Duhovno branje

Iz homilij sv. Bernarda, opata, v slavo Device Marije (2. homilija, 1-2.4) Marijo je pripravljal Bog, napovedali so jo preroki   Za Boga se je spodobilo, da se je rodil iz device. Za devico pa se je spodobilo, da je postala mati samo Boga. Stvarnik ljudi se je hotel roditi kot človek iz človeške matere. Zato je moral ne le izbrati, ampak ustvariti takšno mater, da bo zanj primerna in mu bo ugajala. Bog je hotel, naj mu bo mati devica, da bi iz brezmadežne izšel on, ki bo izbrisal madeže vseh. Tudi je hotel, naj bo mati, ki bo dala svetu nad vse krotkega in iz srca ponižnega, tudi sama polna ponižnosti, saj bo nekoč na sebi pokazal vsem potrebni in odrešilni zgled te kreposti. Devico, ki ji je poprej navdihnil obljubo devištva, je naredil za mater, njeno ponižnost pa ji je štel v zasluženje. Kako bi jo sicer angel razglasil za polno milosti, če ne bi bila vsa njena lepota in dobrota iz milosti? Marija, ki je bila določena, da spočne in rodi najbolj Svetega, je prejela dar devištva, da bi bila sveta po telesu, da bi bila sveta tudi po duši, je prejela še dar ponižnosti. Kraljevska Devica je bila tako okrašena s krepostjo devištva in ponižnosti, da sta v njih blestela njena duša in telo. Njeni lepoti so se čudila celo nebesa in samega Kralja je prevzela tako, da je poslal k njej svojega poslanca. Evangelij pravi: Angel je bil poslan k Devici. K devici po telesu, devici po duši, devici po obljubi, skratka devici, kot jo opisuje apostol: sveti po telesu in po duhu. Ta devica ni bila šele nedavno ali po naključju odkrita, marveč je bila od vekomaj izbrana: Najvišji jo je od vekomaj poznal in jo zase pripravljal, angeli so jo varovali, očaki so jo napovedovali in preroki obljubljali.  

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3, knj., 39-40) Zunaj boji, znotraj strah   Sveti možje, obdani z vojnimi nadlogami, v enem in istem času prenašajo nekatere, ki napadajo, in druge, ki jih prepričujejo, da bi jih zavedli na stranpota. Onim se postavijo v bran s ščitom potrpežljivosti; zoper te se bojujejo z orožjem resnice. V obeh načinih bojevanja pokažejo veliko spretnost in pogum. Popačeno mišljenje modro razsvetlijo z učenjem, zunanjim nasprotovanjem pa junaško kljubujejo. Ene poboljšajo s poukom, druge premagajo s potrpljenjem. Napadajoče sovražnike prenašajo z voljnim potrpljenjem, oslabljene sodržavljane pa rešujejo tako, da z njimi trpijo. Onim se postavljajo po robu, da ne bi še drugih potegnili s seboj, za te pa so v skrbeh, da ne bi popolnoma zgrešili prave poti. Poglejmo, kako se bojevnik božjega tabora bori proti enim in drugim. Pravi namreč: Zunaj boji, znotraj strah. Našteva boje, ki jih prenaša od zunaj: V nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati. Nato dodaja, s kakšnim orožjem se upira sovražniku: V trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti. Ob tolikih bojih pa ne pozablja z budno stražo varovati tabor. Takoj namreč doda: Zraven tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Junaško torej sprejema nase boj, zraven pa se usmiljeno žrtvuje za obrambo svojih bližnjih. Pripoveduje o zlu, ki ga mora prenašati, in o dobrotah, ki jih deli. Pomislimo; kako velik napor je to, v enem in istem času od zunaj prenašati nasprotovanja, znotraj pa se varovati lastnih slabosti. Od zunaj trpi boje, ker ga pobijajo udarci in vežejo verige; znotraj prenaša strah, ker se boji, da bo trpljenje pretreslo ne njega, ampak učence. Zato jim tudi piše: Nihče naj se ne vznemirja zaradi teh nadlog. Sami veste, da smo bili v to poklicani. V lastnem trpljenju se boji padca drugih, da se ne bi morda učenci, ko bi spoznali, koliko udarcev je moral prestati zaradi vere, branili priznavati se za verne. O srce, polno ljubezni! Ne meni se za to, kar sam trpi, marveč si prizadeva, da ne bi učenci v srcu trpeli zaradi napačnega prepričanja. V sebi prezira rane telesa, v drugih pa ozdravlja rane srca. Pravičnim je lastno, da v svojem trpljenju in nadlogah ne nehajo skrbeti za blaginjo drugih. Ko sami trpijo in prenašajo svoje nadloge, druge učijo in jim svetujejo, kar je potrebno. Podobni so junaškim zdravnikom, ki se jih je lotila bolezen: svoje bolečine prenašajo, obenem pa pomagajo drugim, da bi ozdraveli.  

Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (15. hom., 6.7) Sol zemlje in luč sveta   Vi ste sol zemlje. S temi besedami je Jezus hotel reči: Beseda vam je izročena ne za vaše življenje, ampak za ves svet. Ne pošiljam vas v dve mesti ali v deset ali dvajset. Ne pošiljam vas k enemu ljudstvu, kakor nekdaj preroke, pošiljam vas po zemlji in morju in vesoljnem svetu, ki je poln vsega zla. Z besedami: Vi ste sol zemlje, je namreč povedal, da je celotna človeška narava pokvarjena in okužena od grehov. Zato tako zahteva pri svojih učencih tiste vrline, ki so najbolj potrebne in koristne za vzgojo mnogih. Kajti kdor je blag in dobrohoten, usmiljen in pravičen, ne zapira dobrih dejanj zgolj vase, ampak si prizadeva, da bi ti izvrstni viri bili v korist tudi drugim. Prav tako tisti, ki je čist v srcu in se trudi za mir in se žene za resnico, posveča svoje življenje v blagor skupnosti. Ne mislite torej, pravi, da boste izpostavljeni neznatnim bojem in da bo šlo za nepomembne stvari: Vi ste sol zemlje. Kaj hoče s tem reči? Da bodo mar sami obnovili, kar je bilo gnilega? Ne. Nič ne koristi, če primešajo soli k temu, kar je že gnilo. Niso tega storili, ampak so to, kar je bilo prej obnovljeno in njim izročeno brez tiste gnilobe, šele tedaj prepojili s soljo in tako ohranili v tisti svežosti, kot so jo bili prejeli od Gospoda. Za rešitev iz gnilobe grehov je bila potrebna Kristusova moč, da pa znova ne zabredejo v ono gnusobo, se mora truditi njihova marljivost in prizadevnost. Vidite, kako Jezus polagoma razodeva, da so celo nad preroki? Ne pravi namreč, da so učitelji Palestine, ampak vesoljnega sveta. Ne bodite torej začudeni, pripominja, če pustim druge in nagovorim vas in vas izpostavim takšnim nevarnostim. Samo pomislite, h koliko mestom, narodom, ljudstvom vas pošiljam za predstojnike. Zato ne želim samo, da bi bili vi polni modrosti, ampak da tudi druge napravite sebi podobne. Če namreč sami ne boste takšni, ne boste dovolj razumni niti za sebe same. Kajti če drugi zaidejo v pokvarjenost, bodo z vašo pomočjo lahko okrevali. Če pa se to pripeti vam, boste tudi druge s seboj vred pogubili. Kolikor večja odgovornost vam je zaupana, toliko več vneme in prizadevanja mora biti v vas. Zato pravi: Če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Malo prej jim je rekel: Kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Jezus noče, da bi jim te besede vlile strah pokazati se v javnosti, saj pravi: »Če niste na to pripravljeni, ste zaman izbrani. Če je zasramovanje neizogibno, vas v ničemer ne prizadene, izpriča pa vašo trdnost. Če pa se boste prestrašili in odstopili od potrebne odločnosti, boste trpeli mnogo huje in boste pri vseh na slabem glasu in vsem v posmeh. To namreč pomenijo besede: pohodijo.« Potem preide na drug, vzvišenejši zgled: Vi ste luč sveta. Zopet pravi: sveta, ne enega ljudstva ali dvajsetih mest, ampak vsega sveta: luč razsvetljenja, sijajnejša od sončnih žarkov, tako kot je prej šlo za duhovno sol. Najprej sol, potem luč, da se naučiš, kaj pomeni predirna beseda in kakšno korist prinaša vzvišeni nauk. Priklene poslušalca, mu ne dovoli, da bi se ohladil in podeli moč za prizadevanje v kreposti. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik. Znova jih nato spodbudi k prizadevnemu načinu življenja. Uči jih, naj se vneto trudijo kot tisti, ki so vsem na očeh, bojujejo naj se sredi gledališča vsega sveta.  

Iz apostolske konstitucije papeža Pija XII. (Munificentissimus Deus, 1950) Sveto in preslavno Marijino telo   Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so v pridigah in nagovorih ob prazniku, ki slavi vnebovzetje božje Matere, ljudstvu govorili kot o že znani in sprejeti resnici. To resnico so pojasnjevali in osvetljevali ter njen pomen in dejstvo podpirali še z višjimi in globljimi razlogi. Posebno radi so osvetljevali, kar so bogoslužna besedila le bežno nakazovala. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, ampak tudi njenega zmagoslavja nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo. Sveti Janez Damaščan, najodličnejši slavilec te izročene resnice, na primer primerja telesno vnebovzetje božje Matere njenim drugim darovom in odlikam. Z vso govorniško silo vzklika: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu ostala nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, biva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in božjo služabnico.« Sveti German Carigrajski je menil, da telesna nestrohnjenost božje Matere in Device Marije ter njeno vnebovzetje ni le v soglasju z njenim božjim materinstvom, ampak tudi z izredno svetostjo samega njenega deviškega telesa: »Ti si, kakor je pisano, vsa lepa; tvoje deviško telo je popolnoma sveto, vseskozi čisto, v vsem bivališče Boga; zato tudi pri tebi ne more priti do telesnega razpadanja. Pri vsej človeškosti se je tvoje telo moralo spremeniti in dvigniti v neminljivo življenje, postati vedno živo, preslavno, zveličano in deležno popolnega življenja.« Neki drugi zelo starodavni pisatelj zatrjuje: »Ker je preslavna mati Kristusa, našega božjega Zveličarja, jo je tisti, ki daje življenje in nesmrtnost, oživil za večnost in ji dal, da deli z njim večno telesno netrohljivost. Prebudil jo je iz groba in sprejel k sebi na način, kot zna to samo on.« Vsi ti razlogi in poudarki cerkvenih očetov se naslanjajo na Sveto pismo kot na svoj zadnji temelj. To pa na neki način predstavlja našim očem božjo Mater kot najtesneje povezano z njenim božjim Sinom in kot ženo, ki deli z njim svojo usodo. Pomisliti moramo zlasti na to, da od drugega stoletja dalje cerkveni očetje predstavljajo Devico Marijo kot novo Evo, novemu Adamu sicer podrejeno, vendar z njim najtesneje povezano v boju zoper peklenskega sovražnika. V tem boju, kakor je povedano v protoevangeliju, pride do popolne zmage nad grehom in smrtjo, ki sta pri apostolu narodov v njegovih spisih vedno povezana. Zato je moral, kakor je bilo slavno Kristusovo vstajenje bistveno dejanje in zadnje znamenje njegove zmage, tudi boj Device Marije in njenega Sina najti svoj zaključek v poveličanju njenega deviškega telesa. Isti apostol namreč pravi: Ko si umrljivost nadene neumrljivost, se bo dopolnilo pismo: Použita je smrt v zmago. Tako je božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica božjemu Odrešeniku, z njim dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno pa je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega Kralja vekov.  

Iz pisem sv. Maksimilijana Kolbeja, duhovnika Apostolska gorečnost za zveličanje ljudi   Zelo me veseli, dragi brat, da plamtiš v gorečnosti za božjo slavo. Kajti največja kuga v naših časih je verska brezbrižnost, ki najde svoje žrtve ne samo med svetnimi osebami, marveč tudi med redovnimi, seveda v različnih stopnjah. In vendar je Bog vreden slave in to neskončne slave. Ker pa mu mi, uboga in omejena bitja, ne moremo dati take in tako velike hvale, kakršna mu gre, si prizadevajmo, da vsaj, kolikor moremo, kar največ prispevamo k božji slavi. Božja slava temelji na zveličanju duš, ki jih je Kristus odkupil s svojo krvjo na križu. Zato je skrb za zveličanje in tudi najpopolnejše posvečenje čimveč ljudi največja in izključna naloga našega apostolskega življenja. Bog, ki je vseveden in neskončno moder, najbolje ve, kaj lahko in kaj naj vsak trenutek storimo, da mu bo v kar največjo slavo. Svojo voljo pa nam razodeva po svojih namestnikih na zemlji in naših voditeljih. Tako je torej pokorščina in samo pokorščina tista, ki nam z gotovostjo razodeva božjo voljo. Predstojniki se resda lahko tudi zmotijo, toda mi zaradi pokorščine ne bomo nikoli zašli. Edina izjema pokorščine bi bila, če bi predstojnik ukazal nekaj, kar bi očitno bilo greh, pa četudi mali. V tem primeru bi namreč predstojnik ne bil posrednik božje volje. Premisli, dragi brat, kako veliko je po božjem usmiljenju naše dostojanstvo. Po pokorščini se dvigamo nad svojo omejenost in se prilagajamo božji volji, ki s svojo neskončno modrostjo in previdnostjo usmerja naša dejanja. Kakšna veličina! Še več: navezani na božjo voljo, ki se ji nobena stvar ne more ustavljati, postajamo močnejši od vseh. Pokorščina je pot modrosti, razumnosti in moči. To je tudi edina pot, po kateri prinašamo Bogu največjo slavo. Če bi obstajala druga in boljša pot, bi bil šel Kristus po njej in nam jo pokazal z besedo in zgledom. A njegovo tridesetletno življenje v Nazaretu jasno označuje Sveto pismo z besedami: In bil jima je pokoren. Tudi vse ostalo njegovo življenje je potekalo v pokorščini, saj je po pričevanju Svetega pisma prišel na svet zato, da bi spolnil voljo nebeškega Očeta. Po tej poti bomo mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.  

Iz razprave sv. Gregorja iz Nise, škofa, o krščanski popolnosti Kristus je naš mir in naša luč   Kristus je naš mir, ki je oba dela združil v eno. Z mislijo na Kristusa, ki je mir, bomo prav upodabljali v sebi to Kristusovo ime, ko bomo po notranjem miru izžarevali v svojem življenju Kristusa. Po besedah apostola Pavla je Kristus podrl sovraštvo. Zato ga znova ne oživljajmo v sebi, naše življenje naj bo zanj mrtvo. Bog ga je bil v naše odrešenje očitno pobil, zato ga nikar ne obujajmo v škodo naših duš z jezo ali spominom na slabo, kajti s tem povzročimo nesrečno vstajenje zares preminulega sovraštva. Ako je naša last Kristus, ki je mir, potem pobijajmo v sebi sovraštvo, da to, kar v Kristusu verujemo, uresničimo tudi v svojem življenju. Kristus je podrl ločilno steno med dvema ljudstvoma in tako oba v sebi preustvaril v enega novega človeka ter posredoval mir. Zato se prav tako mi spravimo ne samo s tistimi, ki se od zunaj borijo zoper nas, marveč tudi s tistimi, ki se upirajo v naši notranjosti, da ne bo več meso poželelo zoper duha ne duh zoper meso. Postanimo en človek iz dveh, v sebi se umirimo in prvinsko preobrazimo v celostnega novega ter spokojnega človeka, ko podredimo meseno naziranje božji postavi. Mir pomeni soglasje nasprotnih strani. Po prenehanju notranjega vojskovanja v naši naravi se moramo umiriti sami v sebi, v nas mora zavladati mir, da bomo pokazali, kako se to Kristusu svojsko ime uresničuje tudi v nas. Če pomislimo, da je Kristus prava luč in nepristopen za laž, bomo spoznali, da morajo tudi naše življenje presijati žarki resnične luči. Žarki sonca pravičnosti pa so kreposti, ki nas razsvetljujejo, da odlagamo dela teme in kakor podnevi hodimo pošteno. Zavračajmo skrite reči grdobije, vse delajmo v luči in bomo postali sami luč in bomo svetili z deli celo drugim, kar je značilno za svetlobo. Če pomislimo, da je Kristus naša svetost, se bomo varovali vsakega nepristnega in nečistega dejanja in misli. Tako bomo postajali res deležni njegovega imena, ga živeli in z delom, ne le z besedo, v sebi uresničevali svetost.  

