2. julij: Šel bom na kraj čudovitega šotora

Iz homilije sv. Hieronima, duhovnika, O 41. psalmu novokrščencem. Šel bom na kraj čudovitega šotora   Kakor jelen hrepeni po studencih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Kakor jeleni hrepenijo po studencih voda, tako tudi naši krščenci, ki so zapustili Egipt in svet ter v svojih krstnih vodah potopili faraona in vso njegovo vojsko. Po zmagi nad hudobnim duhom hrepenijo sedaj po studencu Cerkve, ki je Oče, Sin in Sveti Duh. Da je Oče tak vrelec, o tem piše prerok Jeremija: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode. O Sinu pa beremo nekje: Zapustili so studenec modrosti. In o Svetem Duhu: Kdorkoli bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje. Evangelist dodaja razlago, da govori Zveličar o Svetem Duhu. To povsem jasno dokazuje, da je trojni studenec svete Cerkve skrivnost presvete Trojice. Po njem hrepeni duša verujočega, po njem hrepeni duša krščenega, ko pravi: Mojo dušo žeja po živem Bogu. Ni se mu le rahlo zahotelo, da bi videl Boga, ampak je zahrepenel z vsem žarom in ga je zažejalo kot plamen. Preden so prejeli krst, so govorili med seboj, rekoč: Kdaj pridem in se prikažem pred božjim obličjem? Zdaj jim je prošnja izpolnjena: prišli so in stoje pred božjim obličjem, pred oltarjem in pred Odrešenikovo skrivnostjo. Včlanjeni v Kristusovo telo in prerojeni v studencu žive vode zaupno govorijo, rekoč: Šel bom na kraj čudovitega šotora, do hiše božje. Hiša božja je Cerkev, čudoviti šotor; kajti v njej se razlega glas njih, ki vzklikajo in pojejo pri gostiji. Recite torej, vi, ki ste Kristusa oblekli in se pod našim vodstvom pustite božji besedi - kot riba trnku - dvigati iz vrtinca tega sveta: V nas se je narava vseh stvari preobrazila. Ribe namreč, ki so jih potegnili iz morja, umrejo; nas pa so apostoli zato potegnili iz morja tega sveta ter nas ujeli, da bi iz smrti prešli v življenje. Dokler smo bili v svetu, so nam bile oči v nižinah in naše življenje je tičalo v blatu. Ko smo bili iztrgani tokovom, smo začeli gledati sonce in opazovati pravo luč. Od velike radosti prevzeti govorimo svoji duši: Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga.