Duhovno branje

Beremo eno izmed naslednjih beril: Iz pisem sv. Ciprijana, škofa in mučenca (60. pismo, 1-2. 5) Pripravljena in stanovitna vera   Ciprijan pozdravlja brata Kornelija. Zvedeli smo, predragi brat, za slavne dokaze vaše vere in vašega poguma in o vaši častni izpovedi smo s tako radostjo slišali, da se tudi mi štejemo med vaše tovariše, deležne vaših zaslug in vaše odlike. Zakaj, ko smo v eni Cerkvi in enega srca in neločljivo složni, kateri škof se ne bo slave svojega soškofa radoval kakor svoje lastne in katera bratska srenja, kjerkoli je, ne bo veselja bratov vesela? Ne da se prav povedati, kako smo se tukaj vzradostili in kako razveselili, ko smo zvedeli veselo vest o vašem junaštvu. Z izpovedjo si stopil bratom na čelo; da pa je voditeljeva izpoved postala še mogočnejša, so se ji bratje enodušno pridružili. Šel si pred drugimi po slavo, pridobil mnogo tovarišev slave in privabil vse ljudstvo, da je šlo med spoznavalce, ko si bil prvi pripravljen izpovedati za vse. Zategadelj kar ne vemo, kaj naj na vas najprej slavimo: ali tvojo za žrtev pripravljeno in stanovitno vero ali neločljivo ljubezen bratov. Javno se je preizkusilo junaštvo škofa, ki je šel pred drugimi, in pokazala se je enodušnost bratov, ki so šli za njim. Ker ste pri vas vsi enega srca in govorite vsi eno besedo, je s tem vsa rimska cerkev vero izpovedala. V svetli luči, predragi brat, je zažarela tista vernost, ki jo je apostol slavil. Že takrat je videl v duhu hvale vredni pogum in krepko stanovitnost in je, slaveč prihodnost in spričujoč vaše zasluženje, spodbujal sinove, ko je hvalil starše. Ko ste bili tako enodušni, ko ste bili tako hrabri, ste tudi drugim bratom dali prelep zgled enodušnosti in hrabrosti. Vsekakor opominjamo, kolikor moremo, predragi brat, pri medsebojni ljubezni, ki naju veže, da se z vsem ljudstvom neprenehoma postiva, bediva in goreče moliva, ker nama Gospodova previdnost pravi in naju božje usmiljenje z zveličavnimi nasveti opominja, da je dan najinega boja in najine tekme že blizu. Ne nehajva se postiti, bedeti in vedno moliti! To je namreč najino nebeško orožje, ki nama daje stanovitnost in pogumno vztrajnost; to so najine duhovne trdnjave in božja kopja, ki naju varujejo. Spominjajva se drug drugega! Složno in enodušno moliva zmeraj, jaz tu in ti tam, drug za drugega; z medsebojno ljubeznijo si lajšajva stiske in težave! Ali naslednje berilo: Iz prakonzularnih zapiskov o mučeništvu sv. Ciprijana, škofa (3-6) V tako pravični stvari ni premišljevanja Osemnajstega dne pred oktobrskimi kalendami se je navsezgodaj zbrala pri vili »Seksti« velika množica, kakor je bil prokonzul Galerij Maksim ukazal. Ta dan je prokonzul Galerij Maksim, ki je sodil v preddvoru Savciolu, dal postaviti Ciprijana predse. Ko je stal pred njim, je prokonzul Galerij Maksim rekel škofu Ciprijanu: »Si ti Tascij Ciprijan?« – Škof Ciprijan je odgovoril: »Da, sem.« Prokonzul Galerij Maksim je rekel: »Si bil tem svetoskrunskim ljudem za škofa?« – škof Ciprijan je odgovoril: »Da.« – Prokonzul Galerij Maksim je dejal: »Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.« – Škof Ciprijan je rekel: »Tega ne storim.« – Galerij Maksim je dejal: »Premisli!« – Škof Ciprijan je odgovoril: »Stori, kar ti je ukazano! V tako pravični stvari ni premišljevanja.«  Galerij Maksim se je pomenil s svetovalci in nejevoljen izrekel sodbo s temile besedami: »Dolgo si bogokletno živel in okoli sebe zbral premnogo ljudi za zločinsko zaroto in nastopil kot sovražnik rimskih bogov in svetega bogoslužja; niti bogoljubna in prevzvišena cesarja Valerijan in Galien in vzvišeni cesar Valerijan te niso mogli privesti nazaj k skupnosti svojega bogoslužja. Ker smo te torej dobili, da si najgrše zločine sam počenjal in druge vanje zavajal, boš za svarilni zgled njim, ki si jih svojim zločinom pridobil za tovariše: zakoniti red bo potrdila tvoja kri.« Ko je to izpregovoril, je s tablice prebral odlok: »Sklene se, da se Tascij Ciprijan z mečem usmrti.« Škof Ciprijan je rekel: Škof Ciprijan je rekel: »Hvala Bogu!« Ko je bila ta sodba razglašena, je množica bratov rekla: »Tudi nas daj z njim vred ob glavo!« Zato je med brati nastal velik nemir in mnogi so šli za njim. Tako so Ciprijana peljali na polje pri vili »Seksti«. Tam je slekel svoj škrlatni plašč, pokleknil in na tleh leže h Gospodu molil. Ko je slekel dalmatiko in jo dal diakonom, je bil samo v platneni srajci in je pričakoval krvnika. Ko je krvnik pristopil, je naročil svojim, naj dajo krvniku 25 zlatnikov. Bratje so pred njim razgrinjali prte in ročne prtiče. Nato si je blaženi Ciprijan s svojo roko zavezal oči. Ker si obveze na rokah ni mogel sam zavezati, sta mu jo zavezala prezbiter Julijan in subdiakon Julijan. Tako je blaženi Ciprijan pretrpel smrt. Zaradi radovednosti poganov so njegovo truplo pokopali kar v bližini. Od tam so ga ponoči odnesli in s svečami in baklami med molitvami zelo slovesno spremili na grobišče prokuratorja Makrobija Kandidiana, ki je ob mapalski cesti pri ribnikih. Malo dni kasneje je prokonzul Maksim umrl. Preblaženi mučenec Ciprijan je trpel osemnajsti dan pred oktobrskimi kalendami, ko sta bila Valerijan in Galien cesarja, kraljeval pa naš Gospod Jezus Kristus, ki mu gre čast in slava na vekov veke. Amen.  

Iz govorov sv. Bernarda, opata (Govor med osmino vnebovzetja, 14-15) Pod križem je stala Mati   Bridko muko Device sporoča tako Simeonova prerokba kakor zgodovina Gospodovega trpljenja sama. Ta je postavljen, pravi sveti starček o detetu Jezusu, v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in tvojo dušo, je pa dejal Mariji, bo meč presunil. Saj bi telesa tvojega Sina, o sveta Mati, ne bil prebodel, če bi ne presunil tvoje duše. Ko je namreč tvoj sin Jezus dušo že izdihnil, kruta sulica, ki je odprla njegovo stran, njegove duše nikakor ni dosegla, tvojo dušo pa je presunila. Njegove duše namreč ni bilo več tam, tvoja duša se pa od tam nikakor ni mogla odtrgati. Tvojo dušo je torej presunila silna bolečina, da te po pravici častimo za kraljico mučencev; zakaj tvoje srčno sočutje je daleč presegalo telesno trpljenje. Marija, mar ni bila hujša kakor meč tista beseda tvojega Sina, ki ti je dušo zares presunila in segla prav do ločitve duše in življenja, beseda: Žena, glej tvoj sin – O kakšna zamena! Janez ti je izročen namesto Jezusa, hlapec namesto Gospoda, učenec namesto Učenika, Zebedejev sin namesto božjega Sina, zgolj človek namesto pravega Boga. Kako naj bi tvoje prerahločutne duše ta govorica ne presunila, ko nam samo spomin na to trga naša kamnita, železna srca. Ne čudite se, bratje, če pravimo, da je Marija bila mučenica v duši. Čudi naj se, kdor se ne spominja, da je slišal, kako je Pavel med najhujšimi pregrehami poganov omenjal brezsrčnost. Daleč je bila ta od Marijinega srca, daleč naj bo od njenih služabnikov. Toda morebiti poreče kdo: »Mar ni že vnaprej vedela, da bo umrl?« Brez dvoma. »Mar ni upala, da bo brž vstal?« Zagotovo. Je kljub temu Križanega objokovala? Pa še kako silno. Sicer pa, kdo si pač ti, brat, ali odkod imaš to modrost, da se temu bolj čudiš, da je Marija več trpela s sočutjem, kakor njen Sin s trpljenjem? On je po telesu mogel umreti, ona pa v srcu ni mogla z njim umreti. Jezusova smrt je delo ljubezni, ki je večje od nje nihče ni imel; pa je tudi Marijino sočutje delo ljubezni, kakršni za njo nobena druga ni bila enaka.  

Iz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (10. govor o povišanju sv. križa) Križ je Kristusova slava in povišanje   Obhajamo praznik križa, po katerem so bile pregnane sile teme in se je na njih mesto vrnila luč. Slavimo praznik križa ter se skupaj s Križanim dvigamo v višavo, da bi si pridobili nebeške dobrine, medtem ko se spodaj pod nami oddaljuje zemlja s svojo grešnostjo. Koliko vredna in kako mogočna je posest križa; kdor ga ima, je našel zaklad. Zaklad imenujem to, kar je po imenu in zares izmed vseh dobrin najlepše in najdragocenejše. To je križ: po njem in na njem je bilo poravnano to, kar se je zahtevalo za naše odrešenje. Če bi ne bilo križa, bi nanj ne bil pribit Kristus. Če bi ne bilo križa, bi nanj ne bilo pribito življenje. Če bi življenje ne bilo nanj pribito, bi iz Jezusove strani ne začeli izvirati studenci nesmrtnosti, kri in voda, ki očiščujeta svet. Če bi ne bilo križa, bi ne bila raztrgana zadolžnica greha, bi ne dosegli svobode, bi ne uživali drevesa življenja in raj bi se nam ne bil odprl. Če bi ne bilo križa, bi smrt ne bila poteptana in bi podzemlje ne izpustilo iz krempljev svojega plena. Zato je križ velika in dragocena stvar: Velika zato, ker so bile po njem vzpostavljene številne dobrine, in sicer toliko številnejše kolikor Kristusovi čudeži in bolečine zmagoslavno presegajo sleherni razum. Dragocena pa je zato, ker je križ znamenje trpljenja Boga in njegovo zmagovito odličje. Bog je na njem v trpljenju prostovoljno prestal smrt. Križ je odličje zmage, ker je bil z njim preboden hudič, premagana smrt, zdrobljeni zapahi podzemlja in križ je postal skupna rešitev za ves svet. Križ se imenuje tudi Kristusova slava in povišanje. Križ je zaželeni kelih in pomeni dopolnitev Kristusovega trpljenja za nas. Iz Kristusovih besed je razvidno, da je križ njegova slava: Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem: in poveličal ga bo kmalu. In spet: In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. In znova: Oče, poveličaj svoje ime! Prišel je tedaj glas z neba: Poveličal sem ga in ga bom še poveličal. Slavo imenuje poveličanje, ki se je izvršilo na križu. Križ je povišanje Kristusa. Prisluhni, kaj o tem pravi on sam: In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi. Spoznaj torej, da je bil križ za Kristusa poveličanje in povišanje.  

Začetek govora sv. Avguština; škofa, O pastirjih (46. govor, 1-2) Kristjani smo in predstojniki   Vse naše upanje je v Kristusu. V njem je tudi vse naše zveličanje in naša slava. Ta resnica vam je že od nekdaj znana, saj pripadate čredi njega, ki vodi in pase Izraelovo ljudstvo. Toda ker nekateri pastirji radi slišijo, da jim ljudje pravijo 'pastirji', pastirske službe pa nočejo izvrševati, preiščimo, kaj o takih sodi prerok. Poslušajmo ga, vi pozorno, mi pa s trepetom. Gospodova beseda mi je prišla: Sin človekov, prerokuj zoper Izraelove pastirje, prerokuj in reci. To berilo smo pravkar slišali, zato je prav, da se o tem nekoliko pogovorimo. Bog sam nam bo pomagal, da bomo resnico govorili, čeprav ne iz svojega. Če bi iz svojega jemali, bi bili pastirji, ki pasejo sebe, ne pa ovce. A če jemljemo iz njegovega, vas bo on sam pasel, naj že govori po komer koli. Tako govori vsemogočni Gospod: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali naj pastirji ne pasejo črede? To je: pastirji ne smejo pasti sebe, ampak ovce. To je prvi razlog, zaradi katerega se Bog pritožuje nad temi pastirji: namesto da bi pasli ovce, pasejo sebe. Kateri so ti, ki sebe pasejo? Tisti, o katerih pravi apostol: Vsi iščejo svoje, ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Mi namreč, ki nas je Bog, po svoji dobroti in ne po našem zasluženju, postavil na to nevarno in odgovorno mesto, moramo dobro razločevati dve stvari: da smo kristjani in da smo predstojniki. To, da smo kristjani, se nanaša na nas; a to, da smo predstojniki, se nanaša na vas. Kot kristjani moramo skrbeti za svoje zveličanje, kot predstojniki pa samo za vaše. Morda mnogi navadni kristjani, ki niso predstojniki, pridejo k Bogu po lažji in krajši poti, kakor je naša, ker jih pri hoji ne ovira tolikšno breme odgovornosti. A mi bomo dajali Bogu odgovor ne samo o tem, kako smo živeli kot kristjani, ampak še prav posebej o tem, kako smo izvrševali svojo predstojniško službo.  

Iz govorov sv. Atanazija, škofa (O učlovečenju Besede, 10) Prenovi naše dneve kot nekoč   Bog Sin, Beseda predobrega Očeta, ni zapustil človeškega rodu, ki je drvel v pogubo. Daroval je svoje lastno telo in s tem uničil smrt, ki so si jo ljudje nakopali. Njihove zmote pa je popravil s svojim naukom in s svojo močjo prenovil vse, kar je bilo človeškega. O tem se more vsakdo prepričati pri učencih Odrešenika samega, kdorkoli bere njihove spise. Tam je rečeno: Vnema nas ljubezen Kristusova, ker smo prišli do sodbe, da če je eden umrl za vse, so torej vsi umrli; in za vse je umrl, da bi mi ne živeli več sebi, ampak njemu, ki je za nas umrl in od mrtvih vstal, Gospodu našemu Jezusu Kristusu. In spet: Njega, ki je bil malo nižji od angelov, Jezusa, vidimo zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo venčanega, da bi po milosti božji okusil smrt za vse. Nato navajajo vzrok, zakaj se ni moral učlovečiti kdo drug, temveč sam Bog – Beseda: Spodobilo se je namreč, da je on, zaradi katerega je vse in po katerem je vse, s trpljenjem poveličal njega, ki je pripeljal mnogo sinov v slavo in je začetnik njih zveličanja. Te besede tudi kažejo, da nihče drug ni mogel dvigniti človeka iz njegove pokvarjenosti, kakor samo Bog – Beseda, ki ga je v začetku ustvarila. Kako si je Beseda sama privzela telo, da bi postala spravna daritev za podobna ji telesa, omenjeni pisatelji takole pojasnjujejo: Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je tudi sam udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili s strahom pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti. Z darovanjem svojega lastnega telesa nam je Beseda odpravila zakon, ki nas je tlačil, in nam je omogočila nov začetek življenja, ko nam je dala upanje v vstajenje. Ker je zavoljo ljudi dobila smrt oblast nad ljudmi, zato je bila oblast smrti strta z božjim učlovečenjem in nastopilo je vstajenje življenja. Mož, poln Kristusa, pravi: Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Sedaj ne umiramo več kot obsojenci, temveč določeni za vstajenje čakamo na skupno vstajenje vseh, h kateremu nas bo ob svojem času poklical Bog, ki vstajenje uresničuje in milostno daje.  

