še prepeva v posteljah.« Ta pesem me že dolgo spremlja. Posnel sem jo v Studiu 14, to je bil edini studio v Sloveniji, in dobiti vstopno ‘vizo’, da si lahko tam snemal popevko, je bilo res nekaj posebnega. Jaz sem pesem torej posnel, ampak si nisem predstavljal, da bo iz te pesmi kaj ‘ratalo’, da bo to evergreen meseca decembra. Tudi nekateri hrvaški pevci, ki so pri nas gostovali za novo leto, so to pesem prepevali, ampak hvala bogu v slovenščini. Ko ljudje prepevajo z mano, je to nekaj najlepšega. Je priznanje za vse, kar si naredil. Za Radio Ljubljana sem posnel okrog 1.200 pesmi, 350 je bilo le Avsenikovih melodij. Na 42 velikih vinilnih ploščah je moj glas. Te plošče se še vedno vrtijo, ta glasba se še predvaja na skoraj vsaki radijski postaji na nemško govorečem področju. Kasneje smo iste stvari posneli tudi v slovenščini, tako da sem z Avseniki posnel med 320 in 350 pesmi. Vse tiste, ki smo jih že prej peli na novoletnih ali drugih televizijskih nastopih, smo morali potem vse na novo snemati. Vedno ste znali pogledati v prihodnost, tudi takrat, ko ste imeli izlet v tehno vode. Spomnimo se televizijske oddaje, ko ste na oder prišli z motorjem in imeli precej zanimive gibe. Zakaj? Vsak januar smo v Berlinu snemali novo ploščo, tam smo bili okrog dvajset dni. Najprej so posneli glasbeno podlago, potem smo posneli še vokale. Še danes se spomnim, da sem stanoval v hotelu in slišal neko zvrst glasbe, ki me je presenetila. Prihajala je iz Amerike. Takrat sem to ploščo kupil in si rekel, da bom iz svoje glasbe naredil nekaj na ta ritem, eno svojo pesem. In tako sem Ostal bom muzikant naredil v tehno varianti, bil sem ‘tehno Alfi’. Takrat so rekli: »Zdaj, ko je z Avseniki nehal, se mu je pa zmešalo.« Ampak meni se ni zmešalo. Kasneje so tudi drugi začeli delati to zvrst glasbe. Potem ste imeli kar nekaj nastopov tudi po diskotekah. Ja, imel sem tudi plesno skupino, štiri punce, ki baje še danes nastopajo. Na oder sem se pripeljal s Harley-Davidsonom, z motorjem. To je bila v zadnji oddaji Poglej in zadeni Stojana Auerja, ki so jo snemali na stadionu NK Maribor. Cel stadion je bil nabito poln ljudi. Nastopali ste za Tita, prevzemali plošče skupaj s Tino Turner in nastopali v Berlinski filharmoniji. Bili smo edini narodnozabavni ansambel, ki je imel dovoljenje, da je lahko vsako drugo leto imel koncert v Berlinski filharmoniji. To je bilo res nekaj posebnega. Še danes ne vem, kako je našim menedžerjem to uspelo. Nekoč je imel tam z orkestrom Berlinske filharmonije koncert tudi sve-tovno znani dirigent. Ko smo z ansamblom čakali, da zapustijo oder, da bi lahko mi opravili tonsko vajo, se je obrnil k nam in rekel: »Ali lahko gremo še enkrat skozi program?« Kaj boš drugega, kot rekel seveda. Nismo pa vedeli, da bo ‘še enkrat skozi’ trajalo uro in pol. Zaradi tega nam je odpadla tonska vaja. Takrat smo si rekli, da smo jo polomili, ampak kdo bi si upal kaj reči takemu imenu. In tako smo šli naravnost na koncert brez tonske vaje. Je res, da če si pri Avsenikih zamudil na nastop, si moral plačati ‘cel špil’? Ja, enkrat sem plačal, ampak ne po svoji krivdi. Takrat se je z mano peljala Jožica Svete. Bilo je novembra, dogovorjena sva bila, da se dobiva okoli 14. ure, a je zamudila in prišla šele okoli 17. ure. Na poti sva padla v kolono, takrat še ni bilo avtoceste do Schladminga. Dve uri sva stala v koloni. Ona se je začela jokati, ker je vedela, kaj to pomeni. Na koncert sva prišla šele na polovici. Fantje so se znašli, drugi pevci so pač več peli. Kazen smo pa plačali. V dvajsetih letih se mi je to zgodilo samo enkrat. Ampak vi ste se na nastope vozili z dvema avtomobiloma, enim v Sloveniji in enim v tujini? No, ko sem nekoč prišel na mejo v Salzburgu, me je policist pogledal in rekel: »A, Oberkrainer?« Sem rekel: »Ja.« Dejal je, da imam na avtomobilu slovensko registracijo, a hkrati že več kot eno leto delovno vizo in vizo za bivanje v Nemčiji. Rekel mi je, da bom naslednjič šel peš naprej. Tako sem moral avto prodati in kupiti novega z nemškimi tablicami. Drugič nisem šel peš naprej. Ko smo že pri prevoznih sredstvih: zanima me še zgodba o sankah in sankanju, ko je sin klical, da bi se rad sankal. V Mariboru sem stanoval ob železnici, nad hišo je bil hrib in tam so se otroci sankali. Pogosto me ni bilo doma, saj smo deset mesecev nastopali, dva meseca, julija in avgusta, pa smo imeli do-pust. Vsak mesec smo imeli 22 koncertov. Ko sem bil enkrat doma in je zapadel sneg, sem sinu rekel, naj gre malo na sanke. Bil je star šest ali sedem let in mi je rekel, da vsi drugi hodijo z očeti smučat na Pohorje, mene pa nikoli ni doma. To me je zelo prizadelo. Takrat sem razmišljal, da bi zapustil Avsenike. Slavku sem rekel, da ne morem več. Bil je zelo naporen tempo. Potem je čez teden dni prišel tehnični direktor založbe in mi povedal, da imam pogodbo in da bi z odhodom zelo prizadel ansambel. Dve uri sva sedela in se pogovarjala in na koncu sem rekel, da bom še vztrajal. In potem sem ostal še deset let. Videli ste vse, od gramofonskih plošč do današnjega TikToka. Kaj je po vašem mnenju v glasbi večno? Kaj je tisto, česar nobena tehnologija in noben trend ne moreta nadomestiti? Glasba vedno prinaša posebne občutke. Navadno vesele, pomirjujoče. Tudi ob žalostnih trenutkih imamo pesmi, ko se od nekoga poslavljamo. Glasba je posebno sredstvo, ki nas ne pusti ravno-dušne. Spremljala nas bo, upam, do zadnjega trenutka našega življenja. Morda kdo reče, da se ga glasba ne dotakne, ampak takih je zelo malo. V veselih trenutkih smo z glasbo še bolj veseli, v žalostnih pa pogosto še bolj žalostni. Ob slovesih se velikokrat poslovimo prav ob določeni pesmi, ki si jo zapomnimo za vedno. Glasba je skoraj vedno prisotna v našem življenju in nam ali polepša trenutke ali pa še poglobi čustva, ki jih doživljamo. Zadnje tedne je veliko govora o Evroviziji. Slovenija se je ne bo udeležila. Kaj menite o tem? Mislim, da je to napačna odločitev. Mi moramo biti ponosni, da smo sploh povabljeni. Smo majhna država. Že sodelovanje na taki prireditvi je priznanje. Ne razumem, zakaj se meša glasbo in po-litiko. Evrovizija je glasbeni dogodek, mednarodna prireditev, kjer nastopa ogromno držav in škoda je, da Slovenija pri tem ne sodeluje. Če razmišljamo tako: če ne bomo zmagali, potem pa raje ne gremo – to se mi ne zdi prav. Za mene je Evrovizija še vedno velika glasbena priložnost in priznanje za državo. Ste zelo ponosni na Slovenijo, na Štajersko in na svoje korenine. Od kod ta ponos? To je nekaj lepega, kadar si ponosen na svojo domovino, na kraj, kjer si se rodil, kjer živijo tvoji najdražji. Veliko sem potoval, pa sem vedno rekel: »Ne, nismo iz Avstrije – smo iz Slovenije.« In to so vsi spoštovali. Živimo v majhni, mirni državi in na to smo lahko ponosni. In ta ponos moramo obdržati. V čem smo Štajerci drugačni od drugih Slovencev? V ničemer – vsi smo enaki. Imamo različna narečja, tako kot jih imajo tudi drugod po svetu. To je bogastvo, ne slabost. Kmalu zatem ko sem na Veseli jeseni zmagal s pesmijo Štajerc, so se v Ljubljani pri Turistu norčevali: »Poglej, toti je pr’šu!« Pa sem jim odgovoril: »Kaj je toti, sem razu-mel, kaj je pa pr’šu, pa ne vem!« No, malce se hecam – resda govorimo drugače, ampak se razumemo. Pomembno je, da se razumemo in spoštujemo. Alfi, ali se bojite minljivosti? Povsem normalno je, da so stvari minljive in da se spreminjajo. Tudi mi se spreminjamo. Bil sem hudo bolan, shujšal sem skoraj 20 kilogramov, bil na intenzivni negi … ko sem pogledal fotografije iz tistega časa, sem se kar zgrozil. Vse se torej spreminja, naš videz, obnašanje, način življenje, tudi narava se spreminja. Čas dela svoje in to je povsem normalno. Še zadnje vprašanje – kaj bi ob praznikih sporočili gledalcem in poslušalcem? Vsem Slovenkam in Slovencem, doma in po svetu, želim, da se spomnijo svojih najdražjih, tudi tistih, ki jih ni več. Naj bo december mesec, ko se kak trenutek dlje zadržimo ob spominih. Ob slovenski glasbi si polepšajmo trenutke v krogu družine. To je tisto, kar šteje.The post Alfi Nipič first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastJe človek širokega srca. Oznanja vero in izpostavlja dobre medčloveške odnose ter veselje do življenja. Leta mu tečejo med slovensko skupnostjo v različnih mestih Nemčije in domačo Štajersko. S Štajerske je prinesel srčnost in spontanost, Nemčija ga je do- oblikovala z redom in disciplino. A njegova misel je jasna: »Dom ostaja tam, kjer so ljudje, ki jih nosiš v srcu.« Izidor Pečovnik Dori. Gospod Dori, lep pozdrav in dobrodošli pri nas. Hvala, da ste si vzeli čas in prišli v naš podkast … Z največjim veseljem sem prišel na Radio Rogla. Moram reči, da ga rad poslušam. Kadar pri-dem v Slovenijo, mi čez mejo ponujajo vse mogoče radijske postaje, ampak jaz sem pri izbiri glasbe kar kritičen. Do zdaj me pri glasbi najbolj navdušuje prav Radio Rogla, zato sem počaščen, da sem danes vaš gost. Prišli ste z Vranskega, kajne? Tako, doma sem na Vranskem. Kadar sem doma, sem rad med svojimi – pri bratih in sestri, pri domačih. Lokacija je res dobra, praktično v središču Slovenije, tako da je od tam zelo preprosto iti na vse konce k prijateljem, ki te povabijo. Res sem vesel, da imam takšen dom za izhodišče. Zadnja leta večino časa preživite v Nemčiji, trenutno sta v Münchnu. Res je. Iz Berlina sem se preselil bliže domovini, v München. Mislim, da sem ujel zadnji vlak, da lahko še vedno kaj delam v tujini, a sem hkrati precej bliže domu. Z domovino imam vedno več stika, tudi z okoljem tukaj, kjer sem danes. Tukaj imam dva posebej dobra prijatelja, stanovska duhovnika Petra Leskovarja v Zrečah in Stanka Krajnca na Rogli, na Gorenju. S Stankom sva si še posebej sorodni duši. Kot duhovnika in kot človeka imava zelo podobne poglede na pastoralo, na svet, na ljudi. Poznava se praktič-no od začetka njegovega in mojega duhovništva. Zelo sem vesel, da imam v vašem okolju tak-šna dva človeka. Se pogosto obiskujete? S Petrom sva skupaj izpeljala čudovit projekt, ki mi je ostal med najlepšimi. Ko sem bil župnik pri sv. Elizabeti v Berlinu, je bil on v Slovenj Gradcu. Tam imajo, če se ne motim, najstarejšo cerkev, posvečeno sv. Elizabeti. Pobratila sva ‘obe Elizabeti’ – slovenjgraško in berlinsko. To pobratenje še danes živi. Ob tem so se dogajale še druge stvari, kot so sodelovanje na področju umetnosti, kulture, slo-venjgraška galerija je gostovala v Berlinu in obratno. Na relaciji Slovenj Gradec–Berlin sva s Petrom res veliko naredila. Kako pa danes usklajujete življenje med Nemčijo in Slovenijo? Kako pogosto ste doma? Kar pogosto. Največkrat me domov pripeljejo zakramenti – poroke in krsti. Hvala Bogu ni toliko pogrebov, čeprav tudi ti pridejo. To so žalostni trenutki, a hkrati za nas duhovnike zelo po-membni. Biti ob nekom, ki žaluje in bi rad žalost premagal, je ključni del našega poslanstva. Ti ljudje so tisti, zaradi katerih smo bili zunaj, ki so podpirali naše delo, da slovenske župnije v tujini sploh obstajajo. Njim smo veliko dolžni, zato z veseljem pridem tudi na pogreb, če je le mogoče. Je pa to vedno težje, ker je zunaj veliko obveznosti, pogreba pa ne moreš načrtovati – pride kot presenečenje. Tako se moraš vedno na novo odločati, kam greš, kam ne. Večinoma pa me domov pripeljejo lepi dogodki, krsti in poroke. Koliko časa preživite v Nemčiji in koliko v Sloveniji? Konec tedna sem praktično vedno v Nemčiji. Poleg Münchna imam še Ingolstadt, Nürnberg, Berlin, Hamburg in Hannover. To so velike razdalje in že na poti izgubiš veliko časa. Ko kam prideš, je na prvem mestu sveta maša, po maši pa še druženje. To človeka utrudi, a te istoča-sno napolni, ker veselje, ki ga tam doživiš, pretehta utrujenost. V samem Münchnu, kjer sem zaposlen preko münchenske škofije, je tudi ogromno dela. Res je, da nimam več lastne nemške župnije, imam pa nekatere nemške programe, ki jih moram voditi, tudi zato, da lahko ostanem 100 % slovenski duhovnik v Münchnu in da mi dovolijo, da še naprej oskrbujem druge slovenske skupnosti. Bojim se, da bi se te župnije sicer zaprle. Ne-kaj zapreti je lahko, odpreti pa zelo težko. Dokler sem zdrav in v kondiciji, bom delal vse, da ostanejo odprte. Se vozite sami? Uporabljate avto, vlak? Po Nemčiji zelo rad uporabljam ICE – hitre vlake. Z avtom so razdalje naporne, posebej, če te po poti čaka še delo. Z ICE vlaki je to lažje, vlaki so hitri in udobni. Je pa res, da Nemčija ogromno investira v železniško infrastrukturo. Zaradi del vlaki niso več tako točni ali pa kakšen sploh ne vozi. Ta strah, ali bom prišel pravočasno k maši ali jo bom zamudil, je vedno nekje zadaj. Vemo, kako pomembna je danes točnost. Iz prve roke lahko primerjate ceste. So boljše v Nemčiji ali pri nas? Nad slovenskimi cestami sem zelo navdušen in prijetno presenečen. Res imamo kdaj zastoje na avtocestah, ampak to razumem, majhna država smo, hitro se ‘zabaše’. Če pa primerjam s čakalnimi kolonami v Nemčiji, ki so dolge 20, 30, 50 kilometrov … To bi pri nas že skoraj pol Slovenije stalo. Seveda je potrebna potrpežljivost. In to je tudi del našega duhovniškega dela, da ljudi učimo potrpežljivosti. Zanimivo je, da se nam vedno mudi nekam, pa potem, ko pridemo, sploh ne vemo, kaj bi počeli z vsem prostim časom. Treba je najti ravnovesje. Moja deviza je biti zadovoljen. Zadovoljen človek je drugačen človek. Zelo pogosto razlog, da nismo zadovoljni, ni v drugih, ampak v nas samih. Tudi sam si to priznam in potem lažje naj-dem pravo spovednico ali duhovnega spremljevalca. (smeh) Omenili ste druženje. Se Slovenci, po vašem, dovolj povezujemo, dovolj družimo? Glede na vse možnosti, še kar. Res pa je, da se časi spreminjajo in z njimi tudi oblike druženja. Ne smemo vsega gledati z našimi očmi na mlade. Jaz sem bil vedno navdušen nad novim in novo ponavadi prinesejo mladi. Verjamem v mlade ljudi in jim zaupam. Tako kot so morali moji starši nekoč verjeti meni, če-prav so kdaj mislili, da so moje ideje nemogoče. Na koncu so bili srečni, da sem to, kar sem, in da sem dosegel, kar sem. Svet postaja vedno bolj globalen, to je res. Tega je težko obvladati, zato se naravno pojavi strah, da nam bo nekaj ušlo iz rok. A če imamo dovolj zaupanja in potr-pežljivosti, sem prepričan, da bomo na koncu vsi zadovoljni. Prihajate iz zelo delovne družine. Kako bi opisali svoje otroštvo? Bili smo kmetijsko-obrtniška družina. Oče je bil obrtnik, mama odlična kuharica in kmetica. Do-ma smo imeli kmetijo, hmelj, delo na polju, obrt … Ogromno smo se naučili. To ti da širino, ra-zumevanje sveta, postaneš bolj strpen. Ponosno povem, da nas je pet otrok, štirje bratje in najmlajša sestra. Vsem nam je bilo nekaj najlepšega, ko je prišla na svet sestra. In še danes jo imamo najrajši. (smeh) Še vedno živimo praktično v isti župniji in kraju, razen mene, jaz pa poskrbim, da sem dovolj pogosto doma, da si upam še vedno reči: ‘Tu sem doma.’ Kdaj in zakaj ste se odločili za duhovniški poklic? Bilo je več dejavnikov. Imel sem tudi druge možnosti. Oče je recimo upal, da bom šel v njegovo smer, da bom krojač, modni kreator. Tudi sam sem nekaj časa resno razmišljal o tem. Na kon-cu pa je obveljala odločitev za duhovništvo. Z očetom sva šla v Maribor ‘to zadevo’ tudi formalno uredit. (smeh) Z menoj je šel brat Štefan, da nisem šel sam. Imel sem podporo domačih. Od začetka sem bil notranje zelo odločen. Nikoli me ni resno vleklo drugam. Seveda imaš pomisleke glede celibata, načina življenja, ampak to je normalno. Bolj kot nekoga spoznavaš, bolj vidiš različnost, ki te na koncu obogati. Danes sem vesel, da me ni nikoli zaneslo na drugo pot. Duhovnik sem z veseljem in skušnjave vidim kot potrditev, da si na pravi poti. Če jih človek sploh ne bi imel, bi bilo nekaj narobe, kot da bi izgubil stik z okolico. Kaj po vašem danes Cerkev predstavlja v sodobni družbi? Cerkev je danes – z zadnjimi papeži – ponovno znamenje časa. Marsikje po svetu kristjane še vedno preganjajo. Kristjani smo pogosto ‘neprijetno’ znamenje, nismo vedno všečni. Včasih bi nas radi potisnili v kot ali se nas znebili. A Cerkev raste, ne manjša se. Še posebej na jugu sveta. Veseli me, da imamo papeža, ki je po letih zrel, po duhu pa zelo mlad. Mislim, da dobro nadaljuje Frančiškovo pot prenove. Katoliča-nov je po svetu okrog 1,7 milijarde, vseh kristjanov skoraj 3,5 milijarde. To ni malo. Sam sem zelo ekumensko usmerjen. Zanima me vse, kar je povezano s kristjani drugih tradicij in tudi z drugimi monoteističnimi religijami. Vsi gledamo v enega Boga in to je zame bistveno. Lepo je videti, kako v Sloveniji lepo sodelujemo pravoslavci, evangeličani, katoličani … Ob nas pa živijo muslimani, budisti, hindujci, konfucionisti. To je bogastvo, če v različnosti znamo ohra-niti edinost. Vse to je možno le, če prevladuje mir. Brez miru ne more delovati niti gospodarstvo, niti turi-zem, niti družina. Kje pa vi osebno najdete mir? Mir najdem takrat, ko imam čas, da pojem. (smeh) Včasih sem si na sprehodih veliko prepeval. Danes se več sprehajam in manj pojem, kondicija ni več takšna kot včasih, za petje in hojo ra-biš ‘dvojna pljuča’. Najrajši pojem stare slovenske pesmi, popevke, pesmi naših ansamblov. V meni so najgloblje zapisane. Glasba me pomlajuje. Rad imam tudi klasično glasbo in opero, ampak tiste stare slo-venske melodije me najbolj držijo pokonci. Sebe ne razglašam za ‘starega’, samo za ‘starejšega’. (smeh) Saj tudi novorojenček je z vsako sekundo starejši, ne? Pomembno je, da človek v sebi ostane vesel, svež, hvaležen. Jaz v lju-deh res iščem dobro. Še skušnjave nisem imel, da bi v nekom iskal slabo, da bi se maščeval ali ‘koga ujel’. Bog mi je dal milost, da pogosto vidim dobro tam, kjer ga drugi ne vidijo. To je velika prednost za duhovnika. Vaša prva samostojna župnija je bila Šentrupert nad Laškim, prej pa ste službovali tudi v Pre-boldu in Trbovljah. Kako se jih spominjate? Kot duhovnik sem začel kot kaplan v Preboldu, danes rad rečem v ‘Šen Pavlu’. To je bila za mene čudovita župnija, delavska, močno socialistična, komunistična, a med ljudmi tudi veliko vernih. Ni bilo velikih razlik, ljudje so se morda politično opredeljevali različno, a duhovnike so nas imeli radi – levo, desno in na sredini. Kot diakon sem bil poslan v Trbovlje. To je bila takrat posebna baza, specifično okolje. Zelo sem vesel, da sem začel v industrijskih krajih, tam ti ljudje razširijo obzorja, da ne postaneš ozek v razmišljanju. Moja prva samostojna župnija je bila Šentrupert nad Laškim. Ko sem prišel tja, so se vsi spra-ševali, kaj mlad človek počne v tako majhni, odmaknjeni, težko dostopni župniji. Mene je prav to izzvalo. Čez noč sem postal ponosen na to župnijo in te ljudi. Tako krasne ljudi, kot sem jih doživel tam, težko še kje srečaš. Nekaj, kar sem tam doživel, se ti ne ponovi nikoli več v življe-nju. V Šentrupertu nad Laškim ste organizirali tudi zelo odmevno modno revijo, ki je dvignila veliko prahu. Kako se je spominjate danes? Z najlepšimi spomini. Vesel sem, da jo je posnel Studio 2 (drugi program RTV Slovenija), tako da je dogodek še vedno v arhivu. Imel sem jasno dovoljenje škofa Krambergerja. On je v tem videl nekaj lepega, spodbudnega, mi pa smo takrat premikali meje. Ravno v tistem času so prišli prvi mobilni telefoni in Mobitel. V Šentrupertu skoraj nihče ni imel telefona razen pošte in občine. Mobitel je bil za nas obljubljena dežela. Postali so glavni pokrovitelj in na modni reviji v cerkvi smo na modni pisti hodili z mobi-teli v rokah. To je mnoge najbolj zmotilo. Kaj ima mobitel iskati v cerkvi? Danes pa iz mobitelov mašujemo. Kardinali in duhovniki imajo mašne knjige v telefonu, tam imajo vse. Mi smo bili pač otroci časa, mladi duhovniki, ki smo malo prej stopili čez prag. Je pa res, da tisti, ki prvi nekaj naredi, ponavadi pobere tudi največ kritik, drugi pa isto delo nadaljujejo tišje. Ste pričakovali takšen odziv? Vedel sem, da bo v mojih krogih veliko nasprotovanja. Nisem pa si mislil, da bo šlo tako široko, v druge kroge, do drugih, ki so potem pritiskali na škofa, naj me premesti. Škofov pritisk je bil velik, ne s strani njega osebno, ampak zaradi ljudi, ki so bili, bi rekel, naza-dnjaški. Jaz imam do konzervativnosti zelo pozitiven odnos. To, kar je dobro, ohranjamo, to je ‘konzerva’, ki te nahrani, ko ni drugega. Nazadnjaštvo pa je nekaj drugega, nobenega napredka noče sprejeti. Lahko bi vztrajal, a bi s tem delal težave ljudem in škofu. Odločili smo se, da nekaj spremeni-mo. In spremembe niso nujno slabe, včasih ti drugi s tem naredijo uslugo, te rešijo in ti odprejo nekaj novega. Bi bila danes takšna prireditev sprejeta drugače? Popolnoma. Danes bi bila mnogim povsem normalna, če ne celo premehka. (smeh) Je pa res, da smo danes spet v drugačnem ozračju. Vprašanje je, ali bi mi jo sploh dovolili organizirati. Zato vedno rečem: ‘Pravi čas na pravem mestu.’ To je izjemno pomembno. Po Šentrupertu ste odšli v Berlin, kjer ste bili dolgo župnik. Da, v Berlinu sem živel 28 let, ravno letos obhajam 30. obletnico od prihoda tja. Še vedno sem formalno župnik slovenske misije v Berlinu. Enkrat na mesec grem gor, maše so vsako nedeljo, župnija živi. Danes jo vodijo laiki. To je bila vedno moja želja, da laiki v Cerkvi dobijo večjo vlo-go. Mi smo teologi, duhovniki, nismo pa ekonomisti in menedžerji. V Sloveniji imamo srečo, da so v župnijah izjemni ljudje, podjetniki, znanstveniki, strokovnjaki, ki prostovoljno pomagajo. Župnijski sveti, ključarji … Brez njih ne bi šlo. V Nemčiji sem to še posebej izkoristil. Laiki vodijo župnijo, jaz pa sem gost, ki pridem, mašu-jem, oznanjam, oni pa organizirajo vse ostalo. Predsednice župnijskih svetov so skoraj povsod ženske – v Münchnu, Ingolstadtu, Berlinu, Hamburgu, Nürnbergu. Le v eni župniji je predsednik moški. To so izjemno uspešni ljudje, ki Cerkvi podarjajo svoj čas in znanje. Ker je duhovnikov vedno manj, je to ključnega pomena. Župnije tako ostanejo žive, mašuje pa lahko kateri koli duhovnik, ki ima ustrezno potrdilo, da je duhovnik in da nima prekrškov. Tam, kjer ni duhovnika, imajo laiki bogoslužje Božje besede z obhajilom, potem druženje in že to ogromno pomeni. Živite praktično ob Oktoberfestu. Kakšna izkušnja je to? Moj vhod je tri minute od glavnega vhoda na Oktoberfest, samo čez cesto. (smeh) Oktoberfest je res nekaj posebnega, milijoni ljudi pridejo v München. Je neverjetno lepo druženje ob hrani, pijači, glasbi. Nikdar ne vidiš kakšnih pretepov ali nasilja, predvsem pesem, ples, veselje. Ob koncu dneva se kakšna noga malo bolj maje, ampak vsi so dobre volje. Najlepše je, da imajo vsi tradicionalna oblačila – dirndle, usnjene hlače … Kdor jih nima, si jih izposodi. Redko koga vidiš v navadnih oblačilih. Oktoberfest se potem razširi še na manjše kraje, vsak ima svoj mini Oktoberfest. Demokrit je že pred Kristusom rekel: ‘Življenje brez praznika je kot dolga pot brez gostišča. In ima prav. To ni nič novega. Vas hrup in množica kdaj motita? Skrbelo me bo tisti dan, ko me ne bo več nič motilo. Takrat bom ali mrtev ali utrujen od življe-nja. (smeh) Jaz sem vesel, če se kaj dogaja. Motilo bi me, če bi kdo koga napadal, ogrožal nje-govo življenje ali dostojanstvo, ampak tega ni. Rad rečem: ‘Spali bomo na drugem svetu – tu je čas za življenje.’ Tega je vedno premalo, tudi če je včasih preglasno. Kaj vam je Nemčija dala osebno? Dala mi je to, kar sem si edino res zapomnil pri pouku nemščine v osnovni šoli: Ordnung und Disziplin – red in disciplino. (smeh) Prej sem bil zelo spontan. Spontanost je lepa, še danes jo zagovarjam, zaradi nje so me Nemci vzljubili. A ob spontanosti je verjetnost, da ti kdaj spodleti, pri redu in disciplini pa skoraj nikoli ne. To je velika razlika. Nemčiji sem hvaležen tudi zato, ker so mi zaupali. Ni samoumevno, da nekdo pride iz druge države in je čez noč ‘šef’ – župnik nemške župnije. Pa so me sprejeli brez težav. Seveda so mi tudi jasno rekli: ‘Naša mentaliteta je drugačna od tvoje, poskusi to upoštevati.’ In to sem vzel zelo resno. Živeli ste v dveh velikih mestih, v Berlinu in Münchnu. Kje je življenje boljše? Obe mesti sta veliki metropoli, na severu in jugu. Po kakovosti življenja, infrastrukturi, hrani, pijači, zaslužku, naravi je München res izjemen. Mesto leži na okoli 530 metrih nadmorske viši-ne, z razgledom proti Alpam, z jezeri, veliko vode … Res je čudovito. Po svobodi in toleranci pa je bil Berlin nekaj neponovljivega. Ko sem tam živel, sem čutil, da je to mesto za ljudi, ki ljubijo svobodo. Oznanjevanje evangelija je oznanjevanje svobode. Ne za-sužnjujemo, ampak osvobajamo. V Berlinu si moral res narediti nekaj zelo hudega, da je kdo rekel, da si šel predaleč. Toleranca je bila ogromna. Kako se po napornem dnevu sprostite? Najraje grem na sprehod. Zelo veliko se gibljem, ker verjamem v gibanje. Ko človek neha z gi-banjem, obstane tudi na drugih ravneh. Ko hodim, si rad pojem. Na glas. Malo preverim, koliko visoko še pridem, a sem vsako leto nižje. (smeh) Šport je bil vedno v ospredju mojega življenja in mi je dajal kondicijo za vse drugo. Danes ga rad gledam, sem velik navijač nogometa. Za kateri klub navijate? Seveda za Bayern München, to je jasno. (smeh) Ampak kjerkoli službujem, sem malo njihov. V Berlinu sem navijal za Hertho, ker so moji ministranti in Slovenci tam vsi navijači Herthe. V Hamburgu moraš biti malo za oba, Hamburg in St. Pauli, Slovenci so razdeljeni. V Berlinu sta zdaj dva prvoligaša, Hertha in Union Berlin, z vzhoda. Rivalstvo je veliko, zato mo-raš včasih paziti, kje si in kaj rečeš. Med Slovenci pa se zelo dobro znajdem, če navijam za Hertho. (smeh) Navdušujejo me mladi igralci. Kamor koli pridem, otroci danes govorijo o Jamalu Musiali. Zanje sta Messi in Ronaldo skoraj že ‘stara’. Vidiš, kje stojiš v času. To me veseli in v teh mladih igralcih sam iščem tisto lepo, človeško. Po vas se imenuje tudi slovenski narodno-zabavni ansambel. Drži, kvintet Dori. To imam pa res najraje. (smeh) Letos praznujemo 30 let – oni kot kvintet, jaz pa 30 let v Nemčiji. Na njihovi domačiji smo imeli čudovito praznovanje. Presenečen sem bil, koliko ljudi je prišlo, da bi nam čestitali. Takrat vidiš, da te imajo ljudje v srcu, čeprav misliš, da si nekje daleč. Priznam, ljubitelj konjaka sem. Dobro vino in dober konjak sta mi pri srcu. Ko so mi na obletnici prinesli konjak in rekli: ‘Se spomniš, tukaj sva ga enkrat pila,’ mi je bilo jasno, da se ljudje spomnijo zelo konkretnih trenutkov. (smeh) Fantje iz Dorijev so vsi izobraženi glasbeniki, imajo uspešne družine, veliko otrok, ki so vsi glas-beniki – skupaj bi lahko sestavili orkester. Najbolj ponosen pa sem, da so me prosili, ali smejo ansamblu dati moje ime. Imeli so tudi druge predloge, pa so izbrali mene. To je čast, ki je ne moreš opisati. Bliža se veseli december. Kako boste preživeli ta čas? V Nemčiji. Advent in božični čas sta tam nekaj najlepšega, čas weihnachtsmarktov, božičnih sejmov. V vsakem mestu, v vsaki vasi imaš božični trg. Najlepše je, če greš tja s prijatelji. Nemci to res gojijo. Vsak dan, če je le čas, si vzamejo trenutek za druženje na sejmu. Tam si privoščiš klobaso in kuhano vino ‘mit Schuss’ – s šusom. (smeh) Jaz sem mislil, da bo šus nekaj po glavi, pa ni. Pomeni, da v kuhano vino, ki se malo skuha in izgubi moč, dolijejo en štamprl ruma, žganja ali grappe. To ogreje, človek je dobre volje. Na teh trgih je veliko glasbe – božične pesmi, adventne pesmi, šlagerji … Res je nekaj posebnega. Bilo bi skoraj greh, da bi v tem času bežal stran. Za konec še to. Kaj vam pomeni Štajerska? Ponosno rečem: Štajerc sem. Živim na meji, Vransko meji na Kranjsko. V šolo smo hodili sku-paj: Štajerci in Kranjci, iz Motnika, Strojne … Ves čas smo imeli lepo sožitje. Vsak, ki živi na meji, še toliko bolj zna ceniti svoje korenine in jih zagovarjati. Zato sem ‘zagri-žen’ Štajerc, ponosen Štajerc. Kadar v tujini rečem, od kod sem, ponavadi ne vedo, kje sta Vransko in Savinjska dolina. Ko pa rečem Untersteiermark, Spodnja Štajerska, je pa vsem jasno. In to mi je lepo. Štajerska je moj dom, četudi živim v Münchnu, v Berlinu ali kjer koli drugje.The post Izidor Pečovnik Dori first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastJe pravi Pohorc. Rojen v Gorenju nad Zrečami, od koder se je družina; mama in oče sta bila izjemno vpeta v izobraževalno dejavnost Pohorja in Dravinjske doline; kmalu preselila v Zreče. Tu je rasel v času izjemnega gospodarskega in turističnega razvoja območja in srečeval in poznal, vse pomembne akterje tega časa. Pohorsko energijo je prelil v šport, bil odličen nogometaš, še danes, pri 57-tih, večkrat na leto odteče kilometre malih maratonov. Zreče prehodi skoraj vsak dan v družbi svojega nemškega ovčarja. Vse to sooblikuje njegovo udejstvovanje v turizmu; njegovo mnenje radi slišijo v raznih turističnih organizacijah na slovenski ravni, že vrsto let je direktor destinacije Rogla-Pohorje. Domen Vogelsang. V kakšni kondiciji je ta trenutek turizem v tem koncu države? Turizem je trenutno v celotni državi v dobri kondiciji. Na našem območju, kjer imamo včasih občutek, da je zapostavljeno, pa konstantno beležimo vedno boljše rezultate. Tudi letos destinacija Rogla–Pohorje beleži odlične rezultate. Vedno večji poudarek je na celoletnem turizmu – pohodništvo in kolesarstvo sta v vzponu, snega imamo še vedno dovolj, tako da je turizem velika priložnost, zato se zanj ne bojimo niti v prihodnje. So Zreče turistična ali industrijska občina? Občina Zreče je oboje. Ima močno industrijo, katere gonilna sila je Unior, ki je dal velik pospešek razvoju kraja. Do konca 60. let Unior ni bil ravno zgodba o uspehu, a se je to spremenilo s prihodom inženirja Marjana Osoleta (za direktorja Uniorja, op. a.). Prinesel je vizijo, pogum, dobre organizacijske sposobnosti in željo po uspehu, kar je vodilo k celovitemu razvoju kraja. Tega se danes morda premalo zavedamo. Sprva je bila industrija najpomembnejša, turizem pa je bil pravzaprav posledica ene od Osoletovih vizij. Danes smo še vedno industrijsko močna občina, vendar ima turizem zelo velike potencial in verjamem, da bomo pri tem uspešni. Bi v Zrečah moral stati kip Marjana Osoleta? Marjan Osole je zagotovo zaznamoval Zreče in širšo okolico. Kip kovača, ki stoji v krožišču, naj bi bil narejen po njegovi podobi. Lahko bi rekli, da so Zreče pravzaprav njegov spomenik. Njegova zgodba je zelo zanimiva. Kot mlad inženir je prišel v Zreče – po nekaterih pričevanjih so vodilni imeli vizijo, da bo pravi človek za Zreče, po drugih pa naj bi sem prišel kazensko. Resnice ne vem. Zagotovo pa Zreče konec 60. oziroma v začetku 70. let niso bile ravno spodbudno okolje za nadobudnega inženirja. Zgodba, ki jo je začel, je večplastna, a se njegove vizije ne bi uresničile brez lokalnih ljudi. V Uniorju je začel tehnološko revolucijo, ko je proizvodnjo uspešno preusmeril v avtomobilsko industrijo s pomočjo zaposlenih – tudi kovačev, ki morda niso imeli visoke izobrazbe, so pa znali izdelati vrhunske izdelke, ki so postali in so še znani po vsem svetu. Tehnološki napredek Uniorja se je prelil v druga podjetja in obrti v Zrečah in okolici. Takrat je pohorski človek prvič dobil priznanje, da nekaj zna in zmore. Vemo, da je v nas, pohorskih ljudeh, veliko bogastvo. Rojeni ste na Pohorju, ste torej Pohorc. Ja. Pravzaprav sem od maja do avgusta 1968 živel na Gorenju, kjer sta starša poučevala in imela stanovanje nad takratno trgovino. Septembra tega leta sta začela poučevati v Zrečah, zato smo se preselili v tedanje Zgornje Zreče, na današnjo Ulico Borisa Vinterja. Zanimivo je, da smo živeli v hiši, zgrajeni za županjo Zreč Nino Pokorn, ki je žal relativno hitro umrla. Ta hiša je bila kasneje namenjena učiteljem. V naši dnevni sobi so se zbirali učitelji, prišel je tudi kak zdravnik ali gospodarstvenik, s starši so imeli zanimiva soočenja s področij kulture, politike, znanosti in umetnosti, medtem ko smo se otroci igrali naokrog. K nam so pogosto prihajali ljudje z najrazličnejšimi težavami, mama jih je tolažila in jim pomagala. Moje otroštvo se je odvijalo okoli stavb stare Zadruge in stare pošte, poleti je bilo naše igrišče reka Dravinja. Že takrat so bile Zreče zame mesto sreče – in tako je vse do danes. Skupnost je bila zelo solidarna, pravila so bila jasna, ljudje smo skrbeli drug za drugega in si pomagali v težavah. Ta ulica je imela tudi posebno hudomušno ime. Takšna imena je imelo več ulic. Imeli smo na primer Rdečo ulico, pa Ulico lepih žena in tako dalje. Če se vrneva nazaj na turizem – kdaj se je v Zrečah pravzaprav začel? Konec 18. stoletja je bilo na tem območju nekaj lovskih hiš, v katerih so prenočevali bogati ljudje, kadar so šli na lov. Med obema svetovnima vojnama je tedanji župan Kračun zgradil kočo na Pesku, kar velja za začetek našega turizma. Cesta je tedaj peljala le iz oplotniške smeri, iz Zreč pa še ne. Tudi ta koča je bila namenjena bolj premožnim. Med drugo svetovno vojno so skoraj vse lesene stavbe na Rogli zgorele, po vojni pa so tam zgradili planinski dom. Spomnim se, da sem v začetku 70. let poletje preživel v tem domu, ki ga je upravljal moj stric Valter Podgrajšek. Dom je bil precej v slabem stanju, a ga je rada obiskovala Osoletova žena Danica, ki mu je razlagala, kako lepo je tam. Ko je prišel na Roglo, se mu je takoj prebudila menedžerska žilica. Bil je čas Borisa Strela, Bojana Križaja … Najprej so postavili vlečnico Zlodejevo, in tako se je začelo. Nisem prepričan, da so gospodu Osoletu domačini sprva ravno ploskali. Kasneje je planinski dom kupil Unior, okoli leta 1980 so zgradili hotel, v 90. letih pa še Terme Zreče. Vmes se je razvil športni turizem. Zgodba, ki žal ni resnična, pravi, da se je tedanji trener jugoslovanske košarkarske reprezentance Krešimir Ćosić na poti do Dobrne izgubil in po naključju zavil na Roglo. V resnici so mu Roglo priporočili, da bi mlade fante, polne adrenalina, lažje obdržal skupaj kot v kakšnem mestu. Kmalu so na priprave začele prihajati še druge jugoslovanske reprezentance. Zgradili so sodobno športno dvorano. Zanimivo je, kako hitro in pogumno so takrat sprejemali odločitve, kar danes ni več običajno. Naslednja prelomnica je bilo odprtje Poti med krošnjami, atrakcije, ki je privabila veliko enodnevnih gostov in turizmu dala nov zagon. Zdi se, da turizem in šport v teh krajih hodita z roko v roki. Kaj je tisto, kar jih pritegne? Najprej, zagotovo športna infrastruktura z dvorano na Rogli in v Zrečah. Ekipe med pripravami potrebujejo primerno namestitev, potrebujejo mir. Včasih je kakšna ekipa s sabo pripeljala kuharja, vendar le prvič, saj so hitro ugotovili, da ga tukaj ne potrebujejo. To območje ima še bistveno večje priložnosti za športni turizem. Način samih priprav se je spremenil, mi pa se temu nismo pravočasno prilagodili. Tudi vi ste športnik, nogometaš, menda prvi Zrečan, ki je igral v konjiškem klubu. To ne drži povsem, saj je bilo pred mano že veliko igralcev, bil pa sem prvi zreški kapetan. Zreški nogometni klub je sicer nastal, ker eden od zreških igralcev v Konjicah ni bil zadovoljen. V 60. letih je ustanovil nogometni klub v Zrečah. Spomnim se, da smo kot osnovnošolci igrali s Konjičani, v ekipi je bil tudi Jure Zdovc. Kasneje sem malo bolj resno igral košarko za Konjice, vzporedno pa še vedno nogomet za Zreče. V srednji šoli sem nato dobil povabilo, da se pridružim konjiški Dravinji in sem se, skupaj s tremi prijatelji. Že na prvem treningu sem videl, da na nas ne računajo resno, veliko tekem smo večinoma presedeli na klopi. Izkazal sem se na neki tekmi proti Šoštanju, prvič sem igral na poziciji libera, saj sta se dva soigralca poškodovala. Igral sem zelo samozavestno, se vedel kot kak veteran in nikoli več nisem sedel na klopi. Kar hitro sem dobil kapetanski trak. Danes še spremljate nogomet? Vedno manj. Pozablja se, da je bila Dravinja v času, ko smo igrali mi, od druge polovice 80. let pa do 90. let v vrhu slovenskega nogometa. Mladinci so bili vseskozi v prvi ligi, mi pa vedno na meji prve lige. Kasneje je klub izgubil zagon, ni bilo več ambicij. Nehal sem se ukvarjati z lokalnim nogometom, ga pa še spremljam, tudi svetovni nogomet še spremljam, a manj kot včasih. Kako ste začeli delati v turizmu? Zaposlen sem bil v nekdanjem Atrasu, ko sem med okvaro stroja prijel v roke časopis in opazil, da na Rogli iščejo vodjo športa. Priložnost mi je dal Maks Brečko in v tem delu sem se zelo našel. Začeli smo urejati infrastrukturo, iskati sponzorje, izgradil sem ekipo vrhunskih sodelavcev, bolj začel sodelovati s prodajno službo. Izboljšali smo razmere. Dejstvo je, da se po spremembi vodstva nisem najbolje ujel z novim direktorjem in zgodba se je končala, žal ne na najlepši način. Po čem vas ljudje v domači Loški gori najbolj poznajo, po vlogi direktorja ali čem drugem? Najbolj po tem, da sem sosed, da imam psa; to, da sem direktor, jih preveč ne zanima. To so prijetni, preprosti ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Včasih v domačem lokalu debatiramo o izzivih sveta in vesolja. Doma sem na meji z Boharino, zato se včasih hecamo, kdo je pomembnejši. Radi tečete s psom. Je to šport ali meditacija? Predvsem je to gibanje. Tek s psom ni tek za rezultat. Če bi rad resno tekel, da bi izboljšal rezultat, je treba upoštevati neka pravila in tako spet obremenjuješ glavo. Morda je bolj prava beseda ‘jogging’. Skozi gibanje določene misli izginejo, morda se najde rešitev za kakšno težavo, misli lahko povsem odplavajo. Zato tudi ne vozim kolesa, saj bi na tak način hitro pristal v jarku. Zame je tek v veliki meri meditacija v naravi, čeprav sem pri tem doživel nekaj neprijetnih srečanj z drugimi spuščenimi psi. Narava in gibanje v njej, to je moje zdravilo. Če bi morali Zreče opisati z eno besedo, katero bi izbrali? Srčnost. To je povezano z ljudmi, ki so še vedno pripravljeni pomagati sočloveku. Danes delamo vsak zase in smo vedno manj zadovoljni. Ljudje tukaj pa so vedno delali za skupnost, bili solidarni in od tega so vsi imeli več. Pred kratkim smo denimo imeli nesrečo s plazom, plaz je poškodoval tudi našo hišo. V trenutku so nam ljudje priskočili na pomoč, ponudili prenočišče, tudi ljudje, s katerimi se nismo tako dobro poznali. Že takoj naslednje jutro so prišli pomagat z lopatami. Tukaj se vidi ta srčnost. Tega ne bom nikoli pozabil. Tukaj bom ostal, pustil kosti in se trudil za dobrobit Zrečanov in pohorskega okolja.The post Domen Vogelsang first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastUmetnica. Je med večkrat nagrajenimi in izpostavljenimi slovenskimi slikarji mlajše generacije. Njeno izrazno sredstvo je risba. Ta zahteva natančnost in vztrajnost. Njeno ustvarjanje je prepoznavno po črno belih podobah drevesnih vejic, senc in iglic. Drevesa z iglicami so obdajala dom v otroštvu. Zrasla je med Oplotnico in Slovenskimi Konjicami. Ko je bila stara 10 let, se je odločila, da bo akademska slikarka. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost trenutno končuje doktorski študij. Zdaj živi v Ljubljani, srce pa še vedno zaigra, ko zagleda štajerske griče. Tina Konec. Trenutno pišete doktorat, kajne? Sem prva generacija doktorskih študentov na ALU. Gre za nov študij, ki obstaja že pet let. Proti doktoratu grem počasi, to je proces. Treba je narediti raziskavo, pa tudi sama se želim počutiti, da sem zares kompetentna, da lahko suvereno govorim o neki stvari. Pišem sicer o konceptualni risbi v Sloveniji v 60. letih in mi je tema zelo zanimiva. Prej se nisem toliko ukvarjala s teorijo, vendar mi je ukvarjanje s teorijo dalo zelo veliko poglobljenega znanja in sem za to izkušnjo zelo hvaležna. Po diplomi na ALU – sem torej diplomirana slikarka – sem nadaljevala magistrski študij. Nato sem se samozaposlila v kulturi in se obenem vpisala na nov doktorski študij. Se vam zdi, da ste izbrali pravo pot? Zagotovo sem se prav odločila, ne bi izbrala druge poti, saj je to moj način življenja. Ničesar drugega ne bi delala. Zame je to to. Res ni vedno enostavno, saj ne gre le za slikanje, ampak delo vključuje še veliko drugih reči, vendar je meni super. Pravzaprav sem se že pri desetih letih odločila, da bom akademska slikarka. Za ta poklic sem izvedela na Likovnih prijateljevanjih, slikarski koloniji, ki je nekoč potekala v Slovenskih Konjicah in je žal danes ni več. Vsako leto sem se udeleževala zaključnih razstav in pod slikami opažala podpise akademskih slikarjev. Ko so mi razložili, kaj to pomeni – da je slikarstvo lahko poklic in da za to obstaja šola –, sem se odločila. In tako je ostalo. Druge možnosti zame ni bilo. Omenili ste slikarsko kolonijo Likovna prijateljevanja. Zakaj se udeleževati kolonij? Drugače je, saj prekineš svojo rutino. Greš iz svojega ateljeja, spoznaš nove ljudi, si z njimi deliš skupen ustvarjalni prostor, sklenejo se nova prijateljstva, pride do izmenjave idej, vidiš, kako delajo drugi, kako razmišljajo … To je vedno pozitivno. Poleg tega, da sem na Likovnih prijateljevanjih ugotovila, da želim postati akademska slikarka, sem bila desetletje kasneje tudi ena od udeleženk zadnjih Likovnih prijateljevanj. Z nekaterimi udeleženci smo še vedno prijatelji. Pred kratkim ste se vrnili z Japonske. Na Japonsko sem si želela iti že dolgo. Letos mineva 10 let, odkar rišem igličasta drevesa s tušem na papir. V tem času mi je marsikdo rekel, da imajo moja dela nekakšno esenco vzhoda. Slab mesec je trajalo moje potovanje in izkoristila sem ga tudi za raziskovanje japonske umetnosti. Dežela je super, vsi so zelo prijazni in ustrežljivi, da skoraj doživiš šok, ko se vrneš nazaj domov. Navdušili so me japonski vrtovi, ki so čudoviti, narava je lepa in tudi tam imajo veliko iglavcev. Ugotovila sem, da dejansko obstajajo neke vzporednice. Njihova umetnost me je prevzela, njihov način, kako dojemajo in zaznavajo določene stvari. Kaj vas je prevzelo? Omenili ste arhitekturo, kako so izgrajene hiše. Stare hiše so zelo dobre, navdihnile so naš modernizem v arhitekturi. Nekaterih stvari pa ne veš, dokler ne greš tja. Denimo to, da so vse sodobne hiše na Japonskem iz plastike. Plastične stene zunaj in znotraj, plastične kopalnice, … Zato, ker lahko plastiko očistiš. Japonci imajo zelo radi čistočo. To so preverjene informacije, povedali so mi jih Japonci. Dotakniva se vašega ustvarjanja. Kako poteka vaš ustvarjalni proces? Svojo fascinacijo nad naravo pretvarjam na papir. Rišem s tušem. Drevesa, ki me pritegnejo večinoma zaradi oblike krošnje, fotografiram in ‘skadriram’ določen izsek iz krošnje. Vedno mi je bilo fascinantno, kako lahko v čisto realni zadevi vidiš povsem abstraktno formo. Potem to narišem. Pri tem sledim neki konkretni predlogi, ampak nisem vedno čisto zvesta izvirniku, v črnino krošnje skušam vnesti strukturo. Ko je risba pred teboj in jo gledaš iz različnih zornih kotov, se v poteze ujame svetloba in pusti vtis. Na površini papirja se ustvari mali relief, kamor se ujame svetloba, zato se ob gledanju notranja struktura krošnje lesketa, kar mi je zanimivo. Zakaj prav narava? Vedno mi je bila zelo blizu. Rada hodim po gozdu, ob morju, … Narava je zame oblika meditacije, v njej se sprostim. Pogosto v povezavi s športom, saj rada tečem ali hodim. Čas, preživet v naravi, je tudi del umetniškega procesa, saj v naravi pogosto dobim ideje. Kako je danes v Sloveniji sprejeta moderna umetnost? Na žalost bi lahko bilo boljše. Umetnost je v medijih potisnjena nekoliko na stran, tudi v izobraževanju, kolikor slišim. Likovni pouk v šolah krčijo, kar je škoda. Tudi učim, saj izvajam tečaje, in v praksi vidim, da je to škoda. Večno vprašanje je, kako ljudi navdušiti nad moderno umetnostjo, kako razviti trg. Saj stvari gredo počasi v pozitivno smer, se premikajo, ampak … Naj povem primer iz Avstrije, s katero se tako radi primerjamo. V manjši vasi sem se udeležila likovne kolonije; na odprtje zaključne razstave tam pride ogromno ljudi in vsi želijo nekaj kupiti. Tega pri nas ni. Ni zavedanja, da umetniškega dela ne moreš dobiti za 100 evrov, sploh če je to delo akademika. Od česa bo pa živel, če bo za tako mizeren denar prodajal svoja dela? Mnogim ni škoda dati ogromno denarja za avto ali tisoč evrov telefon, ki ju imamo le omejen čas, umetniško delo pa je večno, poleg tega lahko vrednost umetniškega dela naraste. To je naložba. Malce drugače bi morali gledati na to področje. Pravite, da spremljate dnevno dogajanje. Kaj je največja težava današnjega sveta, družbe? Največja težava je, da se v družbi zelo hitro in zelo nevarno širita sovraštvo in nestrpnost. Mislim, da se lahko vse vrednote, ki smo jih izgradili, da bi postali boljši, hitro sesujejo. V zelo nehvaležnih časih živimo, ljudje so zaskrbljeni, nabira se nezadovoljstvo, kar me precej skrbi. Iz sovraštva in nezadovoljstva pride vojna, ki je že realnost. Dogajajo se stvari, ki se ne bi smele in za katere vsi vemo, da niso pravilne, pa ob tem nihče ničesar ne naredi, to se mi zdi najbolj problematično. Sicer ste iz Oplotnice, a že nekaj časa živite v Ljubljani. Pogrešate Oplotnico in Konjiško goro? Ja. Preden sem šla v Ljubljano, sem bila 10 let v Slovenskih Konjicah in 10 let v Oplotnici. Pogrešam domače kraje, čeprav je tudi v Ljubljani v redu, vendar ima človek do kraja, v katerem odraste, drugačen odnos, zbuja mu drugačne občutke. Vedno, ko se pripeljem iz Ljubljane čez tunele in se na levi Pohorje pojavi, si rečem, da sem doma. Kaj je drugače v enem in drugem kraju, kaj bolje, kaj slabše? Zagotovo je drugače. Še zdaj si določene upravne zadeve raje urejam tukaj. Pred kratkim sem denimo želela podaljšati vozniško dovoljenje, pa je bila v Ljubljani čakalna doba tri tedne, v Konjicah sem bila na vrsti takoj. V Ljubljani je več ljudi, vsi so malo bolj živčni, bolj je hektično, stresno, hitro … tukaj pa ne. Tukaj je vse bolj osebno, odnosi so drugačni. Tudi Ljubljana se je v zadnjih letih zelo spremenila. To je zdaj drugo mesto. Vemo, da ni stanovanj, da so najemnine drage, da je vse dražje, da ni parkirišč … Vse to vpliva na ljudi, da niso toliko sproščeni. Ne rečem, da tam ni za živeti, je pa drugače. Kako je Oplotnica vplivala na vašo umetniško pot? Ko sem začela ustvarjati, se sploh nisem posvečala temu, od kod vse te iglice. Ko sem risala in risala in se je praksa stalno nadgrajevala, so se v mojem delu začele pojavljati tudi nove stvari, v dela sem začela denimo vključevati svetlobo ali nove podobe, sem se začela spraševati, od kod te iglice, kaj nenehno delajo na mojem delu. Vrnila sem se v domače konce. Ugotovila sem, da so, poleg tega, da so na Pohorju skoraj sami iglavci, tudi okoli hiše, kjer sem odraščala, pretežno iglavci. Za to je zaslužna moja babica, ki je zasadila ciprese, smreke, bor, iz povsem praktičnih, pa tudi estetskih razlogov. Med temi drevesi sem se igrala, na cipresi sem imela drevesno hišico, naše božično drevo je bila cipresa. Nenehno so me spremljali iglavci. Babica je rada odrezala vejico iglavca in jo dala v vazo, kadar ni bilo drugega cvetja. Nekoč je našla pozabljene stare družinske fotografije, ki sem jih videla prvič. Na njih sem opazila ta drevesa, sprva še majhna, kasneje večja … Tudi na skoraj vsaki fotografiji, kjer sem jaz, je zadaj neka cipresa, kot neka silhueta. To sem vkomponirala v svojo najnovejšo serijo del. Želela sem prikazati spomine, ki jih ta drevesa nosijo zdaj že tri generacije. Domače okolje me je torej res zaznamovalo. Kaj bi svetovali mladim, ki bi želeli postati umetniki? Marsikaj, odvisno, kaj koga zanima. Fino je poznati, kako deluje umetniški svet. Treba je biti vztrajen in pripravljen na dejstvo, da tvoja dela ne bodo vsem všeč. Tako pač je. Vztrajnost bi svetovala, predvsem. Kje se vidite čez pet ali deset let? Še naprej bom razvijala svojo prakso in uživala v naravi. Upam, da se mi v tem času uspe preseliti kam bliže naravi.The post Tina Konec first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastStar je komaj 30 let, pa je že pol življenja profesionalni glasbenik. Glasba je vedno v njegovem srcu. Iz te ljubezni vse rase: je pevec, glasbenik in producent. V njegovih rokah pa vedno kitara, še ko je bil majhen, ga je nanjo naučil igrati oče. Pravijo mu mojster romantike. Deček iz Lenarta v Slovenskih Goricah že 15 let glasbeno navdušuje Slovenijo. Pred njim je praznovanje: 15 let glasbenih odrov, veliki koncert v ljubljanskih Križankah. Žan Serčič. Pri 15 letih ste nastopili v oddaji Slovenija ima talent. Kako ste doživljali to dramo? Oddaja mi je zagotovo spremenila življenje. Kot 15-letni fant, zelo zadržan, nesamozavesten, tih, introvertiran, sem stopil pod žaromete. Upam si trditi, da je bila to najbolj uspešna sezona te oddaje doslej, saj je bil finale takrat v Stožicah. Moj tretji javni nastop je že bil v Stožicah! Spomnim se, da sta me voditelja napovedala z besedami: »To je vzhajajoča mega zvezda, deček, ki ima vse življenje začrtano in že dobro ve, kaj hoče.