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 47, 7) Pridite, povzpnimo se na Gospodovo goro   Zdaj vidimo, kar smo slišali. Blagor ti, Cerkev! Najprej si slišala, potem si videla. Slišala je v obljubah, sedaj vidi živo resničnost. Slišala je prerokbe, sedaj vidi v evangeliju. Vse namreč, kar se zdaj dopolnjuje, je bilo že prej napovedano. Dvigni oči in se razglej po svetu! Glej, tvoja dediščina se razprostira do kraja sveta. Glej, kako se je uresničilo, kar je bilo napovedano: Klanjali se mu bodo vsi oblastniki zemlje, vsi narodi mu bodo služili. Glej, kako se je dopolnilo, kar je bilo rečeno: Vzvišen si, Gospod, nad nebesa, vsa zemlja je polna tvoje slave. Glej njega, ki so mu roke in noge prebodli z žeblji; čigar kosti so prešteli, ko je visel na križu; in za čigar obleko so kockali. Glej, kako kraljuje on, katerega so videli pribitega na križu. Glej, kako sedi v nebesih tisti, ki so ga zaničevali, ko je hodil po zemlji. In končno glej, kako so se uresničile besede: Vsa zemlja se bo spreobrnila h Gospodu, vsi narodi se bodo klanjali pred njegovim prestolom. Ob tem pogledu Cerkev z veseljem vzklika: Zdaj vidimo, kar smo slišali. Po pravici vsi narodi takole vabijo Cerkev: Prisluhni, nevesta, poglej in poslušaj, pozabi svoje ljudstvo in hišo svojega očeta. Poslušaj in glej: najprej poslušaj, česar ne vidiš, potem boš videla, kar si slišala. Gospod je rekel: Ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi na prvo besedo in mi je pokorno. Ljudstvo je ubogalo, kakor hitro je slišalo. Torej ni videlo poprej. Ali ne pomniš tudi besed: Kar jim ni bilo povedano, bodo videli, in česar še niso čuli, bodo zaznali? Ti, h katerim niso bili preroki poslani, so prvi slišali in razumeli preroke; oni, ki jih sprva niso slišali, so jih pozneje z občudovanjem poslušali. Tisti pa, h katerim so bili preroki poslani, so ostali brezbrižni; imeli so svete knjige, a resnice niso razumeli; imeli so table zaveze, a niso bili deležni njene dediščine. Mi pa zdaj vidimo, kar smo slišali. V mestu Vsemogočnega, v mestu našega Boga, tam smo slišali, tam tudi videli, v mestu, ki ga je on utrdil za vekomaj. Naj se nikar ne postavljajo, kateri pravijo: »Glejte, tukaj je Kristus, glejte, tam je« Kdor pravi: ,Tukaj je' ali,Tam je', vleče na svojo stran. Toda Bog je obljubil edinost: Vladarji so se zbrali, da bi ga vsi skupaj napadli, torej se niso prepirali. Morda, misliš, bo to mesto, ki danes gospoduje svetu, nekoč uničeno. Ne nikakor! Bog ga je utrdil na veke. Če ga je torej Bog utrdil za večno, čemu se bojiš, da bodo njegovi temelji popustili?  

Iz pisma sv. Klare, device, blaženi Neži Praški Glej na Kristusovo uboštvo, ponižnost in ljubezen Gotovo je srečen, kdor uživa sveto večerjo in se oklepa Kristusa z vsem srcem. Njegovo lepoto nenehoma občudujejo vsi blaženi nebeški duhovi; njegova ljubezen osvaja, misel nanj osvežuje, njegova dobrotljivost nasičuje, njegova prijetnost zadovoljuje, spomin nanj prijetno osvetljuje; njegov duh bo oživil mrtve in blaženo gledanje njega bo osrečilo vse prebivalce nebeškega Jeruzalema. Ker je sijaj večne slave, odsvit večne luči in brezmadežno ogledalo, opazuj to ogledalo vsak dan, o kraljica, nevesta Jezusa Kristusa, in neprenehoma si ogleduj v njem svoje obličje, da se tako vsa znotraj in zunaj okrasiš s pisanim oblačilom in ozaljšaš s cvetjem in obleko vseh kreposti, kot se spodobi za hčer in najčistejšo nevesto najvišjega Kralja. V tem ogledalu se zrcali blaženo uboštvo, sveta ponižnost in neizrekljiva ljubezen. Vse to boš mogla z božjo pomočjo videti v tem ogledalu. Pazi, prosim, zlasti na začetku te podobe; na uboštvo položenega v jasli in povitega v plenice. O občudovanja vredna ponižnost, o osupljivo siromaštvo! Kralj angelov, Gospod nebes in zemlje leži v jaslih. Sredi te podobe si oglej ponižnost, vsaj blaženo uboštvo, neštevilne napore in muke, ki jih je prenesel za odrešenje človeškega rodu. In končno premišljuj na tej podobi neizrekljivo ljubezen, zaradi katere je hotel trpeti na lesu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti. Zato je pogled nanj, ko je visel na lesu križa, opominjal mimoidoče, ko so ga videli: O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina; in pravi nam, naj soglasno odgovorimo, ko vpije in jadikuje: Spominjal se bom vedno in moja duša se bo topila v meni. To te bo vedno bolj vnemalo v ognju ljubezni, o kraljica nebeškega Kralja. Ko premišljuješ še njegovo neizrekljivo veselje, bogastvo in večno čast, vzdihuj v neizmernem srčnem hrepenenju in ljubezni ter vzklikaj: Vleci me, za teboj bomo hiteli v vonju tvojih dišav, nebeški ženin. Tekla bom in ne bom odnehala, dokler me ne popelješ v vinski hram, dokler ne bo tvoja levica pod mojo glavo in me ne bo desnica blaženo objemala in dokler me ne boš najnežneje poljubil. Ko boš to premišljevala, se spominjaj mene, svoje revne matere, saj veš, da si tudi ti neizbrisno vpisana v moje srce, ker te bolj kot vse druge ljubim. 

Iz govorov sv. Avguština, škofa (304. govor, 1-4) Služabnik Kristusove krvi   Rimska cerkev nam danes priporoča praznovanje dneva, ko je sv. Lovrenc premagal svet, prezrl naslado ter v obeh premagal zalezovalca hudega duha. Kakor veste, je v tej cerkvi opravljal službo diakona. V njej je služil Kristusovi krvi, v njej je za Kristusa prelil lastno kri. Skrivnost Gospodove večerje je jasno razložil sv. apostol Janez, ko je rekel: Kakor je Kristus za nas daroval življenje, moramo tudi mi darovati življenje za brate. Sv. Lovrenc je to dobro razumel, bratje, razumel in uresničil. In kar je pri daritvi sprejemal, to je sam daroval. Ljubil je Kristusa v življenju, posnemal ga je v smrti. Posnemajmo ga, bratje, tudi mi, če ga resnično ljubimo. Ne moremo obroditi boljšega sadu ljubezni, kot da posnemamo zgled. Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da hodimo po njegovih stopinjah. Pri teh mislih sv. Petra bi se zdelo, da je Kristus trpel samo za tiste, ki hodijo po njegovih stopinjah, in da Kristusovo trpljenje koristi samo tem, ki mu sledijo. Za njim so šli sveti mučenci in sicer tako zvesto, da so po zgledu njegovega trpljenja prelili svojo kri. Toda niso šli samo oni. Ni se namreč porušil most, ko so šli čezenj, ni usahnil studenec, ko so pili iz njega. V božjem vrtu, bratje, pa ne poganjajo samo rdeče rože mučencev, temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov. Nihče, predragi, naj ne obupa nad svojim poklicem; Kristus je trpel za vse. Po pravici piše Sveto pismo o njem: Hočem, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Spoznajmo torej, kako moramo kristjani hoditi za Kristusom, tudi če ne prelijemo krvi in nam ne grozi trpljenje. Apostol pravi, ko govori o Kristusu: Čeprav je bil namreč v božjem sijaju, ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom; koliko veličastvo! Vendar je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek; kakšna ponižnost! Kristus se je ponižal. Glej, kristjan, kaj posnemaj; Kristus je bil pokoren. Kaj se torej povišuješ? Ko je minil čas ponižanja in ko ga je premagal s smrtjo, se je Kristus dvignil v nebo. Pojdimo za njim. Poslušajmo, kar pravi apostol: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer sedi Kristus na božji desnici!  

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (13. pogl.) Bog – brezno ljubezni   Moj dobri Gospod, z milostnim očesom se oziraj na svoje ljudstvo in na skrivnostno telo svete Cerkve. Ti boš veliko bolj poveličan, če boš mnogim odpustil in jih razsvetlil s svojo lučjo, kot pa če sprejmeš češčenje enega samega revnega ustvarjenega bitja, kakor sem jaz, ki sem te tako hudo žalila ter bila vzrok in orodje za toliko hudega. Kaj bi bilo z menoj, ko bi videla, da sem jaz živa in da je tvoje ljudstvo mrtvo? Ali ko bi zaradi mojih grehov in zaradi grehov drugih ljudi videla, da je tvoja ljubljena nevesta Cerkev v temi, medtem ko je ustvarjena za luč? Hočem torej in te prosim, bodi usmiljen s svojim ljudstvom, v imenu neustvarjene ljubezni, ki te je nagnila, da si ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Zakaj in čemu si postavil človeka v tako visoko dostojanstvo? Gotovo samo iz neprecenljive ljubezni, s katero si sam v sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil. Toda z grehom je človek po pravici izgubil dostojanstvo, v katero si ga bil dvignil. Ista ljubezen, s katero si nas ustvaril, te je prisilila, da si človeškemu rodu ponudil možnost, da se spravi s teboj. V ta namen si nam dal Besedo, svojega Edinca. Ta je bil srednik med teboj in med nami. Po njem se je nad nami izvršila pravica, ko je na sebi kaznoval naše krivice. Sprejel je ukaz, ki si mu ga dal ti, večni Oče, ko si mu nadel našo človeško naravo. O brezno ljubezni! Katero srce ne bo do dna ganjeno, ko bo videlo, kako je tako visoko bitje stopilo tako nizko in sprejelo nase revno človeško naravo? Mi smo tvoja podoba in ti si naša podoba zaradi združitve, ki si jo ustanovil med seboj in človekom. Svoje večno božanstvo si pokril z revnim oblakom izprijene Adamove narave. Čemu? Samo iz ljubezni. Pri tej neizrekljivi ljubezni te prosim in rotim, bodi usmiljen s svojimi stvarmi.  

Iz raznih spisov zgodovine dominikanskega (pridigarskega) reda Z Bogom ali o njem je govoril   Dominik se je tako odlikoval z zglednim življenjem in ga je prevzemala takšna gorečnost za vse, kar je božjega, da so ga upravičeno imeli za od Boga izbranega. Bil je zelo umerjenega značaja razen, če ga je pretreslo sočutje in usmiljenje. In ker veselo srce razjasni lice, je že z zunanjo dobrohotnostjo in vedrino obraza razodeval svojo notranjo blagost. Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek. Nihče ni bil čez dan bolj družaben in prisrčen s sobrati kot on, ponoči pa nihče bolj vztrajen v raznih načinih bedenja in molitve. Malo je govoril, razen z Bogom v molitvi, ali pa o Bogu. K temu je spodbujal tudi svoje sobrate. Pogostoma je goreče prosil Boga, da bi mu naklonil pravo in dejavno ljubezen v skrbi in delu za duše. Menil je, da bo šele tedaj pravi Kristusov ud, ko se bo po zgledu našega Odrešenika Gospoda Jezusa, ki se je vsega daroval za naše odrešenje, tudi sam z vsemi svojimi močmi posvetil reševanju duš. V ta namen je po dolgem razmišljanju ustanovil pridigarski red. Z besedo in pismi je često spodbujal brate tega reda, naj nenehno preučujejo staro in novo zavezo. Sam je vedno nosil s seboj Matejev evangelij in Pavlova pisma ter se vanja poglabljal, tako da jih je znal skoraj na pamet. Dvakrat ali trikrat so ga izvolili za škofa, a je izvolitev vsakokrat odklonil. Rajši je revno živel s svojimi sobrati, kot da bi vodil kakšno škofijo. Do konca življenja je ohranil nedotaknjeno čast devištva. Želel je, da bi ga bičali in razsekali na koščke, da bi umrl za Kristusovo vero. Gregor IX. o njem takole zatrjuje: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«  

Iz Duhovne pesmi sv. Janeza od Križa, duhovnika (38) Zaročil se bom s tabo za vselej   Duša, ki je združena z Bogom in vanj preoblikovana, živi v Bogu in za Boga ter izžareva proti njemu podobno življenjsko moč, kakršno on pretaka vanjo. To, mislim, je hotel povedati sv. Pavel, ko je dejal: Ker ste sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v vaša srca, ki kliče: Aba, oče! A to se dogaja le popolnim ljudem. Ni se treba čuditi, kako duša zmore kaj tako vzvišenega. Kajti ko ji Bog podeli milost bogopodobnosti in združenja s presveto Trojico, postane deležna božje narave. Tedaj je mogoče, da v duši vzklije novo umsko, spoznavno in ljubezensko življenje, ki se izobliči v sveti Trojici, v združenju z njo in povsem podobno njenemu. Vse to pa seveda le po deleženju, ker je Bog tisti, ki dela v duši vse, kar se v njej dogaja. A kako se to dogaja, tega nihče ne more ne vedeti ne izraziti. Lahko samo dokažemo, da nam je božji Sin pridobil tako vzvišen stan in položaj; zaslužil nam je, da smemo biti božji otroci, in je za to prosil Očeta, rekoč: Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, to se pravi, da naj po deleženju izvršujejo v nama, kar jaz izvršujem po naravi, to je, da z dihom oživljajo Svetega Duha. Rekel je tudi: Ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi eno. Kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno. Tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. Bog jim je torej podelil isto ljubezen kot Sinu, vendar pa ne po naravi kakor Sinu, temveč po združenju in preoblikovanju v ljubezni, kot Oče in Sin živita združena v ljubezni. Zato imajo duše po deleženju iste dobrine, ki jih ima Bog po naravi. Potemtakem so one resnično bogovi, to je podobne Bogu in deležne njegove narave. Zato sv. Peter piše: Milost vam in mir v obilju po spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda. Njegova božja moč nam je s spoznanjem njega, ki nas je poklical po svoji slavi in moči, podarila vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost. Tako nam je dal dragocene in največje obljube, da bi vi po njih postali deležni božje narave. Duša ima delež v Bogu, ko skupaj z njim izvršuje dela svete Trojice, kot smo že prej povedali, v moči onega združenja, ki jo sedaj samo na nepopoln način zedinja z Najvišjim, a v drugem življenju jo bo povezovala z Bogom v kar najvišji meri. Vendar pa duša, ki doseže ta stan, že sedaj okuša neizmerno veselje. O duše, ve, ki ste ustvarjene za uživanje tolikšnih dobrin, kaj počnete? Za kaj si prizadevate? Ali hočete biti slepe spričo tolike luči in gluhe spričo toliko vabečih glasov?  

Iz govora Anastazija Sinajskega, škofa, na praznik Jezusove spremenitve na gori (6-10) Dobro nam je tukaj   Na gori Tabor se je Jezus razodel svojim učencem. Ko je hodil z njimi, jim je pripovedoval o svojem kraljestvu in o svojem drugem prihodu v slavi. Morda jih besede niso dovolj prepričale. Zato je, da bi jih utrdil v veri in globlje prepričal, hotel narediti vtis z dogodkom, da bi lažje verovali to, kar naj bi se nekoč zgodilo. Na gori Tabor se jim je pokazal v svojem veličastvu, da bi si lahko predstavljali slavo nebeškega kraljestva. Kakor da bi jim hotel reči: Da zaradi odlašanja tega prihoda ne boste izgubili vere v to, vam resnično povem: So nekateri izmed tukaj stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega priti v njegovem veličastvu. Z namenom, da bi pokazal, kako Kristus vse lahko stori, kar hoče, evangelist nato pravi: Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko sneg. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, in sta govorila z njim. Glejte, te čudovite stvari so se zgodile na današnji praznik, te skrivnosti odrešenja so se dogodile zaradi nas na današnji dan na gori. Združuje nas Kristusova smrt in Kristusova slava. Da bomo te neizrazne skrivnosti čim bolje razumeli, poslušajmo skupaj s tistimi, ki jih je Bog izmed učencev izbral in razsvetlil, božji in sveti glas, kako nam z višave kakor z gore tako odločno govori. Pohitimo torej tja na goro. Pojdimo – rekel bi – kakor je šel tja Jezus, ki nas iz nebes vodi in hodi pred nami. Zasvetilo se nam bo duhovno videnje, prenovljeni bomo in postali vsi božji. V svoji notranjosti in kakor on se bomo v njem spremenili, postali božji za vselej in dvignjeni v višave. Hitimo torej z zaupanjem in veseljem, vstopimo v oblak, kakor Mojzes in Elija, kakor Jakob in Janez. Kakor Petra naj nas prevzame to gledanje in to božje razodetje, naj nas čudovito spremeni, odtrga s tega sveta, dvigne s te zemlje! Zapustimo telesno, zapustimo stvarstvo in se obrnimo k Stvarniku, kateremu je Peter rekel ves iz sebe: Gospod, dobro nam je tukaj biti. Zares dobro je biti z Jezusom, biti z njim za vselej. Kaj je srečnejšega, kaj je bolj vzvišenega, kaj je plemenitejšega kakor biti z Bogom, biti spremenjen v božji svetlobi? Zares, kadar nosimo Boga v svojem srcu, ko smo spremenjeni v božjo podobo, moramo z veseljem reči: Dobro nam je tukaj, kjer je vse svetlo, kjer je vse veselo, prijetno in radostno, ko je v našem srcu sam mir, sreča in spokojnost ob gledanju Boga. Tu je on sam s svojim Očetom, in ko pride, pravi: Danes je tej hiši prišlo zveličanje. Tu so nakopičeni vsi zakladi večnih dobrin. Tu že zremo kakor v ogledalu prve dobrine in podobo vse večnosti, ki prihaja.  

Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (19, 1-3.5-7.8-12) Pot luči   Pot luči je torej ta. Kdor hoče hoditi pot do določenega kraja, naj skrbno pazi na svoja dela. Spoznanje torej, ki nam je dano, kako hoditi po tej poti, je naslednje: Ljubi njega, ki te je naredil: boj se njega, ki te je ustvaril; dajaj slavo njemu, ki te je odrešil smrti. Bodi preprostega srca in bogat po duhu. Ne druži se s tistimi, ki hodijo po poti smrti; sovraži vse, kar ne ugaja Bogu; sovraži vsako hinavščino. Ne zanemarjaj Gospodovih zapovedi. Ne povzdiguj samega sebe, ampak bodi ponižen v vsem. Ne išči slave. Ne delaj slabih naklepov zoper bližnjega, ne vedi se predrzno. Ljubi bližnjega bolj kot sam sebe. Ne mori otroka v materinem telesu in ga ne ubijaj, ko se je rodil. Ne odteguj roke svojemu sinu ali hčeri, ampak od mladih nog jih uči strahu božjega. Ne želi blaga bližnjega, ne bodi lakomen. Ne druži se v duši z ošabnimi, ampak občuj s ponižnimi in pravičnimi. Karkoli se ti pripeti, sprejmi za dobro, vedoč, da se brez Boga nič ne zgodi. Ne bodi dvoličen ne v misli, ne v besedi; dvoličnost je namreč zadrga smrti. Vse imej skupno z bližnjim in ne govori, da je tvoja last; če vam je vse skupno v neminljivih rečeh, koliko bolj v minljivih? Ne bodi preglasen; tudi usta so zadrga smrti. Kolikor moreš, bodi čist zaradi svoje duše. Ne steguj rok, ko bi kaj dobil, in ne umikaj jih, ko je treba dati. Ljubi kot punčico svojega očesa vsakega, ki ti govori Gospodove besede. Spominjaj se noč in dan, da pride dan sodbe in išči družbo svetih ljudi, bodisi da se trudiš z besedo ali s spodbujanjem. Skrbi za to, kako bi rešil dušo z besedo ali z delom svojih rok, da dosežeš odpuščanje grehov. Ne pomišljaj se, ali bi dal, in če daš, ne godrnjaj; spoznal boš, kdo je tisti, ki ti bo dobrotljivo povrnil. Ohrani, kar si prejel, ne da bi kaj dodal ali odvzel. Sovraži slabo do konca. Sodi pravično. Ne delaj razdora, marveč pomirjuj prepirljivce in jih spravljaj. Izpovej se grehov. Ne hodi molit s slabo vestjo. To je pot luči.  

Iz kateheze sv. Janeza Vianneya, duhovnika (O molitvi) Človek naj moli in ljubi   Dragi moji, glejte, krščanski človek nima svojih zakladov na zemlji, ampak v nebesih. Zato moramo vso pozornost usmeriti tja, kjer je naš zaklad. Lepo opravilo, lepa dolžnost za človeka je, da moli in ljubi. Poglejte, če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekovega blaženstva. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Postali smo molitve nevredni. Bog pa nam je v svoji dobroti dovolil, da se smemo pogovarjati z njim. Naša molitev je zanj kot prijetno kadilo. Dragi moji, če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas. Nikoli nas molitev ne pusti brez tolažbe. Kakor med teče v dušo in oslaja vse trpljenje. Vse bolečine se med dobro molitvijo topijo kakor sneg na soncu. Molitev pomaga, da celo čas hitreje mine. Človeku pripravlja tako veselje, da nima časa za dolgčas. Poslušajte, ko sem bil župnik v Bressu, so skoraj vsi moji tovariši naokrog zboleli. Daleč sem jih hodil obiskovat in med potjo sem molil k dobremu Bogu. Ali verjamete, da se mi pot nikoli ni zdela dolga? So tudi ljudje, ki se vtopijo v molitev kakor riba v vodo in se popolnoma izročijo dobremu Bogu. Njihovo srce ni razdeljeno. Kako ljubim te plemenite duše! Sveti Frančišek Asiški in sveta Koleta sta gledala našega Gospoda in se z njim pogovarjala kakor mi govorimo med seboj. Če pa mi pridemo v cerkev, včasih ne vemo, kaj naj bi delali ali prosili. Kadar obiščemo človeka, vedno vemo, čemu smo prišli k njemu. Nekaterim pa se dozdeva, da bi bilo najbolj prav, če bi dobremu Bogu rekli le dve besedi: Odšel bom. Večkrat mislim: Če se obrnemo z molitvijo k Bogu, bomo pri njem dosegli, karkoli želimo, samo če ga prosimo z živo vero in s čistim srcem.  

Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (2, 6-10; 3, 1-3; 4, 10-14) Nova zapoved našega Gospoda   Bog je odpravil razne daritve, da nova postava našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ne pozna nasilnega jarma, ne bi imela daritve, ki bi bila človeško delo. Ponovno je rekel: Sem li zapovedal vašim očetom, ko so odhajali iz Egipta, naj mi prinesejo klavnih in žgalnih daritev? Ne, ampak to sem jim zapovedal: Nihče izmed vas naj ne misli hudo v svojem srcu zoper bližnjega in lažnive prisege ne ljubite! Razumeti moramo torej, če nismo brez pameti, kaj naš Bog v svoji dobroti hoče. Če nam govori, dela to z namenom, da bi si prizadevali priti v njegovo bližino, da ne bi tako kakor oni blodeč iskali. Govori nam namreč tako: Daritev Gospodu je skesano srce, prijeten duh Gospodu srce, ki poveličuje njega, ki ga je ustvaril. Skrbno se moramo torej brigati, bratje, za svoje zveličanje, da se hudobec ne naseli v nas skrivaj in nas s silo odvrne od našega življenja. Judom je govoril: Zakaj se mi postite tako, pravi Gospod, da se sliši danes med vpitjem vaš glas? Nisem izbral jaz takega posta, pravi Gospod, ne človeka, ki trpinči svojo dušo. Nam pa govori: Glej, to je post, ki sem ga jaz izbral, pravi Gospod: Raztrgaj vsako vez krivice, razreši vezi nasilnih pogodb, odpusti potrte na svobodo in raztrgaj vsako krivično pismo. Lomi lačnim svoj kruh in če vidiš nagega, ga obleci. Reveže brez strehe vodi v svojo hišo. Da se torej ne prikrade sovražnik, se varujmo vsake nečimrnosti, sovražimo iz vsega srca dela krivične poti. Ne samotarite, da bi se zarili sami vase, kot da bi bili že opravičeni, ampak shajajte se in raziskujte vsi skupaj, kaj koristi skupnosti. Pismo namreč pravi: Gorje, kateri so modri sami pri sebi in sami pred seboj razumni. Postanimo duhovni, postanimo popoln tempelj Bogu! Kolikor zavisi od nas, se oprimimo strahu božjega in si prizadevajmo spolnjevati njegove zapovedi, da se radujemo v njegovih pravičnih sklepih. Gospod bo sodil svet ne glede na osebo. Vsak bo prejel po svojih delih: če je dober, bo šla njegova pravičnost pred njim; če je hudoben, ga čaka plačilo hudobnosti. Nikdar ne počivajmo kot izvoljeni in ne spimo v svojih grehih, da nas ne dobi hudobni knez v oblast in vrže iz kraljestva Gospodovega. Premišljujte, bratje moji, tudi to! Ko vidite da se je zgodilo toliko čudežev in znamenj v Izraelu, a jih je Gospod vendar zapustil, pazimo, da se nam ne bo nikdar zgodilo, kakor je pisano: Mnogo je poklicanih, malo pa izvoljenih.  

Začetek pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (1, 1-8; 2, 1-5) Upanje na življenje je začetek in konec naše vere   Zdravstvujte v miru, sinovi in hčere, v imenu Gospoda, ki nas je vzljubil! Veliki in bogati so božji načrti glede vas, zato se nad vse in čez mero veselim vaših blaženih in plemenitih duš: tako globoko je v vas vsajena milost duhovnega daru, ki ste ga prejeli. Zato še bolj blagrujem sam sebe, v upanju, da sem rešen, ko gledam, kako se je nad vas zares izlil Duh iz bogastva Gospodovega vrelca. To me je vsega prevzelo, preljubi, ko sem vas videl. Prepričan sem torej in zavedam se, potem ko sem vas učil mnogih reči, da me je Gospod spremljal na poti pravičnosti. To me še posebno sili, da vas ljubim bolj kot svoje življenje, ker ste močni v veri in v ljubezni po upanju, da boste z njim živeli. Če se torej pobrigam za vas in vam dam del tega, kar sem prejel, se mi bo – mislim – štelo v zasluženje, da služim takim dušam; zato vam urno pošiljam kratko pismo, da bi poleg vere imeli tudi pravo spoznanje. Tri so torej Gospodove naredbe: upanje na življenje je začetek in konec naše vere; pravičnost začetek in konec sodbe; z veseljem in radostjo izkazovana ljubezen dokaz, da so dela pravična. Gospod nam je namreč razodel po prerokih preteklost in sedanjost in nam je dal malo okusiti tudi prihodnost. Ker vidimo, da se drugo za drugim uresničuje, kakor je povedal, moramo rasti v božjem strahu, da bo naše življenje bogatejše in globlje. Toda ne kot učitelj, ampak kot eden izmed vas hočem nekaj dokazati, kar vas bo v teh razmerah razveselilo. Ker so namreč dnevi hudi in ima nasprotnik sam oblast, moramo paziti na sebe in skrbno raziskovati Gospodove sklepe. V pomoč naši veri bosta strah in potrpežljivost, naša zaveznika pa velikodušje in zdržnost. Ako ostanejo te kreposti pred Gospodom čiste, se jim bodo pridružile modrost, razum, vednost in spoznanje. Bog nam je namreč razodel po vseh prerokih, da ne potrebuje niti daritev niti žrtev niti darovanj, ko je rekel: »Čemu mi bo toliko vaših darov? pravi Gospod. Sit sem žgalnih daritev in masti ovnov in krvi volov in kozlov ne maram in tudi ne, če pridete pred moje obličje. Kdo je namreč terjal to iz vaših rok? Ne hodite dalje po mojem preddvoru! Če mi prinesete pšenične moke, zaman. Kadilo mi je gnusoba. Vaših mlajev in sobot ne trpim.«  

Iz razprave sv. Alfonza Marije Ligvorija, škofa, O ljubezni do Jezusa Kristusa Ljubezen do Kristusa   Vsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega. Ali Bog morda ne zasluži vse naše ljubezni? Od vekomaj nas je ljubil. »Premisli, človek, - tako nam govori - da sem jaz prvi, ki sem te ljubil. Ni te še bilo na svetu niti sveta samega še ni bilo, jaz pa sem te že ljubil. Odkar sem, te ljubim.« Ker je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: »S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.« Na to so merili vsi darovi, ki jih je dal človeku. Podaril mu je dušo, ki ima - po njegovi podobi - spomin, razum in voljo; dal mu je telo, ki ima različne čute; zanj je ustvaril tudi nebo in zemljo in toliko množino stvari. Iz ljubezni do človeka je vse ustvaril, da bi vse te stvari služile ljudem, človek pa naj bi zaradi tolikih dobrot njega ljubil. Toda ni nam hotel dati samo teh lepih stvari; da bi si pridobil našo ljubezen, je šel celo tako daleč, da nam je sam sebe vsega daroval. Tako daleč je šel večni Oče, da nam je podaril svojega edinega Sina. Ko je videl, da smo vsi po grehu mrtvi in brez njegove milosti, - kaj je storil? - V svoji neskončni, da, preveliki ljubezni do nas - kot pravi apostol -, je poslal svojega ljubljenega Sina, da bi za nas zadostil in nam vrnil po grehu izgubljeno življenje. Ko pa nam je podaril Sina, ki mu ni prizanesel, da bi nam prizanesel, nam je obenem dal vse dobrine: milost, ljubezen in raj, saj je vse to gotovo manj kot Sin: On svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?  

Iz zapiskov Ludovika Gonzalesa, kakor mu jih je narekoval sv. Ignacij (Pogi. 1, 5-9) Preskušajte duhove, ali so od Boga   Ignacij je zelo rad bral posvetne in izmišljene povesti, ki so opisovale izredna dela slavnih mož. Kakor hitro je okreval, je prosil, naj mu dajo takih knjig, da bi si z njimi krajšal čas. Toda v tej hiši niso imeli nič takega berila. Zato so mu dali knjigo, ki je imela naslov »Kristusovo življenje«, in še eno z naslovom »Cvetje svetnikov«. Obe sta bili pisani v domačem jeziku. S pogostnim branjem teh dveh knjig je nekako vzljubil to, o čemer sta pisali. Večkrat je prešel od branja teh knjig k razmišljanju o rečeh, ki jih je v prejšnjih časih bral. In spet se je prepuščal ničevim mislim, v katerih se je prej pogosto zaustavljal, in mnogim drugim, kakor so mu pač prihajale. Tedaj pa ga je v svojem usmiljenju Bog obiskal. Navdihnil mu je tudi misli v zvezi z branjem omenjenih dveh knjig. Ko je namreč prebiral življenje Kristusa, našega Gospoda, in življenje svetnikov, je sam pri sebi takole razmišljal: »Kaj če bi jaz storil, kar je storil sv. Frančišek? Ko bi delal, kar je delal sv. Dominik?« Taka razmišljanja so trajala dolgo časa. Potem pa so se mu povrnile spet tiste ničeve in posvetne misli in tudi v njih se je zadrževal dolgo časa. Misli so se vrstile in trajale vsaka po več ur. Vendar je bil med temi mislimi razloček. Ko je razmišljal o posvetnih rečeh, je v njih užival; ko pa jih je utrujen pustil, se je čutil žalostnega in pustega. Kadar pa je premišljeval o spokornih delih, kakršna so delali svetniki, je čutil v srcu veliko tolažbo, ne le, ko je o tem razmišljal, temveč je bil vesel v srcu tudi še potem. Tega razločka pa sam niti ni opazil niti cenil, dokler se mu niso nekega dne odprle duhovne oči. Tedaj se je začudil nad to razliko in je iz lastnega izkustva spoznal, da se ga je po enih mislih lotevala žalost, po drugih pa veselje. To je bilo njegovo prvo spoznanje, ki ga je imel o božjih rečeh. Ko je pozneje začel duhovne vaje, je bilo razsvetljenje in spoznanje o razločevanju duhov prvo, kar je učil svoje tovariše.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (18, 26-29) Cerkev Kristusova nevesta   Katoliška Cerkev, to je lastno ime naše svete Cerkve, ki je mati nas vseh. Ona je nevesta našega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega božjega Sina. Zapisano je namreč: Kristus je Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, in kot pravi Pavel še naprej: ona je podoba in posnetek Jeruzalema, ki je zgoraj, ki je svoboden in mati vseh nas. Prej je bila nerodovitna, zdaj pa je mati številnih otrok. Ko je bil zavrgel prvo, je Bog postavil, kot pravi Pavel o drugi Cerkvi, prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potlej moči, potlej darove ozdravljanja, pomaganja, vladanja, različne jezike in vsake vrste kreposti: modrost in razumnost, zmernost in pravičnost, usmiljenje in ljudomilost ter nepremagljivo stanovitnost v preganjanjih. Cerkev je z orožjem pravice v desnici in levici, v časti in nečasti, prej v preganjanjih in stiskah spletla mučencem venec, v katerega je bilo položeno pisano cvetje vztrajnosti. Zdaj, v dobi miru, po božji milosti sprejema čast, ki so ji jo dolžni skazovati kralji in voditelji ter ljudje vseh vrst in rodov. Kralji vladajo nad določenimi pokrajinami in ljudstvi, a samo katoliški Cerkvi je dana neomejena oblast po vsej zemlji. Zapisano je, da ji Bog daje živeti v miru. V tej sveti katoliški Cerkvi prejemamo vzoren pouk in nauk za življenje, da bomo po njem dospeli v nebeško kraljestvo in podedovali večno življenje. Za to storimo vse, samo da bi ga nam Gospod dal doseči. Ne gre namreč za to, da bi si pridobili majhne reči, ampak da dosežemo večno življenje. V veroizpovedi, ki smo se je učili, po členu vere v vstajenje mesa, to je mrtvih, o čemer smo že govorili, izpovedujemo vero v večno življenje, za to se kristjani borimo. Stvarno in resnično življenje je Oče, ki po Sinu v Svetem Duhu vsem podeljuje nebeške darove. Njegova dobrotljivost tudi nam ljudem v vsej gotovosti obljublja dobrine večnega življenja.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (103. govor, 1-2.6) Blagor njim, katerim je bilo dano, da so sprejeli Kristusa v svojo hišo   Besede našega Gospoda Jezusa Kristusa nas opozarjajo, naj težimo k enemu samemu cilju, ko se trudimo v prerazličnih opravilih tega sveta. Težiti moramo za njim, ker smo šele popotniki in še ne stalni naseljenci; ker smo šele na poti in še nismo doma; ker šele hrepenimo in še ne uživamo. Vendar je treba hrepeneti, prizadevno in brez prestanka, če hočemo kdaj doseči svoj cilj. Marta in Marija sta bili sestri, sestri po krvi in tudi po veri. Obe sta bili v tesnem stiku z Gospodom, obe sta telesno navzočemu Gospodu složno služili. Marta ga je sprejela, kakor se navadno sprejemajo popotniki. A vendar ga je sprejela, kot dekla sprejme Gospodarja, kot bolnica Zdravnika rešitelja, kot stvar Stvarnika. Sprejela ga je, da bi nahranila njegovo telo, medtem ko naj bi se sama nahranila z Duhom. Gospod je namreč vzel nase podobo hlapca in v tej hlapčevski podobi je hotel, da bi ga hranili služabniki, in to je storil iz naklonjenosti, ne iz nuje. Kajti tudi to, da se je dal hraniti, je bilo iz naklonjenosti. Imel je telo, v katerem je čutil lakoto in žejo. Gospod je bil torej sprejet kot gost. V svojo lastnino je prišel, a njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci. Služabnike je posvojil in jih napravil za brate; ujetnike je odkupil in jih naredil za dediče. Vendar pa naj si nihče od vas ne drzne govoriti: Blagor njim, ki so Kristusa smeli sprejeti v svojo lastno hišo! Nikar se ne pritožuj, nikar ne godrnjaj, ker si bil rojen v času, ko Kristusa ne moreš videti v telesu. Ni te oropal te sreče, saj izrecno trdi: Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Sicer pa, Marta, bodi mirna: za svojo zvesto službo si blagoslovljena, za svoj trud si želiš plačila, počitek. Zdaj imaš veliko dela, rada bi nasičevala umrljiva telesa, četudi svetnikov. Toda ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Vsega tega tam ne bo. A kaj bo torej tam? To, kar si je Marija izvolila: tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Zato bo tam v zvrhani meri vsega, kar si je tukaj Marija izvolila: z obložene mize je pobirala drobtine Gospodove besede. Ali hočete res vedeti, kaj bo tam? Gospod sam trdi o svojih služabnikih: Resnično, povem vam: gospodar se bo opasal, posadil jih bo za mizo in bo pristopil ter jim stregel.  

Iz govorov sv. Bazilija Velikega, škofa (O ljubezni 3, b) Sejte si seme pravičnosti   Človek, posnemaj zemljo, ki rodi sad, da se ne boš zdel slabši od mrtve snovi. Zemlja ne rodi sadov za lastno uživanje, ampak za tvojo prehrano. Ti pa, če pridelaš kakršen koli sad dobrodelnosti, ga pobereš zase, kajti milosti dobrih del se povrnejo darovalcem. Nekaj si dal lačnemu človeku in kar si dal, se ti kot tvoje povrne z obrestmi vred. Pšenično zrno zasejano v njivo raste in zori v korist sejalcu, podobno ti bo kruh, ki si ga dal lačnemu, potem prinesel mnogo dobrega. Poljski pridelki, ki jih boš pobral, naj ti postanejo predmet za nebeško setev. Prerok Ozej namreč pravi: Sejte si seme pravičnosti. Četudi nerad, boš moral svoje imetje pustiti, s častjo pa, ki spremlja dobra dela, boš stopil pred Gospoda. Tedaj te bo vse ljudstvo, ki bo stalo okoli tebe pred sodnikom vseh ljudi, pohvalilo kot hranitelja in dobrotnika z vsakršnimi človekoljubnimi imeni. Ali ne vidiš v amfiteatru ljudi, ki razsipno trošijo svoje bogastvo za rokoborce, igralce in borilce z zvermi, čeprav je že sam pogled nanje neprijeten? Gre jim za kratkotrajno slavo, da bi poželi vzklikanje in ploskanje občinstva. Ti pa tako skopariš z dajanjem potrebnih stvari, s katerimi bi si lahko pridobil tako sijajno slavo, da bi te sprejel Bog, te hvalili angeli, te blagrovali ljudje vseh časov, te obdala večna slava in bi v zameno za podelitev minljivih dobrin prejel za plačilo venec pravičnosti in nebeško kraljestvo. Vendar vse to ti ni nič mar in zaradi prizadevanja za sedanje reči prezreš dobrine, v katere bi moral upati. Zgani se torej in na različne načine razdeljuj svoje bogastvo, bodi plemenit in velik v delitvi sredstev potrebnim ljudem. Naj velja tudi zate rek: Darežljivo deli ubogim, njegova dobrota ne mine. Kako silno hvaležen bi moral biti revežu, ki je navsezadnje tvoj dobrotnik, biti vesel in se veseliti časti, da ti ni treba trkati na vrata drugih ljudi, ampak da drugi trkajo na tvoja vrata. Zdaj pa si ves pobit in mrk, izogiblješ se srečanju z njimi, da ti ne bi bilo treba dati kake drobtinice iz rok. Samo to je tvoja beseda: »Nimam, nič ne dam, kajti ubog sem.« Zares si ubog in živiš v pomanjkanju vsega dobrega: ubog si v človekoljubnosti, v veri v Boga in si brez upanja na večnost.  

Iz življenjepisa sv. Klimenta, ohridskega nadškofa (2, 3, 6, 12, 14, 22, 23, 27) Svoje učence sta poučila v svetih vedah   Nemalo učencev je pilo iz studenca svetih naukov Metoda, škofa v Panoniji in na Moravskem, in filozofa Cirila, ki sta z milostjo Svetega Duha iznašla slovanske črke in z božjo pomočjo prevedla Sveto pismo iz grškega v slovanski jezik, hkrati pa se tudi trudila, da sta svoje učence poučila v svetih vedah. Glavni in drugim vodniki med temi so bili Gorazd in Kliment, Naum, Angelar in Sava. Skupaj so šli k rimskemu papežu, da so mu pokazali prevedeno Sveto pismo, in Hadrijan, ki je bil tedaj na apostolskem sedežu, se je njihovega prihoda zelo razveselil. Tiste spremljevalce svetih bratov, ki so bili dovolj poučeni v slovanskih knjigah in jih je priporočalo krepostno življenje, je dal nekatere posvetiti v duhovnike, druge v diakone, spet druge v subdiakone, velikega Metoda pa je kljub njegovim prošnjam in izgovorom posvetil za škofa Moravske in Panonije. Sodil je namreč, da ne bi bilo prav, če ga ne bi imenoval za službo, ki je je bil vreden. Metod ni skrbel zase ampak za druge, da bi se zveličali, noč in dan je živel samo za to, da bi drugim koristil. To vidimo iz množice dvesto duhovnikov, diakonov in subdiakonov, ki jih je ob smrti zapustil svoji cerkvi. Lahko si mislimo, kolikšno je bilo šele število vernikov! Med vsemi pa je bil prvi Gorazd, ki ga je svetnik sam pred svojo smrtjo imenoval za nadškofa na Moravskem. Tisti, ki so pa imeli v rokah oblast, so Gorazda, ki je znal slovanski in grški jezik, duhovnika Klimenta, Lovrenca, Nauma in Angelarja in še druge uklenjene v železne vezi vrgli v ječo. Po več dneh trpljenja so jih izgnali, Kristusovi pričevalci pa so hoteli oditi v Bolgarijo, vendar so se prestrašeni ločili drug od drugega in tako po božji volji prinesli evangelij v različne dežele. Kliment si je postavil za vzor velikega Metoda. Trudil se je in molil, da bi ga dosegel, primerjal je svoje življenje z njegovim, saj ga je poznal kot nihče drug, ker ga je spremljal od mladih let. Vedel je, da mnogi duhovniki le slabo razumejo grški jezik, ki so ga uporabljali za branje, zato je s svojo vnemo podrl zid nevednosti. Sestavil je kratke govore za vse praznike in z njimi nasitil preproste duše. Z mlekom je hranil Bolgare, nove Korinčane, kot drugi Pavel, ker pač niso prenesli močnejše hrane. Vse to je shranil v samostanu, ki ga je postavil v Ohridu. Vedno je premišljeval, kako bi poskrbel za duše in povečal Kristusovo Cerkev; ni skrbel za sebe, ni iskal svoje časti, ampak je kakor sv. Pavel delal samo za zveličanje drugih. Kakor je živel in okrasil škofovski sedež, ki ga je prejel od Boga, je tudi svoje življenje končal v skladu z začetkom in temeljem in odšel h Gospodu. Njegovo sveto telo so 27. julija 916 pokopali v samostanu, ki ga je sam postavil.  

Iz homilij sv. Janeza Zlatoustega, škofa, o drugem pismu Korinčanom (14, 1-2) Preobilno je moje veselje v vsaki stiski   Pavel ponovno govori o ljubezni, vendar omili ostrino graje. Grajal jih je bil in karal, da mu niso enako vračali ljubezni, čeprav jih je ljubil in so se bili izneverili njegovi ljubezni ter se povezali s pokvarjenci. Silo zabičevanja spet ublaži z besedami: Sprejmite nas, to je: »Ljubite nas«. Apostol prosi za neprisiljeno naklonjenost, ki bolj koristi dajalcem kot pa prejemnikom. Ne reče: »Ljubite nas«, pač pa nekaj, kar še bolj zbuja usmiljenje: Sprejmite nas. Kdo, pravi, nas je pregnal, kdo izgnal iz vaših src? Zakaj nam je tesno v vas? Prej je bil namreč povedal: Tesno vam je v vaših srcih; zdaj pa že jasneje pravi: Sprejmite nas, in jih s temi besedami zopet hoče pritegniti. Nobena stvar namreč tako ne zbudi ljubezni kot to, da ljubljena oseba zve, kako silno je ljubitelj željan njene ljubezni. Poprej sem rekel, pravi, da ste tako v naših srcih, da z vami umrjemo in z vami živimo. Pavel jim skazuje največjo možno ljubezen: Korinčani ga zaničujejo, on pa bi rad z njimi umrl in živel. Niste torej kar tako v naših srcih, ampak kakor sem povedal. Nekdo lahko nekoga ljubi, vendar v nevarnosti zbeži, mi pa ne tako. Poln tolažbe sem. Kakšne tolažbe? Potolažili ste me, ker ste popravili svojo napačno usmerjenost in to potrdili z deli. Značilno je za ljubitelja, da toži, kadar ni ljubljen, vendar se boji pretiravati s toženjem, da bi ne užalostil ljubljene osebe. Zato apostol pravi: Poln sem tolažbe in preobilno je moje veselje. S tem hoče reči: »Bil sem žalosten zaradi vas, toda ste se mi dovolj opravičili in ste me potolažili. Niste samo odstranili razlogov za mojo žalost, temveč ste me celo zelo razveselili.« Nato pove, kako velika je njegova radost: Preobilno je moje veselje, kljub temu, da dodaja: Pri vsej naši nadlogi. Zaradi vas smo se tako zelo razveselili, da tega veselja ni mogla skaliti niti naša sedanja velika stiska. Preobilno veselje je pregnalo vse žalostne reči, da se jih nismo niti več zavedali.  

Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (65. hom., 2-4) Skupaj s Kristusom v trpljenju   V Kristusa silita Zebedejeva sinova z željo: Reci, naj sedi eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici. Kakšen je njegov odgovor? Pokazati jima hoče, da ne prosita nič duhovnega in da si sploh ne bi drznila, ko bi vedela, za kaj prosita, zato jima pravi: Ne vesta, kaj prosita; kako nekaj velikega, kako čudovitega, nekaj, kar presega celo najvišjo oblast. Nato dostavi: Moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen? »Vidva mi govorita o časteh in kronah,« pravi, »jaz pa vama o bojih in o znoju. Sedaj namreč ni čas za plačilo in ne bo se sedaj razodela moja slava. To življenje je čas prelivanja krvi, vojskovanja in nevarnosti.« Poglejte, kako ju z vprašanji spodbuja in pridobiva. Ni namreč dejal: »Ali se moreta srečati z nasilno smrtjo? Moreta preliti svojo kri?« Kaj pa pravi? Ali moreta piti kelih? Privlačno je zanju, ko dostavi: ki ga jaz pijem? V skupnosti z njim pač želita biti. To imenuje krst, da bi pokazal, kako odtod izvira veliko očiščenje vsega sveta. Rekla sta mu: »Moreva.« Navdušeno in takoj obljubita, ne da bi se zavedala, kaj govorita. Pričakujeta pač, da bosta dosegla, kar sta prosila. Jezus pa pravi: Moj kelih bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena. Veliko dobrino jima je napovedal: »Vredna bosta mučeništva. Trpela bosta, kot bom jaz trpel, mučeniške smrti bosta umrla in v tem bosta združena z menoj. Sedeti na moji desnici ali levici pa ne gre dajati meni, marveč bo dano (tistim), katerim je pripravil moj Oče. Spodbudil je njun pogum, ju napravil plemenitejša in jima je pomagal premagati žalost, šele potem je popravil njuno prošnjo. Tedaj so deseteri bili nejevoljni na brata. Vidiš, kako so bili vsi nepopolni? Brata, ki sta skušala prehiteti drugih deset, kot tudi oni, ki so jima bili nevoščljivi. No, pa si poglej, kakšni so postali potem, ko so se otresli vseh teh praznih želja! Poslušaj, kako je Janez, ki se je bil približal Jezusu s tisto zahtevo, vedno prepuščal prvo mesto Petru, da je oznanjal in delal čudeže, kot nam poročajo Apostolska dela. Jakob pa potem tako ni več dolgo živel. Že od začetka se je odlikoval z veliko gorečnostjo in, ko se je odvrnil od vsega človeškega, se je povzpel tako visoko, da so ga kmalu umorili.  

Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (10, 43. 68-70) Kristus je umrl za vse   Resnični srednik, ki si ga, Gospod, v svojem skrivnem usmiljenju ljudem pokazal in poslal, da bi se iz njegovega zgleda sami učili prave ponižnosti, srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, se je postavil med umrljive grešnike in neumrljivega Pravičnega. On, z ljudmi umrljiv, z Bogom pravičen, naj bi - ker sta plačilo za pravičnost življenje in mir - po svoji z Bogom zvezani pravičnosti izničil smrt opravičenih brezbožnikov, smrt, ki je hotel, da mu bodi skupna z njimi. Kako zelo si nas ljubil, predobri Oče, da svojemu edinemu Sinu nisi prizanesel, ampak si ga dal za nas grešnike! Kako si nas ljubil, da se je on, ki ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom, za nas ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti na križu, on, ki ima, svoboden med mrtvimi, oblast svoje življenje dati in ima oblast ga zopet vzeti, on zmagovalec za nas pred teboj in darilno jagnje, zmagovalec zato, ker je darilno jagnje, svečenik za nas pred teboj in daritev, svečenik zato, ker je daritev, on, ki nas je po tebi spočet in tebi služeč iz hlapcev spremenil v tvoje otroke! Po pravici vanj trdno upam, da boš ozdravil vse moje slabosti po njem, ki sedi ob tvoji desnici in te prosi za nas: drugače bi moral obupati. Zakaj mnoge in velike so te moje slabosti, mnoge so in velike: ali še večja je moč tvojega zdravila. Lahko bi si mislili, da je tvoja Beseda daleč od zveze s človekom, in bi ob tem obupali nad seboj, ko bi ne bila meso postala in med nami prebivala. Prestrašen zaradi svojih grehov in zaradi bremena svoje siromaščine sem pretehtaval v srcu in premišljeval, ali bi mi kazalo pobegniti v samoto. Toda zabranil si mi in mi vlil moč, ko si rekel: Kristus je zaradi tega za vse umrl, da bi tisti, ki žive, ne živeli več samim sebi, ampak njemu, ki je za vse umrl. Nate, glej, Gospod, odlagam svojo skrb, da bom živel in gledal bom čudovite reči v tvoji postavi. Ti poznaš mojo nevednost in mojo slabost: pouči me in ozdravi! Tvoj edini Sin, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti, me je odkupil s svojo krvjo. Naj me ne zasmehujejo prevzetni, ker mislim na ceno svojega odkupa in od nje jem in pijem in trošim in si želim v svoji siromaščini nasititi se iz nje med tistimi, ki jedo in se nasitijo: in hvalili bodo Gospoda, kateri ga iščejo.  