Iz govorov bl. Izaka, opata v samostanu Zvezda (11. govor) Kristus ničesar ne odpušča brez Cerkve   Dvoje je, kar gre samo Bogu: čast priznanja in oblast odpuščanja. Njemu moramo priznati svoje grehe in njega prositi odpuščanja. Edino Bog more odpustiti grehe, zato jih moramo priznati njemu. Ko si je Vsemogočni privzel za nevesto našo slabotno in Vzvišeni našo nebogljeno naravo, je deklo spremenil v kraljico; tisto, ki je prej ležala pred njegovimi nogami, je posadil na svojo stran. Izšla je namreč iz njegove strani, zato se je zaročil z njo. In kakor je Sinovo vse, kar ima Oče, in Očetovo, kar ima Sin, ker sta oba eno, tako je zaročenec vse svoje dal zaročenki, in zaročenec sprejel vse, kar ima zaročenka, ker jo je napravil eno s seboj in z Očetom. Hočem, pravi Sin Očetu, ko prosi za zaročenko, da bi tudi oni z nama bili eno, kakor sva eno jaz in ti. Zaročenec je torej eno z Očetom, eno z zaročenko. Odstranil je, kar ga je motilo na zaročenki, pribil na križ in uničil na križu, ko je njene grehe prinesel na križ in jih s križem odstranil. Kar je bilo na njej naravnega in njenega, je povzdignil in sprejel; podelil pa ji je, kar je bilo njemu lastnega in božjega. Odstranil je, kar je bilo delo hudega duha; sprejel človeško, podelil božje, da bi zaročenka imela vse skupno z zaročencem. Zato pravi on, ki ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače: Usmili se me, Gospod, ker sem onemogel. Tako je Kristus, ki je sprejel njeno slabotnost, tudi ječal po človeško, da bi bilo zaročencu vse skupno z zaročenko. Odtod čast priznanja in oblast odpuščanja; zato je treba reči: Pojdi, in pokaži se duhovniku. Cerkev torej ne more ničesar odpustiti brez Kristusa in Kristus noče ničesar odpustiti brez Cerkve. Cerkev ne more ničesar odpustiti, razen tistemu, ki se kesa in se ga je dotaknil Kristus, in Kristus noče ničesar odpustiti tistemu, ki zaničuje Cerkev. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči. Jaz pa vam pravim, velika skrivnost je to v Kristusu in v Cerkvi. Nikar torej ne ločuj Glave od telesa, ker bi potem nikjer ne ostal ves Kristus: Kristus namreč brez Cerkve ni nikjer, in nikjer Cerkev brez Kristusa. Ves in celovit Kristus je namreč glava in telo obenem, zato tudi pravi: Nihče ne gre v nebesa, razen Sin človekov, ki je v nebesih. Kristus je edini človek, ki odpušča grehe.  

Iz razlage psalmov sv. Bruna, duhovnika (Psalm 83) Če pozabim na tebe, Jeruzalem   Kako ljub je tvoj dom, Gospod vsemogočni; moja duša koprni po tvojih dvorih, to je po polnosti nebeškega Jeruzalema, ki je Gospodovo mesto. Psalmist razloži tudi, zakaj želi priti v Gospodove dvore: Zato, o Gospod, Bog nebeških sil, moj kralj in moj Bog, ker blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, v nebeškem Jeruzalemu. Kot če bi dejal: Kdo ne želi priti v tvoje dvore, ko pa si Bog, Stvarnik, Gospod moči in kralj in ko so srečni vsi, ki prebivajo v tvoji hiši. Z dvori in hišo označuje tu isto stvar. Ko psalmist blagruje prebivalce v njih, namiguje, da uživajo tolikšno blaženost, kakršno si sploh lahko zamislimo. Odtod vemo, da so srečni, ker te vedno hvalijo s predano ljubeznijo na vekov veke, to je večno. Ne bi namreč mogli vedno hvaliti, če ne bi bili večno srečni. Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda blagor človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: Samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa, kot nam to potrjuje Gospod: Nihče ni šel v nebesa, sam po sebi seveda, kakor Sin človekov, ki je prišel iz nebes. Pravim, da mora ta človek pripraviti stopinje v svojem srcu, če še živi po suhi dolini, v tem življenju, ki je bedno in polno solz v primerjavi z drugim življenjem. To je v primeri s prvim kakor gora in polno veselja. Ker pa je rekel: Blagor človeku, ki mu ti pomagaš, bi lahko kdo vprašal: Ali Bog kaj pomaga? Odgovor se glasi: Res imajo blaženi pomoč od Boga, kajti postavodajalec, Kristus namreč, blagoslavlja in bo tudi stalno blagoslavljal, deli številne darove milosti. Po milosti svoje blagoslavlja, to se pravi, jih dviga do blaženosti. Po njegovih blagoslovih se bodo vzpenjali od kreposti do kreposti. In v prihodnosti, na nebeškem Sionu, bodo videli Kristusa, Boga nad bogovi; njega, ki je Bog in bo tudi svoje pobožanstvil. Tisti, ki bodo bivali na Sionu, bodo duhovno gledali Boga nad bogovi, Boga Sveto Trojico. To pomeni: po razumu bodo gledali Boga v sebi, ki ga tu ne morejo videti. Bog bo namreč vse v vseh.

Iz govorov sv. Bernarda, opata (5. govor o raznih zadevah, 4-5) Stopnje kontemplacije   Postavimo se na opazovališče, z vsemi močmi se oprimo na Kristusa, najtrdnejšo skalo, kakor je pisano: Postavil je moje noge na skalo, vodil je moje korake. Tako postavljeni in utrjeni se poglobimo v kontemplacijo, da bomo videli, kaj nam pravi in kaj naj odgovorimo njemu, ki nas obtožuje. Prva stopnja kontemplacije, preljubi, je v tem, da nenehno razmišljamo, kaj Gospod hoče, kaj mu je všeč in ljubo. V marsičem vsi grešimo in je naša samozavestna volja v nasprotju z njegovo in se ne more z njo zediniti ali spraviti v sklad. Zato se ponižajmo pod mogočno roko najvišjega Boga in si skrbno prizadevajmo, da priznamo svojo bedo pred njegovimi usmiljenimi očmi, rekoč: Ozdravi me, Gospod, in bom zdrav; reši me in bom rešen in Gospod, usmili se me, ozdravi mojo dušo, ker sem grešil zoper tebe. Ko se v takih mislih očisti oko srca, se ne vrtimo več zagrenjeno v sebi, ampak živimo bolj v Bogu in se močno veselimo v njem; ne gledamo več, kaj Bog hoče od nas, temveč Boga, ki to hoče. Njegova volja je, da živimo, torej ne dvomimo, da je v vsem to za nas koristnejše in tudi lažje, kar se sklada z njegovo voljo. Zato pa, kakor skrbno hočemo ohraniti življenje svoje duše, tako, kolikor le moremo, skrbimo, da ne odstopimo od božje volje. Ko bomo, sledeč vodstvu Svetega Duha, ki preiskuje tudi božje globine, v duhovnem življenju že nekoliko napredovali, razmišljajmo, kako blag je Gospod in kako dober sam v sebi. S prerokom molimo, da bi videli Gospodovo voljo in obiskali – ne svoje srce – ampak njegov tempelj. Kljub temu pa recimo: Moja duša je potrta v meni, zato se te spominjam. V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.  

Iz govorov sv. Andreja s Krete, škofa (1. govor) Staro je prešlo in vse je nastalo novo   Konec postave je Kristus. Še bolj kot nas rešuje črke postave, nas dvigne k Duhu. Dovršil je postavo v tem, da je kot postavodajalec črko privedel do duha, ko je vse povzel v sebi kakor v glavi in je starozavezno postavo povišal z milostjo. Del postave si je podredil, del pa skladno povezal z milostjo. Značilnosti postave in milosti ni med seboj pomešal, temveč je z božjo močjo spremenil to, kar je bilo v postavi suženjsko breme in podložništvo, da je postalo lahko in svobodno. Tako naj bi, po besedah apostola Pavla, ne bili več zasužnjeni pod začetnimi nauki sveta niti ne vklenjeni v suženjski jarem črke postave. Kristus nam je s tem podaril glavni dar, razodel nam je skrivnost, prenovil naravo, on, ki je Bog in človek ter je pobožanstvil privzetega človeka. Vendar je tako sijajni in očitni prihod Boga k nam vsekakor potreboval uvodno stopnjo v veselje, po kateri naj bi prejeli odlični dar odrešenja. Zato na današnji praznik slavimo rojstvo božje Matere, po kateri je božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Danes se je rodila Devica, nato pa rasla in se vzgajala ter se pripravljala, da postane Mati Boga, ki je kralj vseh vekov. Iz nje nam izvira dvojna dobrina: najprej nas vodi k resnici, potem pa nam rešuje življenje, zasužnjeno pod črko postave. Kako to in na kakšen način? S prihodom luči namreč se je senca umaknila in milost prinaša svobodo, kjer je bilo suženjstvo črke. Današnji praznik je mejnik, povezuje namreč resničnost z njenimi simboličnimi predpodobami in staro nadomešča z novim. Vse stvarstvo naj torej poje in raja ter prispeva svoj delež k tej slovesnosti! Nebeščani in zemljani naj se zberejo v praznični zbor, vsa občestva vernikov na svetu in vsi zbori angelov v vesolju naj skupno praznujejo! Stvarnik je danes sezidal svoj tempelj, v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 8-9) Velik mir uživajo tisti, ki ljubijo tvojo postavo   Po pravici je čistosti srca obljubljen blagor, da bo gledala Boga. Umazan pogled namreč ne bo mogel videti sijaja resnične luči in, kar bo veselje za čiste duše, bo kazen za omadeževane. Odvračajmo se torej od temin zemeljskih nečimrnosti in očistimo notranje oči vsake umazanije krivičnosti. Tako se bo jasen pogled veselil čudovitega gledanja Boga. Če pa hočemo to zaslužiti, vemo, da je potrebno, kar sledi: Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Ta blagor, predragi, se ne nanaša na kakršnokoli soglasje, ne na kakršnokoli slogo, temveč na tisto, o kateri govori apostol: Spravite se z Bogom in o kateri govori prerok: Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotaknejo. Še tako tesne prijateljske vezi in neločljive sorodnosti duš si ne morejo zares lastiti tega miru, če se ne ujemajo z božjo voljo. Ni veličine tega miru v skupnostih, do katerih prihaja iz nepoštenih poželenj, zločinskih zvez in grešnih pogodb. Ljubezen do sveta se ne ujema z ljubeznijo do Boga, in v družbo božjih sinov ne pride tisti, ki se ne loči od grešnega rodu. Vsi pa, ki so v srcu vedno pri Bogu in si prizadevajo, da bi ohranili edinost duha z vezjo miru, se nikoli ne sprejo z večnim zakonom, temveč polni vere pravijo v molitvi: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Ti so res miroljubni, ti so res enodušni in složni v svetosti ter se imenujejo božji otroci, sodediči pa Kristusovi. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega jim bo zaslužila, da ne bodo čutili nobenih nasprotovanj in se ne bodo bali nobenega pohujšanja, temveč bodo, po končanem boju s skušnjavami, počivali v najspokojnejšem božjem miru, po našem Gospodu, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen.  

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8) Krščanska modrost   Gospod je rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Ta lakota ne zahteva ničesar telesnega, ta žeja ničesar zemeljskega; nasititi se želita z dobrino pravice; in ko sta uvedeni v skrivnost vseh tajn, se želita nasititi s samim Gospodom. Blagor duši, ki hrepeni po hrani pravičnosti in jo žeja po taki pijači. Seveda bi po tem ne hrepenela, če bi ne bila že okusila kdaj njene sladkosti. Ko je slišala govoriti preroškega duha: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod, je prejela neko mero sreče od zgoraj in se je vsa vnela v ljubezni do najčistejše radosti. Opustila je vse posvetno in se povsem razžarela v želji, da bi se hranila s pravico in se z njo odžejala. Spoznala je resničnost tiste prve zapovedi, ki pravi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo; kajti nič drugega ne pomeni ljubiti Boga kakor ljubiti pravico. Kakor je poleg tega ljubezen do Boga združena s skrbjo za bližnjega, tako se tudi tej želji po pravici pridruži krepost usmiljenja in se oznanja: Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Spoznaj, kristjan, kako nekaj velikega je ta tvoja modrost, in uvidi, kakšnih naukov se moraš učiti, da jo boš dosegel, in h kakšnemu plačilu si poklican. Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da si pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari, in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. Kdor si prizadeva živeti po veri, je lahko miren; tvoje želje se ti bodo spolnile in to, kar ljubiš, boš imel brez konca. Ker pa je tebi zaradi izkazovanja miloščine vse čisto, boš dospel tudi do tistega blagra, ki ga potem obljubljajo Gospodove besede: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Velika je, preljubi, sreča tistih, ki jim je pripravljeno tako veliko plačilo. Kaj namreč pomeni drugega imeti čisto srce, kakor prizadevati si za poprej omenjene kreposti? Gledati Boga, kateri razum more spoznati in kateri jezik razložiti to veliko radost? In prav to bomo dosegli, ko se bo spremenila človeška narava, da bo gledala samega Boga, kakršen je, Boga, ki ga ni mogel videti noben človek; gledala ne več v zrcalu in nejasno, temveč iz obličja v obličje in bo sprejela v neizrekljivem veselju večnega gledanja tisto, kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar ni prišlo v človekovo srce.  

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 4-6) Blagor Kristusovega kraljestva   Za blagrovanjem ubogih je Gospod dejal: Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Ta žalost, predragi, ki ji je obljubljena večna tolažba, nima nič skupnega z žalostjo tega sveta, in tožbe, ki jih v joku izraža ves človeški rod, nikogar ne naredijo blaženega. Drugačen je razlog za pobožne zdihe, drugačen vzrok za blažene solze. Sveta žalost objokuje tuje ali lastne grehe. Ne žaluje zato, ker je prizadeta božja pravičnost, temveč se žalosti zaradi tistega, kar je zakrivila človeška hudobija. Prav tako moramo bolj objokovati tistega, ki dela zlo, kakor tistega, ki ga trpi, kajti krivičnega njegova hudobija izroča kazni, pravičnega pa njegova potrpežljivost vodi k slavi. Nato je Gospod rekel: Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Krotkim in pohlevnim, ponižnim in skromnim ter tistim, ki so pripravljeni, da prenašajo vse krivice, je obljubljena dežela, ki jo bodo prejeli v last. Te dediščine ne smemo podcenjevati ali jo zaničevati, kakor da bi se razlikovala od nebeškega bivališča, ker bodo očitno prav ti stopili v nebeško kraljestvo. Potemtakem je dežela, ki je obljubljena krotkim in jo bodo prejeli v last pohlevni, telo svetih, ki se bo zaradi zaslužne ponižnosti spremenilo v blaženem vstajenju in bo obleklo slavo nesmrtnosti. Ne bo več v ničemer nasprotovalo duhu in bo popolnoma soglašalo z duhovno voljo. Takrat bo notranji človek imel nemoteno in neokrnjeno oblast nad zunanjim človekom. Krotki jo bodo imeli v večnem miru in njihova pravica se ne bo nikoli v ničemer zmanjšala, ko si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, tako da se bo preskušnja spremenila v plačilo in, kar je bilo v breme, bo v čast.  

Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 2-3) Blagor ubogim v duhu   Ne moremo dvomiti, da ubogi lažje dosežejo krepost ponižnosti kakor bogati: medtem ko je prvim v pomanjkanju prijateljica krotkost, je drugim v bogastvu družica prevzetnost. Toda tudi večina bogatih je takega duha, da ne uporablja svojega obilja za oholo nadutost, temveč za dela usmiljenja in imajo za največji dobiček tisto, kar darujejo za lajšanje bede drugih. Ta krepost je skupna ljudem vseh vrst in lahko so enaki po srcu, čeprav različni glede na premoženje. Tudi ni pomembno, koliko se razlikujejo glede zemeljskega premoženja tisti, ki so enaki glede duhovnih dobrin. Blaženo je torej tisto uboštvo, ki ga ne zasužnji ljubezen do svetnih reči in ne teži za pomnoževanjem zemeljskega bogastva, hrepeni pa po tem, da bi se obogatilo z nebeškimi dobrinami. Zgled tega velikodušnega uboštva so nam za Gospodom prvi dali apostoli. Ti so vse svoje nemudoma zapustili in se na klic nebeškega učitelja hitro obrnili, pustili ribolov ter postali ribiči ljudi. S tem so nagnili mnoge, da so posnemali njihovo vero in jim postali podobni, saj so bili prvi sinovi Cerkve vsi enega srca in verni enega duha. Vse svoje reči in imetje so razdelili, se po prostovoljnem uboštvu obogatili z večnimi dobrinami. Iz apostolskega oznanila so se naučili z veseljem ničesar imeti in imeti vse skupno v Kristusu. Zato je apostol Peter, ko je šel v tempelj in ga je hromi prosil miloščine, rekel: Srebra in zlata nimam; kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi. Kaj je odličnejše od te ponižnosti? Kaj bogatejše od tega uboštva? Nima denarnih sredstev, ima pa darove narave. Tistega, ki ga je mati rodila slabotnega, je Peter z besedo ozdravil; in tisti, ki ni dal cesarjeve podobe, vtisnjene v denar, je izoblikoval v človeku Kristusovo podobo. Bogastvo tega zaklada pa ni nudilo pomoči samo tistemu, ki mu je bila vrnjena hoja, temveč tudi pet tisoč možem, ki so takrat ob spodbudni besedi apostola zaradi njegovega čudežnega ozdravljenja sprejeli vero. Revež, ki ni imel ničesar, kar bi dal beraču, je podelil tolikšno bogastvo božje milosti, da je hkrati, ko je vrnil zdravje v nogah enemu človeku, ozdravil srca tolikih tisočev vernikov in jim podelil sposobnosti hoditi za Kristusom, čeprav jih je našel hrome.  

Iz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o knjigi preroka Ezekijela (1. knj., 11, 4-6) Iz ljubezni do Boga se ves posvečam oznanjevanju njegove besede   Sin človekov, naredil sem te za čuvaja v Izraelovi hiši. Moramo premisliti, da Gospod tistega, ki ga pošlje oznanjat, imenuje čuvaja. Čuvaj stoji namreč vedno na višini, da bi že od daleč videl, kaj se bo zgodilo. In kdorkoli je postavljen za čuvaja naroda, mora v življenju stati visoko, da bo mogel koristiti s svojo previdnostjo. O kako težko mi je to, kar govorim, kajti s temi besedami ranim sebe. Moj jezik namreč ne oznanja, kakor bi bilo primerno, in tudi življenje ne sledi besedam, kakor bi bilo potrebno. Ne tajim, da sem kriv, vidim svojo mlačnost in malomarnost. Mogoče bo že samo priznanje krivde veljalo pri dobrem sodniku kot prošnja za odpuščanje. Ko sem namreč bil v samostanu, sem se mogel varovati praznih pogovorov in ohraniti skoraj trajno zbranost za molitev. Ko pa sem prevzel pastoralno breme, se duh ne more trajno zbrati v sebi, ker je na mnoge načine razdeljen. Prisiljen sem namreč razpravljati enkrat o zadevah Cerkva, drugič o zadevah samostanov, pogosto presojati življenje in dejanja posameznikov, potem zopet ščititi kakšne zadeve občanov, ali zdihovati zaradi barbarskih oboroženih napadov in trepetati v strahu pred volkovi, ki zalezujejo zaupano mi čredo. Poleg tega moram prevzemati tudi skrb za imetje, da bi ne bili brez pomoči tisti, ki morajo živeti po redovnih pravilih. Večkrat moram mirno prenašati nadlogo roparjev ali se jim postaviti v bran s potrpežljivo ljubeznijo, za katero si moramo prizadevati. Ker je tako duh razdeljen na toliko pomembnih stvari, ki jih mora razmisliti, kdaj naj se potem povrne v sebe, da se ves zbere za oznanjevanje in ne zanemari dolžnosti, da oznanja besedo? Ker sem pa zaradi službene dolžnosti pogosto v družbi s svetnimi ljudmi, tu in tam popuščam v brzdanju jezika. Kajti če se zvesto držim svojega strogega sklepa, vem, da bodo slabotnejši bežali od mene, in jih ne bom nikdar pripeljal do tistega, kar želim. Zato se pogosto zgodi, da poslušam tudi njihove nekoristne pogovore. Toda, ker sem tudi sam slaboten in me nekoliko privlačijo nekoristni pogovori, prav rad začenjam govoriti o tem, česar v začetku nisem rad poslušal; in vleče me ležati tam, kamor se mi je gnusilo pasti. Kdo sem torej jaz ali kakšen čuvaj sem, ki ne ustrezam vzvišenosti svojega dela, temveč ležim v nižini svoje slabosti? Toda Stvarnik in Odrešenik človeškega rodu mi more kljub moji nevrednosti podeliti, da bom znal prav živeti in znal tudi prav govoriti, saj se iz ljubezni do njega ves posvečam oznanjevanju njegove besede.  

Iz razlage Janezovega evangelija Origena, duhovnika (10, 20) Kristus je govoril o templju svojega telesa   Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Vase zaverovani in posvetno misleči ljudje se mi zdijo podobni tem Judom, ki so nejevoljno prenašali, da je Jezus pregnal tiste, ki so iz Očetove hiše naredili tržnico za svoje posle. Zahtevali so znamenje, po katerem bi spoznali, da ima Jezus pravico do takega ukrepanja, znamenje, da je božji Sin, česar niso hoteli priznati. Toda Odrešenik preide na govor o svojem telesu in jim, kakor bi govoril o templju, na vprašanje: kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš to delati, odgovori: poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Oboje, tempelj in Jezusovo telo, se mi zdi, predstavljata Cerkev, saj je ta zgrajena iz živih kamnov: Cerkev je duhovna hiša za sveto duhovništvo, zidana na temelju apostolov in prerokov, in glavni vogelni kamen je sam Kristus Jezus, ki je resnično tempelj. Pri apostolu beremo tudi to misel: Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. Morda to pomeni, da se bodo stični sklepi tempeljskih kamnov zrahljali, da se bodo, kakor je zapisano v 22. psalmu, vse Kristusove kosti razklenile zaradi preganjanj in preizkušenj, ki jih povzročajo nasprotniki celovitosti templja. Toda tempelj bo zopet postavljen in telo bo vstalo tretji dan, na dan po dnevu trpljenja in naslednjem dnevu, ki je dan dopolnitve. Napočil bo namreč na novem nebu in na novi zemlji tretji dan. Tistega velikega Gospodovega dne se bodo zbudile te kosti, hiša Izraelova. Na ta način pa resnica, da je Kristus po prestanem trpljenju na križu vstal od mrtvih, vključuje tudi skrivnost vstajenja vsega Kristusovega telesa. Kakor je bilo čutno Jezusovo telo pribito na križ in pokopano, pa je potem vstalo od mrtvih, tako je vse telo Kristusovih vernikov s Kristusom pribito na križ in nekako umira. Kakor Pavel se naj noben vernik ne hvali z ničemer razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je on križan svetu in svet njemu. Zato pa vernik ni le križan skupaj s Kristusom in svetom, ampak je tudi skupaj z njim pokopan. Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, pravi Pavel, a dodaja, kakor bi aro vstajenja imel že v rokah: z njim smo vstali tudi mi.  

Iz knjige Hoja za Kristusom (3, 14) Gospodova resnica ostane vekomaj   Gospod, če zagrmiš s svojimi sodbami nad menoj, pretreseš s strahom in trepetom vse moje kosti in silno se prestraši moja duša. Strmeč stojim in premišljujem, da še nebesa niso čista pred tvojim obličjem. Če si na angelih našel krivico, pa jim nisi prizanesel, kaj bo pa z menoj? Zvezde so padle z nebes, in jaz, prah, kaj se prevzemam? Padli so globoko taki, katerih dela so se zdela hvalevredna, in videl sem, kako so se naslajali s svinjskimi otrobi taki, ki so uživali angelski kruh. Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ. Zakaj ako nas ti zapustiš, utonemo in se pogubimo; če nas pa ti obiščeš, se dvignemo in živimo. Mi smo nestanovitni, pa ti nas krepiš; mlačni smo, pa ti nas vnemaš. Utonila je v globočini tvojih sodb nad menoj vsa nečimrna slava. Kaj je pač vse meso pred tvojim obličjem? Ali se bo mar glina ponašala pred njim, ki jo oblikuje? Kako se more z ničemurnimi besedami povzdigovati človek, čigar srce je v resnici Bogu podložno? Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala vseh ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga. Zakaj tudi tisti, ki govore, nič niso; z zvokom besedi bodo prešli; Gospodova zvestoba pa traja na veke.  

Iz knjige Hoja za Kristusom (3, 3) Jaz sem učil preroke   Poslušaj, sin moj, moje besede, besede presladke, ki presegajo vso modrost posvetnih učenjakov in modrijanov! Moje besede so duh in življenje in ne smeš jih presojati po človeškem čutu. Moje besede niso za prazno zabavo, ampak molčeč jih poslušaj in ves ponižen in goreč jih sprejemaj! Rekel sem: Srečen, kogar ti, Gospod, učiš in ga v svoji postavi poučuješ, da mu lajšaš hude dni in da ne ostane brez tolažbe na zemlji. Jaz, pravi Gospod, sem učil od početka preroke in še sedaj vedno govorim vsem; pa mnogi so gluhi in trdi za moj glas. Mnogi rajši poslušajo svet kakor pa Boga; rajši se ravnajo po svoji počutnosti kakor pa po božji volji. Svet obeta le časne in malovredne reči in vse dere za njim; jaz obetam vse najboljše in večno, in vendar so mrzla srca ljudi. Kdo tako skrbno meni služi in me v vsem posluša, kakor služijo svetu in njegovim gospodarjem? Sram te bodi zato, leni mrmrajoči služabnik, ker se drugi bolj trudijo za pogubljenje kakor ti za življenje! Drugi se bolj vesele praznih reči, kakor ti resnice. Oni se pogosto goljufajo v svojem upanju, a moja obljuba nikogar ne prevara, in nikogar ne pusti praznega, ki meni zaupa. Kar sem obljubil, bom dal, kar sem rekel, ne bom oporekel, če le do konca zvest ostaneš v moji ljubezni. Jaz povračujem vsem dobrim in ostro preskušam vse pobožne. Zapiši si moje besede v svoje srce in pridno jih premišljuj, zakaj v skušnjavi ti bodo zelo potrebne. Česar ne umeš, ko bereš, boš spoznal, ko te obiščem. Z dvojim jaz obiskujem svoje izvoljene: s skušnjavo in s tolažbo. In dvoje branje jim berem vsak dan: v enem grajam njih napake, v drugem jih nagovarjam, naj rastejo v čednostih. Kdor ima moje besede, pa jih zaničuje, ga bodo sodile poslednji dan.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (23 A, 1-4) Gospod se nas je usmilil   Blagor nam, če to, kar slišimo in pojemo, tudi izvršujemo. Naše poslušanje je setev, delo pa pomeni sad iz semena. Po tem uvodu bi vas rad opomnil: Ne prihajajte v cerkev, ne da bi obrodili sadove, to se pravi: ni dovolj, da slišite veliko lepih resnic; treba je tudi po njih živeti. Vendar pa ne smemo pozabiti, kar pravi apostol: z milostjo smo rešeni, ne iz del; da bi se kdo ne hvalil. In še poudarja: Po milosti smo rešeni. Resnično, v našem prejšnjem življenju ni bilo nič dobrega, kar bi bilo Boga nagnilo, da bi nas bil cenil in ljubil ter bi sam pri sebi rekel: Hitimo, pomagajmo tem ljudem, ker pošteno živijo. Ni mu moglo biti všeč naše življenje, ni mu moglo biti všeč v nas, karkoli smo že delali, všeč pa mu je bilo vse, kar je delal on sam v nas. Zato bo obsodil, kar smo mi storili, a to, kar je on storil, bo rešil. Nismo bili torej dobri, vendar se nas je usmilil. Poslal je svojega Sina, da bi umrl, ne za dobre, ampak za hudobne, ne za pravične, ampak za brezbožne. Tako je rečeno: Kristus je umrl za brezbožne: In kaj še pravi? Težko, da bi kdo umiral za pravičnega; za dobrotnika bi si morda kdo še upal umreti. Morebiti bi se še našel kdo, ki bi imel pogum umreti za dobrega človeka. Toda kdo bo sprejel, da umrje za krivičnega, brezbožnega in hudobnega? Samo Kristus, ki je tako pravičen, da tudi krivične opraviči. Potemtakem nismo imeli, bratje, nobenih dobrih del, ampak samo zla dela. A kljub temu božje usmiljenje ni zapustilo ljudi. Bog je poslal svojega Sina, da bi nas odkupil, ne z zlatom ali s srebrom, ampak s svojo srčno krvjo. Kristusa so kot brezmadežno jagnje privedli h klavni daritvi namesto umazanih ovac, a ko bi bile samo umazane in ne povsem okužene! To je milost, ki smo jo prejeli. Živimo torej, kakor se spodobi za tako milost, da ne bomo delali sramote tolikšnemu daru. K nam je prišel tako odličen zdravnik, da nas je rešil vseh grehov. Če hočemo spet zboleti, ne bomo samo sebi škodili, ampak bomo nehvaležni tudi zdravniku. Hodimo torej po poti, ki nam jo je on pokazal, posebno po poti ponižnosti, po kateri je sam hodil. S svojim naukom nam je namreč pokazal pot ponižnosti in je tudi sam hodil po njej in trpel za nas. Da bi torej on, ki je sam po sebi nesmrten, mogel umreti za nas, se je Beseda učlovečila in se naselila med nami. Nesmrtni je vzel nase smrtnost, da bi umrl za nas in bi tako s svojo smrtjo uničil našo smrt. To je naredil Gospod, s tem se je pred nami izkazal. Najvišji se je ponižal; ponižan, se je pustil umoriti; umorjen, je vstal od mrtvih in je bil povišan, da bi nas ne pustil v peklu, temveč bi nas povišal k sebi v vstajenju mrtvih, medtem ko nas je sedaj na zemlji povišal samo v veri in v izpovedovanju pravičnih. Povabil nas je torej na pot ponižnosti. Če bomo po njej hodili, bomo slavili Gospoda in bomo lahko po pravici prepevali: Slavimo te, Gospod, častimo in hvalimo.  

Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika (23. hom.) Predhodnik Kristusovega rojstva in smrti   Srečni predhodnik in prerok Gospodovega rojstva, javnega življenja in smrti je v smrtni borbi pokazal hrabrost, kakršne je vera v drugi svet vredna po besedah Svetega pisma: Čeprav so po sodbi ljudi bili mučeni, je njih upanje polno neumrljivosti. Upravičeno se spominjamo Janezovega rojstnega dne za nebesa, ki ga je proslavil z mučeništvom in ožaril z rožnato svetlobo svoje krvi. Po pravici častimo ta njegov spomin v duhovnem veselju, ker je Janez pričevanje za Gospoda zapečatil s svojim mučeništvom. Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika. Potem ko ga je naznanjal, je zanj tudi izdihnil. Sicer preganjalec res ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa. Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica. Če je torej Janez prelil kri za resnico, jo je prelil za Kristusa. S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje. Ta mož je torej po dolgem trpljenju končal tukajšnje življenje v sponah in prelil svojo kri. Naznanjal je svobodo nebeškega miru, zato so ga brezbožneži vrgli v ječo. Zaprt je bil v temnico tisti, ki je pričeval o luči, ki je od luči same, od Kristusa, bil imenovan goreča in svetla luč. Tisti, ki je krstil Odrešenika sveta, ki je smel nad njim slišati Očetov glas, videti Svetega Duha, kako poln milosti prihaja iz nebes, je bil tudi sam krščen z lastno krvjo. Toda ni mu bilo hudo, celo prijetno in zaželeno je takim ljudem, da z minljivim trpljenjem potrdijo resnico in dobijo za nagrado večno življenje. Smrt ga je po naravni nujnosti čakala, zato si je želel, da mu ob priznanju Kristusovega imena s palmo mučeništva prinese še večno življenje. Lepo ve o tem apostol povedati: Ni vam dano samo, da v Kristusa verujete, marveč, da zanj tudi trpite. Kristusov dar je torej, če izvoljeni zanj trpijo. Drugje spet trdi apostol: Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami.  