« Ko sem slišal te besede, sem pomislil, da moram to tudi v resnici postati. Za 15-letnega fanta so bili to precej veliki čevlji. S tega vidika se mi je življenje zelo spremenilo. Že prej sem zaradi določenih okoliščin moral hitro odrasti, v 1. letniku srednje šole pa sem že postal profesionalni glasbenik. Začel sem služiti denar, bil obdan z ljudmi, ki so služili z mojo glasbo. Oddaja mi je prinesla tudi odgovornost. Relativno hitro ste začeli profesionalno glasbeno pot in se tudi osamosvojili, kajne? Odraščal sem v specifičnih okoliščinah. Doma nismo imeli veliko. Glasba zame dolga leta ni bila le nekaj, kar si želim in kar počnem za hobi. Čutil sem, da nimam druge izbire kot to, da se ukvarjam z glasbo, nekaj naredim, postanem uspešen in peljem družino iz tistega, v čemer smo bili. Mali Žan je moral hitro prevzeti odgovornost, ki naj bi jo sicer odrasel človek. Pri 11 letih, ko sta se starša ločila, je bila prva stopnička do tega, potem pri 15 letih še druga. Hitro sem se osamosvojil v smislu, da sem začel bolj odraslo razmišljati. Zelo sem vesel, da sva si z mamo še vedno zelo blizu in brez nje bi bilo vse težko. Ločitev staršev na vsakega otroka zagotovo zelo vpliva. Kako je vplivala na vas? Občutil sem krivdo in sram, ker sta se starša razšla. Čutil sem, da bi moral nekaj storiti, da bi ostala skupaj. Čutil sem, kot da je z mojo družino nekaj narobe. Ko sem kasneje pogledal na to obdobje, sem doumel, zakaj sta se razšla in zakaj je bilo to tudi prav – za vse. Vse, kar sem si pri 11 letih želel, je bilo, da bi bila mama in oče srečna. In verjamem, da sta tudi onadva želela enako zame in mojo sestro. Toda 11-letni otrok tega ne zmore interpretirati na tak način. Kar nekaj časa sem bil sam sabo z vsemi temi težkimi čustvi. Ste kdaj pogrešali očeta, ob kakšnih praznikih, posebnih dogodkih? Moj oče je bil in je še prisoten na vseh pomembnih praznovanjih, vendar naju že takrat razen glasbe (moj oče je namreč tudi glasbenik) ni prav veliko povezovalo. Po ločitvi sem si želel, da bi mama in oče imela boljši odnos. Razumem, da se skozi leta zakona zgodi veliko emocij in zamer, vendar je zaradi otrok zelo pomembno, da starša ohranita spoštljiv odnos, tudi če nista več skupaj. Po ločitvi sem na srečo ostal v stiku z očetom, saj smo živeli v istem kraju, le z mamo sva se preselila. Verjamem, da so starši želeli le dobro in naredili tako, kot so tedaj najbolje znali. Ko sem postal starejši, smo s staršema odprli to temo in vem, da sta tudi onadva doživljala težke reči. To so težke in na nek način terapevtske stvari, ko greš nazaj in občutiš nekaj, kar takrat nisi, ker je bilo pretežko. Vesel sem, da imam danes z obema zelo lep odnos, je pa ta izkušnja v meni sprožila občutke, iz katerih sem kasneje črpal inspiracijo za glasbo. Zakaj ste se pri 20 letih odločili, da greste živet v svoje stanovanje, na svoje? Želel sem svobodo, zame in za mamo. Najin sicer lep odnos je na neki točki prerasel v nestrpnost, saj sem si želel svoj prostor, tako kot tudi ona. Najtežja stvar za starša je, da mora nekoč svojega otroka izpustiti, da vzleti in razpre krila, zase pa najti drug smisel. Mama mi pravi, da je bil čas, ko sem se odselil, zanjo najtežji v življenju. Kam zdaj s to skrbjo, ki jo je vame vlagala toliko let? Odšla je sestra, odšel sem jaz. To jo je premenilo v osebo, ki jo danes zelo spoštujem. Zdaj živite v Ljubljani. Kje? V okolici Ljubljane, na območju, ki je zelo podobno Lenartu. Leto in pol sem živel v centru, ob Križankah in zares doživel utrip Ljubljane. Ker smo z družino vedno živeli v bloku, sem si zastavil cilj, da želim do 30. leta živeti v svoji hiši. In to mi je uspelo. Živim v hiši, pet minut proč od gozda, v bližini njiv in traktorjev, kar me še posebej spominja na domači Lenart. Je danes lažje ali težje začeti kot pred 15 leti? Kako drugače je? Drugače je z več vidikov. Po eni strani je lažje, saj je vse na dosegu roke, na ‘dosegu telefona’, saj te lahko vsak hitro prepozna in vidi, vendar smo obenem v poplavi informacij. Če danes nekomu uspe, da je njegov video viralen, to še nič ne pomeni, saj je že jutri na vrsti nekdo drug. Spremenilo se je tudi vse, kar zdaj spremlja glasbenika. Napisati pesem, iti v studio in jo posneti, posneti videospot in narediti promocijo zanj je včasih pomenilo, da si šel na nekaj radijskih in televizijskih postaj ter predvsem na koncertno turnejo. Danes pa se snemajo kratki filmčki za Instagram, TikTok, Facebook … To je postalo pomembnejše od same vsebine. Meni je kot izvajalcu, umetniku najpomembneje, da se izražam skozi glasbo, ne glede na to, ali je to uspešno ali ne, se pa obenem trudim, da moji izdelki pridejo do ljudi. Danes se je treba zelo potruditi, da v tej poplavi prideš do ljudi. Mislim, da je to bistvena stvar, ki se je spremenila. Ste imeli kdaj slabo izkušnjo na družbenih omrežjih? Moja najslabša izkušnja na družbenih omrežjih je bila, da so mi ukradli profil na Instagramu. Moral sem odpreti nov profil in v bistvu sem vesel, saj je iz tega zrasla ena zdrava baza ljudi, ki so tam iz pravih razlogov. Opažam ogromno internetnih prevar, ki jih je težko prepoznati, sploh če so uporabniki manj vešči. Svoje sledilce vedno opozarjam, da je ogromno kraj identitete. Vsak teden se pojavi 10 novih profilov z imenom Žan Serčič, ki seveda niso moji. Ti lažni profili najdejo moje sledilce in jim pišejo neposredno. Zelo težko mi je bilo, ko mi je neka gospa povedala, da je zaradi prevare izgubila 500 evrov. Preko lažnega profila so ji pisali, češ da jaz potrebujem 500 evrov in gospa jih je nakazala, saj je mislila, da mi bo pomagala. Zelo sem hvaležen, da je nekdo, ki me ne pozna, pripravljen pomagati, vendar je zelo grozno, da se to dogaja. 26. septembra pripravljate velik koncert v Križankah. Živci že zelo delajo? Seveda so prisotna pričakovanja, s kakšnimi občutki bodo ljudje zapuščali koncert. Hvaležen sem, kakšno leto je za mano in mojo ekipo. Nekaj članov se je zamenjalo, kar je včasih težko, vendar tudi lepo, saj pesmi dobijo neko novo dimenzijo. Zelo sem vesel, da zvenimo tako, kot zvenimo zdaj. V Križankah se bomo predstavili kot razširjena zasedba z godalnim kvartetom, 15 nas bo na odru. O podrobnostih ne bi govoril, naj pridejo ljudje pogledat, saj v takšni zasedbi prihodnje leto ne bomo več igrali. To je le del pogovora z Žanom. V celoti ga lahko poslušate, pogledate ali preberete na straneh novice.si, stajcast.si, na družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.  The post Žan Serčič first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastZnan je po izjemnem nosu za posel in po potrpežljivosti. Ameriške sanje na slovenski način je uresničil praktično brez kreditov. Pred 36-imi let je začel graditi svoj trgovski imperij. Prva trgovina Jager v Rogaški Slatini deluje še danes, le da je zdaj del mreže 42-ih trgovin. Na Štajerskem ustvarjajo desetine milijonov in zaposlujejo več kot 850 ljudi. Vajenec iz Laš je postal največji slovenski trgovec. Družinsko podjetje Jagros zdaj že nekaj let vodi nova generacija. A večkrat nagrajeni – danes 78 letni – podjetnik se ni ustavil. Zdaj ustvarja v poslih z nepremičninami. Je eden bogatejših Slovencev, a ohranja skromnost, kmečko logiko, preprostost in človeškost. Vzor mnogim. Franc Jager. Gospod Jager, hvala, da ste odzvali povabilu. Kar nekaj časa sva se usklajevala, vidim, da ste še vedno zelo aktivni. Drži. V pokoju sem že kar nekaj let, pa me ljudje vedno znova sprašujejo, zakaj še delam. Ko smo se usklajevali za ta pogovor, ste bili v Braziliji. Tam preživite kar nekaj časa, kajne? Tam imam manjše posestvo. Sprva sem mislil, da bom tam nekaj več počel, ampak čas hitro teče. Vsako leto sem tam približno šest, sedem tednov. Tako si skrajšam leto in ga malo prekinem. Tudi zima mi ne ustreza – hladno vreme mi ni po godu, zato tam lažje preživim. Poleg Brazilije pa veliko časa preživite tudi na Murterju, kjer imate hotel. Kako to? Res je. Celo življenje sem ‘kupoval delo za denar’. Tudi zdaj v pokoju si ga vedno znova kupujem. Hotel sem obnovil in ga oddal v najem. Jaz skrbim za vzdrževanje in kontakte, sicer pa stvar teče naprej. Zakaj ste iz trgovine prešli v turizem? Spremembe so v življenju vedno dobrodošle. Vse se razvija, vse se spreminja. Gostinstvo pa mi ni bilo tuje – že v Jagru smo imeli kavarne, pizzerije, malice. Gostinstvo je podobna dejavnost kot trgovina, delaš z ljudmi. Je pa zahtevnejše, ker so potrošniki tam še bolj zahtevni. Ampak to so izzivi in še vedno vidiš, da lahko nekaj ustvariš. Kljub pokoju ste še vedno zelo aktivni? Veliko se ukvarjam s projekti, čeprav ne gredo vsi po začrtani poti. Večkrat se vprašam, ali ima smisel iti naprej, pa vendar – pomembno je, da ne obstaneš. Standard življenja je danes precej višji kot nekoč. Kako ga vidite vi kot trgovec? Res je, še nikoli ljudje niso imeli toliko na voljo. Če primerjam s stanjem pred 35 leti, si takrat imel v mlekarni tri do pet vrst jogurta. Danes pa so police neskončne. V Braziliji v manjših mestih še vedno obstajajo mali trgovci. V Sloveniji jih je po osamosvojitvi veliko propadlo, ostal pa je Jager – zdaj že tretja generacija. Zakaj je Jager o(b)stal, drugi pa ne? Narobe ni bilo nič, manjkalo pa je znanja. Premalo je bilo pravega izobraževanja. Ko sem bil jaz otrok, sem že v tretjem, četrtem razredu vedel, da bom trgovec. Danes pa je marsikdo pri dvajsetih še vedno izgubljen. To je problem. Glejte, oba uporabljava umetno inteligenco. Kadar česa ne vem, preverim in hitro dobim odgovor. Vprašanje pa je, ali je res treba, da se v šolah učimo še več dodatnih smeri v tej obliki. Osnovne stvari so pomembne – matematika, slovenščina, jeziki. Vse ostalo je danes že digitalno dostopno. Bolj kot to, bi se morali učiti odnosov. Vidim pri mladih, recimo študentih arhitekture, da po petih, šestih letih šolanja še niso sposobni samostojno narisati objekta. To je problem našega izobraževalnega sistema. Prakse je premalo. Edino zdravniki imajo obvezno prakso. Včasih, v socializmu, so bila pripravništva in mentorji. Danes pa pride študent, dobi plačilo, mentor pa izgubi čas – in to se ne ceni kot dolgoročna naložba. Kako gledate na prenos podjetij na naslednike? To je velik izziv. Veliko podjetnikov nima komu predati firme. Okrog 80 odstotkov nima naslednika, kar je škoda, saj so podjetja ustvarjali s težkim delom. Pri nas pa imamo srečo – v Jagru dela že tretja generacija. To je velika vrednota. Ste imeli načrt za svojo pot ali je šlo bolj sproti? Natančnega načrta nisem imel. Verjamem pa, da ima človekov um neomejene zmožnosti. Če se usmeriš v neko dejavnost, se ti začnejo odpirati poti. Pomembno je, da se učiš, slediš času in vztrajaš. Kako ste prišli do ideje, da ponudite vse na enem mestu? Ko sem hodil v Avstrijo po banane in kavo, sem čakal v vrstah in si mislil: »Zakaj tega ne moremo imeti doma?« Tako je nastala ideja, da potrošniku ponudiš vse na enem mestu. Prihrani čas, čas pa je denar. Ste pri prvih trgovinah imeli kredite? Ne. Prvo trgovino smo gradili sami – družina, sorodniki, prijatelji. Aparat za kavo je bil predrag, zato smo jo kuhali v loncih, dokler nismo zaslužili za pravi aparat. Banke so nas včasih gledale nekoliko postrani – manjšim podjetjem so zaračunale višje obresti kot večjim. Tako je pač bilo: manjši si bil, dražji je bil denar, ki si ga dobil. A bistvo je v tem, da znaš računati. Če vložiš tisoč evrov, moraš vedeti, kako jih boš dobil nazaj, in to z določenim plusom. To ni visoka matematika, to je osnovna logika. Kaj pa osebno, ste kdaj imeli kredit? Samo enkrat, ko sem gradil prvo hišo. Takrat sem si sposodil nekaj denarja pri sosedu. To me je tako mučilo, da sem ga hitro vrnil. Od takrat naprej sem si rekel, da bom živel znotraj svojih zmožnosti. Zakaj se ljudje pogosto uštejejo? Zaradi sebe. Vse je v glavi. Vsak človek ima v sebi dobro in slabo, a najprej mora vedeti, kaj sploh želi. To je prvi korak – vedenje, kaj hočeš. Danes ljudje jemljejo kredite tudi za dopust. Kako gledate na to? Odvisno od človeka. Če znaš računati, lahko kredit uporabiš za ustvarjanje nove vrednosti. Za avto ne, to je potrošni material. Ampak za nepremičnino pa je smiselno. Kaj bi svetovali mlademu človeku s 1.000 evri plače? Kako naj kaj privarčuje? Naj da vsak mesec 50 ali 100 evrov na stran. Najbolj varno je zlato ali nepremičnine. Pomembno je, da vedno ustvariš več, kot porabiš. Ste imeli svetovalce pri upravljanju denarja? Ne. Nisem imel svetovalcev. Učil sem se iz knjig in iz prakse. Najpomembnejše je vztrajanje, vera v cilj in jasna postavitev ciljev. Kako pomembni so odnosi v podjetju? Zelo. Plača je pomembna, seveda, a dolgoročno šteje več občutek pripadnosti. Zaposleni, ki so v podjetju več let, prispevajo več kot samo svoje delo. Dobri odnosi so temelj, da ljudje z veseljem delajo. Kaj pa sreča, kaj pomeni za vas? Sreča je, da sem danes tukaj, da sem zdrav in da živim. Večna sreča ne obstaja. Sreča je, ko dosežeš cilj. Potem si postaviš novega. In vaš naslednji cilj? Da ohranim zdravje, da lahko normalno živim in uživam vsak dan. To je moja sreča.The post Franc Jager first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastJe resnični ljubljenec ljudskih src. Vanje je zlezel s izjemnim glasom, srčnim nasmehom, in s svojo neločljivostjo od najbolj slovenske harmonike. Že več desetletij je ta njegova prva ljubica. Ko nanjo zaigra, opazovalci vidim, da ga je povsem očarala. Čarovnija pa nato deluje tudi na nas druge – v prostoru in celo na daljavo – preko medijev. S harmoniko ustvarja nove melodije, je vzornik in učitelj zdaj že kar nekaj rodov ljubiteljev frajtonarce. Vedno ima kupe idej, zato je tudi založnik, podjetnik, organizator in izjemno dober kuhar, ki ima tudi sam rad dobro hrano. Zaznamoval jih je in oni so zaznamovali njega. Modrijani. Tu je njihov – Rok Švab. 25 let ste član Modrijanov, lani pa ste ustanovili svojo skupino Rok Švab s prijatelji. Ste se naveličali Modrijanov ali vam je bilo premalo ‘muzike’? Ne, nikakor. To ime skupine sicer ni čisto pravo, ustanovili smo jo kot koncertni sestav Slakove glasbe, poimenoval pa sem jo po sebi, ker je tako preprosteje. Ljudje so si to razlagali po svoje, kot navadno. Namen te skupine je ohranjanje Slakove glasbe. Če bi Slakovo turnejo delali z Modrijani, bi bili preveč prisotni na teh koncertnih dogodkih in bi morda zmanjkalo te publike. Tako je bila ta skupina dobitna kombinacija, odlično smo oddelali Slakovo turnejo in z Modrijani turnejo ob 25-letnici. Tako nismo nasičili celega trga. Zakaj ste se odločili ravno za Slakovo glasbo? Pogrešam jo. Sodobna narodno-zabavna glasba trenutno vse bolj diši po popu, nima več veze s staro narodno-zabavno glasbo, samo to, da so prisotni trije inštrumenti, harmonika, kitara in bas, vse ostale prvine so šle drugo pot. Dobro, pojemo še štiriglasno, toda vse drugo bolj diši po popu kot narodno-zabavni glasbi. Pogrešal sem to glasbo, zato sem si zaželel, da bi naredil en koncert zase, za prijatelje Slakove glasbe. Dobil sem idejo, da bi sestavili sestav, ki bi igral na tradicionalen način, kot se je igralo nekoč. Izbral sem izvajalce in na koncu se je to zelo dobro obrestovalo; ljudje so bili zadovoljni, dvorane polne, jaz pa vesel, saj je to balzam za mojo dušo, nek dodatni hobi. Priprave na novo turnejo že potekajo. Lani smo obeležili 60 let Slakove glasbe, letos bo tema drugačna. Kaj pa so vam dali v vseh teh letih Modrijani? Ko smo se s fanti spoznali, smo bili zelo mladi, nismo dobro vedeli, kaj bomo v življenju počeli. Radi smo igrali, radi smo se imeli lepo. Glasba nam je bila najpomembnejše vodilo in v njej smo skupaj rasli. Tedaj si nikakor nismo predstavljali, da bomo eden najbolj poznanih ansamblov, da bomo kreirali glasbeni stil in postali ansambel, ki narekuje trende. Tako nam pravijo drugi. Sami nismo nikdar gledali na trende, samo na to, da nam je glasba, ki jo ustvarjamo, všeč. Vsak od nas ima svoj okus in svoj slog, drug drugemu se prilagajamo in puščamo ustvarjalno svobodo. Mnogo prigod je za vami, med drugim ste tudi padli z odra in igrali naprej. Ko smo prišli na prizorišče, smo videli, da oder ni dobro sestavljen. Če si stopil na rob, si padel. Cel večer sem pazil, da ne stopim na rob … ko smo ob koncu igrali Golico, pa sem se zelo razživel, začel skakati, saj je bilo fino, in res padel z odra. Bil sem v šoku, pogledal, če je harmonika dobro, saj jaz se bom že pozdravil, in igral naprej. (smeh) Svojo ljubezen do harmonike ste obrnili tudi v posel. Pri 19. letih sem začel razmišljati, kaj bom počel. Študij mi ni dišal, pri 20. letih sem tako začel učiti harmoniko. Že kot otrok sem si govoril, da bom, ko odrastem, imel svojo glasbeno šolo, da bom učil, igral v najboljšem ansamblu, ki ga bo poznala cela Slovenija, in da bom imel svojo proizvodnjo harmonik. Kot bi me bog poslušal, vse to mi je ‘ratalo’. Eden največjih projektov je Noč Modrijanov, ki bo znova prihodnje leto. Katera Noč vam je bila najbolj pri srcu? Kar se tiče izvajalskega dela, kot glasbenik lahko rečem, da je bila vsaka Noč nekaj posebnega. Nekaj najlepšega je navdušenje ljudi, množica, ki živi s tabo in se ima lepo ter spoštuje vloženo delo. Največja nagrada za glasbenika je, da ljudje tri ure in pol živijo s tabo, čeprav je bilo pred tem potrebnega leto in pol odrekanja. Ampak na Noči Modrijanov je to vse poplačano. Kako težko je pripraviti tak dogodek? Koliko ljudi sodeluje tudi v ozadju? To je zares velik zalogaj. Če odštejemo vse glasbenike, v ozadju sodeluje več kot 100 ljudi – med njimi tudi prostovoljci, ki pomagajo, da vse koordinacije tečejo, da vsi izvajalci pridejo pravočasno na oder. Ste tudi uspešen avtor. Kje in kako nastaja glasba? Kar se tiče mojega ustvarjalnega okolja, sem res čudak. Tudi žena Petra nekaj časa tega ni mogla razumeti: kjerkoli sem, pa naj bo to na ulici, na stranišču, v gostilni ali na letališču, vzamem telefon in začnem vanj peti. Razen v cerkvi, tam si idejo zapišem. (smeh) Ko imam čas in se ideja utrne, melodijo takoj zapojem. Pesmi ne morem oziroma ne želim delati drugače. Vsi moji napevi so se zgodili v trenutku, kot da me nekaj pokliče, neka sila, ki me sili, da moram vzeti telefon in melodijo zapeti. Ko se zgodi melodija, mi obenem že stečejo besede. Ne vem, zakaj. Tako je. To se mi dogaja. Ali lahko avtorjem težave povzroča umetna inteligenca? Umetna inteligenca bo glasbenikom težko vzela kruh, saj nima srca. Dela na podlagi podatkov, ki jih ima, mi pa delamo s podatki, ki so v nas, ki prihajajo iz nas. UI si bo izmislila temo in ti dala možnost, ampak glasba pride iz človeka. Umetna inteligenca v melodijo in besedilo ni sposobna dajati čustev. Zdaj se nama je pridružila vaša žena Petra. Sta že bila kdaj skupaj na intervjuju? Petra: Ne, še nikoli. Rok: Na enem sva že bila, ko sva rekla da. (smeh) Govorite vajini o poroki, ki je bila 1. oktobra pred tremi leti. Zakaj sta izbrala prav ta datum? Rok: To je bil edini datum, ko sem bil prost in so bili prosti tudi muzikanti. Petra si je namreč želela, da bi nama na poroki igrali Ansambel Petka in Dejan Vunjak. Petra, povej, zakaj prav Dejan. Petra: Z njegovim očetom Brendijem smo bili prijatelji in že od malih nog sem bila njegova oboževalka ter govorila, da bo na moji poroki igral Brendi. Žal ga več ni med nami. Tudi z Dejanom sva se vedno hecala, da če bo kdaj poroka, bo igral on. In je. Petra, greste raje na koncert Modrijanov ali Dejana Vunjaka? Petra: Dejana Vunjaka. (smeh) Rok: Jaz sem se s tem že sprijaznil. Zdaj je že malo bolje, ampak včasih smo v avtu poslušali samo Brendija. Nekoč, ko sem prišel domov, me je skoraj kap, saj sem na vratih spalnice opazil plakat Dejana Vunjaka. Gledam to, in si rečem: Dejan, povsod te vidim, kamorkoli se obrnem! (smeh) Dejan je ‘fajn dečko’, vesel sem, da sem ga preko Petro spoznal tudi zasebno. Tudi oba otroka sta navdušena nad njegovo glasbo. Kaj pa vidva s Petro občudujeta drug pri drugem? Rok: To, da imava včasih jeklene živce drug do drugega. Oba sva bolj žareča, sva ‘liderja’, kot dva petelina enem gnoju, kar gre včasih težko. Vendar vedno zvoziva. Petra, kaj vas najbolj spravi ob živce pri Roku? Petra: Da hodi obut po hiši. Tukaj pride največkrat do konflikta. Rok: Meni se vedno mudi. Po moje sem se pol ure prepozno rodil in vedno vsaj pol ure zamujam. V enem dnevu želim vse narediti, kar ne gre, zato se mi vedno mudi. Ne ljubi se mi sezuvati in potem spet obuvati, ko nosim stvari iz hiše, na primer harmonike in oblačila za nastope. Pa saj se je že navadila. (smeh) Rok, kdaj pa vas Petra največkrat razjezi? Rok: Ko pospravi in preuredi kuhinjo in potem ničesar več ne najdem. Podobno je tudi z oblačili in čevlji, kadar preureja, jaz pa iščem stvari. In potem spet zamujam. Petra: Rada imam red, sploh v hiši. Sem kar perfekcionistka. Rok: Jaz pa imam bolj kreativno vzdušje (smeh). Spomnim, da mi je mama nekoč želela dobro in mi je pospravila pisarno. Dva dni sem porabil, da sem vse papirje spravil nazaj, kot so bili prej. (smeh) Če bi danes gledala nazaj: kaj bi spremenila, morda tudi drug pri drugem? Rok: Človeka težko spremeniš. Rodiš se z nekim karakterjem in ko se združita dva, skušata sinhronizirano živeti. Gre za sožitje dveh bitij, ki se prej nista poznala, potem pa ju je združila neka kemija, ljubezen in živita skupaj. Nikoli ni idealno. Ne verjamem v ideale v partnerskih zvezah. Treba se je prilagajati. Če imata dva spoštovanje in sočutje drug do drugega, razumevanje, to, da vesta, da lahko na drugega vedno računaš, je nekaj najlepšega. Kakšen bi bil vajin idealen dan brez obveznosti? Petra: Večkrat si vzameva čas drug za drugega, kadar Rok nima nastopov. Pozimi rada greva v savno ali na bazen. Rok: Wellnes, ja pred kratkim sva šla na izlet s kolesi, kar je bilo tudi super. Rada greva na večerjo, saj rad dobro jem. In kdo v gospodinjstvu drži ‘daljinca? Petra: Občudujem Roka, saj zelo rad kuha in kuha s srcem in dušo. Nikoli mu ni problem skuhati. Kosilo lahko skuha v manj kot pol ure, za več ljudi hkrati. Tudi kar se tiče nakupa živil, je to njegova domena, nakup oblačil in kozmetike pa moja. Rok: Jaz kupim tri majice in te majice nosim, dokler niso raztrgane. Ne razumem ljudi, ki imajo doma 100 čevljev. Sam imam zaradi Petre sicer več čevljev, vendar nosim le ene, če se mi zmočijo, pa imam za vsak slučaj še druge. Kaj je za vaju na Štajerskem najlepše? Rok: Štajerska je lepa zelena dežela, ki ima vrhunska vina in vrhunsko kulinariko. Štajerci smo prijazni ljudje, ki se še radi družimo, čeprav je bilo tega včasih bistveno več in so nas občudovali iz drugih krajev, kakšna presenečenja si pripravljamo za rojstne dneve in podobno. Štajerci smo veseljaki, složni ljudje, ki znamo stopiti skupaj. Pokonci nas držijo dobra hrana, dobro vino, prijateljstvo in zdravi odnosi, upam da s čim manj ‘fovšije’.The post Rok Švab first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastNi le vitez vina, eden prvih za viteškim omizjem za celjsko pokrajino, viteško skuša živeti tudi v zasebnem in podjetniškem življenju. Oral je ledino v rasti slovenskega vinogradništva in vinarstva; že več kot dve desetletji je ena najbolj prepoznavnih osebnosti konjiškega vinogradniško vinarskega društva. Poklic in delo so ga peljali po svetu, kjer je marsikaj videl, zato še bolj ceni Štajersko in domače kraje. Iz konjiških vinorodnih Škalc pred mikrofon Štajcasta Jože Tominšek Kako gre slovenskim vinogradnikom? 30 let sem bil član Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije, vendar sem se lani zahvalil za članstvo, saj imam občutek, da nisem nič naredil. Vse je nastalo iz potrebe pomagati malemu vinogradniku. Mali vinogradnik ni nikoli prišel do javnega denarja za obnovo vinogradov ali nakup orodij oziroma opreme, saj je imel premajhne površine, da bi uspel na razpisih. To je naša rana, da imamo tako razdrobljeno podeželje in vinogradništvo. Ministri za kmetijstvo se nenehno menjujejo, tudi v vinogradništvu nimamo posebne strategije, na kar smo večkrat opozarjali. Še pred dobrimi 10 leti smo imeli 24 tisoč hektarjev vinogradov, danes jih imamo 14 tisoč. Zdaj ministrstvo bije plat zvona in skuša ustaviti krčenje vinogradov, a je prepozno. Prepričan sem, da bomo izgubili še več vinogradov, čeprav mi je zelo žal. Zakaj, mar mladih vinogradništvo ne zanima več? Razlogov je več. Način življenja se je zagotovo spremenil. Če se vozite po Sloveniji, zlasti po Štajerski in Dolenjski, lahko vidite, da na ‘absolutnih vinogradniških legah’, torej legah, ki so idealne za vinograde, raste koruza. Njiva je zorana v hrib. Imamo druge kulture in izgubljamo vinograde. K temu je gotovo pripomogla starostna struktura, ki je pri vinogradnikih v Sloveniji zaskrbljujoča. Nekoč so bile zidanice prostor druženja, socialnega življenja in veliko pokrajine se je uredilo zaradi zidanic oziroma ljudi, ki so skrbeli za vinograde. Danes tega ni več. Mi smo hodili drug drugemu pomagat pri delu v vinogradu, danes pa ljudje še na piknik ne pridejo več, če jih povabiš. Mlade smo naučili, da vse gledajo skozi denar. Zelo malo je mladih, ki bi delali kljub temu, da se ne izplača. Danes si raje plačujejo fitnes, namesto da bi vzeli v roke orodje, nekaj naredili in imeli rekreacijo doma. Včasih sem tudi dobil občutek, da je meni za vinogradništvo bolj mar kot marsikomu, ki je živel na kmetiji, pa sem sam otrok mesta. S krčenjem vinogradov se bo zelo spremenila naša krajina, k zagotovo ne bo več tako lepa kot prej. Žalosten sem, da je tako. Kakšna vina imamo v Sloveniji? Slovenija je majhna dežela, a imamo na tako majhnem prostoru izjemne naravne danosti za pridelavo zares vrhunskih vin. Seveda ne moremo tekmovati z velikimi deželami, smo pa specifični in to bi morali izkoristiti. Imamo čudovito krajino, kulinariko, vina in ljudi. Pomembno je poudariti, da imamo odlična vina. Na vprašanje, katero je najboljše, odgovora ni, saj ima vsak svoje najljubše vino, ki mu prija. Pred leti je bilo najbolj pomembno, da so vina suha. V zadnjem času se tudi to spreminja, spreminjajo se časi, spreminja se podnebje, tudi okus. Suha – da, a ne za vsako ceno. Na Konjiškem imamo odlična vina. Konjičan je izjemno vino, vzor, ki se mu marsikje skušajo približati. Tudi sam ga imam zelo rad in dobro se prodaja po Sloveniji, vse tja do Ljubljane. Imamo dober cviček – včasih smo se norčevali iz njega –, a je dober cviček zelo težko pridelati. Teran, naš posebnež s Krasa, imamo merlot, imenitno rebulo, pa nenadomestljivi laški rizling, ki nikoli ne razočara, izjemen sauvignon … V zadnjem času zelo radi pijemo tudi penine in vedno več je pridelovalcev odličnih penin. Imamo znanje, imamo odlične sorte, iz katerih lahko pridelamo odlično penino. Zelo veliko odličnih vin imamo in nanje bi morali biti ponosni. Zato na vse apeliram: pijmo slovensko vino. Celoten pogovor pa v videoposnetku.The post Jože Tominšek first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastBrez pomisleka ga mnogi uvrstijo na vrh lestvice najboljših slovenskih politikov. Prav v politiki bo letos srečal Abrahama. V 50-ih letih političnega udejstvovanja je preskusil praktično vse: vodenje vlad, ministrovanje, delo poslanca, vodenje Evropskega sveta, opozicijo in zapor. Stalnica je vodenje največje slovenske desne stranke. Zrasel je na vasi in asfalt prvič videl na osnovnošolskem šolskem izletu. Z Dolenjske se je preselil na Štajersko: v Šentilj pri Velenju. Temeljne vrednote slovenskega podeželja so povsod iste, meni, in izpostavi, da jih je za dobro prihodnost potrebno ohranjati. Janez Janša   Tale pogovor snemamo v Zrečah. Znan pesnik je tukaj pred 200 leti zapisal: Če hoč’mo boljše čase ‘met, moramo drugač’ živet. V kakšni časih živimo po vaše? Zagotovo bi lahko bili boljši, lahko pa bili tudi slabši. Živeli smo že mnogo slabše čase. Zdaj imamo čase, ki so pod tem, kar zmoremo. Vedno se je treba primerjati s tem, kar dejansko lahko dosežeš, če si pod tem, si težko zadovoljen. Slovenija je zdaj mogoče na slabih 80 odstotkih tega, kar dejansko zmoremo, samo če bi se boljše upravljalo. Naše plače in pokojnine bi lahko bile 20 odstotkov višje s približno enakim vložkom in trudom v povprečju kot ga zdaj dajemo, če bi boljše upravljali s tem, kar ustvarimo. Kaj je po vaše dobra družba? Zame je dobra družba družba meritokracije, kombinirane z dobrodelnostjo. Ne solidarnostjo, saj je solidarnost nekaj, kar ti prisilno jemlješ tistemu, ki več ustvari in daješ tistemu, ki mogoče lenari. Ta pojem se pri nas drugače razume, dejansko pa je velika razlika med solidarnostjo in dobrodelnostjo. Dobrodelnost je nekaj, kar daš nekomu, ker vidiš, da ni sam kriv za tisto stanje, v katerem je. Ljudje se rodimo v različnih krajih, v različnih delih države. Mlad človek ima bistveno boljše možnosti, če se rodi v bogati družini sredi Ljubljane kot pa v revni družini nekje na Pohorju ali na Goričkem. Državo imamo tudi zato, da izhodiščne možnosti za uspeh v življenju čim bolj izenači, še posebej ko gre za dobro izobrazbo ali pa za dostop do znanja. Suverenost človeka je v znanju, ne v bogastvu. Bogastvo lahko nekomu pomaga, da prej pride do znanja in s tem tudi do več suverenosti, ampak to je samo eden od pogojev, ki ga jaz vidim kot pogoj za dobro družbo, osnovni pogoj je pa meritokracija, da se torej upošteva posameznika in tisto, kar on dejansko prispeva, njegov trud, njegove vložke in da je tudi nagrajen po tem. Meritokracija pomeni, da nekdo napreduje glede na to, koliko je sposoben, koliko naredi, koliko prispeva in ne zgolj glede na to, kakšen papir iz šole ima, kakšne veze in poznanstva ali v kakšni družini je bil rojen. Doma ste v Šentilju pri Velenju. Kakšno je življenje tam? Predstavljam si, da manj stresno kot v kakšnem večjem mestu. Rojen sem na vasi, nisem zrasel na asfaltu. Asfalt sem prvič videl na šolskem izletu v osnovni šoli. Je velika razlika. Ljudje na podeželju so bolj samostojni; že to, da morajo poskrbeti za svojo njivo, svoj vrt, tam, kjer je kmetija tudi za živali, za družino in delati trdo. To ustvarja drugačno osebnost kot tam, kjer ti je vse dano in kjer otroci mislijo, da so krave vijolične barve in da je treba mleko pobarvati, da je belo. No, Šentilj pri Velenju je vaška krajevna skupnost, dosti solidno organizirana, tudi če bi bila mala občina, bi verjetno lepo uspevala. Nesreča Šentilja pri Velenju je, da je del Mestne občine Velenje in tukaj gre večina sredstev v Mestno občino. Ste prevzeli kakšne navade, ko ste prišli na Štajersko? Rojen sem na Dolenjskem. Dolenjsko podeželje je nekoliko drugačno, kot je podeželje na Štajerskem, je pa zelo podobno, kar se tiče nekih temeljnih vrednot: zdravega odnosa med ljudmi, da si pomagaš med sabo, da se pozdravljaš, da človek v težavah ne ostane sam, ampak sosedi prvi priskočijo na pomoč … to je na Dolenjskem in Štajerskem enako. Največja razlika je mogoče ta, da imajo Dolenjci raje cviček, Štajerci pa rizling ali Konjičana (smeh). Malo za šalo. Je pa temeljna razlika v Sloveniji med umetnimi naselji, recimo med blokovskimi naselji, kjer ljudje živijo v istem nadstropju, pa se niti ne pozdravijo vedno. Nekaj časa sem živel tudi v mestu in me je to najbolj presenetilo, ko te čudno gledajo, če pozdraviš, pa veš, da človek živi v istem bloku. Mislim, da je to, da je v Sloveniji večina prebivalstva še vedno na podeželju, v manjših in srednjih naseljih, veliko prispevalo k temu, da smo ohranili še veliko zdrave pameti. Ne rečem, da v mestu zdrave pameti ni, obstaja, ampak, ko gre za vrednote, pa mislim, da bi morali bolj slediti temu, kar je na podeželju kot temu, kar se rodi v blokovskih naseljih. Vi doma kosite travo ali imate kakšno pomoč? Kosim travo in obvladam vse orodje za košnjo. Tudi navadno koso. Vas to sprošča? Absolutno. Sprošča tudi mojo ženo, zato se včasih tepeva za koso. (smeh) Ste tudi ljubitelj knjig. Katera je trenutno na vaši nočni omarici oziroma česa vas uči? Trenutno berem eno znanstveno fantastiko o prihodnjem stoletju in o medplanetarni družbi, nekaj, kar bo prišlo in me to zelo zanima, nima pa nobene veze z aktualno situacijo. Zadnja resna knjiga, ki sem jo prebral in jo tudi priporočam v branje, pa je Zajedavski um kanadskega migranta iz Libanona Gada Saada, ki razlaga temeljne probleme zahodne civilizacije. Kdor bo to knjigo prebral, izšla je pri založbi Družina nekaj let nazaj tudi v slovenskem prevodu, mu bo jasno, zakaj so nekatere stvari šle narobe v preteklosti tudi v Sloveniji in kaj je treba narediti za to, da bodo šle prav. Slovenci se radi delimo, ampak glasba in šport nas še uspeta povezati skupaj. Zakaj menite, da je tako? Mogoče vas bo odgovor presenetil, ampak … Slovenci smo svetovni prvak po številu zlatih medalj oziroma zmag na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah; svetovni prvak smo relativno glede na število prebivalcev. Ko ljudje vidijo te uspehe, nagonsko, čeprav si tega ne znajo predstavljati v procentih, se zavejo, kakšen potencial je v slovenskem narodu in da bi lahko imeli podobne uspehe tudi povsod drugod. Šport ni nekaj, kar se rodi izven naroda, izven genske ali vrednotne strukture nekega okolja. Slovenci smo po našem genskem zapisu zmagovalci. In to, da še nismo Švica, kot je bila želja ilustrirana pred nami takrat, ko se je šlo na plebiscit za samostojno Slovenijo, ni zgolj rezultat tega, da v tem času nismo dovolj ‘švicali’, ampak v tem, da se nismo upravljali tako, kot bi se morali. Zato so nas prehitele države, ki so bile na polovici naših ekonomskih kazalcev v času padca Berlinskega zidu, konca hladne volje ali slovenske osamosvojitve. Takrat so nas recimo Čehi ali Estonci gledali globoko v hrbet, saj je bila Slovenija kljub vsem problemom v komunistični Jugoslaviji še vedno bolj povezana z zahodom, glede na geografsko lokacijo in tradicionalno slovensko podjetnost. Imeli smo boljše izhodiščne možnosti. No, danes je Češka pred nami, Estonija je tudi mislim da že nekje pred nami po BDP-ju, z velikimi koraki nas dohiteva Poljska, ki je gospodarski tiger Evropske unije. In to ne zato, ker Slovenci ne bi zmogli več, temveč ker ta zagrizenost vztrajanja na oblasti neke strukture, ki jo je zelo dobro opisal bivši predsednik Borut Pahor v intervjuju z gospodom Možino, nas potiska nazaj. Ta izključevalna politika ‘očistite strukture janšistov’ ali pa to, da se je denar iz resnih projektov preusmerjal v razne študije o teoriji spolov, omejuje naše potenciale. Če bi se Slovenija razvijala tako, kot se je do leta 2008, pa so bile mešane vlade; tudi v času Drnovškovih vlad smo šli naprej, potem bi bila Slovenija danes nad evropskim povprečjem, bi bili po kupni moči na prebivalca pred Italijo. Kakšen potencial ima gospodarstvo na Štajerskem? Gospodarstvo ima velik potencial v celi državi, saj v Sloveniji obstajata dva faktorja stabilnosti, zaradi katerih je stanje še toliko dobro, kot je. Eden je lokalna samouprava oziroma občine, kjer se denar bistveno bolje porablja kot na državnem nivoju, ker se javni denar porablja toliko bolj skrbno kolikor bliže tistim je, ki ga prispevajo. Na lokalni ravni se vidi, ali je bila neka cesta izgrajena ali ne, ko pa gre za državni proračun, šele kasneje izvemo, da so za osem milijonov kupili neko podrtijo na Litijski, ki je prej niti gledat niso šli. Drugi faktor stabilnosti je pa slovensko gospodarstvo, ki je preživelo veliko kriz, bilo odporno v najtežjih časih, ki se nekako prebija tudi zdaj, ko so davki, trošarine in dajatve vedno večje. Če teh faktorjev stabilnosti ne bi bilo in bi bili odvisni samo od sloja birokracije nad tem in večinoma levičarskih vlad, ki smo jih imeli po drugi svetovni vojni, potem bi bili še bistveno nižje. Kar se tiče gospodarstva na Štajerskem – ravno tukaj v Zrečah in v Slovenskih Konjicah imate veliko dobrih malih in srednjih podjetij – je, z delno izjemo Maribora, kjer zelo počasi nekaj nastaja na pogorišču nekdanje klasične industrije, med boljšimi. Tukaj okoli Pohorja je podjetniški duh očitno ustvaril nekaj, kar je nastalo iz nič, kar raste, je trdoživo, se razvija. Imate sijajne podjetnike, ki bi jih bilo treba posnemati in ki bi morali biti večkrat izpostavljeni kot pozitiven primer. To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate, pogledate ali preberete na spletnih straneh ali na družbenih omrežjih.    The post Janez Janša first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastŽe kot otrok je rada nastopala. Ker se učitelji pogosto niso spomnili nanjo, se javila sama. Danes je ena najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških in televizijskih igralk. Igrala je v televizijskih nanizankah Naša mala klinika, Lepo je biti sosed, Čista desetka, Ena žlahtna štorija in drugih… ter nastopila v številnih televizijskih showih. Zaprisežena Ptujčanka včasih inštrukcije iz matematike podaja tudi doma, je namreč diplomirana matematičarka in mati dveh otrok. Majdo, v Brajdah, je v vseh prizorih odigrala brez ponovitev. Urška Vučak Markež The post Urška Vučak Markež first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastZa papeža – je na roke zamesil in v pečici v domači kuhinji spekel 9 slovenskih potic – eno za drugo. Večina surovin je bilo s Štajerske, z okolice Pretreža pri Slovenski Bistrici, kjer je doma. Ena potica se je takrat tudi ponesrečila, zato so jo pojedli doma in s prijatelji. Zanje sploh rad kuha, še raje se z njimi druži in pogovarja. Potic ne šteje, a spekel jih je že nekaj sto. Pa ni slaščičar ali kuhar. Je kmetijski svetovalec, lovec, oče in še in še … Srečko Rajh The post Srečko Rajh first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastOznačili so ga za znanilca nove politike v Sloveniji, za nov obraz. S slednjim se sicer ne strinja. Človek celjske kulture, arhitekt, mestni svetnik. Očka dveh otrok. Kot kaže bo ostal neporočen, vsaj dokler bo župan, je povedal za Štajcast. Prvi med Celjani. Matija Kovač. Vsak je svoje sreče Kovač. S tem sloganom ste prepričali Celjane na volitvah pred dvema letoma. Ste sicer srečni?  Počutim se zelo dobro v svoji koži. Sreča je nekaj, kar si ustvarjamo vsak dan sami. Včasih ta slogan, ki odlično zveni, ne drži povsem. Kot skupnost moramo veliko narediti za srečo, a na koncu je ključno posameznikovo notranje zadovoljstvo.  Ste eden najmlajših županov mestnih občin v Sloveniji. Mnoge pravijo tudi, da ste eden najlepših. Kako komentirate to?  Težko to komentiram. Kar se tiče starosti, sem nekje na sredini svoje aktivne kariere. S svojo energijo in drugačnim pristopom lahko veliko prispevam. Opažam pa, da se tudi na lokalni ravni generacije županov pomlajujejo, kar pomeni, da prihaja do določenega generacijskega premika.  Na volitvah ste uspeli premagati župana, ki je mesto vodil 24 let. Kako se spominjate tiste kampanje?  Vse se mi je zdelo nekako logično in naravno. Kampanja je bila inovativna, sodobna in komunikativna. Programske točke so izhajale iz želja in potreb Celjanov, zato je bil odziv dober. Seveda je bilo v zadnjih dneh nekaj diskreditacij, a če delaš iskreno in s pravim namenom, te to ne ustavi.  V kakšnih odnosih sta z bivšim županom Bojanom Šrotom?  Po volitvah sva imela nekaj razgovorov, kjer sem poudaril, da si želim spoštljivega prenosa oblasti in sodelovanja z njegovo stranko. Srečujeva se in pogovarjava, pred kratkim sva celo spila kavo in izmenjala nekaj besed o aktualnih dogajanjih.  Pri marsičem se ne strinjava, ampak mislim, da to za delo, ki ga opravljamo v lokalni politiki, nikakor ne more biti ovira. V Celju sodelujemo odlično, praktično konsenzualno odloča mestni svet in tudi naprej gledamo na način, da smo složni pri tistih ključnih projektih, ki si jih zastavljamo.  Kdo vam na občini pospravlja omare?  (smeh) Enkrat sem omare pospravil sam, naredil sem eno temeljito čiščenje. To ne pomeni, da sem prenovil pisarno, kakor je rekel bivši župan. Res je, da je kar nekaj stvari šlo ven, da se je naredil prostor za nove reference. Sam imam kot arhitekt zelo rad predmete, ki navdihujejo vizualnost, tako da je v pisarno prišlo nekaj novih knjig, veliko daril, ki sem jih v tem času dobil, in omare so trenutno v kar dobri kondiciji. Imajo pa še kaj prostora za kakšno novo pridobitev.   O omarah sem vprašal zato, ker je prejšnji župan pri nas povedal, da je na občini omara, iz katere je padlo kar nekaj milijonov. Kako je zdaj s tem?   To je po mojem bila ena takšna zelo neposrečena populistična izjava, ampak mogoče lahko v tem duhu tudi sam odgovorim. Takoj po novem letu smo imeli intervencijo, ko enega izmed sefov nikakor nismo mogli odpreti in so morali priti vlomit strokovnjaki. Tako smo skupaj s številnimi sodelavci iz kabineta stali pred sefom. Če je to tista omara, v kateri naj bi ta denar bil, naj povem, da žal tega ni bilo.  Podatek seveda ne drži. Občina pač posluje, kakor posluje, takoj po volitvah je bilo potrebno najeti tudi en likvidnostni kredit za poplačilo obveznosti, ki so iz leta 2021 še nastajale. Tako da težko interpretiram, od kod bi naj ta denar vzeli.  Celje v teh dneh praznuje občinski praznik. Tudi tokrat ste v mestu pripravili številne prireditve.  Gre za tradicionalno priložnost, da nagradimo in izpostavimo tiste, ki pomembno prispevajo k razvoju mesta. Tudi letos bomo ob 11. aprilu podelili celjske grbe, veselim pa se tudi prireditve in vseh dogodkov okrog praznika. Posebna priložnost letos je tudi mednarodni mladinski pevski festival, ki bo v mesto pripeljal skoraj 6000 mladih pevcev.  Bi rekli, da živimo v turbulentnih časih?  Absolutno. Težko bi živeli v bolj turbulentnih časih. Sploh na nivoju svetovne politike in dogajanja se zaključuje doba, ko je bil mir prva izmed vrednot, in začenja drugačen čas, ki ga sam osebno težko sprejemam in razumem.   Mislim, da je to čas, ki potrebuje bolj poglobljen razmislek in odnos do okolja, v katerem smo. V resnici smo lokalne skupnosti tiste, ki smo oaze drugačnega razmišljanja, negovanja vrednot, ki niso vezane zgolj na pospeševanje nekih hudih dobičkov ali konfliktov, ki vodijo v vojne. Na tem nivoju je še veliko priložnosti, da ohranjamo mir in srečo, s katero sva začela.  Je mladost v politiki prednost ali slabost?  Dvorezno. Včasih je to velika prednost. Naša generacija prinaša drugačen pristop, predvsem smo operativni, z veliko energije. Seveda pa so tu tudi izkušnje, ki jih je treba spoštovati in upoštevati.  Dobri dve leti ste župan. Ali na funkcijo danes gledate drugače kot pred leti?  Verjetno da. V bistvu nisem doživel velikih presenečenj pri upravljanju, vendar se je moj odnos z ljudmi precej spremenil. Na začetku so bile medosebne interakcije bolj neposredne, zdaj pa je včasih težko presoditi, kdaj je iskrenost prisotna.   Koliko imate iskrenih prijateljev, znancev, sodelavcev …?  Vesel sem, da imam veliko veliko pravih in iskrenih prijateljev, ki so z mano že od mladosti. Nekaj iz osnovne šole, veliko iz srednje šole, nekaj pa tudi takšnih, s katerimi smo delali, ustvarjali skupaj v preteklih letih. Vesel sem, da te vezi ostajajo. Predvsem poleti, ko je več časa, pridejo ti odnosi še bolj do izraza, ko si vzamemo čas drug za drugega in je vse tako, kot je bilo prej. Pogovarjamo se o stvareh, ki so naše in nimajo nobene povezave s službo, politiko, … To je res eno čudovito bogastvo, ki ga zelo cenim.   Prihodnje leto bo zagotovo za vas pomembno leto. Napovedali ste že, da se boste potegovali še en mandat. Še drži ali se je kaj spremenilo?  Drži. V Sloveniji smo – glede na ureditev, ki jo imamo – vezani na mandat, ki traja štiri leta. Da lahko v tem času začneš in vzpostaviš nekatere strateške razmisleke, potrebuješ več časa, da jih v celoti realiziraš. Smo v fazi zaključevanja osnovnih strateških dokumentov, ki bodo vodili razvoj mesta v prihodnje. Zato bo naslednji mandat, v kolikor bodo volivci podprli našo vizijo, zelo ploden in bo za mesto prinesel kar nekaj nove dodane vrednosti.   Kaj točno imate v mislih?  Že zdaj izvajamo več pomembnih investicij, za katere smo morali kljub vsemu trdo delati, da jih izpeljemo v rokih – predvsem zaradi evropskega financiranja in lastnih proračunskih virov.  Eden glavnih izzivov, ki smo ga podedovali, je bilo pomanjkanje izdelanih projektov – predali so bili prazni, brez ustrezne projektne dokumentacije, ki pa zahteva večletno pripravo. Zato si prizadevamo, da pripravimo nabor ključnih razvojnih in investicijskih projektov, tudi tistih z mehkimi vsebinami, ki bodo pripravljeni takoj, ko se pojavijo priložnosti za financiranje. To je ključno, če želimo biti kot mesto uspešni. Izvajamo pomembne projekte, kot so zagotavljanje poplavne varnosti, z največjo investicijo – mostom na Polulah, tu je še prenova Kajuhovega doma, gradnja novega vrtca in prizidkov osnovnih šol, pa tudi nove cestne povezave, kot je cesta na grad. Ti projekti se bodo nadaljevali tudi v prihodnjem mandatu in presegajo en sam proračun. Tako da bo tudi priložnost, da vse te projekte podrobneje predstavimo. Seveda je prvi, ki o tem odloča, mestni svet – ta bo že na aprilski seji prejel informacijo o enem izmed največjih in zahtevnejših projektov, ki ga pripravljamo, to je potniški center Celje oziroma regionalno prometno vozlišče. Gre za ključno infrastrukturo za razvoj mobilnosti v mestu in regiji ter oživitev samega mestnega jedra. Projekt vključuje tudi zanimiv dodatek, ki bi lahko pomembno prispeval k razvoju trajnostnega turizma v Sloveniji. Zelo se veselim razprave o tem projektu, ki ga snujemo zelo strukturirano – že v tem mesecu bo objavljen javni arhitekturni natečaj, jeseni pa pričakujemo rezultate in končno rešitev, ki jo bomo z veseljem predstavili javnosti ter o njej odprli razpravo.  Kot lahko opazimo, ste zelo aktivni tudi na družbenih omrežjih.  Tako je. Aktiven sem tako sam kot s podporo odlične službe za odnose z javnostjo, ki na občini res učinkovito uporablja tako družbena omrežja kot tudi klasične oblike komunikacije. Verjamem, da imamo kot lokalna skupnost odgovornost do javnosti, da informacije posredujemo ažurno in v obsegu, ki ljudem omogoča, da razumejo, kaj se v mestu dogaja, katere tematike so pomembne in kje so izzivi. Čeprav moj delovni urnik ne dopušča veliko časa za ukvarjanje z družbenimi omrežji, sem hvaležen sodelavcem, ki skrbijo, da informacije pridejo do ljudi tudi na sodoben in zanimiv način. Na primer z našimi kratkimi videi na Instagramu – ti formati so za današnjega gledalca veliko bolj dostopni in učinkoviti kot klasična pisana beseda, ki je še pred nekaj leti dominirala. Sam pa tudi, kadar imam prost trenutek med sprehodom po mestu ali skozi kakšno sosesko, rad ujamem kak trenutek, fotografiram, napišem kak komentar. Mesto opazujem skozi prostor, hkrati pa komuniciram skozi vizualni medij – to se mi zdi naraven in pristen način, kako ostati v stiku z ljudmi.  Celje ima nekoliko več moških prebivalcev kot žensk. Kdo je za vas usodna ženska?   Zame je Mojca, moja partnerka, vedno tista usodna ženska na vsak način.  Omenili ste, da je Mojca partnerka. Torej niste poročeni …   Skupaj živiva vrsto let, v skupnem gospodinjstvu, imava dva otroka. Obnašava se, kot da sva poročena. Imava pa zelo različne debate o poroki, vendar ne v smislu prepričevanja. Jaz sem tej ideji naklonjen, Mojca pa mi večkrat reče, da je pomembno, kako doživiš ta dogodek. Zame, kot organizatorja, bi to lahko pomenilo katastrofo, saj bi se preveč ukvarjal z gosti in organizacijo, namesto da bi užival v trenutku. Zadnja informacija, ki sem jo prejel od nje, je, da se bova pogovorila, ko ne bom več župan (smeh). Res sem vesel, da živim z osebo, ki me vsakodnevno preseneča s svojimi razmisleki, drugačnimi pogledi. Zelo jo cenim, tako kot osebo kot tudi kot mamo najinih dveh otrok.  Končajva s športom, ki ima v Celju izjemen pomen – sploh zdaj, ko se piše tako pomembna nogometna tekma.   Vedno, ko se zgodi kakšen tak dogodek, se sprosti tista prava energija, ki si jo želimo v lokalnem okolju. Tekma proti Fiorentini, ki bo potekala na razprodanem stadionu, je nekaj, na kar smo lahko vsi izjemno ponosni. To je dokaz, da ima šport moč povezovanja, izražanja čustev in da pozitivno vpliva na skupnost.     To je le del pogovora s celjskim županom Matijo Kovačem. Celotni epizodi podkasta (med drugim o županovem otroškem življenju v Rusiji, arhitekturi v Celju, kulturi, muzikalu Veronika Deseniška, pretresih v svetu, pa tudi o čisto domačih gospodinjskih opravilih …) lahko prisluhnete v videoposnetku.The post Matija Kovač first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastOsem let zapored je bil minister za gospodarstvo, v treh vladah. Takrat je Slovenija beležila visoko gospodarsko rast. Med epidemijo kovida se je testiral več 10-krat; še danes se v množici ljudi ne počuti povsem lagodno. I feel Slovenija, blagovno znamko je nameraval s turizma prenesti na vso gospodarstvo. Mogoče bo to še uresničil. Le streljaj stran od olimskega samostana je njegova tipična mala slovenska kmetija. Zanjo ima vizijo. Zdravko Počivalšek Danes ste prišli iz Podčetrtka oziroma Olimja. Predvidevam, da nekaj več časa preživite doma, kod pred leti. Ja, moram reči, da mi je zdaj po že treh letih, odkar sem Olimje videl samo ponoči, kar prijetno v naših lepih krajih. Slovenci smo taki, da radi potujemo, ampak najlepše je pa vedno doma. Ste se pripeljali sami? Pred leti so vas tudi drugi vozili? Vedno sem se vozil sam, v politiki pa ne, to pa drži, tam je drugačen urnik. Moram povedati, da v mojih skoraj osmih letih v Ljubljani nisem več kot dvakrat prespal tam. Kjerkoli v Sloveniji sem bil, sem šel domov v Olimje, zato pravim, da sem Olimje v tistih osmih letih gledal bolj kot ne ponoči. Drugače pa moram reči, da je bil ta prometni del še najlepši del mojega ministrovanja. Avto je bil moja pisarna. Delal sem tisto, kar sem moral, kar sem želel in toliko, kot sem želel. Se pravi, so bile to moje dve, tri ure na dan za dušo. Kaj ste navadno počeli v avtomobilu v teh zelo dolgih relacijah? Telefon, računalnik, delal sem priprave na sestanke, zbiral ideje. Tudi z voznikom sva se znala kaj pogovarjati, ampak večina je bilo delovno. Avto je bil moja pisarna. Pa kaj pogrešate Ljubljano danes? Ljubljano sem najbolj pogrešal, ko sem študiral. Ko sem leta 1981 diplomiral, me je tam do leta 1984/85 vedno grabilo, da bi tam ostal in živel. Potem pa sem v teh petih letih preživel to mrzlico Ljubljane, ki je bila zame kot študenta in je še danes res lepo mesto z dušo. Potem pa sem se privadil nazaj na Olimje in moram reči, da na tej moji lokaciji uživam, ker grem lahko v uri in četrt, ali uri in pol, odvisno od prometa, do Ljubljane, v 50 minutah do Zagreba, Gradca, skratka živim v Olimju, diham pa široko. Doma v Olimju imate tudi kmetijo? Ja, nekaj malega. Deset hektarjev obdelovalne površine, od tega je tri hektarje gozda. Ukvarjal sem se z govedorejo, ampak to gre bolj za ekstenzivni način in to sem vse skozi delal, predvsem zaradi duše, zato da sem se po napornem delu sprostil. Sem pa zdaj prišel v eno obdobje, kjer pa moram reči, da se ukvarjam z razmišljanjem, kaj in kako naprej. Če sem čisto odkrit, sem se s tem začel ukvarjati že zadnjem mandatu, ko smo govorili tudi o samem kmetijstvu in sem se vprašal, kaj bo pri meni doma, na tej kmetiji, čez deset let. Imam sina in hčerko. Takih kmetij, srednjih, malih in tudi velikih je v Sloveniji ogromno in vsi si morajo postaviti to vprašanje, zato ker kmetija brez ljudi, ki jih mora živeti, ne more živeti naprej. Jaz vem, če se fokusiram nase, da je naša vas ena najbolj, če ne najbolj obiskana vas v Sloveniji, preko 100 tisoč ljudi na leto pride k nam pogledat različne atrakcije. Ob tem razmišljam, da tudi mojo kmetijo transformiram v smeri turizma, pa ne v smislu nočitev in gostinstva, te ponudbe imamo kar nekaj in je dobra, ampak v smeri nekih dodatnih zelenih, naravnih atrakcij. Kaj konkretno imate v mislih? To še ni za v javnost, zato ker moram razčistiti še s tistimi, ki bodo morali delati, zato ker jaz bom sicer pomagal, bom delal, ampak sam se pa te zgodbe ne grem. Tukaj mislim na moja sina in hčer. Za vaše živali ste enkrat dejali, da so to vaše lepotice? Ja, dobesedno mislim tako. Sicer imam zdaj manj živali, imam še vedno dve kobili in pa nekaj telic v hlevu, ki poskrbijo zato, da so travniki obdelani. Jaz sem zrasel na kmetiji, študiral sem agronomijo, svojo poslovno pot začel v kmetijskem kombinatu, potem v zadrugi, pa v mlekarni, vse skupaj je povezano s kmetijstvom. Vse to je globoko v meni, tako da si ne predstavljam, da ne bi najprej živel v naravi, drugič pa, da bi ne bil v stiku z naravo, z delom pa polnil sebe in pa svojo dušo. Če pogledava z druge plati. Je za kmeta in kmetijstvo danes dovolj dobro poskrbljeno oziroma ali danes dovolj resno jemljemo kmetijstvo, zlasti mladina? Absolutno ne, pa ni toliko problem mladine, ki ga ne jemlje dosti resno, problem je politike in pa države. Jaz mislim, da smo zdaj na enem hudem, velikem križišču, kar se kmetijstva tiče in če hočete videti, pa nič za šalo, kar za res, kje bo naša krajina čez 60 let, se zapeljite lepo čez Sotlo in poglejte, kakšna bo Slovenija čez 60 let. Pri naših sosedih je v tem trenutku 30 do 40 odstotkov ravnih površin neobdelanih, tega v Sloveniji še ni, ampak gremo v to smer, če ne bomo sprejeli ukrepov, s katerimi bomo omogočili, da se bo dalo tudi na kmetiji dobro in spodobno živeti. Ampak ne živeti, da preživiš, ampak da boš lahko na kmetiji živel tako, kot živijo tudi ostali. Način življenja, ne samo delo, je razlog, da se mladi za to ne odločajo in tako kot v ostalih delih gospodarstva, kjer se zadeve selijo v nepredvidljivo, nestabilno in neprijazno poslovno okolje, tako je tudi na kmetijskem področju. Z zadnjim setom zakonov se mi zdi, da se poskuša zabiti še zadnji žebelj v krsto tistim, ki delajo. Mi moramo poskrbeti za to, da bo naša krajina, da bo Slovenija obdelana, čista, pokošena in za to skrbijo kmetje. Če tudi ne bo ekonomskih razlogov, bomo morali poskrbeti, da bodo plačani za to, da bodo skrbeli za urejeno krajino. Največja težnja je na državi? Ne na državi, da bi država delala, ampak država na vseh področjih ustvarja pogoje, da lepo živimo, da lahko delamo, da imamo od česa živeti in to je v zadnjem času še posebej problem. Vi ste pred vstopom v politiko bili v gospodarstvu. Bili ste tudi menedžer leta. Če danes primerjate gospodarstvo in politiko. Kje ste se bolje znašli? Jaz sem vedno bil in tudi zdaj diham z gospodarstvom. Če hočete razliko med politiko, gospodarstvom ali direktorovanjem in politiko. Če si direktor, moraš sprejemati odločitve, ki so za tiste, ki se jih tiče, težke. Posegajo v njihove navade, način dela. Ko sem bil direktor, sem delal po načelu, da je bil dogovor vedno demokracija. Ko smo se pogovarjali, kaj bomo naredili, smo to naredili timsko, vsak je povedal svoje mnenje in smo naredili tisto, kar smo ocenili, da je najboljše. Izvedba tega, kar smo se zmenili, je pa diktatura. V politiki je drugače. Politiki govorijo tisto, kar bi ljudje radi slišali. Jaz sem se držal tega, da sem tisto, kar sem mislil, govoril in tudi delal. In to je velikokrat povzročilo težave, ki sem se jih moral na neki način lotevati tako ali pa drugače vseh osem let in potem pač dobiš oceno, da nisi dober politik. To imam iz gospodarskega sektorja, jaz mislim, da je to prav, seveda pa je z resnico marsikdaj težko priti skozi. Kaj pa je bilo recimo pri gospodarstvu pred petnajstimi leti drugače, kot je danes? Jaz sem začel delati leta 1981 v kmetijskem kombinatu Šmarje, ki se je transformiral, bil v težavah in zelo zgodaj sem postal krizni menedžer. V Jugoslaviji smo ustanovili, po zakonu o zadrugah, Kmetijsko zadrugo Šmarje pri Jelšah, ki je še danes zelo uspešna, ali pa ena uspešnejših, ekonomsko močnejših zadrug v Sloveniji. Leta 1993 sem odšel v Mlekarno Celeia, ki je bila čisto na dnu pred bankrotom in nam jo je uspelo sanirati. Konec koncev sem v vseh štiri podjetjih, kjer sem delal, bil krizni menedžer. Nekatere moje navade so bile privzgojene v tej smeri. To so bili časi, ko smo imeli še, če malo za šalo povem, za jogurte, bele lončke. Kot začetnik v tistem poslu sem v tujini videl, da je to drugače, pa smo to prenesli. V gospodarstvu je zanimivo, če se tega lotiš po zdravi kmečki pameti in ko nekaj znaš, nekaj vidiš, to umno spraviš skupaj, se da marsikaj narediti. Mojo kariero bi, v tem poslovnem smislu, lahko označil tako, da sem v vsako podjetje, v katero sem prišel, najprej moral poskrbeti za to, da smo delali za firmo, tako kot da bi bila naša. To se smešno sliši, ampak tako je bilo. In če rečem, da sem vse štiri firme saniral na način, da smo te odnose uredili, se pravi si tam, si odgovoren za to, da se nekaj dela na najbolj racionalen način in v korist podjetja. In če to tako delaš, večina zgodb gre lahko v pozitivno smer. Če sem čisto odkrit, sem vse zadeve, ki sem jih dobro naredil, naredil po zdravi kmečki pameti. In pod to predvidevam, da štejete tudi to, koliko zaslužiš, toliko lahko porabiš. To je moja mantra. Že ko sem bil majhen, sta me starša naučila, da lahko mi kot družina potrošimo toliko, koliko bomo zaslužili. To gre iz družine, na podjetje in to sem poskušal prenesti tudi v politiko. V politiki sem bil, kar se tega tiče, najmanj uspešen. Vse težave v politiki, ki jih imamo mi kot Slovenija, izvirajo po večini iz tega, da bi mi več potrošili, kot pa naredimo. Jaz temu zdaj rečem, da je zlo, v katerem smo generirano za delilno ekonomijo. Mi danes ne pridemo v situacijo, da bi razpravljali o tem, da je treba tudi na nivoju države najprej nekaj narediti, potem pa lahko potrošiš. Danes se pogovarjamo samo o tem, kdo bo dobil več, o različnih reformah, o javnem sektorju, kot da je od Boga dano. Ne, ni, nič ni od Boga dano. Slovenija ima samo en motor, mi nimamo nafte, plina, imamo dva naravna vira, imamo vodo in les. Z vodo, kolikor toliko gospodarimo, jo izkoriščamo, malo za energijo, malo za pitje, jo čuvamo in prav je tako. Imamo še les, ki ga še posekati ne znamo. Šest milijonov kubikov imamo na leto etata. Mi ga posekamo še pol od tega ne, še skurit ga ne znamo. Mi se trudimo, zdaj in smo se, tudi, ko sem bil minister, za to, da bi lesno, predelovalno verigo naredili na način, da bi lesu dodali vrednost doma, ne pa da izvažamo hlode, tako kot leta 45. Bili smo že visoko, pa smo padli, in zdaj če pretiravam in se norčujem, smo ponovno na letu 45. Torej tega nimamo. Kaj pa imamo? Imamo pa gospodarstvo, izvozno usmerjeno in od tega živimo. To kar mi naredimo, generira vse to, kar rabimo in zato moramo skrbeti, da ta naš motor deluje, da ima olje, da ima vodo, da je ohlajen, da se ne pregreje, da ustvarja, da lahko trošimo, da se lahko ti, ki zdaj govorijo, kaj bodo komu dali, pogovarjajo o tem. Če nimamo te tehtnice, je vse skupaj zaman. Menite, da ljudje pretežno živimo tako, da so nam bolj važni odhodki kot prihodki? Mislim, da je družinska ekonomija še najbolj surova. Eni lahko, z nekimi modeli živijo in trošijo več kot ustvarijo, večina je v svojih okvirjih. Pričakoval bi in pričakujem, da bomo končno prišli do tega, da se bomo pred volitvami začeli pogovarjati o tem, o denarnici, kje bo bolj polna. Pri teh ali onih. Ne pa da govorimo o ideologiji, o zgodbah, ki so stare 70 let. Aktivno sem bil udeleženec dveh volitev. Leta 2018 sem bil izvoljen. V mojem okolju, s to logiko, ki jo zdaj govorim, leta 2022 sem dobil še več glasov kot leta 2018, ampak ker stranka ni dobila dovolj, nismo šli v parlament. Obakrat sem mislil, da bo konec tega, da se bomo pogovarjali, kdo je bil kje leta 1941 ali pa 1945. Zame je bilo in je pomembno, ali bo moj sin leta 30 živel v Sloveniji ali na Novi Zelandiji. O tem se moramo vprašati in moramo priti do tega, da je gospodarstvo dejavnost, od katere živimo in ne morejo zdaj eni in drugi si to lastiti in deliti, ampak moramo ustvariti pogoje, da bomo boljši. Sanjam, sanje so dovoljene, da to naredimo. Verjamem, da bomo ljudje, Slovenci in Slovenke, korak po korak le prišli do tega, da ne bomo gledali nazaj, ne levo, ne desno, ampak naprej in jaz mislim, da taki medije kot ste vi, prispevajo k temu, da se osvobodimo zgodovine, ki je pomembna, ampak ne toliko, da nas bi ovirala še naslednjih 100 let. Bili ste v Mlekarni Celeia, potem ste šli tudi v Terme Olimia. Jaz nisem nikoli razmišljal, da bom delal v turizmu, študiral sem kmetijstvo. Danes zase mislim, da me ljudje gledajo skozi to, kaj sem delal. V zadnjem obdobju me gledajo kot človeka, ki nekaj ve o turizmu. Jaz zase mislim, bom prepotentno rekel, da še danes največ vem o živilsko predelovanju industriji, tudi o kmetijstvu, pa za tisto ne bi rekel, da vem največ, ampak za živilsko predelovalno industrijo pa sem prepričan, da vem ogromno, pa čeprav že 25 let nisem več v njej, vendar vseskozi spremljam, kaj se dogaja. To je en pomemben segment, ki omogoča našemu kmetijstvu ali pa je omogočalo, ali bo še naprej, da bo kmetijstvo uspešno. Ko smo sanirali Mlekarno Celeia, sem dobil ponudbo člana nadzornega sveta Atomskih toplic, ker so imeli lastniške, privatizacijske peripetije. Do takrat sem v svoji karieri, na njih šest do osem let menjal službo. Sem človek, ki ko pride nekaj delat in, ko me ni več strah, je čas, da moram nekam, kjer me bo strah spet, moram zamenjati službo. Ne smem biti v coni ugodja. In ko sem to priložnost dobil, sem se odločil, da ta izziv sprejmem, predvsem zaradi tega, ker sem tam doma in ker mi ni vseeno. Čeprav sem vedel, da v osnovi nisem do takrat delal v turizmu, sem se pa odločil in to mislim, da je bilo odločilno, da bom v turizmu delal tako, kot bi si želel, da bi nekdo delal, če bi jaz bil turist. In to na neki način z ljudmi, ki so bili od tam in moram reči, da sem tudi na to ponosen, zato ker smo prišli do tega, da nismo nekje blizu prometnih poti in je bil osnovni moto, biti drugačen. Drugačen tako, da se bo nekdo v Ljubljani odločil, da pride tja zaradi nas. Tja ne prideš slučajno, prideš zato, ker se odločiš, da greš tja in če se tako odločiš, moraš biti dober. Najprej smo prehodili skoraj celo Evropo in potem na neki način na naš kozjanski melos prevedli tiste investicije v kombinaciji z modernistično arhitekturo. Dal sem priložnost mladim arhitektom, ampak spet vse pod motom biti drugačen v pozitivnem smislu. Takoj na začetku smo imeli en velik problem, o katerem prej nisem razmišljal. Nemško govoriči gostje so začeli govoriti čez ime atom, Atomske toplice. Takrat smo to zadevo premislili in v sodelovanju z dr. Klinetom, s katerim sem sodeloval že v Mlekarni Celeia, smo se poslovili od imena Atomske toplice in se odločili za Terme Olimia. Tu moram reči, da sem doživel največjo težavo v svoji poslovni karieri. Ni bilo težje zgodbe kot ta, zato ker so se nekateri, ki so in jih razumem, kot je bil neke vrste začetnik Atomskih toplic, gospod Franc Renier, temu strahovito uprli. To je bilo brutalno. Spomnim se, da je bila oddaja na Radiu Šmarje o tem imenu. Podčetrtek je bil v času oddaje vas duhov, nikjer ni bilo nikogar. Vsi so to poslušali in po tisti oddaji je bil mir. Ljudje niso razumeli, da nimamo nič proti imenu Atomske toplice, ampak takrat je bila večina gostov Slovencev, danes je večina tujcev in dejstvo je, da atom in zdravljenje nista v korelaciji. Že prej ste omenili, da ste bili v levi in desni vladi in na koncu tudi jeziček na tehnici in da nismo šli na nove volitve. Kje pa je lažje? V levi ali desni vladi? Ja, lahko rečem, da sem bil v dveh pravih vladah, pa v eni nepravi ali pa v eni narobni vladi. Za kaj to govorim? Zato, ker je bilo v levih vladah dosti lažje. Ali si kaj naredil ali nisi kaj naredil, ali si naredil prav ali narobe, je bilo vse v redu, kar se medijev tiče. V desni vladi si lahko delal kar koli dobrega, pa ni bilo v redu. Pa to ni šala, to drži. Na koncu koncev bi rekel tako, v prvi vladi dr. Mira Cerarja, smo veliko govorili, pa nekaj tudi naredili. Na to vlado me spominja dosti dobrih zadev. Takrat je bil narejen temelj za ekonomsko rast, ki smo jo dosegli do leta 2022. Morate vedeti, da smo mi šele leta 2017 dosegli predkrizno raven, da smo po zaslugi dr. Mramorja imeli uravnotežen proračun, koliko smo zaslužili, toliko je šlo v porabo. In tam ni bilo možno dobiti enega evra, če ni bilo osnove za to. V drugi vladi, to je pri Šarcu, nismo govorili nič, pa tudi nič nismo naredili v tistih dveh letih. V tretji vladi, ki jo je vodil Janez Janša, smo bile štiri stranke, dve leve in dve desne, zato pravim, da je bila to prva taka po dolgem času prava koalicija, smo pa malo govorili, pa veliko naredili. In sem ponosen na to, da smo že prej, kot sem rekel, ustvarili temelje za gospodarsko rast, ki se je potem v letih 17, 18 večala na 3 %, pa potem 5 % in zaključili smo leto 2022 z 8,2 % gospodarsko rastjo. To je rekordna za dolgo, dolgo nazaj. Po oceni OECD-a smo bili druga država po uspešnosti menedžiranja gospodarstva v krizi COVID za Dansko. Zakaj je po vaše Slovenija pri vsakih volitvah tako razdeljena? Če rečemo, na eni strani na Janeza Janšo in na tistega drugega na drugi strani? Jaz mislim, da bomo šli naprej, ko bomo prišli do tega, da bomo imeli tudi uravnotežen medijski prostor, čisto odkrito povedano. Zato, ker verjamem, da se bodo ljudje slej ko prej zavedali tega, da bomo volili tistega, za katerega mislimo, da nam bo pod njim ali z njegovim vladanjem šlo boljše in se nam bo v denarnici poznalo. Ne morem pa razumeti, da nekdo voli tako, da ima manj v denarnici, pa ploska taki politiki. Jaz imam navado reči tudi to, da vlada ne vlada. To si je treba razčistiti in naliti čistega vina. Vlada je za pokazati, zato, da so ministri krivi za neka dejanja. Vladajo pa v veliki meri ozadja, ljudje, potomci tistih, ki so bili zelo pomembni nekoč. Temu lahko rečemo tudi, da imamo zdaj vlado, ki je sestavljena iz »young in old boysev«. Kdo vlada? Ne vladajo ne levi ne desni, vladajo evri. Kdo je od ministrov najbolj pomemben? Potrebno je gledati vpliv vlade na nekaj. Dobra vlada je kot dobra ekipa. Imamo eno žogo, si jo podajamo. Predsednik vlade je play, potem morajo biti, če govorim po košarkarsko, razdeljene vloge, vsak odgovarja za svoje. Brez kolektivne igre ne bomo dobili rezultata, rezultat pa mora bit  rezultat Slovenije. In ve se, kdo je odgovoren, se pravi predsednik vlade, finančni minister je pomemben z vidika odgovornosti za celoto, potem je pa vsak minister odgovoren za svojo zgodbo. Vsaj v eni od teh treh vlad smo imeli vsak svoj žogo in smo vsak na svoj koš igrali. In to se je potem pokazalo kot katastrofa in zaključek te vlade, pa še to pred tistim pomembnim covidnim dejanjem. Jaz imam rad, če je dogovor, dogovor, izmenjamo mnenja, se za nekaj dogovorimo, potem pa to tudi naredimo. In to je odvisno na ministrskem nivoju od ministra, na vladnem nivoju od predsednika vlade, ki mora biti pač vodja in pripravljen delati kolektivno. In kdo je za vas osebno Luka Dončič Slovenske politike? Če me vprašate za moje tri predsednike vlade, potem je daleč na prvem mestu Janša, sledi Cerar, zadnjega ne bi niti omenjal. V času zadnje vaše vlade, v kateri ste sodelovali, je prišlo do epidemije. Ste kdaj pomislili, da se lahko kaj takšnega zgodi? Ne, nisem. Pa tudi morate vedeti, da mi, kot mogoče ljudje mislijo, da smo nekaj več vedeli, nismo. Moram povedati, da se je bilo grozno peljati iz Olimja v Ljubljano. Res, da sem prišel najhitreje, kar je bilo možno, brez prehitre vožnje, zato, ker ni bilo niti enega avta na cesti, ampak je bilo grozno, strahotno v tem, da nismo vedeli kaj je in kaj bo. S časovne distance, takrat iz tople postelje komentirati je lahko. Poleg mojih težav z imenom Terme Olimia in Atomske toplice, čisto na drugem področju, iz drugih razlogov, druga zgodba, ki mi je bila tudi ta zelo težka. Sestali smo se v Cankarjevem domu, bilo je 200 zdravstvenih delavcev iz cele Slovenije, bili smo štirje ministri s predsednikom vlade in ljudje so rjuli na nas, da nimajo zaščitnih sredstev. Od hudiča bi kupili za ne vem kak denar, da bi dobili. Ni bilo. To je bilo grozno, bilo je težko in mi smo, to zadevo kljub vsemu dobro oddelali, kot mala država smo zagotovili vsa zaščitna sredstva. Države so si med sabo kradle blago. Mi nismo imeli svojega letala, dokler nismo enega najeli, da je šel na Kitajsko in pripeljal na Brnik. Tisto, kar je prišlo po zemlji, so nam zaplenili. Zaradi te epidemije ste imeli tudi hišne preiskave. Kako je, ko ti potrkajo kriminalisti na vrata? Vse, kar sem delal, sem delal po zakonu, ki je veljal, po nalogah, ki sem jih dobil v okviru zakona. To se je že pokazalo, pa se še bo pokazalo. Verjamem, da bo zgodba zaključena, tako da bo to, kar je bilo slabega, pozabljeno in moram reči, da ni prijetno, ampak nekateri morajo to delati, nekateri so pa akterji za delo. Ampak dokler se zadeva ne zaključi in se bo zaključila tako, kot sem povedal, pač nima smisla o tem govoriti. Imate danes doma rezervne maske? Mislim, da imam vsaki obleki, še vedno eno, in to iz čiste navade. Še vedno se neprijetno počutim, dokler ne pozabim, če sem nekje v skupini, kjer je veliko ljudi. Toliko mi je bilo vcepljeno, toliko sem delal z masko, toliko sem moral hoditi po svetu, tolikokrat sem se testiral, ne vem, če bi vam rekel, da sem bil testiran vsaj 70-krat, 80-krat in do konca nisem imel covida. Prej smo že govorili, da ste bili v eni in drugi vladi. Menite, da so vam volivci mogoče zamerili to potezo, da ste šli potem tudi v desno vlado? Jaz, ko sem šel leta 2018 na volitve, sem povedal, kaj zastopam, kaj zagovarjam in to sem zagovarjal. Na naslednjih volitvah sem dobil več glasov kot na tistih 18, tako da je možno, da je kje drugje to bilo, ampak dejstvo je, da sem prej bil v dveh vladah pa nisem imel interpelacije, potem sem dobil pa interpelacijo, mislim, da