Iz Molitev, ki jih je verjetno sestavila sv. Brigita Dviganje duha h Kristusu odrešeniku   Blagoslovljen, moj Gospod Jezus Kristus! Vnaprej si napovedal svojo smrt. Pri zadnji večerji si posvetil kruh v svoje telo in ga, poln ljubezni, dal apostolom v spomin na svoje trpljenje. Ponižal si se in jim s svojimi svetimi rokami umil noge. Slava ti, Gospod Jezus Kristus! Zgrozil si se pred trpljenjem in smrtjo ter potil krvavi pot, in vendar si nas odrešil: Človeškemu rodu si hotel pokazati svojo ljubezen. Blagoslovljen, Gospod Jezus Kristus! H Kajfu so te vodili in tebe, večnega sodnika, postavili pred Pilatovo sodbo. Slava ti, moj Gospod Jezus Kristus! V zasmeh so te odeli v škrlat, ti ovenčali glavo s trnovo krono, opljuvali sveto obličje, pokrili oči in božjeropne pesti krivičnikov so te surovo bile v obraz. Hvala ti, moj Gospod Jezus Kristus! K stebru so te privezali; te nečloveško bičali in te pokritega s krvjo kot nedolžno jagnje vodili k Pilatu. Čast tebi, Gospod Jezus Kristus! Sveto telo so ti vse izmučili in te obsodili na križ. Težko si ga nosil na svetih ramah do morišča, kjer so te slekli in pribili na križ. Večna slava tebi, moj Gospod Jezus Kristus! V veliki tesnobi si se z ljubeznijo ozrl v čudovito mater, ki je greh niti z najmanjšo senco ni omadeževal. Potolažil si jo in jo zaupal v varstvo zvestemu učencu. Večni blagoslov tebi, Gospod Jezus Kristus! V smrtni stiski si dal vsem grešnikom upanje odpuščanja, ker si se usmilil razbojnika; ko se je obrnil k tebi, in si mu obljubil nebesa. Večna hvala ti, moj Gospod Jezus Kristus, za vsako uro, ki si jo v grenki stiski prebil na križu. Bolečine so izmučile tvojo blagoslovljeno dušo, neusmiljeno so presunile tvoje srce, da se je ustavilo. Nagnil si glavo in vrnil dušo Očetu, telo pa je ostalo in se mrtvo ohladilo. Blagoslovljen, moj Gospod Jezus Kristus! Z dragoceno krvjo in sveto smrtjo si odrešil duše in jih iz žalostnega pregnanstva privedel v večno življenje. Blagoslovljen, moj Gospod Jezus Kristus! Za naše odrešenje so ti s sulico odprli stran in prebodli srce, iz katerega je privrela zveličavna kri in voda. Slava ti, Gospod Jezus Kristus! Prijatelji so sneli tvoje sveto telo s križa, ga položili žalostni materi v naročje, povili v platno in pokopali v grob, ki so ga vojaki zastražili. Večna slava ti, Gospod Jezus Kristus! Tretji dan si vstal od mrtvih in se živ pokazal, katerim si hotel. Po štiridesetih dneh si se dvignil, rešil svoje prijatelje iz podzemlja in jih vzel k sebi v nebesa. Večni hvalospev tebi, Gospod Jezus Kristus! Učencem si poslal Svetega Duha in jim podaril neizmerno božjo ljubezen. Vekomaj blagoslovljen, hvaljen in slavljen Gospod Jezus na nebeškem prestolu, kjer sediš v božji slavi s telesom, ki ga imaš od Device Marije. Na sodni dan prideš sodit žive in mrtve ti, ki z Očetom in Svetim Duhom vekomaj živiš in kraljuješ. Amen.  

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (25. homilija, 1-2.4-5) Hrepenela je po Kristusu   Ko je Marija Magdalena prišla h Gospodovemu grobu in ni našla Gospodovega telesa, je mislila, da so ga odnesli, in je to šla povedat učencema. Ta dva sta prišla in videla, da je res tako, kot je bila povedala žena, in sta ji verjela. In o njima piše Sveto pismo: Učenca sta se vrnila domov. Potem pristavlja: Marija pa je stala zunaj pri grobu in jokala. Pomislimo ob tem, kolika ljubezen je razvnemala to ženo, da se ni vrnila od Gospodovega groba, čeprav sta se učenca vrnila. Iskala je njega, ki ga ni našla. Jokala je, ko ga je iskala, in vsa polna ljubezni hrepenela po njem, o katerem je mislila, da so ga ukradli. Tako se je zgodilo, da je samo ona videla njega, ki ga je tako vztrajno iskala, kajti vztrajnost je silno velika krepost in božja Resnica pravi o njej: Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. Iskala je že prej, pa ni našla. Vztrajno je iskala dalje in zato se je dogodilo, da je našla. Vse bolj živo je hrepenela in rastoče hrepenenje je doseglo, kar je želelo. Pričakovanje veča svete želje. Če se ne bi večale, ne bi bile želje. V takšni ljubezni je gorel vsak, kdor je hotel priti do resnice. O tem govori že kralj David: Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu; kdaj pride čas, ko bom gledal božje obličje? In Cerkev pravi v Visoki pesmi: Ranila me je tvoja ljubezen. In spet: Moja duša se taja v meni. Žena, kaj jokaš? Koga iščeš? Tako jo je Gospod vprašal; da bi pomnožil njeno hrepenenje in bi se še bolj razvnela v ljubezni, ko bi povedala njegovo ime. Jezus ji reče: ,Marija!' Potem ko jo je bil poklical kot ženo na splošno in ga ni spoznala, jo pokliče z njenim osebnim imenom, kakor bi hotel reči: »Spoznaj njega, ki te je spoznal! Saj te ne poznam kot vse žene, ampak še posebej, osebno.« Ko pa je Marija zaslišala svoje osebno ime, je spoznala Gospoda; zato ga je takoj poklicala: »Rabboni!«, to je: »Učitelj!« Našla je njega, ki ga je iskala na zunaj in ki je nagibal njeno notranjost, da ga je iskala.  

Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (10, 1-15) Imejte Kristusa v sebi!   Ne bodimo torej neobčutljivi za Kristusovo dobrotljivost! Če bo namreč tako ravnal z nami, kakor mi delamo, smo izgubljeni. Zato postanimo njegovi učenci in se naučimo živeti tako, kakor zahteva krščanstvo. Kdor namreč nosi drugo ime kakor to, ni božji. Odstranite torej slabi kvas, ki se je postaral in skisal, in se spremenite v nov kvas, ki je Jezus Kristus. Osolite se v njem, da se ne pokvari kdo izmed vas, ker po vonju boste preskušeni. Neumno je Jezusa Kristusa nositi na jeziku, živeti pa po judovsko. Saj ni krščanstvo začelo verovati v judovstvo, ampak judovstvo v krščanstvo, v katerem so se zbrali vsi jeziki, ki verujejo v Boga. To pa pravim, moji ljubi, ne zato, ker bi bil zvedel, da so nekateri izmed vas taki, ampak kot manjši od vas samo želim, da se vnaprej varujete, da ne zaidete na trnek zmote, ampak da ste popolnoma prepričani o rojstvu, trpljenju in vstajenju, ki se je zgodilo v časih oskrbništva Poncija Pilata, kar je dovršil resnično in za gotovo Jezus Kristus, naše upanje, od katerega naj nihče od vas ne odpade. V vsakem pogledu bi vas bil rad vesel, če sem vreden. Kajti četudi sem zvezan, se ne morem primerjati z nobenim izmed vas, ki ste prosti. Vem, da se ne prevzemate, saj imate v sebi Jezusa Kristusa. Da, še več! Če vas hvalim, vem, da se sramujete, kakor je pisano: Pravični toži samega sebe. Prizadevajte si torej, da se utrdite v naukih Gospoda in apostolov, da bo imelo vse, kar delate, dober uspeh za telo in dušo, vero in ljubezen v Sinu, Očetu in Duhu, v začetku in na koncu, s prečastitim vašim škofom in z vredno spletenim duhovnim vencem vaših prezbiterjev in z diakoni po Bogu. Bodite pokorni škofu in drug drugemu kakor Jezus Kristus Očetu in Duhu, da bo edinost telesna in duhovna. Ker vem, da ste polni Boga, sem vas na kratko pobodril. Spominjajte se me v svojih molitvah, da pridem k Bogu, in sirske cerkve, ki nisem vreden, da se imenujem po njej; potrebujem namreč vaše v Bogu zedinjene molitve in ljubezni, da bo rosila na sirsko cerkev molitev vaše cerkve. Pozdravljajo vas Efežani iz Smirne, od koder vam tudi pišem, ki so prišli kakor vi sem v božjo slavo in me poživili v vsem hkrati s Polikarpom, škofom Smirnčanov. Tudi vse druge cerkve vas pozdravljajo v časti Jezusa Kristusa. Bodite zdravi v božji vzajemnosti, ker imate složnega duha, ki je Jezus Kristus.  

Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (6, 1- 9, 2) Ena molitev, eno upanje v ljubezni, v svetem veselju   Ker sem v osebah, ki sem jih prej omenil, vso občino videl v veri in jo vzljubil, vas opominjam: Prizadevajte si, da vse delate v edinosti božji; škof predseduje na mestu božjem, prezbiterji so na mestu apostolskega zbora, in diakonom, meni preljubim, je izročena služba Jezusa Kristusa, ki je bil pred veki pri Očetu in se je ob dopolnitvi časov prikazal. Ker ste torej vsi sprejeli enako mišljenje kot Bog, spoštujte drug drugega in nihče naj ne gleda bližnjega po zunanjosti, ampak ljubite drug drugega vedno v Jezusu Kristusu. Ničesar naj ne bo med vami, kar bi vas moglo ločiti, ampak bodite edini s škofom in predstojniki, da ste podoba in nauk neminljivosti. Kakor ni torej Gospod ničesar storil brez Očeta, ker je z njim edin, niti sam niti po apostolih, tako tudi vi ničesar ne delajte brez škofa in prezbiterjev. Nikar ne poskušajte; da bi se zdelo hvale vredno; kar zase počnete, marveč vse vam bodi skupno: ena molitev, ena prošnja, ena misel, eno upanje v ljubezni, v brezgrajnem veselju. To je Jezus Kristus, ki nad njim ni nikogar. Shajajte se torej vsi kot v enem božjem templju, kot pri enem oltarju, pri enem Jezusu Kristusu, ki je izšel iz enega Očeta, ki je bil v enem Očetu in se je vrnil k njemu. Ne dajte se motiti po tujih naukih in starih bajkah, ki nič ne koristijo. Kajti če še sedaj živimo kot Judje, priznavamo, da nismo prejeli milosti. Božji preroki so namreč živeli kakor Kristus Jezus. Zato so bili tudi preganjani. Bili so navdihnjeni po njegovi milosti, da bi se neverneži zagotovo prepričali, da je nad nami en Bog, ki se je razodel po Jezusu Kristusu, svojem Sinu; ta je njegova Beseda, izhajajoča iz molka, in je v vsem ugajal njemu, ki ga je poslal. Če so prišli torej oni, ki so živeli v starih razmerah, do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak so živeli po nedelji, v katero je vzšlo tudi življenje po njem in njegovi smrti (to nekateri taje, čeprav smo po tej skrivnosti sprejeli vero in zaradi nje vztrajamo; da bomo učenci Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja), kako bomo mogli mi živeti brez njega, katerega učenci so bili v duhu tudi preroki in so ga pričakovali kot učitelja? Zato jih je tudi on, ki so ga pričakovali v pravičnosti, obudil od mrtvih, ko je prišel.  

Začetek pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Magnezijcem (1, 1- 5, 2) Bodimo kristjani tudi v resnici, ne le po imenu Ignacij, tudi Teoforos (Bogonosec) imenovan, cerkvi v Magneziji ob Majandru, oblagodarjeni v milosti Boga Očeta v Kristusu Jezusu, našem Odrešeniku, v katerem jo pozdravljam in ji želim v Bogu Očetu in Jezusu Kristusu najobilnejši blagor. Ker sem zvedel, kako dobro je urejena vaša ljubezen po božjih zapovedih, sem z veseljem sklenil, da govorim z vami v veri Jezusa Kristusa. Ker sem bil namreč za vrednega spoznan Bogu preljubega imena, slavim v vezeh, ki jih nosim, cerkve in jim želim edinost s telesom in duhom Jezusa Kristusa, ki je naše večno življenje, edinost v veri in ljubezni, ki je nič ne prekaša, zlasti pa edinost z Jezusom in Očetom, po katerem bomo dosegli Boga, če zdržimo vse nasilje kneza tega sveta in mu ubežimo. Ker sem bil torej za vrednega spoznan, da sem vas videl po Damu, vašem Boga vrednem škofu, po vrednih starešinah (prezbiterjih) Basu in Apoloniju ter po svojem sohlapcu diakonu Zotionu, ki sem ga vesel, ker je vdan škofu kot božjemu daru in duhovnikom kot postavi Jezusa Kristusa. Tudi za vas se spodobi, da ne zlorabljate škofovih let, ampak da mu izkazujete dolžno spoštovanje z mislijo na moč, ki jo ima od Boga Očeta, kakor tudi delajo sveti prezbiterji, kot sem zvedel, ki ne izrabljajo njegove očite mladosti, ampak se kot pametni možje v Bogu uklanjajo njemu, toda ne njemu, ampak Očetu Jezusa Kristusa, ki je škof vseh. Spodobi se namreč, da častimo njega, ki nas je izvolil, in da ga poslušamo brez vsake hinavščine; kajti nihče ne vara le škofa, ki ga vidimo, ampak prezira tistega, ki ga ne vidimo. Seveda o takih rečeh se ne bomo zagovarjali pred ljudmi, ampak pred Bogom, ki pozna, kar je skrito. Spodobi se torej, da ne nosimo le krščanskega imena, ampak da tudi kristjani v resnici smo; nekateri namreč škofa le z besedo priznavajo, delajo pa vse brez njega. Taki nimajo dobre vesti, kot se mi dozdeva, ker se ne zbirajo pravilno po Kristusovi zapovedi. Vse stvari imajo svoj konec in, glejte, pred nami je oboje, smrt in življenje, in vsak pojde na svoje mesto. Dve vrsti denarja sta, božja in svetna, in vsaka ima vtisnjeno svoje znamenje: neverniki znamenje tega sveta, verniki v ljubezni pa znamenje Očeta po Jezusu Kristusu, razen če njegovega življenja ne bo v nas in ne bomo radovoljno umrli z mislijo na njegovo trpljenje.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (52-54. 58) Kristusova beseda povzroči ta zakrament, ki ga prejemaš   Pomislimo, da je milost učinkovitejša od narave, pa vendar lahko merimo celo milost preroškega blagoslova. Če je blagoslov, ki ga je izrekel človek, zmogel spremeniti naravo, kaj bomo rekli o božji posvetitvi, pri kateri delujejo besede Odrešenika samega? Zakrament, ki ga prejemaš, povzroči namreč Kristusova beseda. Če je bila Elijeva beseda dovolj močna, da je priklicala ogenj z neba, mar ne bo Kristusova beseda zmogla spremeniti naravo prvin? O vseh stvareh na svetu bereš: On je rekel in vse je nastalo, on je ukazal in je zaživelo. Kristusova beseda, ki je mogla iz nič ustvariti to, česar prej ni bilo, naj ne bi mogla spremeniti tega, kar je, v nekaj drugega, kar prej ni bilo? Ni manj težko ustvarjati nove stvari, kot spreminjati naravo. Pa zakaj bi to dokazovali? Uporabimo primere, ki so v zvezi s Kristusom, s skrivnostmi učlovečenja ponazorimo resničnost te skrivnosti. Ali je šlo vse po naravnem redu, ko je bil Gospod Jezus rojen iz Marije? Če upoštevaš naravni red, je navadno tako, da rodi žena potem, ko se je združila z možem. Torej je jasno, da je devica rodila mimo naravnega reda. Tudi telo, ki ga posvetimo, je telo iz Device. Zakaj hočeš, naj bo glede Kristusovega telesa vse po naravnem redu, ko pa je bil sam Gospod Jezus rojen iz Device mimo naravnega reda? Kristusovo telo, ki je v zakramentu, je res pravo Kristusovo telo, ki je bilo križano in pokopano. Gospod Jezus sam pravi: To je moje telo. Preden so v blagoslovni molitvi izgovorjene nebeške besede, govorimo o drugi snovi, po posvetitvi pa je tu telo. On sam govori, da je to njegova kri. Pred posvetitvijo je nekaj drugega, po posvetitvi se imenuje kri. In ti rečeš »Amen«, to je »res je«. Kar govorijo usta, naj izpoveduje tudi tvoja duša; kar zveni kot glas, naj bo izraz prepričanja. Ko Cerkev vidi tako veliko milost, spodbuja svoje otroke, spodbuja prijatelje, naj prihitijo k zakramentom, ko pravi: Jejte, prijatelji, pijte, in napijte se, ljubi! Kaj naj jemo, kaj naj pijemo, ti pove Sveti Duh na drugem mestu po preroku: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, blagor človeku, ki vanj zaupa. Kristus je v tem zakramentu, ker je Kristusovo telo. Zato ni telesna jed, ampak duhovna. Saj tudi apostol Pavel pravi o njeni podobi: Naši očetje so jedli duhovno jed in pili duhovno pijačo. Božje telo je duhovna jed, Kristusovo telo je telo božjega duha, kajti duh je Kristus, kot beremo: Duh, ki je pred našim obličjem, je Kristus Gospod. Tudi v Petrovem pismu beremo: Kristus je umrl za vas. Končno je res, kar oznanja prerok, da ta jed utrjuje naše srce in ta pijača razveseljuje človekovo srce.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (43. 47-49) Novokrščenci in evharistija   To očiščeno ljudstvo, bogato obdarovano, se nato poda h Kristusovemu oltarju, in poje: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu mojega veselja in moje mladosti. Potem ko je odložilo obleko stare zmote in se mu je kot orlu obnovila mladost, hiti k tej nebeški gostiji. Ko pride in zagleda pripravljen presveti oltar, vzklikne: Svojo mizo pred mano pogrinjaš. O tem ljudstvu pravi David, da govori: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na sočne pašnike me vodi. Ob mirnih vodah počivam. In dalje: Ne bojim se, dokler si ti ob meni, čeprav bi hodil po temnih dolinah. S pastirsko palico in gorjačo me spremljaš. Svojo mizo pred mano pogrinjaš, častiš me vpričo mojih nasprotnikov. Venčaš me in mi glavo maziliš, srce mi prekipeva od sreče. Čudovito je, kako je Bog pošiljal mano očetom in jih vsak dan hranil s hrano iz nebes. Zato je rečeno: angelski kruh je jedel človek. Pa vendar so vsi tisti, ki so jedli oni kruh, umrli v puščavi, ta jed, ki jo ti prejemaš, ta živi kruh, ki je prišel iz nebes, pa je v hrano za večno življenje; kdorkoli bo to užival, vekomaj ne bo umrl, ker je to Kristusovo telo. Premisli zdaj, ali je odličnejša mana; angelski kruh, ali Kristusovo telo, ki je telo za življenje. Tista mana je prišla iz nebes, ta pa iznad nebes; tista je nebeška, ta pa mana Gospoda nebes; tista podvržena razpadanju, če jo je kdo shranil za prihodnji dan, ta pa popolnoma varna pred pokvarljivostjo, tako da se tistega, ki jo spoštljivo užije, ne more lotiti razpadanje. Hebrejcem je tekla voda iz skale, tebi kri iz Kristusa; nje je nekaj časa napajala voda, tebi pa teče kri za večnost. Jud je pil, pa je bil še žejen; ko piješ ti, ne moreš biti več žejen. Nekoč je bila senca, zdaj pa je resničnost. Če je tisto, kar občuduješ, samo senca, kako nekaj velikega je ta resničnost, da se čudiš že zgolj njeni senci. Poslušaj: samo senca je, kar se je zgodilo z očeti: Pili so, pravi, iz skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ali večina izmed njih Bogu ni bila po volji, popadali so namreč v puščavi. To pa je postalo zgled za nas. Spoznaj, kaj je bolj vzvišeno: odličnejša je luč od sence, resnica od podobe, telo Stvarnika od mane iz nebes.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (29-30. 34-35. 37. 42) Kateheza obredov po krstu   Spoznaj smisel tega obreda, saj modri ima oči v svoji glavi. Olje je kapljalo na Aronovo brado, to je na kras mladosti; zato na Aronovo, da postaneš izvoljeni rod, duhovniški, dragoceni rod. Vsi smo bili maziljeni z duhovno milostjo za božje kraljestvo in za duhovništvo. Nato si prejel belo obleko kot znak, da si slekel haljo pregreh, oblekel pa čisto oblačilo nedolžnosti, o čemer pravi prerok: Pokropi me s hizopom, da bom očiščen, bolj kot sneg bom bel, ko me očistiš. Kdor je krščen, je očiščen glede na postavo in na evangelij: glede na postavo, ker je z vejico hizopa Mojzes kropil jagnjetovo kri, glede na evangelij, ker je imel Kristus oblačila bela kot sneg, ko je razodel slavo svojega vstajenja, kakor je v evangeliju. Bolj kot sneg postane bel tisti, ki so mu grehi odpuščeni. Zato Gospod tudi po Izaiju pravi: Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg. Cerkev, ki ima taka oblačila, kakor jih je prejela v kopeli prerojenja, pravi v Visoki pesmi: Črna sem, ali lepa, hčere jeruzalemske. Črna zaradi krhkosti človeške narave, lepa zaradi milosti; črna, ker sem sestavljena iz grešnikov, lepa zaradi zakramentalne vere. Ko so hčere jeruzalemske gledale to oblačilo, so strme govorile: Kdo je ta, ki se dviga vsa bela? Bila je črna, kako da je zdaj nenadoma bela? Ko Kristus vidi svojo Cerkev v belih oblačilih - zanjo je namreč vzel nase umazano obleko, kot pravi prerok Zaharija -, ali ko vidi dušo očiščeno, in to v kopeli prerojenja, pravi: Glej, lepa si, prijateljica moja, glej lepa! Tvoje oči so lepe kakor oči goloba, v čigar podobi je Sveti Duh prišel iz nebes. Zato se spomni, da si prejel duhovni pečat, Duha modrosti in razumnosti, duha sveta in moči, duha spoznanja in pobožnosti, duha svetega strahu. Ohrani torej, kar si prejel! Zaznamoval te je Bog Oče, potrdil te je Kristus Gospod, in dal je v tvoje roke srce Duha kot poroštvo ljubezni, kakor si se naučil iz branja apostola.

Iz spisa sv. Bonaventura, škofa, Pot duha k Bogu (7. pogl: 1.2.4.6) Sveti Duh razodeva skrivnostno modrost   Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave; ki je bil nad božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju. Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen, kdor ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi; želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivnostno modrost razodeva Sveti Duh. Če bi rad vedel, kako se to dogaja, vprašaj milost, ne znanosti; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje v molitvi, ne prizadevanja v branju; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne jasnosti; ne tega, kar se blešči, temveč ogenj, ki človeka popolnoma razvname in prenese v Boga z izrednimi milostmi in najbolj gorečimi nagnjenji. Ta ogenj je Bog sam in to ognjišče je v Jeruzalemu in Kristus ga prižiga z žarom svojega najhujšega trpljenja. To pa resnično občuti le tisti, kdor govori: križanje si je izbrala moja duša in smrt moje kosti. Kdor ljubi to smrt, more videti Boga, ker je brez dvoma res: Ne bo me videl človek in še naprej živel. Umrimo torej in vstopimo v temo, naložimo molk skrbem, strastem in domišljiji; pojdimo s križanim Kristusom s tega sveta k Očetu, da bomo, ko bomo videli Očeta, rekli s Filipom: Zadosti nam je; da bomo slišali s Pavlom: Zadosti ti je moja milost; in da se bomo veselili z Davidom govoreč: Telo in duša mi koprnita po tebi; ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke. Hvaljen, Gospod Bog naših očetov, zdaj in vselej. Tako se zgodi. Amen.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (12-16) Vse se jim je zgodilo v podobi   Apostol Pavel uči, da so bili naši očetje vsi pod oblakom in so šli vsi skozi morje in so bili vsi v Mojzesa krščeni v oblaku in morju. Tudi Mojzes sam poje v pesmi: Pihnil si s svojim dihom in zagrnilo jih je morje. Pomisli, da je bil tisti prehod Hebrejcev že tedaj podoba svetega krsta, ko je Egipčan utonil, Hebrejec pa se je srečen rešil. Kaj drugega se vsak dan učimo v tej skrivnosti, kakor da se greh uničuje in zmota odpravlja, pobožnost in nedolžnost pa sta povsem ohranjeni? Slišiš, da so bili naši očetje pod oblakom, in to pod dobrotnim oblakom, ki je ohladil požar strasti; dobrotnim oblakom, ker je zasenčil tiste, ki jih je obiskal Sveti Duh. Tako je prišel nad Devico Marijo in jo je moč Najvišjega obsenčila, da je rodila odrešenje človeškemu rodu. Tudi ta čudež je Mojzes naredil kot podobo. Če je bil Duh v podobi, mar ne bo v resničnosti? Sveto pismo ti namreč pravi, da je bila postava dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Mara je bila grenka voda, pa je Mojzes vrgel vanjo les in je postala sladka. Brez oznanila Gospodovega križa namreč voda prav nič ne koristi za prihodnje odrešenje, ko pa je bila posvečena z zveličavno skrivnostjo križa, je pripravljena za duhovno kopel in zveličavno pijačo. Kakor je Mojzes kot prerok v tisto vodo vrgel les, je tudi nad to vodo škof oznanil Gospodov križ in voda je postala sladka, da more posredovati milost. Nikar torej ne verjemi samo telesnim očem: bolj se vidi to, kar je nevidno, kajti ono je minljivo, to pa je večno. Bolj se vidi, česar oči ne zaznajo, odkrije pa duša in duh. Pouči naj te tudi prebrani odlomek iz knjige kraljev. Naaman je bil Sirec, bil je gobav in nihče ga ni mogel ozdraviti. Tedaj je rekla deklica, ki je bila za sužnjo, da je v Izraelu prerok, ki bi ga mogel ozdraviti njegovih gob. Piše, da je vzel s seboj zlata in srebra ter odšel k izraelskemu kralju. Ko je ta zvedel, zakaj je prišel k njemu, je pretrgal svoja oblačila in rekel, da ga hoče skušati, ko zahteva od njega nekaj, kar ni v kraljevi moči. Elizej pa je kralju sporočil, naj pošlje Sirca k njemu, pa bo zvedel, da je Bog v Izraelu. Ko je Naaman prišel, mu je Elizej naročil, naj se sedemkrat umije v reki Jordan. Tedaj je ta začel premišljevati, češ da ima boljšo vodo v svoji domovini, in čeprav se je že večkrat okopal v njej, ga ni očistila njegovih gob. Ob misli na to ni spolnil prerokovega naročila. Na prigovarjanje in prepričevanje svojih služabnikov pa se je le vdal in se okopal. Ko pa je bil takoj očiščen, je spoznal, da ni voda tista, ki očiščuje, ampak milost. Oni je dvomil, preden je bil ozdravljen, ti pa si že ozdravljen, in zato ne smeš več dvomiti.  

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (8-11) Prerodimo se iz vode in Svetega Duha   Kaj si videl v krstilnici? Vodo seveda, a ne samo vodo, ampak diakone, ki so opravljali svojo službo, in škofa, ki je vpraševal in posvečeval. Apostol te je najprej poučil, da ne glej na to, kar se vidi, marveč na to; kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno. Drugod pa bereš, da se tisto, kar je v Bogu nevidno, od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi; njegova večna moč in božanstvo se da preceniti po njegovih delih. Zato je tudi Gospod dejal: Če meni ne verujete, verujte delom. Torej veruj, da je tukaj navzoče božanstvo. Veruješ, da deluje, pa ne bi veroval, da je navzoče? Kako naj bi delovalo, če pa ni prej navzoče? Premisli, kako starodavna je ta skrivnost, saj je njena predpodoba že v stvarjenju sveta. Zapisano je, da je od začetka, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, božji duh vel nad vodami. Mar ni deloval, če je vel nad njimi? Spoznaj, da je deloval ob stvarjenju sveta, iz prerokovih besed: Nebo je narejeno z Gospodovo besedo in z dihom njegovih ust vse nebesno okrasje. Preroško pričevanje omenja oboje, da je vel in da je deloval: Mojzes pravi, da je vel nad vodami, David pa, da je deloval. Sprejmi še drugo pričevanje. Vse telesno je bilo pokvarjeno zaradi grehov. Pravi: ne bo ostal moj duh za vedno v človeku, ker je meso. Bog je s tem pokazal, da mesena nečistost in težka grešna krivda prežene duhovno milost. Ker je Bog hotel obnoviti dar, ki ga je dal, je poslal vesoljni potop in je pravičnemu Noetu ukazal, naj gre v ladjo. Po končanem potopu je najprej izpustil vrana, nazadnje pa goloba, za katerega je zapisano, da se je vrnil z oljčno vejico. Vidiš vodo, vidiš les, gledaš goloba, pa dvomiš v skrivnosti? V vodo se potaplja telo, da se izbriše meseni greh. Tam se pokoplje vsa sramota. Na les je bil pribit Gospod Jezus, ko je trpel za nas. V podobi goloba je prišel Sveti Duh, kakor si se naučil v novi zavezi. On ti vdihuje dušni mir in srčno spokojnost.  

Začetek razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (1-7) Kateheza obredov pred krstom Vsak dan v postu smo katehumenom govorili o nravnem življenju, potem pa smo brali iz življenja očakov ali zapovedi iz knjige Pregovorov. Tako poučeni naj bi znali živeti po zgledu prednikov in spolnjevati božja naročila; po krstu prenovljeni bi se tako navadili takšnega načina življenja, kakršen se spodobi za tiste, ki so bili umiti v krstni vodi. Zdaj je čas, da vam spregovorim o svetih skrivnostih in vam razložim smisel zakramentov. Če bi vam to razlagal že pred krstom, ko še niste bili uvedeni, bi o meni sodili, da sem zagrešil prej izdajo, kot pa razkril izročilo. Razlog je tudi v tem, da vas je luč svetih skrivnosti lahko nič sluteče bolje razsvetlila, kakor če bi o tem že prej kaj slišali. Zato zdaj odprite ušesa in vsrkajte dobri vonj večnega življenja, ki ga vam razliva milost zakramentov. To smo vam nakazali, ko smo pri obredu skrivnostnega odpiranja rekli: Efeta! to je: Odpri se! da bi namreč takrat, ko bi pristopili k milosti, lahko vsak spoznal, kaj pomeni vprašanje in kaj mora odgovoriti. Ta skrivnostni obred je opravil Kristus, kakor beremo v evangeliju, ko je ozdravil gluhonemega. Zatem se ti je odprlo presveto, vstopil si v svetišče prerojenja. Spomni se, kaj si bil vprašan, spoznaj, kaj si odgovoril. Odpovedal si se hudemu duhu in njegovim delom, svetu, njegovi razvratnosti in poželjivosti. Tvoj glas je shranjen, pa ne v grobu mrtvih, ampak v knjigi življenja. Tam si videl diakona, videl si duhovnika, videl si škofa. Nikar ne glej njihove telesne podobe, ampak milost njihove službe. Vpričo angelov si govoril, kakor je pisano: Ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je angel Gospoda nebesnih sil. Ni da bi se varal, ni da bi tajil, angel je tisti, ki oznanja Kristusovo kraljestvo, večno življenje. Ne ocenjuj ga po videzu, ampak po službi. Premisli, kaj ti je izročil, pretehtaj, kaj dela, in spoznaj, kaj je. Vstopil si torej, da bi spoznal svojega sovražnika, kateremu si se namenil odpovedati, in zato si se obrnil proti vzhodu: kdor se namreč odpove hudemu duhu, se obrne h Kristusu, njega gleda naravnost v oči.  

Iz redovnih pravil sv. Benedikta, opata (Predgovor, 4-22; pogl. 72, 1-12) Kristusa naj cenimo nad vse   Ko začenjaš kakršnokoli dobro delo, najprej v vztrajni molitvi prosi Boga, da te izpopolni, da se ne bi moral on, ki nas je blagovolil uvrstiti med število svojih sinov, nekoč razžalostiti zaradi naših slabih dejanj. Glede njegovih darov v nas mu moramo biti vsak čas tako poslušni, da nas ne bi kdaj razdedinil kot razsrjeni oče svoje otroke, ali pa nas celo kot strašni gospodar, ogorčen zaradi naših slabih del, izročil večni kazni kot hudobne služabnike, ki niso hoteli iti za njim v slavo. Vstanimo torej že, kakor nas spodbuja Sveto pismo: Ura je že, da od spanja vstanemo. Odprimo svoje oči za božjo luč in poslušajmo, kako grmi na naša ušesa božji glas, ki nas vsak dan kliče in opominja: Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src. In spet: Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam. In kaj govori? Pridite, ljudje, in poslušajte me; učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema smrti. Tako kliče Gospod množici ljudstva. Ko pa med njo išče zase delavca, spet pravi: Kdo hoče srečno živeti in dolgo uživati dobrote? Če ti to slišiš in odgovoriš: »Jaz«, ti Bog reče: »Če hočeš imeti resnično in večno življenje, varuj svoj jezik hudobije in svoja usta zvijače. Ogibaj se krivice in delaj dobro; išči miru in si zanj prizadevaj. Če se boste po tem ravnali; bodo moje oči pazile na vas in moja ušesa bodo odprta za vaše prošnje: Še preden me boste klicali: vam porečem: Glejte, tukaj sem.« Kaj nam je, predragi bratje, dražje od te Gospodove besede, s katero nas vabi? Glejte, kako blagohotno nam Gospod kaže svojo pot. Opašimo torej svoja ledja z vero in opravljanjem dobrih del in pod vodstvom evangelija stopajmo po njegovi poti, da bomo vredni gledati njega, ki nas je poklical v svoje kraljestvo. V šotoru njegovega kraljestva hočemo prebivati, a vanj ne bomo prišli, če ne bomo hiteli tja z dobrimi deli. Slaba in zoprna je gorečnost, ki nas loči od Boga in vodi v pogubo, dobra pa je gorečnost, ki nas loči od pregreh in vodi k Bogu v večno življenje. V tej gorečnosti se naj samostani vadijo z vneto ljubeznijo, to je, naj v spoštovanju drug drugega prekašajo; naj potrpežljivo prenašajo telesne bolezni in slabosti nravi; v pokorščini naj tekmujejo med seboj; nihče naj ne dela sebi v korist, ampak rajši drugemu; naj si v iskrenosti skazujejo bratsko ljubezen; naj ljubijo Boga in mu v spoštovanju služijo; do svojega opata naj gojijo prisrčno in ponižno ljubezen; nad vse pa naj cenijo Kristusa, ki naj nas skupno pripelje v večno življenje.  

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (50, 1-51, 3; 54, 1-4) Blagor nam, če spolnjujemo božje zapovedi v složni ljubezni   Predragi, kako je ljubezen nekaj velikega in čudovitega, kako ne more njene popolnosti nihče razložiti! Kdo je zmožen, da je v njej, razen tistega, ki ga ima Bog za vrednega? Molimo torej in prosimo njegovo usmiljenost, da bi živeli v ljubezni brez človeške pristranosti, brez graje. Vsi rodovi od Adama do današnjega dne so prešli, tisti pa, ki so postali po božji milosti popolni v ljubezni, so na kraju pobožnih in se bodo pokazali, ko nas obišče Kristusovo kraljestvo. Pisano je namreč: Pojdite za nekaj časa v sobe, da preide moj srd in moja jeza; in spomnil se bom dobrega dne in vas obudil iz vaših grobov. Blagor nam, bratje, če spolnjujemo božje zapovedi v složni ljubezni, da se nam po ljubezni grehi odpustijo. Pisano je namreč: Blagor človeku, ki mu je krivda izbrisana in so mu grehi odpuščeni. Blagor človeku, ki mu Gospod greha ne prišteva in je njegova vest pomirjena. To blagrovanje gre onim, katere je Bog izvolil po Jezusu Kristusu, našem Gospodu; njemu bodi čast na veke vekov. Amen. Kar smo se torej pregrešili in kar storili, zapeljani od kakega hlapca hudobnega duha, prosimo, naj nam odpusti! Oni pa, ki so povzročili upor in needinost, morajo gledati na skupno upanje. Kdor namreč živi v strahu in ljubezni, hoče rajši sam trpeti neprijetnosti, kakor da bi pahnil vanje bližnjega; rajši prenaša, da njega samega prezirajo kakor pa edinost, ki smo jo lepo in pravično prejeli. Bolje je namreč za človeka, da se spove svojih grehov, kakor da zakrkne njegovo srce. Kdor je torej med vami plemenit, usmiljen in poln ljubezni, naj reče: »Ako je zaradi mene upor, prepir in razkol, se odstranim, odidem, kamor hočete, in storim, kar ukaže ljudstvo, samo da bo imela Kristusova čreda mir s postavljenimi predstojniki.« Kdor to stori, si bo pridobil v Kristusu veliko slavo in vsak kraj ga bo sprejel. Kajti Gospodova je zemlja in vse, kar jo napolnjuje. Tako so delali in bodo delali tisti, ki živijo božje življenje, in tega se ne bodo nikdar kesali.  

Iz razlage 118. psalma sv. Ambroža, škofa (12,13-14) Božji tempelj je svet, in taki ste vi   Jaz in Oče bova prišla k njemu in prebivala pri njem. Odpri prihajajočemu svoja vrata, odpri dušo, razširi obzorje svojega duha, naj vidi bogastvo preprostosti, zaklade miru, dobroto milosti. Razširi svoje srce, pojdi naproti soncu večne luči, ki razsvetljuje vsakega človeka. Ta prava luč sicer sveti vsem, če pa kdo zapre svoja okna, je sam kriv, če bo brez večne svetlobe. Tudi Kristusa izključiš, če zapreš vrata svojega duha. Čeprav bi lahko vstopil, noče brezobzirno vdreti, noče siliti tistih, ki ga ne marajo. Rojen iz Device je izšel iz materinega telesa in obsijal vesoljni svet, da bi svetil vsem. To občutijo tisti, ki hrepenijo po svetlobi večnega sijaja, ki ga nobena noč ne more zatemniti. Za tem soncem namreč, ki ga vsak dan vidimo, pride temna noč, sonce pravice pa nikoli ne zaide, saj modrosti ne sledi zloba. Srečen, komur trka na vrata Kristus. Naša vrata, naš vhod je vera. Če so vrata čvrsta, utrdijo vso hišo. Skozi ta vrata vstopa Kristus. Zato pravi Cerkev v Visoki pesmi: Glas mojega brata trka na vrata. Poslušaj, kako trka, usliši ga, saj želi vstopiti: Odpri mi, moja sestra, prijateljica moja, moja golobica, moja brezmadežna! Zakaj moja glava je pokrita z roso, moji kodri z nočnimi kapljicami. Premisli, kdaj je tisti čas, ko na tvoja vrata še posebej trka Bog Beseda! To je takrat, ko je njegova glava pokrita z nočno roso. Obiskuje tiste, ki so v stiskah in preizkušnjah, da ne bi morda kdo podlegel, strt od težav. Glava mu je pokrita z roso ali kapljicami, ko njegovo telo trpi. Takrat moraš bedeti, sicer pride Ženin in odide, že vnaprej zavrnjen. Če namreč spiš in tvoje srce ne bedi, odide, preden potrka. Če pa tvoje srce bedi, potrka in prosi, da mu odpreš vrata. Imamo torej vhod v dušo, imamo vrata, o katerih je rečeno: Na stežaj se odprite, starodavne duri, da vstopi kralj veličastva. Če odpreš vrata svoje vere, bo vstopil kralj slave in prinesel zmago svojega trpljenja. Tudi pravičnost ima svoja vrata. Tudi o njih je bilo zapisano in beremo, kako govori Gospod Jezus po preroku: Odprite mi vrata pravičnosti. Duša ima torej vhod, ima vrata. K temu vhodu pride Kristus in trka, trka na vrata. Odpri mu, vstopiti hoče in najti nevesto, ki bedi.  

Iz starodavnega spisa Nauk dvanajsterih apostolov (9, 1-10, 6; 14, 1-3) O evharistiji   Kar zadeva zahvalo, se zahvaljujte takole. Najprej pri čaši: »Hvalimo te, naš Oče, za sveto vinsko trto Davida, tvojega služabnika, ki si jo nam dal spoznati po Jezusu, svojem služabniku. Tebi slava na veke!« Nato za zlomljeni kruh: »Hvalimo te, naš Oče, za življenje in spoznanje, ki si nam ga dal odkriti po Jezusu, svojem služabniku. Tebi slava na veke! Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo; zakaj tvoja je slava in moč po Jezusu Kristusu na veke!« Naj nihče ne je in ne pije od vaše zahvale razen tistih, ki so sprejeli krst v Gospodovo ime. Kajti o tem je rekel Gospod: Ne dajajte svetega psom! Ko ste se nasitili, se zahvaljujte takole: »Zahvalimo se ti, sveti Oče, za tvoje sveto ime, ki ga daš prebivati v naših srcih, in za spoznanje, vero in nesmrtnost, ki si nam jo dal razodeti po Jezusu, tvojem služabniku. Tebi slava na veke! Ti, Vladar vsemogočni, si ustvaril vse v slavo tvojega imena in si dal hrano in pijačo v uživanje človeškim otrokom, da bi te hvalili; nam pa si podaril duhovno hrano in duhovno pijačo ter večno življenje po Jezusu, tvojem služabniku. Predvsem te hvalimo, ker si mogočen. Tebi slava na veke! Spomni se, Gospod, svoje Cerkve in reši jo vsega zla in napravi jo popolno v tvoji ljubezni. Posveti jo in zberi od štirih vetrov v tvoje kraljestvo, ki si ji ga pripravil. Tvoja je moč in slava na veke! Naj pride milost in preide naj ta svet! Hozana Davidovi hiši! Kdor je svet, naj se približa; kdor ni, naj se spokori: Maranatha! Amen!« Na Gospodov dan se zbirajte za lomljenje kruha in za zahvalo. Pri tem najprej priznajte svoje grehe, da bo vaša daritev čista. In kdor koli je v prepiru s svojim tovarišem, naj se ne pridruži vašemu zboru, dokler se ni spravil, da bi vaša daritev ne bila onečaščena. Zakaj ta daritev je tista, o kateri Gospod govori: Na vsakem kraju in ob vsakem času naj se mi daruje čista daritev, kajti velik kralj sem, pravi Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.  

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 32,29) Tudi tisti, ki so zunaj, so naši bratje   Bratje, predvsem vas opominjamo, da ljubite ne le drug drugega, ampak tudi one, ki so zunaj, naj bodo to še pogani, ki v Kristusa še ne verujejo, ali pa ločeni od nas, ker se priznavajo sicer h Glavi, so pa odtrgani od telesa. Žalujmo za njimi, bratje, kot za svojimi brati. Hočejo ali nočejo, naši bratje so. Takrat bodo prenehali biti naši bratje, ko bodo prenehali govoriti: Oče naš. O nekom je rekel prerok: Njim, ki vam pravijo: Niste naši bratje, recite: Naši bratje ste. Ozrite se okoli, o kom je to on mogel reči: mar o poganih? Ne! Ne imenujemo jih namreč naše brate niti po Svetem pismu niti po cerkvenem načinu govorjenja. Mar o Judih, ki niso verovali v Kristusa? Berite apostola! Če pravi ,brat', ne da bi kaj pristavil, tedaj meni samo kristjane: A ti, kaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, kaj svojega brata zaničuješ? In ob drugi priliki: Vi sami delate krivico in jemljete, in to bratom! Donatisti torej pravijo: Niste naši bratje, in nas imenujejo pogane. Hočejo nas ponovno krstiti in trdijo, da nimamo, kar nam hočejo dati. Njihova zmota je prav v tem, da nas ne priznajo za svoje brate. Toda zakaj nam je rekel prerok: Recite jim: naši bratje ste, - če ne, ker priznamo pri njih to, česar mi ne smemo ponoviti? Oni nas ne priznavajo kot brate, ker ne priznajo našega krsta. Mi pa jim, ne da bi ponavljali njihov krst, a priznavajoč našega; pravimo: Naši bratje ste. Utegnejo reči: Kaj hočete, za kaj bi nas radi imeli? Odgovarjamo: Bratje ste nam. Morda poreko: Pojdite proč od nas, z vami nimamo kaj opraviti! Mi pa imamo opravka z njimi, kajti priznavamo istega Kristusa, biti moramo eno telo pod eno samo glavo. Rotimo vas torej, bratje, pri ljubečem srcu njega, s čigar mlekom se hranimo, s čigar kruhom se krepimo, po Kristusu, našem Gospodu, pri njegovi krotkosti vas rotimo. (Čas je namreč nastopil, da jih obdamo z veliko ljubeznijo, z obilnim usmiljenjem in zanje prosimo Gospoda Boga, naj jim podeli nekoč treznega duha, da se poglobijo in spoznajo, kako brez podlage so njihovi nastopi zoper resnico; delajo vse le v bolestni razdraženosti, ki je toliko bolj nezdrava, kolikor močnejša se zdi). Rotimo vas za te bolne, za nje, ki se zdijo po človeško modri, v resnici pa so neduhovni in zemeljski. Kljub temu so to naši bratje, ki obhajajo iste skrivnosti, sicer ne z nami, vendar pa iste; odgovarjajo z istim »Amen«, četudi ne z nami, pa vendar z istim. Dajte zanje Bogu najboljše od svoje ljubezni.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (46,2 - 47, 4; 48, 1-6) Vsak naj si prizadeva za to, kar je koristno vsem, ne le njemu Pisano je: Družite se s svetimi, ker tisti, ki se z njimi družijo, bodo postali sveti. In zopet pravi na drugem mestu: S pobožnim boš pobožen, z izvoljenim izvoljen, s hudobnim pa se boš spridil. Pridružimo se torej pobožnim in pravičnim; to so namreč božji izvoljenci. Zakaj je med vami prepir, jeza, nesoglasje, razkol in vojska? Ali nimamo enega Boga, enega Kristusa, enega Duha milosti, ki je razlit na nas? Ali nismo vsi enako poklicani v Kristusu? Zakaj razdiramo in trgamo Kristusove ude, se upiramo proti lastnemu telesu in gremo tako daleč v svoji nespameti, da smo pozabili, da smo drug drugega udje? Spomnite se besed Jezusa, našega Gospoda! Rekel je namreč: Gorje onemu človeku! Bolje bi bilo zanj, da se ni rodil, kakor da pohujša enega izmed mojih izvoljenih; bolje bi bilo zanj, da bi privezali mlinski kamen okrog njega in ga potopili v morje, kakor da zapelje enega mojih izvoljenih. Vaš razkol jih je mnogo zapeljal, mnogim vzel pogum, mnogim prinesel dvom, nam vsem pa žalost; in vaš upor še traja. Vzemite pismo blaženega apostola Pavla! Kaj vam je najprej pisal v začetku evangelija? Gotovo poln Svetega Duha vam je pisal o sebi, Kefu in Apolu, ker ste tudi takrat gojili strankarske prepire. Toda oni strankarski prepir se vam je štel v manjši greh; kajti takrat ste stopili na stran apostolov, o katerih se je pohvalno govorilo, in moža, ki je užival pri njih ugled. Odstranimo torej hitro spore, padimo pred Gospoda ter ga prosimo s solzami v očeh, naj se milostno z nami spravi in nas zopet pripelje k dostojnemu in čistemu življenju v bratski ljubezni. Kajti to so vrata pravičnosti, ki so odprta v življenje, kakor je pisano: Odprite mi vrata pravičnosti, da vstopim in hvalim Gospoda. To so vrata Gospodova, tukaj vstopajo pravični. Četudi je torej mnogo vrat odprtih, so vrata pravičnosti ona, ki so v Kristusu; blagor vsem, ki so vstopili skoz nje in hodijo svojo pot v svetosti in pravičnosti in vse mirno izvršujejo. Naj bo kdo trden v veri, naj bo zmožen, da razloži spoznanje, naj bo moder, da razsodi besede, naj bo svet v dejanjih: toliko ponižnejši mora biti, kolikor večji se zdi, in prizadevati si mora za to, kar koristi vsem, ne samo njemu.  