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (7. knj., 10.18; 10. knj., 27) O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost!   Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil sem pod tvojim vodstvom v svojo notrino in zmogel sem, ker si mi ti postal pomočnik. Vstopil sem in videl – kakor je bilo že oko moje duše slabo – ravno nad tem očesom svoje duše, nad svojim umom, nepremenljivo luč; ali to ni bila navadna, vsemu mesu vidna luč, tudi ne, kakor da bi bila iste vrste, samo da večja, ki bi le svetila neskončnokrat močneje in zaobjemala vesoljni prostor s svojo velikostjo. Ne, to ni bila tista luč, bila je druga, čisto druga kot vse telesne luči. Tudi ni stala tako nad mojim duhom, kakor plava olje na vodi, ne kakor visi nébes nad zemljo, bila je marveč višje vrste, ker me je sama ustvarila, in jaz nižje, ker sem po njej nastal. Kdor pozna resnico, pozna njo. O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost! Ti si moj Bog, k tebi zdihujem noč in dan. Ko sem te prvič spoznal, si me dvignil k sebi, da bi mi ti pokazal, kako v resnici biva, kar si mi kazal, le da jaz še nisem bil tisti, ki bi bil videti mogel. Zakaj tvoj silni žar, ki se je izlival name, mi je slepil in odbijal slabotno oko in vztrepetal sem v ljubezni in grozi: in videl sem, da sem daleč od tebe v krajini nesličnosti, in bilo mi je, ko da slišim tvoj glas iz višine: »Kruh velikih sem: zrasti pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa, ne, ti se boš spremenil vame.« In iskal sem pot, kako bi si pridobil moč, ki bi bil sposoben po njej tebe uživati. Ali nisem je našel, prav dokler se nisem oprijel Srednika med Bogom in ljudmi, človeka Kristusa Jezusa, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke, in nas kliče in govori: Jaz sem pot in resnica in življenje. On je primešal mesu jed, ki sem bil za nje uživanje preslab, zakaj Beseda je meso postala, da bi se tvoja modrost, po kateri si vse ustvaril, izpremenila naši otroški nebogljenosti v mleko. Kesno sem te vzljubil, Lepota, večno davna in večno nova, kesno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal in nelepa spaka sem se poganjal za lepimi liki, ki si jih ustvaril. Z menoj si bil, jaz s teboj ne. Daleč od tebe so me držale stvari, ki bi sploh ne bivale ne, ko bi v tebi ne bile. Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladko zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.  

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (9. knj., 10-11) Spoznali bomo večno modrost   Že se je bližal dan – ti si vedel zanj, mi nismo vedeli, ko ji je bilo sojeno, ločiti se od življenja. In zgodilo se je, brez dvoma po skrivno tihih določbah tvoje previdnosti, da sva stala nekega dne sama naslonjena na okno, odkoder je bil razgled na notranji vrt hiše, v kateri smo stanovali – bilo je v Ostiji ob Tiberi – in si ločeni od vrvenja sveta po dolgi in utrudljivi poti v miru nabirali novih moči za popotovanje po morju. Tam sva prijetno kramljala. Pozabljajoč, kar je bilo za nama, in stegujoč se za tem, kar je bilo pred nama, sva se povpraševala vpričo tebe, ki si resnica, kakšno neki bo večno življenje svetnikov, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki v človekovo srce ni prišlo. In žejna sva nastavljala usta svojih src odzgor pritekajočim vodam tvojega studenca, Studenca življenja, ki je pri tebi. Tako nekako sem govoril. Morda ni bilo povsem tako in ne vseskoz v istih besedah, ali ti veš, Gospod, o čem sva se tisti dan menila in kako se nama je med pogovorom ta svet z vsemi svojimi užitki razblinjal v nič. Tu mi je mati rekla: »Sin, kolikor zadeva mene, me ne veseli nobena stvar več v življenju. Ne vem, kaj naj še počnem na svetu in čemu še živim. Saj se nimam ničemur več nadejati na zemlji. Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal pozemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?« Kaj sem ji na to odvrnil, se ne spominjam prav. Toda komaj pet dni zatem ali kak dan več je nenadoma zbolela za vročico in legla. Ko je tako ležala, jo je obšla nekega dne slabost, da se je trenutek onesvestila. Pritekli smo skupaj, a že se ji je vrnila zavest. Zagledala je mene in brata Navigija, ki sva stala kraj postelje in naju je še tako rekoč napol odsotna vprašala: »Kje sem bila?« Nato je uprla oči naravnost v naju – bila sva prepala od žalosti – in dejala: »Tu bosta pokopala svojo mater.« Jaz sem molčal in le s silo zadrževal jok. Brat pa je rekel nekaj besed, iz katerih je bilo slišati kakor željo, češ, ljubše bi mu bilo, da bi umrla doma, ne pa na tujem. Ko je bolnica to slišala, ga je s plašnim pogledom karajoče ošinila, kaj da mu prihajajo take misli, nato pa se je ozrla vame in rekla: »Vidiš ga, kaj pravi!« Pa spet obema: »Pokopljita moje truplo kjerkoli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo to, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta.« Ko je spravila to misel v besede, kakor je pač mogla, je umolknila in znova jo je obšla slabost.  

Iz Navodil sv. Kolumbana, opata (13., o Kristusu, viru življenja, 1-2) Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije   Prisluhnite, bratje, tej besedi. Zvedeli boste nekaj važnega. Tešite duhovno žejo s požirki iz božjega studenca, ki vam ga bom pokazal, vendar žeje ne boste pogasili. Pijte, vendar ne boste se napili. Vabi nas namreč sam živi vir, studenec življenja in kliče: Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije. Jeremija naj vam pove, kaj boste pili, in sam izvir vas opozarja nase: Mene so zapustili, studenec žive vode, govori Gospod. Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, odkod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti. Če ga z ljubeznijo jemo in s hrepenenjem uživamo, še naprej hrepenimo po njem in si ga še želimo. Podoben je studencu, iz katerega naj vedno polni hrepenenja z veliko ljubeznijo pijemo, se iskreno veselimo in uživamo njegovo slast. Gospod je sladak in prijeten. Če ga uživamo in pijemo, smo ga vendar še lačni in žejni, ker je naša jed in pijača, katere nikoli ne moremo vzeti in popiti do konca. Čeprav ga jemo, ga ne pojémo. Čeprav ga pijemo, ga ne popijemo, ne izgine. Saj je ta naš kruh večen in studenec večno prijeten. Zato pravi prerok: Vsi, ki ste žejni, pojdite k studencu. Ta studenec je namreč za žejne. Ni za site. Zato tudi žejne, ki jih je v govoru na gori blagroval, kliče k sebi. Nikoli jim pijače ne bo dovolj. Čim več je bodo popili, tem bolj je bodo žejni. Po pravici, bratje, božja Beseda je studenec modrosti v višavah, ki moramo hrepeneti po njem, ga iskati, ga vedno ljubiti. V njem so po apostolovi besedi skriti vsi zakladi modrosti in vednosti. Iz njih naj vsi žejni zajemajo. Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja. Blagor lačnim tega kruha in žejnim tega vira! Vedno bodo jedli in pili in hrepeneli bodo, da bi še jedli in pili. Presladko je namreč, kar človek vedno je in pije, pa je še lačen in žejen, še vedno mu gre v slast in si še želi. Zato pravi prerok: Okusite in spoznajte, kako sladek in kako prijeten je Gospod.

Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (hom. o hudem duhu skušnjavcu 2, 6) Pet poti spreobrnjenja   Hočete, da pokažem poti spreobrnjenja? Mnogo jih je, raznovrstnih in različnih, vse pa vodijo v nebo. Prva pot spreobrnjenja je: obsodba svojih grehov: Pripoveduj, da izkažeš svoje pravo. (Povej najprej svoje grehe, da dosežeš opravičenje.) Zato je govoril prerok: Rekel sem: »Priznam svojo krivico Gospodu« in ti si odpustil krivdo mojega srca. Obsodi torej sam, kar si zagrešil, in to bo Gospodu dovolj, da te opraviči. Kdor namreč obsodi svoje grehe, se bo upiral, da bi spet zašel vanje. Vzbudi svojo vest za tožnika v sebi, pa ne boš imel tožnika pred Gospodovim sodnim stolom. To je torej najodličnejša pot spreobrnjenja, druga pa za njo nič ne zaostaja. To je tista, da se ne maščujemo sovražnikom za krivice, da obvladujemo jezo, da odpuščamo grehe svojim sohlapcem. Tako bo tudi nam odpuščeno, kar smo zagrešili proti Gospodu. Glej, to je drugi način, da dosežemo spravo. Če namreč odpustite ljudem njih pregreške, pravi Gospod, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Hočeš spoznati tudi tretjo pot spreobrnjenja? To je goreča in zbrana molitev, ki izvira iz globine srca. Če hočeš vedeti za četrto pot, bom imenoval miloščino: veliko in neizrekljivo moč ima. Tudi skromnost in ponižnost nista nič slabši sredstvi za izkoreninjenje grehov, kot tisto, kar smo omenili zgoraj. Za to nam je priča cestninar, ki ni mogel naštevati svojih dobrih del, pa je namesto vsega ponudil ponižnost in je odložil veliko breme grehov. No, pa smo našteli pet poti spreobrnjenja: prva je obsodba lastnih grehov, druga, da odpuščamo krivdo svojemu bližnjemu, tretja obstoji v molitvi, četrta v miloščini in peta v ponižnosti. Nikar torej ne postopaj v brezdelju, ampak vsak dan stopaj po vseh teh poteh; saj niso težavne in se ne moreš izgovarjati na svojo revščino. Kajti celo če živiš v skrajnem pomanjkanju, se lahko izogibaš jeze, lahko uresničuješ ponižnost, moliš brez prestanka in obsojaš svoje grehe. Revščina ti ne bo nikjer postavljala ovir. Kaj pravim, celo na tisti poti spreobrnjenja, kjer je treba razdati premoženje (na miloščino mislim), nam revščina ne brani, da ne bi mogli izpolniti ukazanega. Spoznali smo torej, kako naj si zdravimo rane. Uporabljajmo ta zdravila! Ko si pridobimo resnično zdravje, se bomo z zaupanjem hranili pri sveti mizi in bomo z veliko slavo hiteli naproti kralju slave, Kristusu. Vztrajno hrepenimo za večnimi dobrinami po milosti, usmiljenosti in dobrotljivosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.  

Iz homilij sv. Janeza Zlatoustega, škofa, o prvem pismu Korinčanom (4. govor, 3.4) Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi   Križ je prepričljivo spregovoril po neizobraženih ljudeh in je pritegnil ves zemeljski krog. To pa ne glede slučajnih reči, ampak prepričal jih je o božjem nauku, pravi pobožnosti, evangeljskem življenju, prihodnji sodbi in je vse neuke in neizobražene ljudi povišal v modrijane. Poglej, kako je to, kar je pri Bogu nespametno, modrejše od ljudi in, kar je slabotno, je močnejše. Kako je močnejše? Ker to je zajelo vso zemljo in je z močjo zagrabilo vse ljudi; in ko so deset tisoči poskušali uničiti ime Križanega, se je zgodilo ravno obratno. To ime je še bolj cvetelo in se širilo, oni pa so se pogubili in propadli. In živi ljudje, ki so se vojskovali zoper mrtvega, niso mogli ničesar doseči. Zato, ko pogan izjavlja, da sem nespameten, samo pokaže, da je sam čez mero nespameten, saj jaz, ki veljam za nespametnega, sem modrejši od modroslovcev. Ko pravi, da sem slaboten, pokaže s tem, da je sam slabotnejši. Kar so cestninarji in ribiči uresničili s pomočjo božje milosti, tega si niti zamisliti niso mogli modroslovci, govorniki, tirani in skratka vsi zemljani, ki so dirjali naokrog v neštetih rečeh. Vse to ima Pavel pred očmi, ko piše: Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi. Odtod sledi, da je tudi oznanilo božje delo. Odkod neki je dvanajstim ljudem, in to neizobraženim, kanilo v glavo, da so se lotili tako velikih stvari? In to takim, ki so se zadrževali pri jezeru, reki in puščavi ter morebiti niso nikdar imeli vpogleda v mestno in upravno življenje. Odkod jim je prišlo na um, da so nastopili zoper ves svet? Njih opisovalec kaže, kako so bili bojazljivi in plašni, tudi ne obide in ne zakrije njihovih drugih pomanjkljivosti. To je za nas velik dokaz resničnosti njegovega pisanja. Kaj pripoveduje on o njih? Ko so Kristusa prijeli, so tisti, ki so videli toliko njegovih čudežev, zbežali. Njihov voditelj se ravno ni umaknil, pač pa ga je zatajil. Kako to, da ti spremljevalci Kristusa, ki v njegovem javnem življenju niso prenesli napada Judov, potem po njegovi smrti in pokopu – vi seveda pravite: Kristus ni vstal, niti ni dvanajsterih po vstajenju nagovoril in jim vlil poguma – gredo v boj zoper ves svet? Ali bi se ti ne vprašali: »Kaj neki je to? Sebe ni mogel rešiti in bo nas obvaroval? Ko je bil živ, sebe ni ubranil in bi mrtev nam ponudil roko v pomoč? V svojem življenju si ni podredil niti enega samega naroda, in mi bi z oznanjevanjem njegovega imena prepričali vso zemljo? Ne le lotiti se, ampak že pomisliti na kaj takega, bi bilo neumno!« Zato je očitno: Če bi apostoli ne videli Kristusa vstalega in bi ne imeli dokaza za njegovo vsemogočnost, bi za tolikšen podvig ne stavili na kocko svojega življenja.  

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (CS 39) Nova zemlja in novo nebo   Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva; tudi način, kako bo vesoljstvo preoblikovano, nam je neznan. Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer prejde; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi. Tedaj bo smrt premagana in božji otroci bodo v Kristusu obujeni k življenju; kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, si bo nadelo neminljivost. Ljubezen in njena dela bodo ostala, in vse stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril zaradi človeka, bo rešeno suženjstva ničevosti. Opomnjeni smo seveda, da človeku nič ne pomaga, če si ves svet pridobi, sam sebe pa pogubi. Vendar pa pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za božje kraljestvo. Vrednote človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda, bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. V skrivnosti je to kraljestvo navzoče že na tej zemlji; doseglo pa bo svojo dovršitev ob Gospodovem prihodu.  

Iz homilij sv. Amedeja, škofa v Lausanni (7. hom.) Kraljica sveta in kraljica miru   Pomisli, kako upravičeno se je še pred vnebovzetjem čudovita Marijina slava razširila po vsej zemlji! Glas o njej je segel do konca sveta, še preden je bila povišana v nebesih. Gotovo je bilo tako prav. Deviška Mati je morala že zaradi svojega slavnega Sina zavladati na zemlji in potem stopiti v nebeško slavo. Spodobilo se je, da sta njena svetost in veličina že tu doli postopoma rastli, od kreposti do kreposti, iz sijaja v sijaj, pod vplivom Gospodovega Duha, dokler nista dosegli najvišjo stopnjo ob vstopu v nebeško domovino. Ko je bila telesno še pri nas, je že vnaprej okušala skrivnosti nebeškega kraljestva. Zdaj se je v duhu dvigala do neizrekljivih višav k Bogu, zdaj se je spet z nepopisno ljubeznijo sklanjala k človeku. Zato so jo včasih tudi angeli častili in ji stregli. Drugič je bila spet deležna najpozornejše in ljubeče človeške spoštljivosti. Gabrijel jo je z vsemi angeli varoval. Janez se je veselil, ko mu je, deviškemu apostolu, Jezus na križu zaupal in priporočil deviško mater, naj z apostoli zanjo skrbi. Eni so v njej gledali svojo kraljico, drugi so se v njej veselili skrivnostne gospe. Vsi so ji z vsem spoštovanjem in z ljubeznijo stregli. Marija se je v svojih krepostih vzpenjala do nedosegljivih višin. Iz morja milostnih darov, ki jo je zagrinjalo, je na žejno ljudstvo vernih razlivala obilje milosti. Vsem je delila telesno in duhovno zdravje, sposobna obujati tudi telesno in duhovno mrtve. Kdaj je kdo od nje odšel žalosten ali pobit? Kdo ni pri njej okusil skrivnostnih milostnih moči? Kdo se ni od nje vrnil vesel in srečen domov, ker je pri Gospodovi materi dosegel, kar je želel? Nevesta, polna čudovitih darov, mati edinega ženina, mila in dobra, polna sreče, ti studenec duhovnega vrta, ti brezdanji vir žive, oživljajoče vode, ki kakor reke hitijo z vso močjo z nebeškega Libanona, tečejo z gore Siona do najbolj oddaljenih ljudstev! Studenci in reke miru valovijo na tvojo priprošnjo, nebeške milosti padajo kakor dež iz nebes. Ko je torej božji Sin kakor kralj kraljev sprejel devic devico in mater, ni bilo konca veselju angelov ne radosti nadangelov. Vsa nebesa so vzklikala od sreče in spolnila se je beseda psalmista, ki je napovedal Gospodu: Kraljeva nevesta blesti v vsej svoji krasoti, v dragoceni obleki jo peljejo k ženinu.  

Iz apostolske konstitucije sv. Pija X., papeža (Divino afflatu, 1911) S psalmi Cerkev hvali Boga   Svetopisemski psalmi so bili napisani pod božjim navdihnjenjem. Že od začetka Cerkve so hranili pobožnost vernikov, ko so z njimi prinašali Bogu daritev hvale, to je sad ustnic, ki so hvalile božje ime. So pa tudi, kakor je bilo to v navadi že v stari zavezi, zavzemali pomembno mesto pri daritvenem in molitvenem bogoslužju. Tak je začetek »glasu Cerkve«, kakor ga naziva sv. Bazilij, petja psalmov, ki ga je naš prednik Urban VIII. označil kot »hčerko tiste hvale, ki se neprestano oglaša pred prestolom Boga in Jagnjeta«. Sv. Atanazij pravi, da psalmi učijo zlasti tiste, ki so posvečeni za bogoslužje, kako naj hvalijo Boga in s kakšnimi izbranimi besedami naj ga slavijo. O tej zadevi pravi lepo sv. Avguštin: »Da bi človek prav Boga hvalil, je Bog prej sebe hvalil. Ker je Bog sebe hvalil, zato človek sedaj ve, kako je treba Boga hvaliti.« Poleg tega imajo psalmi čudovito moč, da v srcih vseh ljudi zbujajo željo po krepostih. Četudi je vse Sveto pismo stare in nove zaveze navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, kakor je pisano, vendar je knjiga psalmov kakor raj, v katerem so zbrani sadovi vseh drugih knjig; navaja speve in tem med petjem pridružuje še lastne. Tudi te besede je izrekel sv. Atanazij, ki z vso pravico dostavlja: »Meni se zdi, da so za tistega, ki jih prepeva, psalmi kakor zrcalo, da v njih gleda sebe in življenje svoje duše, in z njimi izliva svoja čustva.« Zato tudi sv. Avguštin piše v svojih Izpovedih: »Kolikokrat so mi prišle solze, ko sem prepeval te himne in pesmi! Kako so me ganili mili napevi, ki jih je prepevala tvoja Cerkev! Spevi so mi prodrli v ušesa, resnica pa mi je prešla v srce, iz katerega mi je privrela pobožnost, iz oči pa so mi lile solze, pri vsem skupaj pa sem se dobro počutil.« Zares, kako bi mogli biti brez čuta ob tistih mestih v psalmih, kjer se tako vzvišeno hvali brezmejno božje veličastvo, njegovo neizrekljivo usmiljenje, njegova vsemogočnost, njegova pravičnost, njegova dobrota, in druge njegove brezkončne veličine. Komu ne bi vse to navdihovalo podobnih čustev: zahvalo za od Boga prejete dobrote, ponižne in zaupne prošnje za prihodnje dobrine, krik duše, ki se kesa svojih grehov? Ali bi mogli ostati hladni ob podobi Kristusa – Odrešenika, ki je slikana s tolikšno vztrajnostjo? Kajti sv. Avguštin je »v vseh psalmih slišal Kristusov glas, pojoči in zdihujoči, radujoči se v upanju ali zdihujoči zaradi sedanje stiske«.  

Iz govorov o Visoki pesmi sv. Bernarda, opata, (83. govor, 4-6) Ljubim, ker ljubim; ljubim, da ljubim   Ljubezen zadošča sama po sebi, ugaja sama po sebi in zaradi sebe. Sama si je zasluženje, sama sebi plačilo. Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da doživlja ljubezen. Ljubim, ker ljubim, ljubim, da ljubim. Velika stvar je ljubezen, vendar le, če teče nazaj k svojemu počelu, ako se vrača k izviru, če se izliva nazaj v svoj vir, ako stalno zajema odondod, odkoder nenehno priteka. Izmed vseh dušnih vzgibov, občutkov in čustev je ljubezen edina, ki z njo stvar more vračati Stvarniku, čeprav ne po enakosti, vendar se mu vsaj na podoben način oddolžiti. Zakaj ko Bog ljubi, noče nič drugega, kakor da mu ljubezen vračamo; saj ne ljubi iz nobenega drugega namena, kakor da bi bil ljubljen; ve namreč, da ljubezen sama osreči tiste, ki njega ljubijo. Ženinova ljubezen, bolje rečeno ženin Ljubezen, si želi, da mu vračamo ljubezen in zvestobo. Ljubljeni stvari bodi dovoljeno, da vrača ljubezen. In kako ne bi ljubila nevesta, in to nevesta Ljubezni? Kako naj bi ne ljubila Ljubezen? Po pravici se odpoveduje vsem drugim čustvom ter se docela posveča edino ljubezni ona, ki se more oddolžiti ljubezni samo tako, da vrača ljubezen za ljubezen. Kajti čeprav bi se docela izlila v ljubezen, kaj je to v primeri z večnim tokom tega vira? Seveda ne izlivata enake obilice ljubeči in Ljubezen, duša in Beseda, nevesta in Ženin, Stvarnik in stvar, kakor žejni ne več kot studenec. Kaj torej? Mar bo zaradi tega popolnoma brezuspešna želja zaročenke, koprnenje vzdihujočega, žar ljubečega, zaupanje pričakujočega, ker ne more držati koraka z orjakom, ne doseči enake sladkosti kot med, enake krotkosti kot jagnje, enake beline kot lilija, istega žara kot sonce, iste ljubezni kot Ljubezen sama? Ne. Četudi stvar manj ljubi, ker je manjša, vendar, če ljubi iz vse svoje moči, nič ne manjka njeni ljubezni tam, kjer je vse. Tako ljubiti pomeni: zaročiti se. Ni namreč mogoče, da bi za takšno ljubezen duša žela le majhno ljubezen: v soglasju dveh obstaja prava in popolna zakonska zveza. Razen če kdo dvomi, da Beseda ljubi dušo že prej in bolj od nje.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen   Kadarkoli smo v stiski ali v trpljenju, je to za nas opomin in hkrati sredstvo za poboljšanje. Tudi Sveto pismo nam ne obljublja miru, varnosti in pokoja; evangelij nič ne skriva, da pridejo trpljenje, stiske in pohujšanja. Zagotavlja pa: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Od prvega človeka nismo dobili nič dobrega, podedovali smo celo smrt in prekletstvo; priti je moral Kristus, da nas je tega osvobodil. Zato se nikar ne pritožujmo, nikar ne godrnjajmo, o bratje, kakor so nekateri od njih godrnjali – tako pravi apostol – in so bili po pokončevalcu uničeni. Kaj novega in nenavadnega mora prestati današnji človeški rod, česar ne bi prestali že naši očetje? Še več: ali moremo reči, da nas zadeva toliko trpljenja in gorja, kolikor ga je zadevalo nje, kot nas uči zgodovina? In vendar boš našel ljudi, ki se pritožujejo nad svojimi časi v prepričanju, da je bilo samo nekdaj lepo. A če bi živeli v dneh svojih prednikov, bi se gotovo prav tako pritoževali. Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji. Če si torej že rešen prekletstva, če že imaš vero v božjega Sina ter če si bil že vpeljan in poučen v Svetem pismu, potem res ne vem, kako moreš misliti, da so bili Adamovi časi kaj boljši. Tudi tvoji starši so bili deležni Adamove dediščine. In ravno Adamu je bilo rečeno: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh in obdeloval boš zemljo, iz katere si bil vzet, in zemlja ti bo rodila trnje in osat. To, glej, je zaslužil, to je prejel, to mu je Bog po pravici prisodil. Čemu torej misliš, da so bili prejšnji časi boljši od tvojih? Pomisli: od prvega Adama do današnjega človeka srečujemo samo trud in znoj, trnje in osat. Ali nas je že zalil potop? Ali so morda že prišli na nas strašni časi lakote in vojske, kot so bili nekoč? Vse to je zapisano zato, da se ne bi pritoževali zoper Boga zaradi sedanjih časov. Pomislite potemtakem, kakšni so bili oni časi! Ko poslušamo ali beremo o njih v zgodovini, nas navdaja groza. Zato imamo dovolj razlogov, da se veselimo, ne pa da godrnjamo in se pritožujemo čez današnje čase.  

Iz homilij sv. Bernarda, opata, v slavo Device Marije (2. homilija, 1-2.4) Marijo je pripravljal Bog, napovedali so jo preroki   Za Boga se je spodobilo, da se je rodil iz device. Za devico pa se je spodobilo, da je postala mati samo Boga. Stvarnik ljudi se je hotel roditi kot človek iz človeške matere. Zato je moral ne le izbrati, ampak ustvariti takšno mater, da bo zanj primerna in mu bo ugajala. Bog je hotel, naj mu bo mati devica, da bi iz brezmadežne izšel on, ki bo izbrisal madeže vseh. Tudi je hotel, naj bo mati, ki bo dala svetu nad vse krotkega in iz srca ponižnega, tudi sama polna ponižnosti, saj bo nekoč na sebi pokazal vsem potrebni in odrešilni zgled te kreposti. Devico, ki ji je poprej navdihnil obljubo devištva, je naredil za mater, njeno ponižnost pa ji je štel v zasluženje. Kako bi jo sicer angel razglasil za polno milosti, če ne bi bila vsa njena lepota in dobrota iz milosti? Marija, ki je bila določena, da spočne in rodi najbolj Svetega, je prejela dar devištva, da bi bila sveta po telesu, da bi bila sveta tudi po duši, je prejela še dar ponižnosti. Kraljevska Devica je bila tako okrašena s krepostjo devištva in ponižnosti, da sta v njih blestela njena duša in telo. Njeni lepoti so se čudila celo nebesa in samega Kralja je prevzela tako, da je poslal k njej svojega poslanca. Evangelij pravi: Angel je bil poslan k Devici. K devici po telesu, devici po duši, devici po obljubi, skratka devici, kot jo opisuje apostol: sveti po telesu in po duhu. Ta devica ni bila šele nedavno ali po naključju odkrita, marveč je bila od vekomaj izbrana: Najvišji jo je od vekomaj poznal in jo zase pripravljal, angeli so jo varovali, očaki so jo napovedovali in preroki obljubljali.  

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3, knj., 39-40) Zunaj boji, znotraj strah   Sveti možje, obdani z vojnimi nadlogami, v enem in istem času prenašajo nekatere, ki napadajo, in druge, ki jih prepričujejo, da bi jih zavedli na stranpota. Onim se postavijo v bran s ščitom potrpežljivosti; zoper te se bojujejo z orožjem resnice. V obeh načinih bojevanja pokažejo veliko spretnost in pogum. Popačeno mišljenje modro razsvetlijo z učenjem, zunanjim nasprotovanjem pa junaško kljubujejo. Ene poboljšajo s poukom, druge premagajo s potrpljenjem. Napadajoče sovražnike prenašajo z voljnim potrpljenjem, oslabljene sodržavljane pa rešujejo tako, da z njimi trpijo. Onim se postavljajo po robu, da ne bi še drugih potegnili s seboj, za te pa so v skrbeh, da ne bi popolnoma zgrešili prave poti. Poglejmo, kako se bojevnik božjega tabora bori proti enim in drugim. Pravi namreč: Zunaj boji, znotraj strah. Našteva boje, ki jih prenaša od zunaj: V nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati. Nato dodaja, s kakšnim orožjem se upira sovražniku: V trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti. Ob tolikih bojih pa ne pozablja z budno stražo varovati tabor. Takoj namreč doda: Zraven tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Junaško torej sprejema nase boj, zraven pa se usmiljeno žrtvuje za obrambo svojih bližnjih. Pripoveduje o zlu, ki ga mora prenašati, in o dobrotah, ki jih deli. Pomislimo; kako velik napor je to, v enem in istem času od zunaj prenašati nasprotovanja, znotraj pa se varovati lastnih slabosti. Od zunaj trpi boje, ker ga pobijajo udarci in vežejo verige; znotraj prenaša strah, ker se boji, da bo trpljenje pretreslo ne njega, ampak učence. Zato jim tudi piše: Nihče naj se ne vznemirja zaradi teh nadlog. Sami veste, da smo bili v to poklicani. V lastnem trpljenju se boji padca drugih, da se ne bi morda učenci, ko bi spoznali, koliko udarcev je moral prestati zaradi vere, branili priznavati se za verne. O srce, polno ljubezni! Ne meni se za to, kar sam trpi, marveč si prizadeva, da ne bi učenci v srcu trpeli zaradi napačnega prepričanja. V sebi prezira rane telesa, v drugih pa ozdravlja rane srca. Pravičnim je lastno, da v svojem trpljenju in nadlogah ne nehajo skrbeti za blaginjo drugih. Ko sami trpijo in prenašajo svoje nadloge, druge učijo in jim svetujejo, kar je potrebno. Podobni so junaškim zdravnikom, ki se jih je lotila bolezen: svoje bolečine prenašajo, obenem pa pomagajo drugim, da bi ozdraveli.  

Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (15. hom., 6.7) Sol zemlje in luč sveta   Vi ste sol zemlje. S temi besedami je Jezus hotel reči: Beseda vam je izročena ne za vaše življenje, ampak za ves svet. Ne pošiljam vas v dve mesti ali v deset ali dvajset. Ne pošiljam vas k enemu ljudstvu, kakor nekdaj preroke, pošiljam vas po zemlji in morju in vesoljnem svetu, ki je poln vsega zla. Z besedami: Vi ste sol zemlje, je namreč povedal, da je celotna človeška narava pokvarjena in okužena od grehov. Zato tako zahteva pri svojih učencih tiste vrline, ki so najbolj potrebne in koristne za vzgojo mnogih. Kajti kdor je blag in dobrohoten, usmiljen in pravičen, ne zapira dobrih dejanj zgolj vase, ampak si prizadeva, da bi ti izvrstni viri bili v korist tudi drugim. Prav tako tisti, ki je čist v srcu in se trudi za mir in se žene za resnico, posveča svoje življenje v blagor skupnosti. Ne mislite torej, pravi, da boste izpostavljeni neznatnim bojem in da bo šlo za nepomembne stvari: Vi ste sol zemlje. Kaj hoče s tem reči? Da bodo mar sami obnovili, kar je bilo gnilega? Ne. Nič ne koristi, če primešajo soli k temu, kar je že gnilo. Niso tega storili, ampak so to, kar je bilo prej obnovljeno in njim izročeno brez tiste gnilobe, šele tedaj prepojili s soljo in tako ohranili v tisti svežosti, kot so jo bili prejeli od Gospoda. Za rešitev iz gnilobe grehov je bila potrebna Kristusova moč, da pa znova ne zabredejo v ono gnusobo, se mora truditi njihova marljivost in prizadevnost. Vidite, kako Jezus polagoma razodeva, da so celo nad preroki? Ne pravi namreč, da so učitelji Palestine, ampak vesoljnega sveta. Ne bodite torej začudeni, pripominja, če pustim druge in nagovorim vas in vas izpostavim takšnim nevarnostim. Samo pomislite, h koliko mestom, narodom, ljudstvom vas pošiljam za predstojnike. Zato ne želim samo, da bi bili vi polni modrosti, ampak da tudi druge napravite sebi podobne. Če namreč sami ne boste takšni, ne boste dovolj razumni niti za sebe same. Kajti če drugi zaidejo v pokvarjenost, bodo z vašo pomočjo lahko okrevali. Če pa se to pripeti vam, boste tudi druge s seboj vred pogubili. Kolikor večja odgovornost vam je zaupana, toliko več vneme in prizadevanja mora biti v vas. Zato pravi: Če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Malo prej jim je rekel: Kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Jezus noče, da bi jim te besede vlile strah pokazati se v javnosti, saj pravi: »Če niste na to pripravljeni, ste zaman izbrani. Če je zasramovanje neizogibno, vas v ničemer ne prizadene, izpriča pa vašo trdnost. Če pa se boste prestrašili in odstopili od potrebne odločnosti, boste trpeli mnogo huje in boste pri vseh na slabem glasu in vsem v posmeh. To namreč pomenijo besede: pohodijo.« Potem preide na drug, vzvišenejši zgled: Vi ste luč sveta. Zopet pravi: sveta, ne enega ljudstva ali dvajsetih mest, ampak vsega sveta: luč razsvetljenja, sijajnejša od sončnih žarkov, tako kot je prej šlo za duhovno sol. Najprej sol, potem luč, da se naučiš, kaj pomeni predirna beseda in kakšno korist prinaša vzvišeni nauk. Priklene poslušalca, mu ne dovoli, da bi se ohladil in podeli moč za prizadevanje v kreposti. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik. Znova jih nato spodbudi k prizadevnemu načinu življenja. Uči jih, naj se vneto trudijo kot tisti, ki so vsem na očeh, bojujejo naj se sredi gledališča vsega sveta.  

Iz apostolske konstitucije papeža Pija XII. (Munificentissimus Deus, 1950) Sveto in preslavno Marijino telo   Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so v pridigah in nagovorih ob prazniku, ki slavi vnebovzetje božje Matere, ljudstvu govorili kot o že znani in sprejeti resnici. To resnico so pojasnjevali in osvetljevali ter njen pomen in dejstvo podpirali še z višjimi in globljimi razlogi. Posebno radi so osvetljevali, kar so bogoslužna besedila le bežno nakazovala. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, ampak tudi njenega zmagoslavja nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo. Sveti Janez Damaščan, najodličnejši slavilec te izročene resnice, na primer primerja telesno vnebovzetje božje Matere njenim drugim darovom in odlikam. Z vso govorniško silo vzklika: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu ostala nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, biva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in božjo služabnico.« Sveti German Carigrajski je menil, da telesna nestrohnjenost božje Matere in Device Marije ter njeno vnebovzetje ni le v soglasju z njenim božjim materinstvom, ampak tudi z izredno svetostjo samega njenega deviškega telesa: »Ti si, kakor je pisano, vsa lepa; tvoje deviško telo je popolnoma sveto, vseskozi čisto, v vsem bivališče Boga; zato tudi pri tebi ne more priti do telesnega razpadanja. Pri vsej človeškosti se je tvoje telo moralo spremeniti in dvigniti v neminljivo življenje, postati vedno živo, preslavno, zveličano in deležno popolnega življenja.« Neki drugi zelo starodavni pisatelj zatrjuje: »Ker je preslavna mati Kristusa, našega božjega Zveličarja, jo je tisti, ki daje življenje in nesmrtnost, oživil za večnost in ji dal, da deli z njim večno telesno netrohljivost. Prebudil jo je iz groba in sprejel k sebi na način, kot zna to samo on.« Vsi ti razlogi in poudarki cerkvenih očetov se naslanjajo na Sveto pismo kot na svoj zadnji temelj. To pa na neki način predstavlja našim očem božjo Mater kot najtesneje povezano z njenim božjim Sinom in kot ženo, ki deli z njim svojo usodo. Pomisliti moramo zlasti na to, da od drugega stoletja dalje cerkveni očetje predstavljajo Devico Marijo kot novo Evo, novemu Adamu sicer podrejeno, vendar z njim najtesneje povezano v boju zoper peklenskega sovražnika. V tem boju, kakor je povedano v protoevangeliju, pride do popolne zmage nad grehom in smrtjo, ki sta pri apostolu narodov v njegovih spisih vedno povezana. Zato je moral, kakor je bilo slavno Kristusovo vstajenje bistveno dejanje in zadnje znamenje njegove zmage, tudi boj Device Marije in njenega Sina najti svoj zaključek v poveličanju njenega deviškega telesa. Isti apostol namreč pravi: Ko si umrljivost nadene neumrljivost, se bo dopolnilo pismo: Použita je smrt v zmago. Tako je božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica božjemu Odrešeniku, z njim dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno pa je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega Kralja vekov.  

Iz pisem sv. Maksimilijana Kolbeja, duhovnika Apostolska gorečnost za zveličanje ljudi   Zelo me veseli, dragi brat, da plamtiš v gorečnosti za božjo slavo. Kajti največja kuga v naših časih je verska brezbrižnost, ki najde svoje žrtve ne samo med svetnimi osebami, marveč tudi med redovnimi, seveda v različnih stopnjah. In vendar je Bog vreden slave in to neskončne slave. Ker pa mu mi, uboga in omejena bitja, ne moremo dati take in tako velike hvale, kakršna mu gre, si prizadevajmo, da vsaj, kolikor moremo, kar največ prispevamo k božji slavi. Božja slava temelji na zveličanju duš, ki jih je Kristus odkupil s svojo krvjo na križu. Zato je skrb za zveličanje in tudi najpopolnejše posvečenje čimveč ljudi največja in izključna naloga našega apostolskega življenja. Bog, ki je vseveden in neskončno moder, najbolje ve, kaj lahko in kaj naj vsak trenutek storimo, da mu bo v kar največjo slavo. Svojo voljo pa nam razodeva po svojih namestnikih na zemlji in naših voditeljih. Tako je torej pokorščina in samo pokorščina tista, ki nam z gotovostjo razodeva božjo voljo. Predstojniki se resda lahko tudi zmotijo, toda mi zaradi pokorščine ne bomo nikoli zašli. Edina izjema pokorščine bi bila, če bi predstojnik ukazal nekaj, kar bi očitno bilo greh, pa četudi mali. V tem primeru bi namreč predstojnik ne bil posrednik božje volje. Premisli, dragi brat, kako veliko je po božjem usmiljenju naše dostojanstvo. Po pokorščini se dvigamo nad svojo omejenost in se prilagajamo božji volji, ki s svojo neskončno modrostjo in previdnostjo usmerja naša dejanja. Kakšna veličina! Še več: navezani na božjo voljo, ki se ji nobena stvar ne more ustavljati, postajamo močnejši od vseh. Pokorščina je pot modrosti, razumnosti in moči. To je tudi edina pot, po kateri prinašamo Bogu največjo slavo. Če bi obstajala druga in boljša pot, bi bil šel Kristus po njej in nam jo pokazal z besedo in zgledom. A njegovo tridesetletno življenje v Nazaretu jasno označuje Sveto pismo z besedami: In bil jima je pokoren. Tudi vse ostalo njegovo življenje je potekalo v pokorščini, saj je po pričevanju Svetega pisma prišel na svet zato, da bi spolnil voljo nebeškega Očeta. Po tej poti bomo mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.  

Iz razprave sv. Gregorja iz Nise, škofa, o krščanski popolnosti Kristus je naš mir in naša luč   Kristus je naš mir, ki je oba dela združil v eno. Z mislijo na Kristusa, ki je mir, bomo prav upodabljali v sebi to Kristusovo ime, ko bomo po notranjem miru izžarevali v svojem življenju Kristusa. Po besedah apostola Pavla je Kristus podrl sovraštvo. Zato ga znova ne oživljajmo v sebi, naše življenje naj bo zanj mrtvo. Bog ga je bil v naše odrešenje očitno pobil, zato ga nikar ne obujajmo v škodo naših duš z jezo ali spominom na slabo, kajti s tem povzročimo nesrečno vstajenje zares preminulega sovraštva. Ako je naša last Kristus, ki je mir, potem pobijajmo v sebi sovraštvo, da to, kar v Kristusu verujemo, uresničimo tudi v svojem življenju. Kristus je podrl ločilno steno med dvema ljudstvoma in tako oba v sebi preustvaril v enega novega človeka ter posredoval mir. Zato se prav tako mi spravimo ne samo s tistimi, ki se od zunaj borijo zoper nas, marveč tudi s tistimi, ki se upirajo v naši notranjosti, da ne bo več meso poželelo zoper duha ne duh zoper meso. Postanimo en človek iz dveh, v sebi se umirimo in prvinsko preobrazimo v celostnega novega ter spokojnega človeka, ko podredimo meseno naziranje božji postavi. Mir pomeni soglasje nasprotnih strani. Po prenehanju notranjega vojskovanja v naši naravi se moramo umiriti sami v sebi, v nas mora zavladati mir, da bomo pokazali, kako se to Kristusu svojsko ime uresničuje tudi v nas. Če pomislimo, da je Kristus prava luč in nepristopen za laž, bomo spoznali, da morajo tudi naše življenje presijati žarki resnične luči. Žarki sonca pravičnosti pa so kreposti, ki nas razsvetljujejo, da odlagamo dela teme in kakor podnevi hodimo pošteno. Zavračajmo skrite reči grdobije, vse delajmo v luči in bomo postali sami luč in bomo svetili z deli celo drugim, kar je značilno za svetlobo. Če pomislimo, da je Kristus naša svetost, se bomo varovali vsakega nepristnega in nečistega dejanja in misli. Tako bomo postajali res deležni njegovega imena, ga živeli in z delom, ne le z besedo, v sebi uresničevali svetost.  

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 47, 7) Pridite, povzpnimo se na Gospodovo goro   Zdaj vidimo, kar smo slišali. Blagor ti, Cerkev! Najprej si slišala, potem si videla. Slišala je v obljubah, sedaj vidi živo resničnost. Slišala je prerokbe, sedaj vidi v evangeliju. Vse namreč, kar se zdaj dopolnjuje, je bilo že prej napovedano. Dvigni oči in se razglej po svetu! Glej, tvoja dediščina se razprostira do kraja sveta. Glej, kako se je uresničilo, kar je bilo napovedano: Klanjali se mu bodo vsi oblastniki zemlje, vsi narodi mu bodo služili. Glej, kako se je dopolnilo, kar je bilo rečeno: Vzvišen si, Gospod, nad nebesa, vsa zemlja je polna tvoje slave. Glej njega, ki so mu roke in noge prebodli z žeblji; čigar kosti so prešteli, ko je visel na križu; in za čigar obleko so kockali. Glej, kako kraljuje on, katerega so videli pribitega na križu. Glej, kako sedi v nebesih tisti, ki so ga zaničevali, ko je hodil po zemlji. In končno glej, kako so se uresničile besede: Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. Ob tem pogledu Cerkev z veseljem vzklika: Zdaj vidimo, kar smo slišali. Po pravici vsi narodi takole vabijo Cerkev: Prisluhni, nevesta, poglej in poslušaj, pozabi svoje ljudstvo in hišo svojega očeta. Poslušaj in glej: najprej poslušaj, česar ne vidiš, potem boš videla, kar si slišala. Gospod je rekel: Ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi na prvo besedo in mi je pokorno. Ljudstvo je ubogalo, kakor hitro je slišalo. Torej ni videlo poprej. Ali ne pomniš tudi besed: Kar jim ni bilo povedano, bodo videli, in česar še niso čuli, bodo zaznali? Ti, h katerim niso bili preroki poslani, so prvi slišali in razumeli preroke; oni, ki jih sprva niso slišali, so jih pozneje z občudovanjem poslušali. Tisti pa, h katerim so bili preroki poslani, so ostali brezbrižni; imeli so svete knjige, a resnice niso razumeli; imeli so table zaveze, a niso bili deležni njene dediščine. Mi pa zdaj vidimo, kar smo slišali. V mestu Vsemogočnega, v mestu našega Boga, tam smo slišali, tam tudi videli, v mestu, ki ga je on utrdil za vekomaj. Naj se nikar ne postavljajo, kateri pravijo: »Glejte, tukaj je Kristus, glejte, tam je« Kdor pravi: ,Tukaj je' ali,Tam je', vleče na svojo stran. Toda Bog je obljubil edinost: Vladarji so se zbrali, da bi ga vsi skupaj napadli, torej se niso prepirali. Morda, misliš, bo to mesto, ki danes gospoduje svetu, nekoč uničeno. Ne nikakor! Bog ga je utrdil na veke. Če ga je torej Bog utrdil za večno, čemu se bojiš, da bodo njegovi temelji popustili?  

Iz pisma sv. Klare, device, blaženi Neži Praški Glej na Kristusovo uboštvo, ponižnost in ljubezen Gotovo je srečen, kdor uživa sveto večerjo in se oklepa Kristusa z vsem srcem. Njegovo lepoto nenehoma občudujejo vsi blaženi nebeški duhovi; njegova ljubezen osvaja, misel nanj osvežuje, njegova dobrotljivost nasičuje, njegova prijetnost zadovoljuje, spomin nanj prijetno osvetljuje; njegov duh bo oživil mrtve in blaženo gledanje njega bo osrečilo vse prebivalce nebeškega Jeruzalema. Ker je sijaj večne slave, odsvit večne luči in brezmadežno ogledalo, opazuj to ogledalo vsak dan, o kraljica, nevesta Jezusa Kristusa, in neprenehoma si ogleduj v njem svoje obličje, da se tako vsa znotraj in zunaj okrasiš s pisanim oblačilom in ozaljšaš s cvetjem in obleko vseh kreposti, kot se spodobi za hčer in najčistejšo nevesto najvišjega Kralja. V tem ogledalu se zrcali blaženo uboštvo, sveta ponižnost in neizrekljiva ljubezen. Vse to boš mogla z božjo pomočjo videti v tem ogledalu. Pazi, prosim, zlasti na začetku te podobe; na uboštvo položenega v jasli in povitega v plenice. O občudovanja vredna ponižnost, o osupljivo siromaštvo! Kralj angelov, Gospod nebes in zemlje leži v jaslih. Sredi te podobe si oglej ponižnost, vsaj blaženo uboštvo, neštevilne napore in muke, ki jih je prenesel za odrešenje človeškega rodu. In končno premišljuj na tej podobi neizrekljivo ljubezen, zaradi katere je hotel trpeti na lesu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti. Zato je pogled nanj, ko je visel na lesu križa, opominjal mimoidoče, ko so ga videli: O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina; in pravi nam, naj soglasno odgovorimo, ko vpije in jadikuje: Spominjal se bom vedno in moja duša se bo topila v meni. To te bo vedno bolj vnemalo v ognju ljubezni, o kraljica nebeškega Kralja. Ko premišljuješ še njegovo neizrekljivo veselje, bogastvo in večno čast, vzdihuj v neizmernem srčnem hrepenenju in ljubezni ter vzklikaj: Vleci me, za teboj bomo hiteli v vonju tvojih dišav, nebeški ženin. Tekla bom in ne bom odnehala, dokler me ne popelješ v vinski hram, dokler ne bo tvoja levica pod mojo glavo in me ne bo desnica blaženo objemala in dokler me ne boš najnežneje poljubil. Ko boš to premišljevala, se spominjaj mene, svoje revne matere, saj veš, da si tudi ti neizbrisno vpisana v moje srce, ker te bolj kot vse druge ljubim. 