kot prvi minister, ki jo je dobil pred stotimi dnevi, ker so se dogajale zadeve, ki so pač terjale to, da se tista vlada zruši. Moram povedati tudi, da sem bil opozorjen, preden smo formirali to vlado, da bom nosil posledice odločitve za vstop v to vlado. Od začetka sem bil tretiran kot nepomemben, niso se ukvarjali z mano, potem pa je bilo prepozno. Boste napisali oziroma pišete knjigo? Kdaj jo lahko pričakujemo? Ja, bom. Sem bolj počasen, ampak gre korak po korak, mora biti časovna distanca, moram emocije dati na stran, moram samo dejstva preliti na papir. Se še imate namen vrniti v politiko? Če bi bila dva pogoja izpolnjena, vedeti, kaj je treba narediti in s kom to narediti, potem ima smisel. Če imaš trenerja, oziroma playa, ki žogo podaja okoli in morajo vsi igrat, bi bil v ekipi,če pa imaš playa, ki sam vodi od koša do koša in sam meče, ti pa nosiš vodo, v takšni ekipi pa ne bi bil. Niste član SDS-a, ste pa v strokovnem svetu. Jaz sem še vedno član stranke Konkretno, nisem pa več predsednik te stranke. Sem pa na povabilo predsednika SDS-a sprejev nalogo vodenja strokovnega sveta za gospodarstvo, zato, ker verjamem, da je na tem področju treba neke zadeve narediti in v tem strokovnem svetu mislim, da smo štirje, ki nismo člani SDS-a, tako da mi je dovoljeno delati strokovno, če hočete, razmišljati o tem, kaj je dobro za gospodarstvo in to z veseljem delam. Ste še v stikih s kakšnimi predsedniki vlad, s katerih ste delali? Če sem čisto odkrit, sem v stikih samo z Janezom Janšo na teh odborih. Na kakšni prereditvi srečam Šarca, izmenjamo kako šaljivo besedo. Mi je pa žal, da nisem imel nobenega stika, odkar je šel iz politike, z Mirom Cerarjem. Bil je moj predsednik vlade, me je povabil v to vlado, ga spoštujem, zato ker smo takrat tudi kar nekaj naredili. Kako pa ocenjujete današnjo politiko? Najprej sem bil zelo, zelo vesel, da sem leta 2022 in 2023 zmogel popolnoma izključiti čitanje novic, spremljanje politike. Potem pa so se anomalije, pa jaz bom temu rekel bedarije, ker ta izraz uporabljam za kar nekaj vsebinskih del, ki jih delajo, tako nadaljevale, da sem začel s koncem leta 2023 spremljati malo bolj aktivno to dogajanje, pa moram reči, da me je jeza pritegnila nazaj. In če to strnem, bi rekel, da je groza, da je stanje duha v tem trenutku na nekaterih področjih na dnu. In kaj mislim? Stanje duha, po katerem boste politike slišali grdo govoriti o gospodarstvenikih, o dobičkih. Dobiček je rezultat dobrega dela podjetja, delavcev in države in vsi moramo biti ponosni na to. Mi moramo delo spoštovati, dobiček je pozitivna zgodba. In v tem stanju duha, ki je zdaj zablojeno, je delo necenjeno, dobiček je pa sramota. Narobe svet. Prej sem govoril o motorju, ki ga imamo, ki mora biti podmazan in vlada, politika je za to odgovorna. Mi moramo politiki nastaviti ogledalo, ali rastemo ali ne rastemo. Treba je priti z resnico na dan. Imamo tri ključne dejavnike, ki so negativni. Produktivnost, s katero smo hoteli delati napredek in zmanjšati zaostanek za Avstrijo, bili smo tam na 92 %, pada. Se pravi, razlika med nami in Avstrijci se veča, Hrvati in Srbi tečejo hitreje kot mi. Gospodarska rast je nizka. Slovenija je ena od treh najbolj industrializiranih držav. Industrijska proizvodnja nam je padala. S tem ne moremo biti zadovoljni. Mi pa diskutiramo o delitvi, komu bomo dali več. Pa imamo težave v zdravstvu, težave v sektorju ostarelih … In to so zadeve, za katere je odgovorna država. Pa ne za to, da deli na prvem mestu, ampak za to, da ustvari pogoje, da bo gospodarstvo lahko več delalo. Mi lahko na dva načina več zaslužimo. Lahko dvignemo davke, to kar počnejo, pa na obstoječe obsege dobimo več, vendar bo šlo vse na navzdol in že gre na navzdol. Ali pa ustvarimo pogoje, da pri bolj ugodnem obdavčenju pridemo do tega, da bo več gospodarskih subjektov. Ne pa da jih bo manj, da se bodo selili v druge države. To je ključna zadeva, ki jo treba narediti. Treba je odpraviti bedarije, bedaste zakone in bedaste predpise. Ponosni ste na naše kraje, na turizem in zato vas na suknjiču ves čas spremlja broška I Feel Slovenia. I Feel Slovenia je blagovna znanka, ki bi si jaz želel, da bi bila krovna blagovna znanka. Jaz sem jo kot minister strogo nosil, nosim jo še zdaj, pa ne zato, ker bi imel karkoli za bregom, ampak sem ponosen na to, da se lahko s tem brandom identificiram. Če bi bilo po moje, bi bil ta I Feel Slovenia krovna blagovna znamka za slovensko gospodarstvo. Tega nismo uspeli v dovolj veliki meri narediti, mogoče še kdaj bomo. Veste, blagovne znamke so zelo pomembne pri nastopih na trgih in zato se morajo vsi tisti, ki se spogledujejo z nekimi končnimi produkti, začeti tudi s tem okvarjati. Ko sem bil minister, smo bili zelo na neki način občudovani zaradi te naše blagovne znamke. Kdo pa naredi Slovenijo prepoznavno? Vložite kolikor hočete denarja. Mi politiki? Niti približno. Slovenijo prepoznavno naredijo dobri produkti in odlični športniki. Skakalci, kolesarji, Dončič, Boscarol, Akrapovič, še in še. Katera destinacija v Sloveniji vam je najljubša? Turizem je zgodba, ki ima eno rezervo za tisti del stika s kmetijstvom, kaj bo čez deset let na našem podeželju. Po mojem mnenju bo več turizma, seveda v enem razumnem sodelovanju ene in druge zgodbe. Sicer pa ima naš turizem štiri stebre. Na prvo mesto bom dal tega, kateremu sem sam pripadal, termalno zdraviliškega z neko tretjino, pa imamo zelo rastočega, če hočete gorskega, alpskega. Imamo okoli sto šestdeset planinskih koč in tukaj imamo še zelo veliko rezerve, seveda pa se je treba odločiti, ali hočemo več ljudi v gorah ali ne. Potem imamo obalo in pa mesta in vsak po svoje doprinese k turizmu. Največje rezerve vidim v zdraviliško-termalnem turizmu zaradi tega, ker če pogledamo demografsko strukturo Slovenije, Evrope, prebivalstvo se stara, ljudje ne hodijo več v te destinacije samo zato, da bi bilo post operativno ukrepanje, ampak preventivno za telo in dušo. Mi smo destinacija, ki jo lahko obiščemo večkrat letno, da si odpočijemo dušo in telo. In tukaj imamo velike rezerve. S čim se ukvarjate danes? Od česa živite? Lahko rečem, da delam tri sklope. Najprej moram poslušati svojo ženo in svetujem v njenem podjetju. Moja žena živi na Hrvaškem, ima tam podjetje, se ukvarja svetovanje o turizmu. Zanimiva zgodba, ker veliki investitorji na Hrvaškem, za razliko od slovenskih, tu pa tam angažirajo koga, ki kaj ve o turizmu, pa potem gredo v investicijo. Ne rečem, da tudi v Sloveniji ni tako, ampak to delam na Hrvaškem. Miselno se trenutno ukvarjam, potem pa tudi izvedbeno, s transformacijo moje kmetije v to, na kak način bo lahko živela še naprej. Za hobi pa vodim ta strateški svet za gospodarstvo. In od leta 2022 sem upokojen. Takrat sem imel oddelanih 40 let in napolnjenih 65 let čiste igre.  The post Zdravko Počivalšek first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastJe pristni Pohorc s Planine na Pohorju in pristni meščan iz Slovenskih Konjic. Vrsto let priljubljen sodelavec v tedaj izjemnem Konusu, več let tudi zavarovalničar pri Triglavu, za katerega je oral ledino v Dravinjski dolini. Vegetarijanec. Sejalec. Arhitekt in graditelj. Slikar. Delilec objemov. Imeniten poslušalec. Prostovoljni šofer pri Prostoferu. Pije živo vodo. Nikoli ne je z veliko žlico. Črt Žagar. Sodelovanje v projektu Prostofer vam veliko pomeni. Vas izpopolnjuje? To je bistveno. Ko sem končal z aktivnim delom in odšel v ‘penzijo’, sem začutil, da mi nekaj manjka. Počutil sem se nekoristnega. Razmišljal sem, kaj znam in obvladam, da bi lahko ponudil drugim. Tako sem se pridružil projektu Prostofer in se obenem vpisal v šolo risanja pri Bojanu Levi v Slovenskih Konjicah, toda tisto prvo je bil Prostofer. Zadovoljstvo je obojestransko, počutiš se koristnega. Ljudem veliko pomeni, ko jih zapeljem po opravkih. Človeški odnos je tisti, ki nam včasih manjka. Ljudje smo skromni, potrebujemo iskrenost in toplino. Če nekdo začuti, da si ga sprejel, postane iskren. Med vožnjo ste spoznali tudi sedanjo partnerko Valentino, kajne? Sodeloval sem v skupnosti za samooskrbo Samooskrbni. Če je bilo treba, sem po Sloveniji tudi razvažal hrano, torej pri kakšnih skupinskih nakupih od pridelovalcev do kupcev. Nekoč sem hrano dostavil v Studenice. Tedaj sem jo prvič videl. Po kakšnih šestih mesecih sem odšel v Studenice po vodo, obiskal sem še znanko in tedaj je prišla okoli tudi ona. Dogovorila sva se za pijačo in pogovor. Bil je začetek nove veze, novega odnosa, ki je iskren; tak kot mora biti. Samooskrba vam je zelo pomembna. Marsikomu pa ni. Če imaš možnost izbire, je prav, da izbereš. Mnogo ljudi se ne počuti, da lahko izbira. Nimajo poguma, da bi vsaj poizkusili, saj jim je preprosteje stvari kupiti v trgovini. Je pa dobro, če človek je svojo hrano ali si jo izmenjuje z drugimi. Ta pot bo nujno potrebna, če bomo želeli biti zadovoljni in zdravi. Če bi res vse pretehtali, je tudi cena teh pridelkov dolgoročno primerljiva. Ljudje, ki pojedo preveč hrane z raznimi dodatki, na dolgi rok ne morejo ostati zdravi in bodo prihranke v starosti porabljali za zdravljenje. Absolutno se splača pojesti manj in tisto vrhunske kakovosti. Pomembno je, da jemo dobro, z užitkom. Sam ne jem z velikimi žlicami, da se lažje posvetim tistemu, kar jem, da hrano uživam, vonjam, občudujem, saj je učinek v telesu tako boljši. Je v naših krajih težko dobiti domačo ekološko hrano? Ne. Na Pohorju je več mladih prevzemnikov kmetij, ki so se trdno odločili, da bodo stvari spreme-nili. Morda manjka še nek povezovalec, nekdo, ki bi te pridelke pobral in jih ponudil lokalno. Tako bi zreški ekološki kmetje skupaj ponujali pridelke. Na tržnicah pa že najdemo ponudnike ekološke hrane, mogoče je dobiti tudi tedensko dostavo hrane. Treba je le vprašati. Kdor išče, najde. Sicer ste vegetarijanec, kajne? Bi rekli, da ste zdravi? Mesa ne jem nobenega, jem pa sire, maslo in nekaj mlečnih izdelkov. Če lahko izbiram, sem izbral tako, kot se mi zdi prav. Začelo se je pred osmimi leti, ko sem na hrbtu opazil znamenje, ki je začelo krvaveti. Odšel sem k zdravniku, vzeli so vzorec in diagnosticirali so maligni melanom. Na onkologiji v Ljubljani sem predstojnico oddelka za kožne bolezni vprašal, kakšne so možnosti, da se to ponovi. Odgovorila je, da 15 do 20 odstotkov. Videl sem, da imam možnost nekaj spre-meniti. Spremenil sem prehrano. Odločil sem se, da bom živel po srcu. Pomagale so mi tudi sosedove krave. Kadarkoli sem šel mimo in so me pogledale, mi je njihov pogled povedal, da točno vedo, da si jim pojedel babico, otroka. Potem, ko sem nehal jesti meso, pa mi je bilo lažje, nisem več umikal pogleda. V vsakem človeku menda najdete pozitivno plat. Kako človek pride do tega, kakšen je recept? Mislim, da človek to prinese s sabo na svet. Sošolka iz osnovne šole mi je na enem od srečanj dejala, da sem že od nekdaj vsakega branil. Morda sem v sebi res imel nekaj, da sem lahko videl širše, ne le slabo, ampak tudi veliko dobrega. Ko začneš iskati, se odpira. V vsakem človeku je večina dobrega, ampak je mnogokrat to zamaskirano, saj si ljudje zaradi slabih izkušenj tega ne upajo izražati. Ko človeka sprejmeš takšnega, kot je, to začuti. Vsak. Spomnim se, da sem bil star kakšnih pet let, ko je bil oče nekoč zelo jezen. Dvignil sem roke, naj me dvigne k sebi. In ko me je dvignil v naročje, se je v trenutku spremenil, umiril. In to deluje vedno. Užitek je, ko začneš živeti tako, da v vsakem človeku iščeš nekaj dobrega. Radi objemate ljudi? Zelo rad. (smeh) V Zrečah pravijo, da imata samo dve osebi tako srčen in pomirjujoč objem. To je ena gospa zadnjič res izjavila. Vsak ima neke svoje potrebe in želje. Ko človeka vidiš, čutiš, ga z veseljem objameš, saj čutiš, da to potrebuje. Sočutje, hvaležnost in ljubezen so kot tri sestre, povezane med seboj. Ko si že veliko let v kontaktu z ljudmi, bolje čutiš njihovo razpoloženje, in zakaj ne bi pomagal, če lahko. Kako velika je vaša družina? Zelo velika. Nekoč smo se vsi dobivali pri nas na Planini: družina moje prve žene Olge, obe najini hčeri s partnerji in otroki. Z drugo ženo Natašo imava pet otrok, bili so še partnerji zraven … Med 25 in 30 nas je bilo, od malih do velikih. Hiša ni velika, povsod nas je bilo polno, od peči do kavča, za mizo. Najprej so otroci pojedli, potem smo pojedli odrasli. Nismo komplicirali. Zelo lepo je bilo. Vsi moji otroci so čudoviti. Imate pa tudi več vnukov, dve vnukinji sta uspešni športnici. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, kako majhna je bila Ajša, da sem si jo dal tako čez hrbet … Danes pa je 10 centimetrov višja od mene in odlična košarkarica, prava garačica, ki trenutno igra v Fran-ciji. Njena sestra Žana je tudi v državni reprezentanci kot Ajša, prav tako zelo borbena in odlična košarkarica. Obe sta zelo marljivi in veliko truda vložita v to. Precej let ste bili zavarovalničar, eden prvih, ki se je s tem ukvarjal v Zrečah. Najprej sem 19 let delal v Konusu. To obdobje je bilo zelo lepo, še danes sem vesel, ko srečam koga iz tistih časov. In ga objamem. (smeh) Zavarovalništvo pa je bilo povsem drugačno. Okrog leta 1991, ko se je videlo, da v Konusu ni več denarja za naložbe, sem začel iskati drugo delo. Začel sem pogodbeno sklepati zavarovanja za Triglav, kasneje, ko sem zapustil Konus, pa so v Zrečah iskali novega zastopnika. Na razpis nas je bilo prijavljenih več kot 60. Moja prednost je bila, da so me že poznali in da sem že delal ter so me izbrali. Z veseljem sem opravljal to delo, saj imam zelo rad ljudi. Na Pohorju so čudoviti ljudje, iskreni. Najprej smo na terenu sklepali zlasti požarna zavarovanja, nismo pa še delali obveznih zavarovanj za avtomobile, saj leta 1991 še ni bilo toliko tega, kasneje pa je to neverjetno naraslo. Začel sem tako, da sem v kopijah pisal na roko, dokler nismo nekaj pred letom 2000 dobili računalnike in iglične printerje. Prehod na računalnik mi ni bil tako všeč, saj sem rad pisal na roke. S pisavo si sam sebe predstavil, bil je nek tvoj izdelek, toda do konca kariere sem potem pač delal z računalniki. Skupaj 26 let. Vam je kak primer še posebej ostal v spominu? Spomnim se, da sta v Koroški vasi na Pohorju živela brat in sestra. Imela sta zelo revno hiško, zato nista vanjo nikogar spustila, razen mene in župnika. Ko sem sklepal zavarovanje, sta želela vedno veliko več, kot je bilo mogoče. Bila sta neverjetno navdušena nad tem, da bi imela visoko zavarovanje. Na Skomarju je živela starejša ženica, skromna, ni imela denarja, bila pa je izjemno topla gospa. Navadno je prvi obrok plačala, druge pa sem ji pogosto jaz ‘častil’. Ste zaznali tudi kakšne poskuse goljufij? Kakšne prijeme ste imeli? Že na samem začetku sem se odločil, da ne bom delal nobenih bedarij. V Zrečah so bili tedaj eni trije, štirje ‘kaskaderji’, ki so razbijali avtomobile. Kdor je želel, so mu razbili avto. Na začetku so me povabili, da bi avto zavaroval. Najlažje je bilo, da sem avto poslikal, da se je videlo, v kakšnem stanju sem ga zavaroval. Potem so videli, da z mano to ne bo šlo. Enkrat so še poskusili, potem pa ne več. Nekoč mi je neka gospa pripeljala avto, da bi ga zavaroval. Želela je kasko. Urediva polico in potem greva ven pogledat avto. Parkirala ga je tik ob živi meji, da ne bi videl, da je avto poškodovan. Povedal sem ji, da tako ne bo šlo, da naj pride, ko bo imela cel avto, polico pa sem uničil. Ni mi zamerila. Na vaših slikah so zelo značilna drevesa. Od kod ljubezen do dreves? Od takrat, ko sem se začel več gibati po naravi, tega je zdaj morda deset let. Najprej sem samo nabiral kilometre, gledal v tla in divjal. Sčasoma pa sem se umiril in začel opazovati. Ko se pov-sem umiriš, zaznaš cel prostor okrog sebe, gledaš tudi v zrak, poslušaš ptice, čutiš listje … Svet dreves je povsem poseben svet: topel, prijazen, čudovit. Drevesa so kot ljudje, vsako je nepo-novljivo. Pred dvema letoma ste imeli v Zrečah prvo samostojno razstavo, toda ustvarjate že od nekdaj. Kako dolgo? Že v osnovni šoli sem rad risal, vedno sem imel veselje do barv. Konec osnovne šole ni bilo možnosti, da bi šel na oblikovno šolo v Ljubljano. Svetovali so mi, da vpišem šolo, najbližje temu, to je gradbeno-tehnično šolo. Ljubezen do barvic sem očitno prinesel s sabo na svet. Zaslugo, da sem svoja dela začel deliti z drugimi, ima Valerija Motaln. Nekoč sem ji pokazal mapo s skicami in risbami. Počasi, umirjeno jo je pregledovala in ob koncu dejala, da bova naredila razstavo. Odločil sem se, da svoja dela nekako podarim naprej, saj lahko koristijo drugim. Vsak človek ima v sebi čut za lepoto, toploto, barve, in če mu ponudiš nekaj takega, ga vsaj malce spremeni. Malce lepše mu je na svetu. Kdaj najpogosteje ustvarjate? Različno, takrat, ko začutim. Pozimi mi je bilo najlepše, ko sem risal na Planini, zunaj je bil sneg, bilo je zelo umirjeno. Zakuril sem peč in se posvetil le risanju. Zelo lep ustvarjalni občutek je to. Kdor ima malo smisla, naj poskusi risati, zares priporočam. Tudi sam sem bil presenečen, ko sem narisal prve risbe in jih pogledal čez deset dni, sem bil prav vesel, da sem jaz to narisal. To je samo del pogovora, več vsebine najdete v celotnem posnetku.The post Črtomir Žagar first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastJe olimpijska, svetovna in evropska prvakinja. Zmagovala je, ker se je sama odločila, da bo zmagovalka. Takšne oblikuje le šola celjskega juda, Marjana Fabjana. Danes je supervajzerka sodnikov na svetovnih judo prizoriščih. A vedno se vrača v Celje. Tu je doma. Ponosna Celjanka. Tudi naj Celjanka. Tina Trstenjak je v svoji karieri dosegla 2 olimpijski medalji, 4 svetovne, 7 iz evropskih prvenstev, kar je največ kar je kdorkoli v Sloveniji v judu dosegel. Tina Trstenjak.   Tina, že nekaj časa ne tekmuješ, ampak še vedno si močno prisotna v judu ali džudu?   Oboje je pravilno. Mi smo v Sloveniji morda malo pobalkanizirali in pogosto rečemo “džudo”, medtem ko Japonci uporabljajo “judo”. Sama uporabljam oba izraza, odvisno od sogovornika in konteksta. Pomembneje kot sama beseda pa je to, da je judo moj šport, v katerem sem se razvijala, rasla in dosegala uspehe.  Si oseba, ki je v svojem športu osvojila vse, kar je bilo mogoče. Osvojila si evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in olimpijski medalji. Kaj od tega ti največ pomeni?  Vse tri zmage mi pomenijo ogromno, ampak olimpijske igre imajo poseben pomen. Ko sem zmagala, sem postala šele osma Evropejka, ki ji je to uspelo od leta 1964, ko je bil judo prvič na olimpijskih igrah. Tako da recimo, da sem najbolj ponosna na to, da sem bila hkrati evropska, svetovna in olimpijska prvakinja.  Pa tudi v Celju si pobirala priznanja in nagrade. Bila si večkratna športnica Celja, tudi športnica Slovenije, pa naj Celjanka, … Katera od teh nagrad ali priznanj ti največ pomeni?  Vsako priznanje je posebno in mi pomeni ogromno. Mogoče pa priznanja iz domačega okolja nosijo še malo večjo težo. Ogromno mi pomeni, da sem bila naj Celjanka, pa osemkrat športnica leta, kar mislim, da je poseben dosežek.  Kako je tvoje uspehe sprejela lokalna skupnost? Jih je dovolj prepoznala pa na nek način tudi izkoristila?  Mislim, da so ljudje, ki so spremljali judo, moje uspehe prepoznali. Ali so bili dovolj izpostavljeni, težko rečem. Lahko bi bilo več, lahko manj, ampak to je zdaj že preteklost. Jaz zdaj hodim po neki drugi poti, še vedno sem v judu, tako da gledam samo naprej in se ne obremenjujem s tem.  Vem, da so te že večkrat vprašali, ampak vendarle … Zakaj si izbrala judo? Zakaj ne kakšen drug šport, recimo smučanje?  Judo sem začela trenirati leta 1998, ko sem bila stara osem let. Moji starši so me vedno spodbujali k športu, vendar je imela mama eno pravilo – lahko sem izbrala katerikoli šport, a sem ga morala trenirati vsaj eno šolsko leto. Preizkusila sem več športov, med drugim tudi ples, ki mi ni bil preveč všeč, in plavanje.  Do juda pa sem prišla precej naključno. Moja stara starša sta živela blizu judo kluba, in ko smo se večkrat peljali mimo, me je vedno fasciniralo, koliko avtomobilov je parkiranih tam. Starše sem prosila, naj me peljejo na trening, a me sprva niso. Ko sem jih ponovno vprašala, sta me končno peljala – in tako sem ostala pri judu. Kot otrok sem zelo uživala, saj smo se veliko igrali in hkrati učili.  Se spomniš svoje prve zmage?  Iskreno povedano, prve zmage se ne spomnim, saj je bilo to res že dolgo nazaj. Na začetke pa gledam zelo pozitivno, saj sem v tem res uživala. Nisem bila najbolj talentirana in nisem zmagovala že od začetka. Pogosto sem bila tretja od treh ali štirih tekmovalk, včasih sem izgubila že prvo borbo. Kljub temu so me starši vedno podpirali, saj sem si sama želela trenirati in sem v tem res uživala.  Praviš, da nisi bila talentirana, a vendarle si dosegla vse kar je bilo mogoče Kako to? Kaj je bilo ključno? Trdo delo? Vztrajnost?  Mislim, da je bil ključ vztrajnost in trdo delo. Vedno pravim, da trdo delo premaga talent. Pogosto se zgodi, da nadarjeni športniki niso tako zavzeti pri treningih, saj želijo z minimalnim trudom doseči čim več. Po drugi strani pa tisti, ki morda nimajo toliko naravnega talenta, a so pripravljeni garati, lahko dosežejo veliko več.  Trener Marjan Fabjan je močno vplival na tvojo kariero. Kako si ga prvič spoznal in kakšen je bil ta trenutek?   Iskreno se prvega stika z njim niti ne spomnim. Proti koncu osnovne šole sem začela trenirati v prvi skupini pri njem. Na začetku sicer ni bil moj glavni trener, vendar je bilo že od nekdaj znano, da pri njem veljajo red in disciplina, s čimer se popolnoma strinjam. Vrednote, ki sem jih pridobila v klubu, mi še danes pomagajo pri nadaljnji poti.  Vedno poudarjaš red in odrekanje. Kaj konkretno si morala žrtvovati?  V našem klubu je bilo nenapisano pravilo, da na priprave in tekmovanja nismo smeli nositi telefonov, računalnikov ali tablic. Brez teh naprav smo si čas krajšali z branjem knjig ali poslušanjem glasbe – takrat še na iPodih. Poleg tega je bil judo osrednji del našega življenja, kar je pomenilo veliko odrekanj na drugih področjih.  Kako je bilo s šolo? So te razumeli?  V šoli mi ni šlo najbolje. Nikoli nisem bila zgledna učenka, saj mi je šport pomenil veliko več kot šola. V srednji šoli sem celo izjavila, da ne potrebujem mature, ker bom imela olimpijsko medaljo. Na koncu se je izkazalo, da mi je medalja res odprla veliko vrat. Vseeno mi je kasneje postalo žal, da nisem posvetila več časa šoli, saj je kasneje vse težje dohiteti. Danes se izobražujem na drugih področjih, predvsem v judu, prek akademije Svetovne judo zveze. Tako da ničesar nisem zamudila, le na drugačen način sem prišla do znanja.  Kaj bi svetovala mladim športnikom, ki imajo dandanes drugačen pristop, ker živimo v dobi družbenih omrežij?  Danes je težje, saj je nova generacija odvisna od telefonov in družbenih omrežij. Svetovala bi jim, naj vztrajajo, tudi ko ne gre vse po načrtih. Ni vse samo zmaga in uspeh, so tudi padci, in ravno takrat je najtežje vztrajati. A tisti, ki se znajo pobrati in nadaljevati, postanejo močnejši in boljši. Kolikor truda vložiš, toliko dobiš nazaj.  Res je, da si tudi ti imela težke trenutke. Želela si celo zaključiti kariero?  Da, leta 2010 sem že mislila, da sem zaključila. V mladinski kategoriji sem bila uspešna, osvojila sem dve medalji na svetovnih prvenstvih, potem pa je bil prehod v člansko kategorijo zelo težak. Skoraj eno leto nisem zmagala nobene borbe in zdelo se mi je, da to ni več zame. Septembra sem prenehala trenirati, a januarja naslednje leto sem se vrnila, spremenila kategorijo in postopoma so začeli prihajati rezultati.  Kaj te je prepričalo, da si se vrnila?  