Iz Pohvale sv. Cirilu in Metodiju (3, 4, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14) Izbrani posodi Svetemu Duhu   Pohvala v spomin svetima in preslavnima učiteljema slovenskega naroda, ki sta mu sestavila pismenke, prevedla novi in stari zakon v njih jezik, blaženemu Cirilu in panonskemu škofu Metodiju. Blaženi Konstantin, po rodu mlajši, a z umom in krepostmi kvišku vzletaje kakor orel z duhovnimi krili, um si razsvetlivši z bogožarno svetlobo, izbrana posoda Svetemu Duhu in v njem sveteč se, je bil vsem filozofskim znanostim obilen zaklad, studenec, ves svet napolnjujoč. Žejne je pojil z božjo besedo, kakor je rekel sam Gospod naš Jezus Kristus: Kdor v mene veruje, bodo tekli, kakor pravi Sveto pismo, iz njegovega osrčja potoki žive vode, to je darovi životvornega Duha. Njegov starejši brat, preblaženi Metodij, pa je začel izmlada prejemati dostojanstva tega sveta. Po modrosti je bil namreč kakor blagodišeč cvetoč cvet, ljub vsem gospodarjem. V besedah se je namreč kazal kakor Salomon, kakor strelico pa je v svoje srce sprejel Gospodovo besedo: Kaj človeku koristi, če si ves svet pridobi, a svojo dušo oškoduje ali jo pogubi, in premenil je za zemeljske stvari nebeške; vse zemeljsko je namreč vrgel od sebe in prezrl, in se k večnemu podvizal. Pri Saracenih in Kozarih sta se pokazala nepremagljiva in sta krstila od Kozarov do dvesto plemenitih mož razen žena in otrok, trojno pohvalo od vse cerkve prejemši. Odtod sta prešla v zahodne dežele, oznanjujoč božjo besedo v novem jeziku. In ves cerkveni red sta prevedla iz grškega in jim v njihovem jeziku predala. V zahodnih in panonskih deželah sta kakor sonce vzsijala, grešni mrak odgnala, prosvetila s knjigami in naučila učence ves cerkveni red. In tako sta se tek dokončujoča napotila v Rim, da se poklonita apostolskemu prestolu; s seboj sta peljala v posvetitev duhovni sad. Ko je apostolik Hadrijan to slišal, jima je šel naproti daleč od mesta Rima in sprejel ju je tako kakor angela božja. Njuno učenje mu je ugajalo. Blaženega Metodija in njune učence je postavil za svečenike. Presvetemu in preblaženemu očetu našemu in učitelju Konstantinu filozofu pa se je približal čas pokoj prejeti in je umrl v Gospodu. Položili so ga v cerkvi svetega Klemena, kjer so se začela goditi mnoga ozdravljenja. Ko so Rimljani to videli, so ga še bolj častili. Posvetivši pa prečastitega in pobožnega Metodija v nadškofovstvo, na stol sv. Andronika, apostola v Panoniji, so ga poslali v slovanske dežele, napisavši to poslanico h knezom one pokrajine, Rastislavu in Svetopolku in Koclju: Hadrijan, škof, služabnik vsem služabnikom božjim. Slava v višnjih Bogu in na zemlji mir, v ljudeh blaga volja … Ko je prišel v moravske dežele, je vse ljudstvo z radostjo šlo njemu nasproti. In tako so ga sprejeli kot angela božjega. S krotkostjo in milino je vse k sebi z ljubeznijo pritegoval, svoj tek dokončal, vero ohranil. Cerkev je okrasil s pesmimi in duhovnimi spevi. Tako je umrl v Gospodu in se pridružil svojim očetom. Kakšno hvalo naj torej dam vama, ki sta se toliko trudila za Kristusa v vzhodnih in zahodnih in severnih deželah, a nista iskala časnega in trohljivega, ampak večno in neskončno. Pač velika stebra sta bila Cerkvi, nebeška človeka in zemeljska angela. Blagoslovljen vajin jezik, s katerim sta nasejala duhovne besede v zveličanje brezštevilnemu narodu. Bogovdahnjeni dar sta od Boga prejela in mrak nevednosti povsod pregnala. Zaklada Gospodnja, shrambi božje previdnosti, izbrani posodi Svetemu Duhu, ki sta ponesla Kristusovo ime po vsej zemlji! Križu sta pohvalo na sebi ponesla in časno prezrla, a uživanje večnega prejela. Sveta in resnična pastirja, za vajino čredo neprenehoma vneto molita, trpljenje odženita, bed in skušnjav rešujta, razsvetlita jim srčne oči in um utrdita, da bi dostojno sledili vajinim stopinjam. Naše bolezni nase sprejemajta, od zgoraj moč podajta, da bi dostojno živeli v Kristusu in bili dediči vajinega dela in propovedniki prave vere, katero sta jim izročila, da vsi soglasno proslave trosveto božanstvo, Očeta in Sina in Svetega Duha, sedaj in vedno in v veke vekov. Amen.  

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (1, 2-3. ; 5-6) Izpovej se ob pravem času   Ako je tukaj kdo suženj greha, naj se z vero usposobi za prejem posinovljenja, ki ga bo prerodilo in osvobodilo. Ko bo zavrgel strašno suženjstvo, ki izvira iz grehov, in vstopil v najbolj osrečujočo službo Gospodu, bo vreden dedič nebeškega kraljestva. S priznanjem grehov slecite starega človeka, ki ga kvarijo varljive strasti, da boste oblekli novega, ki se prenavlja s spoznavanjem našega Stvarnika. Z vero si pridobite prvi dar Duha, kajti le tako boste lahko vstopili v večna bivališča. Stopite naprej, da prejmete skrivnostni pečat in vas bo potem Gospod z lahkoto spoznal. Uvrstite se v sveto in duhovno Kristusovo čredo, ki bo ob sodbi stala na njegovi desnici, in prejeli boste za vas pripravljeno življenje. Ljudje, ki so ostali zakrknjeni grešniki, bodo postavljeni na Kristusovo levico. Niso se namreč poslužili božje milosti, ki jo Kristus podarja v kopeli prerojenja. S prerojenjem seveda ne mislim na ponovno telesno rojstvo, ampak govorim o duhovni preroditvi duš. Telesa rodijo vidni starši, duše pa se prerodijo z vero. Duh veje, kjer hoče in, če boš vreden, boš zaslišal glas: Prav, dobri in zvesti služabnik, tedaj pač, ko ti vesti ne bo več kazila grda dvoličnost. Če kdo izmed navzočih misli skušati božjo milost, potem vara sam sebe in ne pozna stvarnosti. Človek, ne bodi neiskren pred njim, ki preiskuje srca in obisti! Sedanji čas je posvečen priznanju grehov. Spovej se vsega, kar si storil z besedo in delom, ponoči in podnevi. Spovej se ob pravem času in ob dnevu rešitve sprejmi nebeški zaklad. Očisti svojo posodo, da boš sprejel obilnejšo milost. Vsem se enako odpustijo njihovi grehi, delež Svetega Duha pa je v sorazmerju z vero vsakogar. Če se boš malo trudil, boš prejel malo, če boš veliko delal, bo tudi plačilo veliko. Gre zate; upoštevaj to, kar ti je v prid. Odpusti, če imaš kaj zoper koga. Prišel si, da bi prejel odpuščanje grehov, zato moraš tudi ti odpustiti človeku, ki je grešil zoper tebe.  

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (26. hom., 7-9) Moj Gospod in moj Bog   Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo z njimi, ko je prišel Jezus. En sam učenec je manjkal, ko se je pa vrnil in slišal, kaj se je zgodilo, ni hotel verjeti. Gospod je prišel v drugo in nevernemu učencu ponudil stran, naj jo potiplje; pokazal mu je roke in sledove ran ter ozdravil rane njegove nevere. Kaj mislimo pri tem, dragi bratje? Mislite, da se je samo slučajno zgodilo, da je oni učenec najprej manjkal, potem pa prišel in slišal, in ko je slišal, podvomil, in ko je dvomil, je smel potipati rane in potem začel verovati? Ni se vse to zgodilo slučajno, temveč po božji previdnosti. Božja ljudomilost je namreč na čudežen način storila, da je učenec, ki je dvomil, smel potipati rane na Učiteljevem telesu, s tem pa ozdravil rane naše nevere. Več nam koristi Tomaževa nevera, da verujemo, kot vera vseh ostalih učencev. Ko namreč oni začne verovati, potem ko je potipal rane, se naš duh reši vsakega dvoma in utrdi v veri. In tako dvom enega učenca in njegovo izkustvo pričata za resnico vstajenja. Potipal je in vzkliknil: Moj Gospod in moj Bog! Jezus mu je rekel: Ker si me videl, Tomaž, veruješ. Apostol Pavel pa pravi: Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Vera namreč sprejema stvari, ki se ne morejo pokazati. Kar vidimo, ne verujemo, temveč spoznavamo. Zakaj pa Gospod pravi Tomažu, ko je že videl in potipal: Ker si me videl, Tomaž, veruješ? Umrljivi človek namreč ne more videti božanstva: Videl je človeka in priznal je Boga: Moj Gospod in moj Bog! Ko je videl, je veroval; ko je zagledal pravega človeka, je priznal Boga, ki ga ni mogel videti. Zelo pa nas razveseli, kar sledi: Blagor njim, ki niso videli, pa so verovali! Božja modrost s tem označuje nas, ki Boga ne vidimo po telesu, temveč ga sprejemamo z dušo. Označuje nas, toda le če vero izpričujemo z deli. Samo oni zares veruje, ki v dejanjih izvršuje, kar veruje. Obratno pa trdi sv. Pavel o tistih, ki ne izpričujejo vere: Pravijo, da poznajo Boga, pa ga z deli tajijo. In sv. Jakob pravi: Vera brez del je mrtva.

Iz homilije sv. Hieronima, duhovnika, O 41. psalmu novokrščencem. Šel bom na kraj čudovitega šotora   Kakor jelen hrepeni po studencih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Kakor jeleni hrepenijo po studencih voda, tako tudi naši krščenci, ki so zapustili Egipt in svet ter v svojih krstnih vodah potopili faraona in vso njegovo vojsko. Po zmagi nad hudobnim duhom hrepenijo sedaj po studencu Cerkve, ki je Oče, Sin in Sveti Duh. Da je Oče tak vrelec, o tem piše prerok Jeremija: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode. O Sinu pa beremo nekje: Zapustili so studenec modrosti. In o Svetem Duhu: Kdorkoli bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje. Evangelist dodaja razlago, da govori Zveličar o Svetem Duhu. To povsem jasno dokazuje, da je trojni studenec svete Cerkve skrivnost presvete Trojice. Po njem hrepeni duša verujočega, po njem hrepeni duša krščenega, ko pravi: Mojo dušo žeja po živem Bogu. Ni se mu le rahlo zahotelo, da bi videl Boga, ampak je zahrepenel z vsem žarom in ga je zažejalo kot plamen. Preden so prejeli krst, so govorili med seboj, rekoč: Kdaj pridem in se prikažem pred božjim obličjem? Zdaj jim je prošnja izpolnjena: prišli so in stoje pred božjim obličjem, pred oltarjem in pred Odrešenikovo skrivnostjo. Včlanjeni v Kristusovo telo in prerojeni v studencu žive vode zaupno govorijo, rekoč: Šel bom na kraj čudovitega šotora, do hiše božje. Hiša božja je Cerkev, čudoviti šotor; kajti v njej se razlega glas njih, ki vzklikajo in pojejo pri gostiji. Recite torej, vi, ki ste Kristusa oblekli in se pod našim vodstvom pustite božji besedi - kot riba trnku - dvigati iz vrtinca tega sveta: V nas se je narava vseh stvari preobrazila. Ribe namreč, ki so jih potegnili iz morja, umrejo; nas pa so apostoli zato potegnili iz morja tega sveta ter nas ujeli, da bi iz smrti prešli v življenje. Dokler smo bili v svetu, so nam bile oči v nižinah in naše življenje je tičalo v blatu. Ko smo bili iztrgani tokovom, smo začeli gledati sonce in opazovati pravo luč. Od velike radosti prevzeti govorimo svoji duši: Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga.  

Iz knjige sv. Terezije Velike, device, Pot k popolnosti (30, 1-5) Pridi tvoje kraljestvo! Kdo ne bo vendar, pa naj je še tako robat in nepremišljen, v primeru, da namerava resnega in uglednega moža česa prositi, prej sam preudaril, kako bo rekel, da bo temu prijetno, ne pa v nejevoljo in v breme. Premisli tudi, česa ga bo prosil in čemu to potrebuje. Zlasti še, če prosi za nekaj tako posebnega in velikega, kot nas uči prositi naš dobri Jezus. In na to je po mojem mnenju treba predvsem paziti. Ali bi ne mogel povzeti v eno besedo in reči: Daj nam, Oče, kar nam koristi in pristoja. Druge besede, se zdi, vendar niso potrebne, posebno pri njem, ki vse tako dobro razume in do dna. To bi tudi bilo dovolj, o večna Modrost, kolikor zadeva tebe in tvojega nebeškega Očeta, in v vrtu Getsemani si tako molil. Odkrito si mu govoril tam o svoji volji in svoji tesnobi, vendar pa si se ves izročil njegovi volji. Mi pa, kot veš, Gospod, nismo tako vdani, kot si bil ti vdan Očetovi volji. Zato je nujno, da prosimo posamič in posebno. In tako moramo torej sami preudariti, ali je potrebno in za nas primerno, kar prosimo, če pa ni, da nehamo prositi. Smo namreč takšni (zaradi svobodne volje), da ne priznamo, kaj nam Gospod daje, ako ne prejmemo tega, za kar smo prosili. Čeprav je to zdaleka najboljše, mislimo, da ničesar ne bomo pridobili, če bogastva ne vidimo takorekoč v roki. Zato nas dobri Jezus uči, naj takole prosimo, ko prosimo, da bi k nam prišlo kraljestvo: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo. Premišljujte, prosim, najprej vzvišeno modrost našega Učitelja. Mislim, da je treba uvideti, kaj s tem kraljestvom prosimo. Njegovo veličastvo je videlo, da sami le malo in pičlo storimo, kakor se spodobi, in da ne bomo mogli posvečevati in slaviti svetega imena večnega Očeta, če nam on sam tega ne bo naklonil, in sicer s tem, ko nam bo daroval svoje kraljestvo. Zato je naš dobri Jezus povezal eno prošnjo z drugo in v eno združil obe. Potrebno je, da doumemo, kaj prosimo in kako primerno je vztrajati v prošnji ter zato storiti vse, kar moremo, da mu bomo všeč in ga zadovoljili; potem nam bo to mogel res tudi dati. Zato vam hočem tu obrazložiti in povedati, kaj sama pod tem razumem. Velika dobrina nebeškega kraljestva je (poleg mnogih drugih) v tem, da nič ne cenimo tega, kar pripada zemlji in svetu; da pa posebno veselje navdaja človeka zaradi tega, ker se vsi veselijo. Neizrazni mir in neizmerno zadovoljstvo prihaja duši odtod, ko vidi, kako vse Boga slavi in hvali, duša blagoslavlja njegovo sveto ime, je srečna, ko ga nihče ne žali z grehom, marveč ga vsi ljubijo. Skratka, duša se ne ukvarja z ničemer drugim, kot s tem, da Boga ljubi, ker ne more, da ga ne bi ljubila, ko ga spoznava. In tako naj bi ga ljubili že na tem svetu. Če bi ga poznali, bi ga ljubili, ne sicer tako popolno in manj samo od sebe, pač pa iz mnogo vzvišenejšega in odličnejšega nagiba, kot ga ljubimo sedaj.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (47. govor, 12-14, O ovcah) Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik   To je naša hvala: pričevanje naše vesti. So ljudje, ki predrzno sodijo, ki obrekujejo, napihujejo, godrnjajo, ki nagibajo k sumničenju, ne da bi imeli razlog za to, ki iščejo povoda za napad, kjer niti za sumničenje ni razloga. Kaj nam preostane proti takšnim, razen pričevanja naše vesti? Saj, bratje, niti pri onih, ki jim želimo ugajati, ne iščemo lastne časti, in je ne smemo iskati, marveč le njihovo zveličanje, da ne bodo zašli, ko bodo šli za nami, če bomo hodili po pravi poti. Posnemajo naj nas, če hodimo za Kristusom. Če pa ne hodimo za njim, naj posnemajo Kristusa. On namreč pase svojo čredo in je sam z vsemi tistimi, ki jo pasejo, ker so vsi v njem. Ne iščemo torej lastne koristi, ko hočemo ugoditi ljudem; hočemo se le veseliti nad njimi, veseliti, ko bi videli, kako jim ugaja, kar je dobro, in to zaradi njihove koristi, ne zaradi naše lastne slave. Jasno je, proti komu pravi apostol: Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik. In jasno je tudi, za koga pravi: Brez spotike bodite vsem v vsem, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem. Oboje je jasno, oboje v mir, oboje čisto, oboje pomirja. Ti se samo pasi in pij, ne tlači paše in ne kali vode. Slišali ste namreč tudi Gospoda Jezusa Kristusa samega, učitelja apostolov: Vaša dejanja naj svetijo pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta v nebesih, njega, ki vas je take ustvaril. Ljudstvo smo njegove paše in ovce njegove roke. Bodi torej hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš? V istem govoru, v katerem Jezus pravi: Vaša dejanja naj svetijo pred ljudmi, pravi tudi: Ne iščite sebi pravičnosti pred ljudmi! Toda, kakor pri apostolu tako se ti tudi v evangeliju zde te izjave protislovne. Če pa ne kališ vode svoje duše, boš spoznal tudi skladnost v Svetem pismu, in boš v njem našel mir. Skrbimo torej, bratje, da ne le prav živimo, ampak živimo prav tudi pred ljudmi. Tudi ne skrbimo le za dobro vest, marveč za to, da v mejah naše šibkosti in budnosti nad krhko naravo delamo vse tako, da slabotnemu bratu ne bomo v povod za sumničenje. Kajti lahko s tem poteptamo božje pašnike, medtem ko uživamo čista zelišča in pijemo čisto vodo, slabotne ovce pa bodo (po naši krivdi) morale jesti teptano travo ter piti kalno vodo.