Iz govorov sv. Avguština, škofa (304. govor, 1-4) Služabnik Kristusove krvi   Rimska cerkev nam danes priporoča praznovanje dneva, ko je sv. Lovrenc premagal svet, prezrl naslado ter v obeh premagal zalezovalca hudega duha. Kakor veste, je v tej cerkvi opravljal službo diakona. V njej je služil Kristusovi krvi, v njej je za Kristusa prelil lastno kri. Skrivnost Gospodove večerje je jasno razložil sv. apostol Janez, ko je rekel: Kakor je Kristus za nas daroval življenje, moramo tudi mi darovati življenje za brate. Sv. Lovrenc je to dobro razumel, bratje, razumel in uresničil. In kar je pri daritvi sprejemal, to je sam daroval. Ljubil je Kristusa v življenju, posnemal ga je v smrti. Posnemajmo ga, bratje, tudi mi, če ga resnično ljubimo. Ne moremo obroditi boljšega sadu ljubezni, kot da posnemamo zgled. Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da hodimo po njegovih stopinjah. Pri teh mislih sv. Petra bi se zdelo, da je Kristus trpel samo za tiste, ki hodijo po njegovih stopinjah, in da Kristusovo trpljenje koristi samo tem, ki mu sledijo. Za njim so šli sveti mučenci in sicer tako zvesto, da so po zgledu njegovega trpljenja prelili svojo kri. Toda niso šli samo oni. Ni se namreč porušil most, ko so šli čezenj, ni usahnil studenec, ko so pili iz njega. V božjem vrtu, bratje, pa ne poganjajo samo rdeče rože mučencev, temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov. Nihče, predragi, naj ne obupa nad svojim poklicem; Kristus je trpel za vse. Po pravici piše Sveto pismo o njem: Hočem, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Spoznajmo torej, kako moramo kristjani hoditi za Kristusom, tudi če ne prelijemo krvi in nam ne grozi trpljenje. Apostol pravi, ko govori o Kristusu: Čeprav je bil namreč v božjem sijaju, ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom; koliko veličastvo! Vendar je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek; kakšna ponižnost! Kristus se je ponižal. Glej, kristjan, kaj posnemaj; Kristus je bil pokoren. Kaj se torej povišuješ? Ko je minil čas ponižanja in ko ga je premagal s smrtjo, se je Kristus dvignil v nebo. Pojdimo za njim. Poslušajmo, kar pravi apostol: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer sedi Kristus na božji desnici!  

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (13. pogl.) Bog – brezno ljubezni   Moj dobri Gospod, z milostnim očesom se oziraj na svoje ljudstvo in na skrivnostno telo svete Cerkve. Ti boš veliko bolj poveličan, če boš mnogim odpustil in jih razsvetlil s svojo lučjo, kot pa če sprejmeš češčenje enega samega revnega ustvarjenega bitja, kakor sem jaz, ki sem te tako hudo žalila ter bila vzrok in orodje za toliko hudega. Kaj bi bilo z menoj, ko bi videla, da sem jaz živa in da je tvoje ljudstvo mrtvo? Ali ko bi zaradi mojih grehov in zaradi grehov drugih ljudi videla, da je tvoja ljubljena nevesta Cerkev v temi, medtem ko je ustvarjena za luč? Hočem torej in te prosim, bodi usmiljen s svojim ljudstvom, v imenu neustvarjene ljubezni, ki te je nagnila, da si ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Zakaj in čemu si postavil človeka v tako visoko dostojanstvo? Gotovo samo iz neprecenljive ljubezni, s katero si sam v sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil. Toda z grehom je človek po pravici izgubil dostojanstvo, v katero si ga bil dvignil. Ista ljubezen, s katero si nas ustvaril, te je prisilila, da si človeškemu rodu ponudil možnost, da se spravi s teboj. V ta namen si nam dal Besedo, svojega Edinca. Ta je bil srednik med teboj in med nami. Po njem se je nad nami izvršila pravica, ko je na sebi kaznoval naše krivice. Sprejel je ukaz, ki si mu ga dal ti, večni Oče, ko si mu nadel našo človeško naravo. O brezno ljubezni! Katero srce ne bo do dna ganjeno, ko bo videlo, kako je tako visoko bitje stopilo tako nizko in sprejelo nase revno človeško naravo? Mi smo tvoja podoba in ti si naša podoba zaradi združitve, ki si jo ustanovil med seboj in človekom. Svoje večno božanstvo si pokril z revnim oblakom izprijene Adamove narave. Čemu? Samo iz ljubezni. Pri tej neizrekljivi ljubezni te prosim in rotim, bodi usmiljen s svojimi stvarmi.  

Iz raznih spisov zgodovine dominikanskega (pridigarskega) reda Z Bogom ali o njem je govoril   Dominik se je tako odlikoval z zglednim življenjem in ga je prevzemala takšna gorečnost za vse, kar je božjega, da so ga upravičeno imeli za od Boga izbranega. Bil je zelo umerjenega značaja razen, če ga je pretreslo sočutje in usmiljenje. In ker veselo srce razjasni lice, je že z zunanjo dobrohotnostjo in vedrino obraza razodeval svojo notranjo blagost. Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek. Nihče ni bil čez dan bolj družaben in prisrčen s sobrati kot on, ponoči pa nihče bolj vztrajen v raznih načinih bedenja in molitve. Malo je govoril, razen z Bogom v molitvi, ali pa o Bogu. K temu je spodbujal tudi svoje sobrate. Pogostoma je goreče prosil Boga, da bi mu naklonil pravo in dejavno ljubezen v skrbi in delu za duše. Menil je, da bo šele tedaj pravi Kristusov ud, ko se bo po zgledu našega Odrešenika Gospoda Jezusa, ki se je vsega daroval za naše odrešenje, tudi sam z vsemi svojimi močmi posvetil reševanju duš. V ta namen je po dolgem razmišljanju ustanovil pridigarski red. Z besedo in pismi je često spodbujal brate tega reda, naj nenehno preučujejo staro in novo zavezo. Sam je vedno nosil s seboj Matejev evangelij in Pavlova pisma ter se vanja poglabljal, tako da jih je znal skoraj na pamet. Dvakrat ali trikrat so ga izvolili za škofa, a je izvolitev vsakokrat odklonil. Rajši je revno živel s svojimi sobrati, kot da bi vodil kakšno škofijo. Do konca življenja je ohranil nedotaknjeno čast devištva. Želel je, da bi ga bičali in razsekali na koščke, da bi umrl za Kristusovo vero. Gregor IX. o njem takole zatrjuje: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«  

Iz Duhovne pesmi sv. Janeza od Križa, duhovnika (38) Zaročil se bom s tabo za vselej   Duša, ki je združena z Bogom in vanj preoblikovana, živi v Bogu in za Boga ter izžareva proti njemu podobno življenjsko moč, kakršno on pretaka vanjo. To, mislim, je hotel povedati sv. Pavel, ko je dejal: Ker ste sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v vaša srca, ki kliče: Aba, oče! A to se dogaja le popolnim ljudem. Ni se treba čuditi, kako duša zmore kaj tako vzvišenega. Kajti ko ji Bog podeli milost bogopodobnosti in združenja s presveto Trojico, postane deležna božje narave. Tedaj je mogoče, da v duši vzklije novo umsko, spoznavno in ljubezensko življenje, ki se izobliči v sveti Trojici, v združenju z njo in povsem podobno njenemu. Vse to pa seveda le po deleženju, ker je Bog tisti, ki dela v duši vse, kar se v njej dogaja. A kako se to dogaja, tega nihče ne more ne vedeti ne izraziti. Lahko samo dokažemo, da nam je božji Sin pridobil tako vzvišen stan in položaj; zaslužil nam je, da smemo biti božji otroci, in je za to prosil Očeta, rekoč: Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, to se pravi, da naj po deleženju izvršujejo v nama, kar jaz izvršujem po naravi, to je, da z dihom oživljajo Svetega Duha. Rekel je tudi: Ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi eno. Kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno. Tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. Bog jim je torej podelil isto ljubezen kot Sinu, vendar pa ne po naravi kakor Sinu, temveč po združenju in preoblikovanju v ljubezni, kot Oče in Sin živita združena v ljubezni. Zato imajo duše po deleženju iste dobrine, ki jih ima Bog po naravi. Potemtakem so one resnično bogovi, to je podobne Bogu in deležne njegove narave. Zato sv. Peter piše: Milost vam in mir v obilju po spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda. Njegova božja moč nam je s spoznanjem njega, ki nas je poklical po svoji slavi in moči, podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih postali deležni božje narave. Duša ima delež v Bogu, ko skupaj z njim izvršuje dela svete Trojice, kot smo že prej povedali, v moči onega združenja, ki jo sedaj samo na nepopoln način zedinja z Najvišjim, a v drugem življenju jo bo povezovala z Bogom v kar najvišji meri. Vendar pa duša, ki doseže ta stan, že sedaj okuša neizmerno veselje. O duše, ve, ki ste ustvarjene za uživanje tolikšnih dobrin, kaj počnete? Za kaj si prizadevate? Ali hočete biti slepe spričo tolike luči in gluhe spričo toliko vabečih glasov?  

Iz govora Anastazija Sinajskega, škofa, na praznik Jezusove spremenitve na gori (6-10) Dobro nam je tukaj   Na gori Tabor se je Jezus razodel svojim učencem. Ko je hodil z njimi, jim je pripovedoval o svojem kraljestvu in o svojem drugem prihodu v slavi. Morda jih besede niso dovolj prepričale. Zato je, da bi jih utrdil v veri in globlje prepričal, hotel narediti vtis z dogodkom, da bi lažje verovali to, kar naj bi se nekoč zgodilo. Na gori Tabor se jim je pokazal v svojem veličastvu, da bi si lahko predstavljali slavo nebeškega kraljestva. Kakor da bi jim hotel reči: Da zaradi odlašanja tega prihoda ne boste izgubili vere v to, vam resnično povem: So nekateri izmed tukaj stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega priti v njegovem veličastvu. Z namenom, da bi pokazal, kako Kristus vse lahko stori, kar hoče, evangelist nato pravi: Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko sneg. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, in sta govorila z njim. Glejte, te čudovite stvari so se zgodile na današnji praznik, te skrivnosti odrešenja so se dogodile zaradi nas na današnji dan na gori. Združuje nas Kristusova smrt in Kristusova slava. Da bomo te neizrazne skrivnosti čim bolje razumeli, poslušajmo skupaj s tistimi, ki jih je Bog izmed učencev izbral in razsvetlil, božji in sveti glas, kako nam z višave kakor z gore tako odločno govori. Pohitimo torej tja na goro. Pojdimo – rekel bi – kakor je šel tja Jezus, ki nas iz nebes vodi in hodi pred nami. Zasvetilo se nam bo duhovno videnje, prenovljeni bomo in postali vsi božji. V svoji notranjosti in kakor on se bomo v njem spremenili, postali božji za vselej in dvignjeni v višave. Hitimo torej z zaupanjem in veseljem, vstopimo v oblak, kakor Mojzes in Elija, kakor Jakob in Janez. Kakor Petra naj nas prevzame to gledanje in to božje razodetje, naj nas čudovito spremeni, odtrga s tega sveta, dvigne s te zemlje! Zapustimo telesno, zapustimo stvarstvo in se obrnimo k Stvarniku, kateremu je Peter rekel ves iz sebe: Gospod, dobro nam je tukaj biti. Zares dobro je biti z Jezusom, biti z njim za vselej. Kaj je srečnejšega, kaj je bolj vzvišenega, kaj je plemenitejšega kakor biti z Bogom, biti spremenjen v božji svetlobi? Zares, kadar nosimo Boga v svojem srcu, ko smo spremenjeni v božjo podobo, moramo z veseljem reči: Dobro nam je tukaj, kjer je vse svetlo, kjer je vse veselo, prijetno in radostno, ko je v našem srcu sam mir, sreča in spokojnost ob gledanju Boga. Tu je on sam s svojim Očetom, in ko pride, pravi: Danes je tej hiši prišlo zveličanje. Tu so nakopičeni vsi zakladi večnih dobrin. Tu že zremo kakor v ogledalu prve dobrine in podobo vse večnosti, ki prihaja.  

Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (19, 1-3.5-7.8-12) Pot luči   Pot luči je torej ta. Kdor hoče hoditi pot do določenega kraja, naj skrbno pazi na svoja dela. Spoznanje torej, ki nam je dano, kako hoditi po tej poti, je naslednje: Ljubi njega, ki te je naredil: boj se njega, ki te je ustvaril; dajaj slavo njemu, ki te je odrešil smrti. Bodi preprostega srca in bogat po duhu. Ne druži se s tistimi, ki hodijo po poti smrti; sovraži vse, kar ne ugaja Bogu; sovraži vsako hinavščino. Ne zanemarjaj Gospodovih zapovedi. Ne povzdiguj samega sebe, ampak bodi ponižen v vsem. Ne išči slave. Ne delaj slabih naklepov zoper bližnjega, ne vedi se predrzno. Ljubi bližnjega bolj kot sam sebe. Ne mori otroka v materinem telesu in ga ne ubijaj, ko se je rodil. Ne odteguj roke svojemu sinu ali hčeri, ampak od mladih nog jih uči strahu božjega. Ne želi blaga bližnjega, ne bodi lakomen. Ne druži se v duši z ošabnimi, ampak občuj s ponižnimi in pravičnimi. Karkoli se ti pripeti, sprejmi za dobro, vedoč, da se brez Boga nič ne zgodi. Ne bodi dvoličen ne v misli, ne v besedi; dvoličnost je namreč zadrga smrti. Vse imej skupno z bližnjim in ne govori, da je tvoja last; če vam je vse skupno v neminljivih rečeh, koliko bolj v minljivih? Ne bodi preglasen; tudi usta so zadrga smrti. Kolikor moreš, bodi čist zaradi svoje duše. Ne steguj rok, ko bi kaj dobil, in ne umikaj jih, ko je treba dati. Ljubi kot punčico svojega očesa vsakega, ki ti govori Gospodove besede. Spominjaj se noč in dan, da pride dan sodbe in išči družbo svetih ljudi, bodisi da se trudiš z besedo ali s spodbujanjem. Skrbi za to, kako bi rešil dušo z besedo ali z delom svojih rok, da dosežeš odpuščanje grehov. Ne pomišljaj se, ali bi dal, in če daš, ne godrnjaj; spoznal boš, kdo je tisti, ki ti bo dobrotljivo povrnil. Ohrani, kar si prejel, ne da bi kaj dodal ali odvzel. Sovraži slabo do konca. Sodi pravično. Ne delaj razdora, marveč pomirjuj prepirljivce in jih spravljaj. Izpovej se grehov. Ne hodi molit s slabo vestjo. To je pot luči.  