Trener Marjan Fabian. Vedno je verjel vame in mi pokazal, da se lahko vrnem in dosežem več.  Je v življenju pomembno zmagati?  Na nek način da. Življenje je tekmovanje, vendar ni pomembno le zmagati, ampak se truditi in rasti. Vsak majhen korak je lahko zmaga.  Kako gledaš na svojo karierno pot danes?  Zadovoljna sem. Svoj tekmovalni del sem končala brez obžalovanj. Danes sem supervizorka sodnikov pri Svetovni judo zvezi in predavam na njihovi akademiji. Moja druga kariera je še vedno povezana z judom in v tem zelo uživam.  Kako preživiš prosti čas?  Ko se vrnem domov, najprej obiščem starše na kosilu, saj imam najraje domačo kuhinjo. Po navadi se rada umaknem in si vzamem čas zase, saj sem na potovanjih veliko v družbi drugih ljudi. Doma si lahko napolnim baterije in se sprostim.  Kaj pa najraje ješ, ko prideš domov?  Odvisno, če pridem domov v nedeljo, imamo klasično nedeljsko kosilo. Sicer pa nisem preveč izbirčna, najpomembnejše mi je, da je domača hrana.  Kaj so po tvojem tri najpomembnejše lastnosti dobrega športnika?  Disciplina, vztrajnost in trdo delo.  Načrti za prihodnost?  Želim ostati v judu in prispevati k razvoju tega športa. Vlagam v svojo izobrazbo, da bom lahko kasneje pomagala drugim. Prav tako si želim več časa preživeti z družino in prijatelji, saj sem zaradi kariere pogosto postavljala te odnose na stranski tir.  Še več vsebine najdete v videoposnetku.The post Tina Trstenjak first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastKo k njemu pridejo stranke, rečejo, o župnik. Prepoznajo ga po vlogi iz Pohorske komedije. Mnoge je presenetil, ko je izstopil iz dobro stoječega Vitapurja, ki ga je sam soustvaril. Toda kmalu mu je postalo dolgčas. Začel je popolnoma znova. Kitaro igra, tudi kantavtorsko ustvarja. Z radostjo raziskuje življenje, a meni, da mora biti človek za vzgled. Tudi samemu sebi. Damjan Ratajc. Začniva pri smehu. Spremljali smo te v Poharski komediji, zelo uspešnem projektu Andreja Pratnemerja in celotne ekipe. Kako si ga ti doživel? Poharska komedija je res neki fenomen, nihče od nas si ni predstavljal, da bo tako. Ne vem, če se ga da ponoviti. Z Andrejem Pratnemerjem sva prijatelja in o filmu, pohorski komediji, mi je govoril že leta nazaj, pa mu tedaj nisem najbolj verjel. Potem pa so se stvari začele zlagati skupaj. Rezultat pa tako vidiš, kakšen je bil. V filmu si igral župnika. Pa veš, da imaš soimenjaka, ki je dejansko župnik in celo prihaja s Štajerske? Ja vem, saj sva v ‘žlahti’. Ne poznava se sicer dobro, vem pa, da je župnik v Šmarju pri Jelšah. Ko smo s filmom gostovali v šmarski kinodvorani, smo se precej šalili na ta račun, ko smo najavljali župnika Damjana Ratajca. Glede na to, da ga farani hvalijo, mislim, da imajo zelo dobro mnenje o njem. Kaj pa tebe so po pohorski komediji farani kaj pohvalili? Dejansko so me ljudje spraševali, če sem v resnici župnik. Morda sem videti kot župnik, morda imam takšno frizuro, se tako vedem … Ko sem se na snemanju preoblekel v duhovniška oblačila, šel za oltar, sem se zares počutil bolj tako, gosposko. Če bi izbral to smer v življenju, bi morda bil čisto dober župnik. Snemanja Poharske komedije so bila verjetno naporna, verjamem, da ni bilo lahko uskladiti vseh urnikov, saj tudi ekipa ni bila ravno majhna, kajne? V fazi snemanj smo bili vsi dobre volje in veselili smo se snemanj. Snemali smo ob sobotah in nedeljah. Namesto da bi doma gledali televizijo, smo pač šli na snemanje. Nekaj smo pojedli, malo popili, se pohecali, vmes pa posneli film. Sam osebno kakšnega stresa nisem čutil, verjamem pa, da je bilo povsem drugače za režiserja in tehnično ekipo. Zame je bilo torej predvsem sproščujoče. Bolje sem spoznal ekipo, nekatere sem prej poznal le na videz, drugih niti nisem poznal, vsi pa so vrhunski ljudje, za hece. Postali smo prijatelji, se dobivali na piknikih. Ta družabni del mi je bil zelo všeč. Potrpežljivost je božja mast, smo te večkrat slišali povedati v filmu, kaj pa v resničnem življenju? To je globoka misel. Po eni strani sem potrpežljiv, po drugi pa sem tudi temperamenten, energičen človek, ki včasih želi vse na hitro. Kadar pa drugi hitijo, se jaz upočasnim. To je stvar kompromisa in trenutka. A bi rekel, da te je vloga župnika spremenila? Ne bi rekel, da me je spremenila v smislu, da bi se kako drugače obnašal, to ne. Všeč pa so mi bili pozitivni odzivi ljudi. V trgovini so me ljudje pozdravljali: ‘O, župnik!’, pa smo se malo pohecali na ta račun. Tudi ko k meni pridejo stranke, pravijo: ‘O, župnik, kdaj bo pa drugi del?’. Moj lik v filmu ni bil tako opazen, ampak so si ga ljudje očitno zapomnili. Predvidevam, da ti še bolj kot film leži biznis. Kar hitro si začel s poslovnimi izkušnjami. Kako se je začelo? Biznis mi je v veselje, že od osnovne šole. Če imaš v mislih bolj resen posel, pa se je začel, ko sem bil star 24 let. Takrat sva s prijateljem Andrejem ustanovila podjetje Vitapur. V osnovi sva želela ustvariti spletni portal o zdravem načinu življenja s spletno trgovino s prehranskimi dopolnili in podobnimi izdelki. In tudi spanje je del zdravega življenja. Ko sva gledala ponudbo na trgu in ugotavljala, kakšne izdelke bi lahko prodajala, sva ugotovila, da izdelkov za spanje ni bilo prav dosti. Vendar vsak od nas spi, vsi imamo vzglavnik, odejo. Tako sva na spletu začela iskati opcije v tej smeri in začelo se je. Kar je bilo precej pogumno, glede na to, da sva bila tako mlada. Iskala sva neko tržno nišo. Na banki sva dobila nekaj posojila in spomnim se, kako negotova sva bila, ko smo dobili prvo pošiljko izdelkov. Učila sva se še, razmišljala, denarja nisva imela veliko. Ko nas je poklicala prva stranka, postavljali smo spletno stran, sem dvakrat vprašal, če je prepričana, da prav kliče. Pa sva prodala. In začelo se je počasi razvijati. Sprva ste ponujali vzglavnike? Vzglavnike in odeje. Zelo enostaven koncept: vzglavniki so bili višji in nižji, odeje tanke in debele. ‘Keep it simple’. Ko so ljudje klicali, smo vprašali, ali spijo na boku, trebuhu ali hrbtu, da smo jim ponudili ustrezen vzglavnik. Če so želeli kupiti odejo, smo vprašali, ali je za žensko ali moškega, saj imajo ženske raje debelejše odeje, moški pa tanjše. Prodajalec mora stranke veliko spraševati in tako ugotoviti, kateri izdelek bi jim najbolj ustrezal. Ne sme biti pametnejši od drugih, tudi če je. Potem si se na neki točki odločil, da svoj delež v podjetju prodaš. Zakaj? Zdaj je od tega sedem ali osem let. Podjetje je postalo mednarodno, z velikim naborom izdelkov, sam sem se ukvarjal predvsem z izdelki, z nabavo. V nekem trenutku podjetje postane preveliko, človek obremenjen. Prišla je priložnost, da izstopim in to se mi je zdelo čisto OK. Ko pogledam nazaj, kako trenutno živim, menim, da bi še enkrat storil enako, da je bila odločitev prava. Zdaj imaš podjetje Vinil Outlet, ki se ukvarja s talnimi oblogami. Kako je prišlo do te odločitve? Nikoli si nisem mislil, da bom prodajal talne obloge, tako kot si nisem mislil, da bom prodajal vzglavnike. Ko sem izstopil iz Vitapurja, mi je hitro postalo dolgčas. Neke ideje sem tehtal, a me ni nič potegnilo. Potem pa sem slučajno financiral prvi kontejner vinila. Bil je pri meni v skladišču, ni se prodal in ugotovil sem, da ga bom moral sam odprodati. Odločil sem se, da ga prodam poceni, samo da izpraznim skladišče. Zgodilo se je, da so začeli prihajati ljudje, pogovarjali smo se, izbirali barve, po nakupu smo šli še v kavarno … in ta družabna komponenta me je pritegnila. Morda se najprej komu zdi pòd nekaj brezveznega, ko pa človek vidi vse te vzorce, vse načine, ko se človek poglobi, ga kar potegne. In v tem uživam. Zastavil sem tudi nekoliko drugačen koncept. Koncept, da so cene dosegljive. Kako v tej poplavi izdelkov velikih trgovcev doseči nizke cene? Izdelki v industriji vinilov so v bistvu enaki, razlikujejo se le v kakšnih detajlih. Kdo pokliče in vpraša, zakaj je tako poceni, ali je slaba kakovost. Ne. Skladišče je moje, izdelek je na zalogi, saj lahko zalogo financiram, razstavnega salona nimam. Ko se kdo najavi, pride. Ni torej stroška prostorov, najemnine, zaposlenih, torej vseh stroškov, ki jih na koncu vedno plača potrošnik. Če sem sposoben stroške oklestiti, lahko enako kakovost pošteno prodam ugodneje. In ljudje prihajajo iz vse Slovenije, priporočijo me svojim sorodnikom, prijateljem. Marsikdo me ima v telefonu shranjenega kot Damjan Vinil. Marketinško kolo se tako vrti in odpade tudi strošek dragega oglaševanja. Moj zaslužek mi tudi ni tako pomemben. Všeč mi je, da se s strankami pohecamo. Živiš v Konjicah. Kaj ti je tukaj najlepše? Ljudje. Lepo je, če nisi tujec in poznaš ljudi. Parkiraš lahko povsod, za razliko od večjih mest. Ustreza mi tudi velikost kraja. Pa lepo je. Všeč so mi Škalce, vinogradi. Imam navado, da naredim turo okoli Škalc. Sicer prihajaš iz ugledne konjiške družine, tudi precej znane. Oče je gradbenik, stric je župan. Kako družina vpliva nate? Predvsem kot dober zgled. Že naš stari oče Drago je bil znan po tem, da je njegova beseda nekaj veljala. To v naši družini pomeni neki način vzgoje. Ko sem kdaj razmišljal o kakšnem ‘tumhajtu’, mi je rekel: Obnašaj se, bodi pošten, ne delaj sramote. In to imam še danes v glavi. Ne to, kaj si ljudje mislijo. To, da sem zgled. Drugim, hčeri, samemu sebi. Da stojim za svojo besedo. Pa je to, da je tvoj stric župan, prednost ali kdaj tudi slabost? Ne eno in ne drugo. Ni mi ne škodilo ne koristilo. Zame je bil stric, je stric in bo stric. Ko se v nedeljo dobimo na kavi, ne govorimo o politiki. Govorimo o puncah, imamo pač moške debate. (smeh)The post Damjan Ratajc first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastGlasba ga spremlja že od otroštva. Poleg družine in prijateljev mu pomeni največ. Ponosen Oplotničan ne skriva svojih korenin, še več, na domače kraje je danes ponosen bolj kot kdajkoli prej. Že mnogo let mnoge preseneča na rojstnodnevnih zabavah. Skupaj s harmoniko sta številka ena rojstnodnevnih presenečenj. Sodelovanje z Modrijani se mu je več kot obrestovalo. Nič čudnega, da mu mnogi pravijo ljubljenec ljudskih src. Imaš dve hčeri, obe sta glasbeno aktivni. Ti družina veliko pomeni? Družina mi res veliko pomeni, čeprav včasih tega morda ne pokažem. Sem zelo čustven človek in sem zelo ponosen na svoji dve hčeri Dašo in Nušo. Sta takšni, kot morata biti. O vsem se lahko pogovorimo, si potožimo, si povemo o težavah. Meni lahko hčeri vse povesta, sem odprt človek. Tudi o fantih? Tudi, seveda. Daša si je hitro dobila fanta, že v osnovni šoli, torej sta z Andražem že res dolgo skupaj in v bistvu je naš družinski član, kot bi bil moj sin. Veliko smo že preživeli skupaj, veliko pogovorov je bilo med nami. Daša ne poje, je pa zelo odrska, predvsem v smislu vodenja kakšnih koncertov. Nuša pa poje, srečna je, da lahko poje. Nuša je tudi zmagovalka Glasbene zvezde Štajerske. A meniš, da je danes mladim lažje priti na glasbeno področje, kot je bilo tebi? Ne vem, po moje je to kar nekako ista pot. Tudi včasih ni bilo lahko. Ko sem bil še otrok, star okoli 14 let, so bili zelo aktualni plesi, v vsaki gostilni je bila muzika. V eni gostilni pri nas so bile zelo popularne karaoke, ki so bile kasneje tudi na televiziji in jih je vodila Deja Mušič. V tej gostilni sem pel vsak petek, tako smo se mladi lahko pokazali, bilo je vedno veliko ljudi. Takšni so bili moji začetki. Mislim torej, da je pot kar enaka kot nekoč, je kar nekaj stopničk. Omenil si Karaoke, znano televizijsko oddajo, ki smo jo pravzaprav vsi gledali v devetdesetih. A se spomniš, katero pesem si takrat pel? Na Karaokah v Slovenski Bistrici sem pel Povej mi Marina in sem celo zmagal. V Slovenskih Konjicah pa sem pel 25 ur na dan. Tam sem bil drugi. Danes si mnogim vzor. Kako pa je bilo v tvojih mladih letih? Kdo je bil tvoj vzornik? V naši družini je pet otrok, štirje bratje in sestra. Vsi bratje igramo harmoniko, sestra pa je pela, včasih je bila pevka pri ansamblu. Ko sem bil star kakšnih pet let, je bil moj vzornik naš ata. Sedel je na krušni peči in imel tisto harmoniko v rokah … Ne vem, tako fino se mi je zdelo, ko sem ga gledal, kako je užival. Bil je samouk, kot sem tudi jaz. Ko sem bil star 13 let, pa sem začel sam igrati. Bila je neka gostilna pri Zgornji Ložnici, kjer sem prvič igral na 50-letnici. In to s klavirsko harmoniko, kakšne tri, štiri ure. Počutil sem se, kot da že 100 let igram. To je bilo to. Harmonika me spremlja še danes. Že kar zgodaj si se srečal tudi s Tinetom Lesjakom. Kakšne spomine imaš nanj? Bil sem star okoli 9 ali 10 let, ko sva si z bratom Jankom, ki je že hodil v službo in imel svojo frajtonarico, rekla, da se bova šla učit k Tinetu Lesjaku. Da bova videla, kdo bo boljši. Ko sva prišla na vaje in sem zagledal Tineta, tedaj je že bil velikan glasbe, a se tega še nisem zavedal, sem si rekel, da bi tudi jaz rad tako igral. Toda pri nas ni bilo denarja, živeli smo bolj skromno. Trikrat sem sem šel na vaje, četrtič pa je bilo treba plačati in nisem več mogel hoditi, saj ni bilo denarja. Tako je bilo. Zdi se mi, da je bil zame zelo pomemben že tisti prvi stik s Tinetom. Da je opazil, da je nekaj v meni. K sva se čez leta srečala, je Tine imel idejo, da naredimo glasbeni sestav z Oplotničani. Vmes je minilo več let, ko sem igral sam, a me je vseskozi podpiral. Vedno mi je govoril, da moram poslušati samega sebe, da ni vse v tehniki, rad je videl, da smo peli iz srca, z dušo, saj se tako ne da pretvarjati. Vsako pesem, ki jo pojem, začutim po svoje. Je bil Tine strog? Tega občutka nikoli nisem imel, čeprav je kdo kdaj rekel, da je strog. Tudi če je morda bil, ni s tem nič narobe. Ko smo skupaj peli in obiskovali vaje, je bilo prav, da smo poslušali enega, saj nas je bilo pet in ni mogel vsak govoriti po svoje. Nekdo mora imeti komando. Zelo je bil vesel, če smo ga poslušali, saj je imel dejansko prav. Imel je tisti ljudski čut. Pri njem se je točno opazilo, da je pravi Pohorc. In na to je bil zelo ponosen. Rad je imel ljudsko glasbo. Poznal je ogromno ljudske glasbe. Še vedno mislim, da se je tudi zato v njem rodilo toliko lepih pesmi, ker je poznal ogromno ljudskih pesmi. Zelo dobro si je zapomnil in kadar je kaj slišal, ni pozabil. Bil je velik človek. Ogromno lepih pesmi je nesel s sabo na drugi svet. Pa se spomniš zadnjega stika s Tinetom, zadnjega klica, pogovora? Ja. To je bilo slaba dva meseca preden so ga pokopali. Sedeli smo v Oplotnici, pili kavo na terasi. Pogovor je nanesel, da sem mu rekel: ‘Tine, ti boš tako 100 let živel. Ne piješ, ne kadiš, zdravo živiš, gledaš, kaj poješ.’ Ko je bil kdaj zamišljen, je vedno sedel na svoj značilen način, z roko pred usti. Tedaj mi je odgovoril: Koliko je vredno, da je človek zdrav!’ To je rekel in to je bilo to. In nič, da bi kaj omenil (svojo bolezen, op.a.), kdaj povedal, nič. Nikoli. Od tistega dne se nisva več videla. Slovenci radi poslušamo in prepevamo hrvaško glasbo. Kakšen odnos imaš ti do nje? Pristaš tega, da bi Slovenci peli hrvaško glasbo, nisem. Jaz sem pristaš slovenske glasbe. Svoje čase, ko sem igral v One man bandu, smo igrali tudi hrvaško glasbo, ne rečem, da je ne cenim ali ne spoštujem, daleč od tega. Rad jo slišim, ko sem na morju, ne bom pa jaz posnel hrvaške pesmi. Ne vem, Slovenec sem, iz srca spoštujem slovensko. Naša ljudska in narodna glasba je drugačna. Avstrijci bi zelo radi igrali v našem slogu, kot igramo mi, ampak nikoli ne bodo mogli, ker pač niso Slovenci. Slovenci se glede tega premalo cenimo, premalo se pogovarjamo o slovenski glasbi. Imel sem že priložnost, da bi posnel eno hrvaško pesem, a se o tem niti nisem hotel pogovarjati. Slovenska muzika, to so naše korenine. Je v narodno zabavni glasbi kaj tekmovalnosti med izvajalci, ansambli? Tega ne občutim, ker niti ne gledam po tem. Meni se zdi najbolj noro, da je nekdo tekmovalen. Ne vem, zakaj bi mogel biti za neko stvar tekmovalen. Ni važno, ali je to muzika ali kak drugi posel. Zdi se mi, da je za vsakega dovolj. Rivalstvo s sabo prinese nevoščljivost, česar pa ne maram. Rad sem med ljudmi, ki so med seboj povezani, složni. Ljudje so včasih uspeli samo tako, da so si pomagali. Ne da so se odrivali, hodili eden po drugem. Na kmetijah se je želo, kosilo, ljudje so radi odšli pomagat sosedu, če je bilo treba in vsi so bili zadovoljni. Sloga mi veliko pomeni, tudi v glasbi. Vsi se trudimo, vsi ustvarjamo, dajemo duše v svoje izdelke, glasbo prenašamo v družbo in dejansko družba odloči, kako je sprejeta. Mislim, da moramo glasbeniki držati skupaj, pa tudi drugi Slovenci. Slovenci bi morali skupaj držati. Z Modrijani ste skupaj posneli zelo veliko uspešnico, pesem Zemljica. Kako se spominjaš sodelovanja z njimi? To je bilo nekaj krasnega. Nikoli nisem niti pomislil, da se bomo našli, pa da bomo … da bom jaz z njimi posnel kakšen komad. Daleč od tega, ampak nekako se je to zgodilo. Nekega dne me je poklical Rok (Švab, op.a.). Najprej sem mislil, da se heca, potem pa mi je pesem poslal po telefonu. Bil sem ravno na traktorju in obračal seno. Ko sem tam nekje za koruzo pesem prvič poslušal, sem Roka poklical nazaj in mu rekel, da je to hit. Zelo sem začutil to pesem, saj je v njej vse, kar počnem. Skupaj nam je uspelo. Modrijani so odlični muzikanti, zame trenutno najboljši v Sloveniji in želim jim, da bi ustvarjali vsaj še toliko časa kot doslej.  The post Silvo Pliberšek first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastZlatarka, gostinka, šefica. V Gostišču Fink v Slovenskih Konjicah že več kot 30 let preživi vsak dan, pogosto vse do polnoči. Dobre pol stotinje sodelavcev ji z navdušenjem sledi pri njenih ciljih, saj čutijo, da ima rada vsakega med njimi, kot ima srčno rada goste. In svojo družino. Vsak dan gre na obisk k možu v konjiški Lambrechtov dom. Pred osmimi leti je njenega Sandija močno prizadela možganska kap. Nada je v novi epizodi podkasta Štajcast z Nejcem Mihelakom povedala, da verjame v čudeže. Pred kratkim smo vstopili v leto 2025. Kje ste silvestrovali? Doma. Zadnja leta, glede na situacijo, vedno silvestrujem doma, da sem blizu moža. Na silvestrovo je naše gostišče zaprto. Letos smo drugič imeli zaprto tudi na prvi in drugi januar, saj sem želela, da si sodelavci odpočijejo. To je bila priložnost, da jim damo prosto, da se poveselijo, družijo z družino in prijatelji, da imamo malo časa zase. Vaše gostišče je zelo priljubljeno. Zakaj po vaše? Ne bi vedela, res ne. Mogoče zato, ker je tukaj takšna točka. Morda zato, ker smo znani po preprostosti, domačnosti, mislim, da se pri nas domačnost čuti. Preprosti smo, radi imamo ljudi. Mislim, da se čuti, da smo zadovoljni in srečni, ko ljudje pridejo, da to znamo ceniti. Če se vrneva na začetke gostišča Fink več kot 30 let nazaj. Kako bi jih opisali? Bili so vzponi in bili so paci. V življenju marsikaj pride. Tudi mi smo v podjetju imeli različne vzpone in padce, toda želeli smo uspeti. To je vseskozi naše vodilo, v vseh 30 letih sem si želela, da to gostišče nekoč postane prepoznavno. Da ljudje začutijo, da smo zaradi njih tukaj, da se želimo uveljaviti. Tako mislijo tudi naši sodelavci. To je bila naša največja želja. Mogoče zaradi tega. Zakaj prav gostinstvo? Zakaj ste niste odločili za trgovino, za kaj tretjega? Po poklicu sem zlatarka. Nikoli si nisem mislila, da bom delala v gostinstvu. Ne vem, to me je presenetilo. Mogoče malo spodbude, mogoče malo želje po novem izzivu, ne vem, ampak v tem sem se nekako našla. Česa največ prodate v vaši gostilni? So to malice? Ja, malice, a la carte ponudba, delamo za skupine, birme, obhajila, obletnice, cateringe za veliko ljudi. Prilagajamo se željam gostov. Rajši vidim, da delamo, ker čutim, da ljudje nas rabijo, mi pa njih. Da se to obrača in da je želja po tem, da se dela, da se dokazujemo, da smo nekako povezani s to domačo hrano in z ljudmi. Koliko ljudi skrbi za vse, kar nudite, torej pripravo, postrežbo, tudi dostavo? Ta številka je že precej velika. 21 nas je redno zaposlenih, ob tem nam pomagajo še sodelavci, ki delajo preko pogodb in dijaki, veliko nas je. Če nimaš ljudi, namreč ne moreš delati. Rada bi pohvalila svoje sodelavce. Ponosna sem na ekipo, ki jo imamo, da tako dobro delajo, da se tako dobro razumemo. Smo eno veliko družinsko podjetje in jaz sem prav vesela, da smo tako dobra ekipa. Tudi njim hvala za vse. Ko sem se zadnje dni pogovarjal z vašimi sodelavci in drugimi, so dejali, da ste legenda. Zakaj? Ne vem. Sem takšna, kot sem. Ko sem pred 30 leti prišla v Slovenske Konjice, nisem skoraj nikogar poznala. Ampak to se je z leti spremenilo. Povezala sem se z ljudmi in med nami je nastala neka vez. Čutim, da se imamo radi. Mogoče zato, ker ljudje čutijo, da jih spoštujem in jih imam rada. Če potrebujejo pomoč, jim preskočim na pomoč. Zelo smo se povezali z ljudmi v Slovenskih Konjicah in okolju. Zadnji dan v letu imate posebno akcijo za vse Konjičane, kajne? Imamo tradicijo, ki jo je 20 let nazaj uvedel moj mož in jaz jo z veseljem nadaljujem. Zadnji dan leta z velikim veseljem skuhamo sarmo in jo razdelimo ljudem. Veselijo se tega dne, mi pa tudi. Konec leta 2024 smo naredili okoli 3.000 sarm in tudi vse razdelili. Kaj je bil razlog, da ste se za to odločili? Hvaležnost ljudem, da so nas podprli tudi v težkih časih. Kot sem omenila, smo doživeli tako vzpone kot padce. Ljudje so nas podprli, saj so začutili, da smo tukaj zaradi njih. Želimo jih razveseliti, saj marsikdo konec leta ni imel časa skuhati, pa je to naša pomoč. Nada, 1. januarja leta 2017 je prišlo v vaši družini do precejšnje tragedije. Res je, doživeli smo pravi šok. Moža je doletela huda možganska kap, žilice so mu popokale v glavi. Ura je bila pol tri zjutraj, ko se je zgodilo. Oba sva še bedela. Najprej sploh nisem razumela, kaj se je zgodilo. Najprej sem mislila, da je padel v kopalnici, kamor se je odšel tuširat. Naposled sem ugotovila, ko sem z njim še govorila, naj mi da roko okoli vratu, da ga dvignem iz banje, da je to možganska kap. Klicala sem reševalce, otroke. Nihče ni pričakoval, da se bo kaj takšnega zgodilo, saj je bil mož vedno energičen, dobrovoljen, želel je pomagati drugim. Ko sem klicala reševalce, so najprej verjetno pomislili, da je pijan, toda on ni nikoli v življenju pil. Malce so tudi zamudili, toda ne glede na to mu ne bi bilo pomoči, saj je bila krvavitev zelo obsežna. Najprej smo mislili, da bo prišel k sebi, toda stvari so zdaj takšne, kot so. Takšno je življenje. Minilo je osem let, odkar je mož v takšnem stanju. Mi živimo z njim, spremljamo njegovo stanje, ga skušamo izboljšati s fizioterapijami, čeprav nam pravijo, da možnosti ni. Toda naša želja je, da bi se mu stanje popravilo. In če obstaja želja, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Zelo veliko truda ste vložili v to, da bi se mu stanje izboljšalo. Kaj vse ste poskusili? Od obiskov zdravnikov, bioenergetikov, do kiropraktikov, tudi v Banja Luki, Nemčiji, Avstriji, sploh ne vem, kje nismo bili. Najbolj mu je pomagala fizioterapija. Ne sedi še samostojno, ampak že zelo dobro glavo drži po konci. Mogoče nas je malce upočasnil čas covida, ko ni bilo obiskov. Kljub temu sem bila vsak dan bila v kontaktu z njim, prijazne sestre iz Lambrechtovega doma so mi ga dale na telefon in jaz sem z njim govorila, ga spodbujala, mu povedala, zakaj ne morem priti. In mislim, da je razumel, da se nekaj dogaja. Vmes je moral spet v bolnišnico, dobil je pljučnico, sepso, bakterijo, … Resno je zbolel. Cele dneve sem ostajala z njim na infekcijskem oddelku. Več kot teden dni je trajalo to obdobje, ko nismo vedeli, kaj bo z njim, a se je izvlekel iz tega. Danes je spet v Lambrechtovem domu, kjer je oskrba zelo dobra. Res dobro skrbijo zanj in to mi je v veliko uteho. Ampak vi ga vsak dan obiščete? Tako je. Če je možno, tudi dvakrat na dan. Čutim, da je tako prav. To čutim. In mislim, da tudi on tako čuti. Ne, da mislim, vem. Težko je, res je težko. Kdo vam je bil v težkih trenutkih najbolj v oporo? Družina, otroci, sestra, prijatelji. Tudi naš kolektiv. Tedaj sem sklicala kratek sestanek in sodelavcem predstavila situacijo. Vsi so dejali: ‘Šefica, vi kar delajte svoje. Mi bomo brez težav še naprej delali v restavraciji.’ In tako je tudi bilo. So zdravniki kdaj namignili na to, da se mogoče ne bo izšlo? Namignili so nam, da ne bo dolgo živel, ampak zdaj je že preteklo nekaj let. Mislim, da me razume, ko sem pri njem, da razume, kar mu povem, ne more pa dati znaka. Ko sem pri njem, čutim njegov vdih, izdih. Ko približam svojo glavo k njegovi in mu povem, da ga imam rada, tako globoko izdihne. Vem, da ve, da čuti, da sem pred njim. To je zame največje veselje oziroma največja sreča. Pa se v zadnje pol leta stanje izboljšuje ali slabša? Bom rekla, da mogoče prej izboljšuje. Mogoče bo kdo rekel, da to ni možno. Ne vem. Mi pričakujemo, da se bo stanje izboljšalo. Živimo za to. Jaz živim za to. Želim si, da bi se pozdravil. Nikoli ne veš, lahko se zgodi čudež. Z njim delamo tako, kot da se bo jutri vstal. Naša želja je taka. Nikoli ne veš, kajne. Marsikaj sem prebrala. Marsikaj sem doživela. Veliko sem videla. Ljudje me spodbujajo: zdrži. In res, nikoli ne veš.The post Nada Fink first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastPolitik, sodnik, odvetnik, alpinist in zagotovo ena najbolj prepoznavnih štajerskih osebnosti zadnjih dveh desetletij. Bojan Šrot se je po četrt stoletja uspešnega vodenja Mestne občine Celje decembra pred dvema letoma poslovil od županskega položaja, potem ko je v drugem krogu volitev izgubil župansko bitko.  V podkastu Štajcast je Nejc Mihelak gostil nekdanjega celjskega župana, to pa je bil tudi njegov prvi tovrstni javni nastop po volilni nedelji pred dvema letoma. Po dveh letih se ponovno srečava, od kar niste več župan. Verjamem, da je popolnoma na mestu vprašanje, kako ste? Običajno na to vprašanje odgovorim katastrofalno dobro. Pa naj si vsakdo razlaga, kakor hoče. V bistvu sem pa res dobro, dobro se počutim, sem zdrav. Navadil sem se življenja brez stresa, za to potrebuješ nekaj časa in prilagoditev. Moram reči, da res uživam vsak dan. Na vrhu Celja ste preživeli celih šest mandatov. Kako danes gledate na županovanje, kateri mandat je bil tako in drugače poseben, v dobrem ali slabem smislu, ali pa kateri je bil najtežji? Bilo je to res zelo prijetno obdobje. Funkcijo sem ves čas opravljal z užitkom in odgovorno. Velikokrat povem, da sem bil v teh zadevah bolj skrben kot v lastnih, kar je tudi logično. Užival  sem v kreativnosti te funkcije … Jaz sem bolj tisti politik, ki rad vidi realno življenje. Če smo se lotili nekega projekta, in ko smo ga naredili, sem jaz neizmerno užival. Ogromno časa sem posvetil upravljanju te funkcije. To je praktično, mladi bi rekli, ‘full time job’. Sploh prvi in drugi mandat sem se vozil po okolici mesta, ker če želiš reševati probleme, jih moraš najprej videti in se pogovarjati z ljudmi, kaj jih teži, česa si želijo, … Moram reči, da je županovanje en velik kos mojega življenja, na katerega sem ponosen, in mi ni bilo nikoli žal. Lahko pa rečem, da je zagotovo najtežji bil prvi mandat. Med vaše večje projekte zagotovo sodijo protipoplavni ukrepi. Še kako je živ spomin na lanske poplave, kjer jo je Celje sicer dobro odneslo. Kako ste vi lani spremljali poplave? Ste sploh bili v Celju? Tisti dan – mislim, da je bil petek – sem se z nogometaši ravno vračal s Portugalske. Zjutraj smo pristali na zagrebškem letališču in smo že imeli prve informacije o poplavah, predvsem v zgornji Savinjski dolini. Popoldne sem šel h kolegu, ki stanuje na Trubarjevi, in ko sem prišel v mesto, sem videl, da problemov v Celju ne bo. Vse skupaj je sicer delovalo malce zmedeno. Po radiu so dajali napačne informacije; mešali so levi in desni breg Savinje, potem so evakuirali ljudi iz stanovanjskih blokov na Trubarjevi in Kajuhovi ulici, mislim pa, da bi na te povišane nasipe bilo potrebno naložiti še kakšno vrečo peska, da bi bilo nekaj rezerve, ampak kolikor sem kasneje izvedel, niti vreč niti peska niso imeli na rezervi. Ampak k sreči se je za večino vse dobro izteklo. Če se dotakneva volilne nedelje, ko ste po dveh letih izgubili županski stolček. Zakaj menite, da vam v sedmo ni šlo? Dobro, saj še nisem v penziji, mogoče bo pa še šlo. Mogoče sem že sam bil nekoliko naveličan vsega in moram odkrito priznavati, da sem vložil veliko manj energije kot sedanji župan, takratni protikandidat, Matija Kovač. Me pa je najbolj razočaralo to, da 60 odstotkov ljudi sploh ni šlo na volitve, kar pomeni, da jim je tako ali tako vseeno, kdo je v Celju župan. Danes me vsi, ki me srečujejo, sprašujejo, ali se bom vrnil. To niti ni samo od mene odvisno. Žal mi je samo za kakšen projekt, ki je bil dober, pa je ostal nerealiziran, kar pa ne pomeni, da bo tako ostalo v prihodnje. Kot rečeno, jaz sem v dobri kondiciji, dobro se počutim, imam veliko znanja in izkušenj … Mogoče pa bom tako kot Trump in se vrnem. Pa se boste? Boste na naslednjih lokalnih volitvah kandidirali? Odkrito povedano, nisem še sprejel odločitve. Sem predsednik Celjske županove liste, v mestnem svetu poskušamo biti konstruktivni, dajemo veliko predlogov, ki običajno niso uslišani. Poskušamo voditi neko pozitivno politiko. Moram pa reči, da me včasih zaboli srce, ko vidim, da se z občinskim premoženjem slabo gospodari. Celjska ekipa na občini je mlada, tudi župan je mlad, ampak brez nekih idej. Minili sta dve leti mandata in praktično še nobenega svojega projekta niso začeli …. Vsi so govorili, da čakajo, kakšni okostnjaki bodo padali iz omar, ko bo Šrot odšel z občine. Ko so odprli omaro, pa je iz nje padlo še 3,5 milijona evrov denarja.  Sem zelo razočaran, če že prvo leto stroški reprezentance narastejo za 180 odstotkov, veliko pove tudi to, da je prva stvar, ki so se je lotili, urejanje županove in direktorjeve pisarne. Jaz mislim, da si to urediš nazadnje. Kot sem rekel, poskušamo biti konstruktivni, ampak če nisi slišan, je težko. V kakšnih odnosih pa sta z aktualnim županom Matijo Kovačem? Se vedno lepo pozdraviva. To je pravzaprav edini odnos, ki ga imamo. Pri primopredaji sem mu povedal, da sem vedno na voljo, če potrebuje kakšen nasvet, ampak do zdaj še ni bilo takšne situacije. Imam občutek, da se me tudi malce načrtno izogibajo. Jaz sem odstopil kot mestni svetnik. Nisem hotel soliti pameti v mestnem svetu, kjer svetniki niti gradiva ne preberejo. Mislim, da je takšnih več kot polovica. To se vidi po razpravah, saj jih praktično ni. V Sloveniji imamo že nekaj let vzorec po novih obrazih. Je to prava pot? Če bi gledal vse te nove obraze in njihove dosežke, potem to očitno ni prava pot. Čeprav zdaj se bolj pojavljajo reciklirani kot novi obrazi. Ne gre pa pozabiti, da je bil dr. Robert Golob državni sekretar za energetiko, tako da menim, da gre bolj za reciklirane obraze. Jaz pravim, da je politika stvar, za katero je treba imeti izkušnje, znanje, tudi življenjske izkušnje, in da je država zelo kompleksen sistem, ki ga je treba znati voditi. V Sloveniji pa smo očitno mnenja, da so vsi sposobni za vse in da bo že nekako. Samo, da so novi, ker stari so pokvarjeni, pa se vedno potem izkaže, da smo se ustrelili v koleno. Donald Trump in volitve v Ameriki so zagotovo največja tema zadnjih tednov. Ste pričakovali, da se bo Trumpu uspelo ponovno vrniti? Sem pričakoval, da mu lahko uspe. Ko gleda človek vso to njegovo energijo, se mi zdi, da je to tisto, kar v politiki tudi potegne za seboj. Trump je tudi karizmatičen. Če kandidiraš, ti lahko tudi uspe. Slovenci smo včasih malce čuden narod. Večkrat pravim, da če bi bila Melanija Hrvatica, bi Hrvati razglasili državni praznik. Mi pa kvečjemu povemo, kakšno slabo besedo o njej. Se mi zdi, da nismo nič ponosni na to, da je prva dama, pa vendarle po rodu Slovenka. Tudi na tisti sliki, na kateri so bili Trump, Melanija, Baron in gospod Knavs, so bili trije Slovenci in en Američan. Zelo lepo, da je prva dama tudi sina naučila slovensko. Pred nami so prazniki in za mnoge tudi najlepši letni čas. Kje in kako jih boste preživeli vi? Osebno mi je sicer pomlad najlepša. Uživam, ko gledam, kako se narava prebuja in drevje zeleni. Imam pa rad tudi zimo. December ponavadi preživim doma, sploh božične praznike, ko smo v krogu družine. Takrat običajno pride domov tudi sin, ki sicer živi v Ženevi. Decembra se ponavadi odpravim tudi smučat. Sicer pa večkrat obiščem tudi mesto, kjer se veliko dogaja. Takrat srečaš tudi ljudi, ki sicer mesta drugače ne obiskujejo. Dejavni bomo v Celjski županovi listi, kjer načrtujemo kar nekaj aktivnosti, tudi dobrodelnih. Prijeten čas bo, ob izteku starega in pričakovanju novega, ko bo še boljše, lepše in oh … (smeh)   To je samo del pogovora iz zadnje epizode Štajcasta.The post Bojan Šrot first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastLokalni mediji so tudi v svetu vse pomembnejši steber verodostojnih informacij in vir dobre zabave. Radijski postaji, štirje tedenski časopisi, mesečnik ter vse digitalne in spletne platforme, ki so za današnji čas medijev pomembne. Vse to vključuje medijska hiša Novice, v katero spadajo pridruženi mediji širom Slovenije. Vsak posebej je pomemben glas lokalne skupnosti. Poslovno vodenje medijske hiše je pred tremi leti prevzela Celjanka – Slavica Oblak. Kakšen je bil vaš prihod v lokalne medije? Ker smo se s sedanjima lastnikoma medijske družine poznali in sodelovali že pred njunim vstopom v svet medijev, mi je eden od njiju, Kristjan Mlinar, kakšno leto pred nakupom omenil načrte in me vprašal, ali bi me zanimalo vodenje podjetja. Priznam, da se mi je na prvi pogled zdelo, da je to povsem druga dejavnost, saj sem vso aktivno delovno dobo delala v gospodarstvu. Kljub temu sem razmislila in mi je ideja postala zanimiva. Zakonitosti poslovanja vsakega podjetja so približno enake. Ustvarjamo prihodke, ustvarjamo stroške, prihodki pa morajo biti višji od stroškov.  Je bil prihod v mediji težak? Ko danes gledam nazaj, bi rekla, da. Živimo v zelo spreminjajočih časih, pri medijih pa se zadeve spreminjajo iz ure v uro. Veliko se prilagajamo. Morda začetek ni bil toliko težak, bolj to, da sem veliko časa in energije namenila spoznavanju medijske obrti.   Zdaj medijsko podobo soustvarjate tri leta. Kako ste prej ‘konzumirali’ medije in kako jih danes? Je kar razlika. Prej me je zanimala predvsem medijska vsebina, zdaj pa me zanimajo podatki o nakladi, kdo tiska, katera tiskarna, kdo so oglaševalci, kateri novinarju pišejo … Seveda pa še zdaj z velikim zanimanjem preberem ali poslušam vsebine, ki so mi zanimive.  Poslušate samo »svoj« radio ali tudi druge radijske postaje?  Najraje poslušam naša radia: Radio Rogla in Radio Gorenc. Ker živim na Štajerskem, več časa poslušam Radio Rogla. Seveda pa občasno, iz radovednosti poslušam tudi druge radijske postaje, da slišim, kako ustvarjajo. Včasih je bilo časa za poslušanje radia več, saj sem se vsak dan vozila iz Celja v Ljubljano in nazaj.   Kakšen je vaš osebni cilj v medijih?  V medijih je vedno znova potrebno prilagajanje predvsem v tehnologijah, ki se spreminjajo, ker vsebine kot take bodo vedno zanimive. Ljudi je treba informirati, obveščati in zabavati. Naloga medijev pa je prilagajati distribucijske kanale –  na primer ali bo to časopis, ki bo v tiskani verziji, ali bo časopis, ki bo v digitalni. Dejavnosti v medijih niso nek cilj, ki je dokončen, ampak je to proces, ki se ves čas odvija. Torej želim uspešno peljati naše medije skozi vse te transformacije, ki so danes, ki bodo naslednji teden, naslednje leto in še leto zatem.   Hiša združuje več medijev, kateri od njih je vam največji izziv?  Vsak izmed naših medijev predstavlja svojevrsten izziv. Kar zadeva radio in časopise, mi oboje predstavlja zanimiv izziv predvsem v kontekstu prihodnosti teh medijev. Veliko se sprašujem, kako bomo vodili medije skozi proces prej omenjen transformacije, kako bomo vključili umetno inteligenco, kaj to pomeni za delovanje in kako se bodo odzvali regulatorji slovenskega medijskega trga.   Ali lahko umetna inteligenca nadomesti radijskega voditelja?  Lahko da svoj doprinos, sicer pa umetna inteligenca trenutno ne more povsem nadomestiti osebnega pridiha, ki ga radijski voditelj vnese v program. Ta osebna nota, ki vključuje izkušnje, čustva in malenkosti, ki jih opazi človek, je nekaj, kar umetna inteligenca trenutno ne zmore. Po drugi strani pa se umetna inteligenca izjemno hitro razvija in pridno ‘uči’, če to tako imenujem. Tako da ne morem povsem izključiti, da bi na to vprašanje že kmalu odgovorila z da.  Katere so prednosti lokalnih medijev?  Oboji, nacionalni in lokalni mediji, so nujno potrebni za našo medijsko krajino. Lokalni mediji nas morajo informirati in obveščati o stvareh, ki se tičejo našega mikro okolja, saj za te teme v nacionalnih medijih pogosto zmanjka prostora in časa. Lokalni mediji naše hiše so z bralci in poslušalci že dolga desetletja, dohodke za svoje preživetje ustvarjajo sami, kar je zagotovo dober pokazatelj, da so v okolju potrebni.  Torej je po vaše nujno, da ima družba lokalne medije?  Ko gledamo po svetu, so lokalni mediji zelo prisotni, zelo močni. Na primer v New Yorku ima pravzaprav vsaka ulica skoraj svoj časopis. Ljudi zanima, ali bodo po lokalni cesti lahko prišli do doma. V lokalnem okolju nas zanima, kaj se dogaja na domači sceni, kdo je bil na martinovanju v naših krajih … Lokalni mediji so pomembni tudi za lokalno podjetništvo in lokalno skupnost (upravo). Če ne bi bilo lokalnih medijev, kje bi izvedeli kaj o lokalnih stvareh, lokalni politiki, …  Je po vaši oceni danes medijski kruh suh ali vendar le dober biznis?  Medijski biznis je zanimiv. O tem, ali je nek posel dober ali slab imamo lahko različna merila. So dejavnosti, kjer so zaslužki veliko višji kot v medijih. Če pa ne gledamo samo skozi prizmo finančnega dobička – ampak tudi skozi to, da ima medijska dejavnost moč spreminjati in vplivati – potem pa bi rekla, da je medijski posel zanimiv in dober posel.  Kdo pravzaprav drži lokalne medije ‘po konci’? So to oglaševalci? Da, najprej so tu lokalni oglaševalci. Ti imajo izredno velik pomen za lokalne medije. Veliko prihodkov ustvarimo iz lokalnih oglaševalcev. Mnogo je takih, ki že vsa leta oglašujejo pri nas. Tudi če nimajo neposredne potrebe pri oglaševanju svojega produkta ali blagovne znamke, mnoga podjetja razumejo družbeno odgovornost in se odločijo za oglaševanje ali zakupe medijskega prostora tudi zaradi tega, da s tem podprejo celotno lokalno skupnost. Uspešno pa v naše medije vključujemo tudi oglaševalce z drugih območij Slovenije, ki vidijo tu svojo poslovno priložnost.  In tu je še naš tretji steber, to so naročniki in kupci tiskanih medijev. V lokalnih medijih se še ne srečujemo s tako veliko krizo padca tiskanih naklad, kot je to pri nacionalnih medijih. To spet potrjuje, da ljudje cenijo lokalno informacijo in so jo pripravljeni tudi finančno podpreti.  Že prej sva govorila o umetni inteligenci, potem so tu kot konkurenca še vsi družbeni mediji. Kako se v medijski hiši spopadate z njimi? V naši hiši se s družbenimi omrežji ne spopadamo, ker so preprosto del naše hiše. Vsi mediji medijske hiše so aktivno prisotni tudi na družbenih omrežjih. Uporabljajo jih za širjenje lokalnih informacij. Te informacije imajo integriteto, saj naši sodelavci naredijo izbor in preverijo vsebine, ki jih objavljamo.  Menite, da bodo lokalni časopisi čez deset let še obstajali?  Seveda bodo! V to sem prepričana. Kar se bo dogajalo v prihodnosti, je le vprašanje distribucije. Upam si tudi trditi, da bodo kljub temu, da dandanes izgleda, da se vse seli na splet, v prihodnosti obstajale tudi tiskane oblike lokalnih medijev. Morda bo razlika le v tem, da bodo v prihodnosti lokalni tiskani mediji izhajali z nekoliko drugače pripravljeno vsebino kot danes.   The post Slavica Oblak first appeared on Štajcast. Štajcast

ŠtajcastNovembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal na eni izmed mariborskih srednjih šol. Dijaki naj bi v šolskem kabinetu v intimnih trenutkih posneli ravnatelja in profesorico. Posnetek je bil glavna tema družbenih omrežij in medijev. Po štirinajstih dneh je zgodba dobila tragičen epilog: ravnatelj si je vzel življenje. To jesen je izšla knjiga Ravnateljeva hči. Že po nekaj dneh je izšel še drugi ponatis. Knjigo je napisalo 26 letno dekle iz Slovenske Bistrice. Z nami je govorila ravnateljeva hči, Ana Kamenik. Kdo je Ana, ravnateljeva hči, kako se s tem identificiraš. Želim si, da me ljudje poznajo, kot “ravnateljevo hči,” kot nekoga, ki želi s svojo zgodbo pomagati drugim. Ampak nisem samo to. Sem partnerka čudovitemu fantu, sem hčerka, sestra, teta, svakinja, vnukinja, diplomirana fizioterapevtka, ljubiteljica živali in narave … ‘Ravnateljeva hči’ izhaja iz knjige, ki si jo predstavila pred dnevi … “Ravnateljeva hči” izvira iz časa pred desetimi leti, ko sem pogosto slišala: “To je ravnateljeva hči.” Zgodba se navezuje na mojega očeta, ravnatelja, ki je bil pred desetimi leti vpleten v izmišljen škandal. Mediji in omrežja so naredili svoje, afera ni potihnila, po desetih dneh je oče storil samomor. Kako si se počutila, ko se je v javnosti pojavil posnetek? Na Facebooku sem ga videla že dan pred objavo. Najprej sem bila v zanikanju in nisem mogla verjeti, da je res šlo za mojega očeta. Nato me je preplavila jeza, zmeda in strah pred tem, kaj bo sledilo. Moja prva misel je bila, da moram vse povedati mami. Tisti večer sem prespala doma, odločena, da ji zaupam naslednje jutro, a nisem zmogla. Ko sem nato odšla v šolo, sem prvič zares občutila obremenjujočo težo vzdevka “ravnateljeva hči.” Kako so se odzvali v šoli? V šoli so me zelo zaščitili in strogo nadzorovali, da nisem bila deležna žaljivih komentarjev. Če je kdo le predolgo gledal proti meni, so že ukrepali, za kar sem jim hvaležna. Kljub tej podpori sem bila izredno zmedena in izgubljena, kot da sem pri svojih 16 letih izgubila del sebe, tisti del, ki sem ga prej poznala. Strah me je bilo, kaj bo z mojo družino, kaj bo z očetom, ki sem ga videla, da trpi. Praviš, da ste doma poskušali živeti naprej. Nismo vedeli, kaj, kako, ali se bo ustavilo. Vsaka nova objava nas je še bolj prizadela. Doma smo se pogovarjali, mama je podpirala očeta, prav tako brat, in vsi smo se trudili živeti normalno, a to preprosto ni bilo mogoče. Tisti petek, ko sem bila na poti domov z avtobusom, sem razmišljala, da bomo morda končno lahko znova zaživeli, kot smo prej. Naslednji dan, v soboto, pa je oče po treh obiskih v moji sobi odšel … in storil samomor. Kako hitro po objavi na Facebooku so se začele opazke in komentarji? Posnetek se je zelo hitro razširi na omrežju. Komentarji so prišli že tisti dan. Ljudje, ki so me poznali, so že komentirali, in med njimi so bili tisti, ki sem jih imela za prijatelje. Danes te ljudi imenujem “prijatelji” v narekovajih, saj sem ob aferi spoznala, kdo je pravi prijatelj. So komentarji na družbenih omrežjih vplivali nate? Komentarji so me prizadeli predvsem zato, ker so jih pisali ljudje, ki sem jih imela za prijatelje. Žal vem, da jih je bral tudi ati. Takrat še nisem vedela, kaj lahko ti komentarji povzročijo, in nisem poslušala, ko so mi svetovali, naj jih ne berem. Tudi mediji so v našem primeru šli veliko predaleč. Ali še uporabljaš družbena omrežja? Imam Facebook in Instagram. Se ti je kdo, ki je takrat komentiral, opravičil? Nekaterim sem dala možnost, da bi se opravičili, vendar tega ni storil nihče. Največ, kar sem dobila, je odgovor enega od komentatorjev, da mu je zdaj žal. Če se dotakneva tistega dne, ko je oče prišel v tvojo sobo, pred samomorom. Kaj se spomniš? Oče je trikrat prišel v mojo sobo tisto soboto. Prvič, ko je šel v mesto po hrano. Drugič, ko je šel na kavo k babici. Tretjič, ko je prišel, me je objel, mi dal petko in rekel, da me ima rad. Vprašal me je, če bom ‘lahko’. Seveda bom, sem mu rekla. Nato pa odšel v garažo. 10 do 15 minut kasneje ga je brat našel. Kako se spominjaš pogreba? Pogreb je bil, kot si je oče želel v poslovilnem pismu. Želel je, da ga posujemo, brez groba. Spomnim se pesmi “Ribari,” ki je zazvenela, ko so raztresli pepel. Zvonec se je oglasil in ni bilo mogoče, da bi ga izklopili. Zdelo se mi je, kot da je to njegov način, da zadnjič sliši svojo najljubšo pesem. Vedno, ko slišim to pesem, se spomnim nanj in imam občutek, da je z mano, da me podpira. Kako ste se doma pobrali po dogodku? Si poiskala pomoč? Najprej se nisem odprla nikomur. Tudi v šoli nisem povedala svojih občutkov. Kasneje so se začele nočne more in napadi panike, ki so me končno pripeljali do strokovne pomoči. Moja mama je vztrajala, da jo poiščem. Ali je kdo posebej stal ob tebi in ti pomagal skozi težke čase? Da, prijatelj, ki sem ga poznala iz šole, je bil resnično moja opora. Ve vse, kar piše v knjigi, in me je res razumel. Kako vi, kako družina danes živite? Kdaj je najhuje? Živimo fajn, ampak hkrati je tudi hudo, žalostno je, ker ga ni. Najhujši je bil prvi rojstni dan po očetovi smrti. Takrat je bilo zelo težko, prav tako za prvi božič in prvo novo leto. Deset let je minilo, kar je dolga doba, in moraš živeti naprej. Ko enkrat nekoga izgubiš, imaš samo dve možnosti: ali si pomagaš in greš naprej, ali pa ostaneš na mestu in se uničiš. Mislim, da smo se vsi trije, mama, brat in jaz, odločili za prvo možnost; da smo bolečino predelali in šli naprej. Kaj si želela s knjigo, ki si jo izdala? S knjigo želim tragedijo spremeniti v nekaj velikega, da bi očetov samomor pridobil kakšen globlji pomen. Samomori so zelo pogosti, še posebej zaradi nasilja, o katerem beremo tudi med mladimi, kjer je pogosto psihično nasilje vrstnikov. Želim, da knjigo prebere kdo, ki se sooča s stisko, in vidi, da obstaja pot naprej. Kako ljudje reagirajo na knjigo? Po večini mi rečejo, da so jokali, mi čestitajo in povedo, da imajo občutek, da bo knjiga res lahko naredila nekaj velikega. Verjetno se je danes težko vedno znova srečevati s to tragedijo. Težko v smislu, da bi spet bila žalostna zaradi dogodkov izpred desetih let, ni. O očetu mi ni težko govoriti, saj sem ponosna, da je bil moj oče. Bil je veliko več kot le mariborski ravnatelj. Kaj ti pomeni uspeh? Največji uspeh je, da sem v življenju srečna in zadovoljna. To, da sem se pobrala po zgodbi z očetom in da danes stojim tu s svojo knjigo; to sem nekaj časa jemala kot samoumevno, ampak zdaj, ko pomislim, koliko drugačnih zaključkov bi se lahko zgodilo, sem res ponosna, da sem tukaj, kjer sem. Zanimivo je, da je tvoja vzornica Mikaela Shiffrin. Največja in prva vzornica je mami. Je vzornica po borbi za družino, po vsem ogromnem, kar je naredila zame in mojega brata. Kako je odigrala vlogo v tej aferi očetovi. Ne bi mogla biti boljša, kot je. Hočem biti točno takšna mami, kot je bila ona. Mislim, da nama je dala z bratom zelo dobro popotnico v svet in sem ji za to zelo hvaležna. Vzor mi je tudi stric, ki je pokazal, kako priskočiti na pomoč človeku v stiski. V svetu športa pa je moja vzornica Mikaela Shiffrin, pa ne v smučanju, ki je pri meni zelo nerodno, ampak vidim neke vzporednice v svojem življenju z njo. Ona je prav tako izgubila očeta, se pobrala in dosegla uspehe. Tudi jaz sem izgubila očeta in se na svoj način pobrala. Imaš neomejen možnosti. Kaj narediš? Zelo zelo si želim objeti Mikaelo Shiffrin. Izbrisala bi zlobo s sveta. Preprečila bi, da bi kdor koli še trpel, kot sem morala jaz.The post Ana Kamenik first appeared on Štajcast. Štajcast