Iz kateheze sv. Janeza Vianneya, duhovnika (O molitvi) Človek naj moli in ljubi   Dragi moji, glejte, krščanski človek nima svojih zakladov na zemlji, ampak v nebesih. Zato moramo vso pozornost usmeriti tja, kjer je naš zaklad. Lepo opravilo, lepa dolžnost za človeka je, da moli in ljubi. Poglejte, če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekovega blaženstva. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Postali smo molitve nevredni. Bog pa nam je v svoji dobroti dovolil, da se smemo pogovarjati z njim. Naša molitev je zanj kot prijetno kadilo. Dragi moji, če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas. Nikoli nas molitev ne pusti brez tolažbe. Kakor med teče v dušo in oslaja vse trpljenje. Vse bolečine se med dobro molitvijo topijo kakor sneg na soncu. Molitev pomaga, da celo čas hitreje mine. Človeku pripravlja tako veselje, da nima časa za dolgčas. Poslušajte, ko sem bil župnik v Bressu, so skoraj vsi moji tovariši naokrog zboleli. Daleč sem jih hodil obiskovat in med potjo sem molil k dobremu Bogu. Ali verjamete, da se mi pot nikoli ni zdela dolga? So tudi ljudje, ki se vtopijo v molitev kakor riba v vodo in se popolnoma izročijo dobremu Bogu. Njihovo srce ni razdeljeno. Kako ljubim te plemenite duše! Sveti Frančišek Asiški in sveta Koleta sta gledala našega Gospoda in se z njim pogovarjala kakor mi govorimo med seboj. Če pa mi pridemo v cerkev, včasih ne vemo, kaj naj bi delali ali prosili. Kadar obiščemo človeka, vedno vemo, čemu smo prišli k njemu. Nekaterim pa se dozdeva, da bi bilo najbolj prav, če bi dobremu Bogu rekli le dve besedi: Odšel bom. Večkrat mislim: Če se obrnemo z molitvijo k Bogu, bomo pri njem dosegli, karkoli želimo, samo če ga prosimo z živo vero in s čistim srcem.  

Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (2, 6-10; 3, 1-3; 4, 10-14) Nova zapoved našega Gospoda   Bog je odpravil razne daritve, da nova postava našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ne pozna nasilnega jarma, ne bi imela daritve, ki bi bila človeško delo. Ponovno je rekel: Sem li zapovedal vašim očetom, ko so odhajali iz Egipta, naj mi prinesejo klavnih in žgalnih daritev? Ne, ampak to sem jim zapovedal: Nihče izmed vas naj ne misli hudo v svojem srcu zoper bližnjega in lažnive prisege ne ljubite! Razumeti moramo torej, če nismo brez pameti, kaj naš Bog v svoji dobroti hoče. Če nam govori, dela to z namenom, da bi si prizadevali priti v njegovo bližino, da ne bi tako kakor oni blodeč iskali. Govori nam namreč tako: Daritev Gospodu je skesano srce, prijeten duh Gospodu srce, ki poveličuje njega, ki ga je ustvaril. Skrbno se moramo torej brigati, bratje, za svoje zveličanje, da se hudobec ne naseli v nas skrivaj in nas s silo odvrne od našega življenja. Judom je govoril: Zakaj se mi postite tako, pravi Gospod, da se sliši danes med vpitjem vaš glas? Nisem izbral jaz takega posta, pravi Gospod, ne človeka, ki trpinči svojo dušo. Nam pa govori: Glej, to je post, ki sem ga jaz izbral, pravi Gospod: Raztrgaj vsako vez krivice, razreši vezi nasilnih pogodb, odpusti potrte na svobodo in raztrgaj vsako krivično pismo. Lomi lačnim svoj kruh in če vidiš nagega, ga obleci. Reveže brez strehe vodi v svojo hišo. Da se torej ne prikrade sovražnik, se varujmo vsake nečimrnosti, sovražimo iz vsega srca dela krivične poti. Ne samotarite, da bi se zarili sami vase, kot da bi bili že opravičeni, ampak shajajte se in raziskujte vsi skupaj, kaj koristi skupnosti. Pismo namreč pravi: Gorje, kateri so modri sami pri sebi in sami pred seboj razumni. Postanimo duhovni, postanimo popoln tempelj Bogu! Kolikor zavisi od nas, se oprimimo strahu božjega in si prizadevajmo spolnjevati njegove zapovedi, da se radujemo v njegovih pravičnih sklepih. Gospod bo sodil svet ne glede na osebo. Vsak bo prejel po svojih delih: če je dober, bo šla njegova pravičnost pred njim; če je hudoben, ga čaka plačilo hudobnosti. Nikdar ne počivajmo kot izvoljeni in ne spimo v svojih grehih, da nas ne dobi hudobni knez v oblast in vrže iz kraljestva Gospodovega. Premišljujte, bratje moji, tudi to! Ko vidite da se je zgodilo toliko čudežev in znamenj v Izraelu, a jih je Gospod vendar zapustil, pazimo, da se nam ne bo nikdar zgodilo, kakor je pisano: Mnogo je poklicanih, malo pa izvoljenih.  

Začetek pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (1, 1-8; 2, 1-5) Upanje na življenje je začetek in konec naše vere   Zdravstvujte v miru, sinovi in hčere, v imenu Gospoda, ki nas je vzljubil! Veliki in bogati so božji načrti glede vas, zato se nad vse in čez mero veselim vaših blaženih in plemenitih duš: tako globoko je v vas vsajena milost duhovnega daru, ki ste ga prejeli. Zato še bolj blagrujem sam sebe, v upanju, da sem rešen, ko gledam, kako se je nad vas zares izlil Duh iz bogastva Gospodovega vrelca. To me je vsega prevzelo, preljubi, ko sem vas videl. Prepričan sem torej in zavedam se, potem ko sem vas učil mnogih reči, da me je Gospod spremljal na poti pravičnosti. To me še posebno sili, da vas ljubim bolj kot svoje življenje, ker ste močni v veri in v ljubezni po upanju, da boste z njim živeli. Če se torej pobrigam za vas in vam dam del tega, kar sem prejel, se mi bo – mislim – štelo v zasluženje, da služim takim dušam; zato vam urno pošiljam kratko pismo, da bi poleg vere imeli tudi pravo spoznanje. Tri so torej Gospodove naredbe: upanje na življenje je začetek in konec naše vere; pravičnost začetek in konec sodbe; z veseljem in radostjo izkazovana ljubezen dokaz, da so dela pravična. Gospod nam je namreč razodel po prerokih preteklost in sedanjost in nam je dal malo okusiti tudi prihodnost. Ker vidimo, da se drugo za drugim uresničuje, kakor je povedal, moramo rasti v božjem strahu, da bo naše življenje bogatejše in globlje. Toda ne kot učitelj, ampak kot eden izmed vas hočem nekaj dokazati, kar vas bo v teh razmerah razveselilo. Ker so namreč dnevi hudi in ima nasprotnik sam oblast, moramo paziti na sebe in skrbno raziskovati Gospodove sklepe. V pomoč naši veri bosta strah in potrpežljivost, naša zaveznika pa velikodušje in zdržnost. Ako ostanejo te kreposti pred Gospodom čiste, se jim bodo pridružile modrost, razum, vednost in spoznanje. Bog nam je namreč razodel po vseh prerokih, da ne potrebuje niti daritev niti žrtev niti darovanj, ko je rekel: »Čemu mi bo toliko vaših darov? pravi Gospod. Sit sem žgalnih daritev in masti ovnov in krvi volov in kozlov ne maram in tudi ne, če pridete pred moje obličje. Kdo je namreč terjal to iz vaših rok? Ne hodite dalje po mojem preddvoru! Če mi prinesete pšenične moke, zaman. Kadilo mi je gnusoba. Vaših mlajev in sobot ne trpim.«  

Iz razprave sv. Alfonza Marije Ligvorija, škofa, O ljubezni do Jezusa Kristusa Ljubezen do Kristusa   Vsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega. Ali Bog morda ne zasluži vse naše ljubezni? Od vekomaj nas je ljubil. »Premisli, človek, - tako nam govori - da sem jaz prvi, ki sem te ljubil. Ni te še bilo na svetu niti sveta samega še ni bilo, jaz pa sem te že ljubil. Odkar sem, te ljubim.« Ker je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: »S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.« Na to so merili vsi darovi, ki jih je dal človeku. Podaril mu je dušo, ki ima - po njegovi podobi - spomin, razum in voljo; dal mu je telo, ki ima različne čute; zanj je ustvaril tudi nebo in zemljo in toliko množino stvari. Iz ljubezni do človeka je vse ustvaril, da bi vse te stvari služile ljudem, človek pa naj bi zaradi tolikih dobrot njega ljubil. Toda ni nam hotel dati samo teh lepih stvari; da bi si pridobil našo ljubezen, je šel celo tako daleč, da nam je sam sebe vsega daroval. Tako daleč je šel večni Oče, da nam je podaril svojega edinega Sina. Ko je videl, da smo vsi po grehu mrtvi in brez njegove milosti, - kaj je storil? - V svoji neskončni, da, preveliki ljubezni do nas - kot pravi apostol -, je poslal svojega ljubljenega Sina, da bi za nas zadostil in nam vrnil po grehu izgubljeno življenje. Ko pa nam je podaril Sina, ki mu ni prizanesel, da bi nam prizanesel, nam je obenem dal vse dobrine: milost, ljubezen in raj, saj je vse to gotovo manj kot Sin: On svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?  

Iz zapiskov Ludovika Gonzalesa, kakor mu jih je narekoval sv. Ignacij (Pogi. 1, 5-9) Preskušajte duhove, ali so od Boga   Ignacij je zelo rad bral posvetne in izmišljene povesti, ki so opisovale izredna dela slavnih mož. Kakor hitro je okreval, je prosil, naj mu dajo takih knjig, da bi si z njimi krajšal čas. Toda v tej hiši niso imeli nič takega berila. Zato so mu dali knjigo, ki je imela naslov »Kristusovo življenje«, in še eno z naslovom »Cvetje svetnikov«. Obe sta bili pisani v domačem jeziku. S pogostnim branjem teh dveh knjig je nekako vzljubil to, o čemer sta pisali. Večkrat je prešel od branja teh knjig k razmišljanju o rečeh, ki jih je v prejšnjih časih bral. In spet se je prepuščal ničevim mislim, v katerih se je prej pogosto zaustavljal, in mnogim drugim, kakor so mu pač prihajale. Tedaj pa ga je v svojem usmiljenju Bog obiskal. Navdihnil mu je tudi misli v zvezi z branjem omenjenih dveh knjig. Ko je namreč prebiral življenje Kristusa, našega Gospoda, in življenje svetnikov, je sam pri sebi takole razmišljal: »Kaj če bi jaz storil, kar je storil sv. Frančišek? Ko bi delal, kar je delal sv. Dominik?« Taka razmišljanja so trajala dolgo časa. Potem pa so se mu povrnile spet tiste ničeve in posvetne misli in tudi v njih se je zadrževal dolgo časa. Misli so se vrstile in trajale vsaka po več ur. Vendar je bil med temi mislimi razloček. Ko je razmišljal o posvetnih rečeh, je v njih užival; ko pa jih je utrujen pustil, se je čutil žalostnega in pustega. Kadar pa je premišljeval o spokornih delih, kakršna so delali svetniki, je čutil v srcu veliko tolažbo, ne le, ko je o tem razmišljal, temveč je bil vesel v srcu tudi še potem. Tega razločka pa sam niti ni opazil niti cenil, dokler se mu niso nekega dne odprle duhovne oči. Tedaj se je začudil nad to razliko in je iz lastnega izkustva spoznal, da se ga je po enih mislih lotevala žalost, po drugih pa veselje. To je bilo njegovo prvo spoznanje, ki ga je imel o božjih rečeh. Ko je pozneje začel duhovne vaje, je bilo razsvetljenje in spoznanje o razločevanju duhov prvo, kar je učil svoje tovariše.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (18, 26-29) Cerkev Kristusova nevesta   Katoliška Cerkev, to je lastno ime naše svete Cerkve, ki je mati nas vseh. Ona je nevesta našega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega božjega Sina. Zapisano je namreč: Kristus je Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, in kot pravi Pavel še naprej: ona je podoba in posnetek Jeruzalema, ki je zgoraj, ki je svoboden in mati vseh nas. Prej je bila nerodovitna, zdaj pa je mati številnih otrok. Ko je bil zavrgel prvo, je Bog postavil, kot pravi Pavel o drugi Cerkvi, prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potlej moči, potlej darove ozdravljanja, pomaganja, vladanja, različne jezike in vsake vrste kreposti: modrost in razumnost, zmernost in pravičnost, usmiljenje in ljudomilost ter nepremagljivo stanovitnost v preganjanjih. Cerkev je z orožjem pravice v desnici in levici, v časti in nečasti, prej v preganjanjih in stiskah spletla mučencem venec, v katerega je bilo položeno pisano cvetje vztrajnosti. Zdaj, v dobi miru, po božji milosti sprejema čast, ki so ji jo dolžni skazovati kralji in voditelji ter ljudje vseh vrst in rodov. Kralji vladajo nad določenimi pokrajinami in ljudstvi, a samo katoliški Cerkvi je dana neomejena oblast po vsej zemlji. Zapisano je, da ji Bog daje živeti v miru. V tej sveti katoliški Cerkvi prejemamo vzoren pouk in nauk za življenje, da bomo po njem dospeli v nebeško kraljestvo in podedovali večno življenje. Za to storimo vse, samo da bi ga nam Gospod dal doseči. Ne gre namreč za to, da bi si pridobili majhne reči, ampak da dosežemo večno življenje. V veroizpovedi, ki smo se je učili, po členu vere v vstajenje mesa, to je mrtvih, o čemer smo že govorili, izpovedujemo vero v večno življenje, za to se kristjani borimo. Stvarno in resnično življenje je Oče, ki po Sinu v Svetem Duhu vsem podeljuje nebeške darove. Njegova dobrotljivost tudi nam ljudem v vsej gotovosti obljublja dobrine večnega življenja.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (103. govor, 1-2.6) Blagor njim, katerim je bilo dano, da so sprejeli Kristusa v svojo hišo   Besede našega Gospoda Jezusa Kristusa nas opozarjajo, naj težimo k enemu samemu cilju, ko se trudimo v prerazličnih opravilih tega sveta. Težiti moramo za njim, ker smo šele popotniki in še ne stalni naseljenci; ker smo šele na poti in še nismo doma; ker šele hrepenimo in še ne uživamo. Vendar je treba hrepeneti, prizadevno in brez prestanka, če hočemo kdaj doseči svoj cilj. Marta in Marija sta bili sestri, sestri po krvi in tudi po veri. Obe sta bili v tesnem stiku z Gospodom, obe sta telesno navzočemu Gospodu složno služili. Marta ga je sprejela, kakor se navadno sprejemajo popotniki. A vendar ga je sprejela, kot dekla sprejme Gospodarja, kot bolnica Zdravnika rešitelja, kot stvar Stvarnika. Sprejela ga je, da bi nahranila njegovo telo, medtem ko naj bi se sama nahranila z Duhom. Gospod je namreč vzel nase podobo hlapca in v tej hlapčevski podobi je hotel, da bi ga hranili služabniki, in to je storil iz naklonjenosti, ne iz nuje. Kajti tudi to, da se je dal hraniti, je bilo iz naklonjenosti. Imel je telo, v katerem je čutil lakoto in žejo. Gospod je bil torej sprejet kot gost. V svojo lastnino je prišel, a njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci. Služabnike je posvojil in jih napravil za brate; ujetnike je odkupil in jih naredil za dediče. Vendar pa naj si nihče od vas ne drzne govoriti: Blagor njim, ki so Kristusa smeli sprejeti v svojo lastno hišo! Nikar se ne pritožuj, nikar ne godrnjaj, ker si bil rojen v času, ko Kristusa ne moreš videti v telesu. Ni te oropal te sreče, saj izrecno trdi: Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Sicer pa, Marta, bodi mirna: za svojo zvesto službo si blagoslovljena, za svoj trud si želiš plačila, počitek. Zdaj imaš veliko dela, rada bi nasičevala umrljiva telesa, četudi svetnikov. Toda ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Vsega tega tam ne bo. A kaj bo torej tam? To, kar si je Marija izvolila: tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Zato bo tam v zvrhani meri vsega, kar si je tukaj Marija izvolila: z obložene mize je pobirala drobtine Gospodove besede. Ali hočete res vedeti, kaj bo tam? Gospod sam trdi o svojih služabnikih: Resnično, povem vam: gospodar se bo opasal, posadil jih bo za mizo in bo pristopil ter jim stregel.