Duhovno branje

Iz govorov sv. Avguština, škofa (O Gospodovem vnebohodu 1-2) Edino Kristus je prišel iz nebes in odšel v nebesa   Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce. Poslušajmo apostola, ki pravi: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus na desnici božji; iščite to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji. Kakor se je on dvignil, ne da bi odšel od nas, tako smo tudi mi z njim že tam, čeravno se še ni uresničilo v našem telesu, kar nam je obljubljeno. Kristus je že povišan nad nebesa; vseeno pa na zemlji trpi, ob vsem, kar čutimo težkega mi kot njegovi udje. O tem je pričeval, ko se je oglasil z višave: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Rekel je tudi: Lačen sem bil, pa ste mi dali jesti. Zakaj na zemlji ne trpimo tudi mi tako, da bi pri tem po veri, upanju, ljubezni, ki nas z njim povezuje, že počivali z njim v nebesih? Ko je on gori, je obenem tudi z nami; mi pa v tem, ko smo tukaj, smo tudi že z njim. Pri njem je to v moči njegovega božanstva, njegove moči in njegove ljubezni; mi pa, čeprav tega nismo zmožni po božanstvu kakor on, moremo to v ljubezni, in sicer v njem. On ni zapustil nebes, ko se je od tam ponižal k nam; tudi ni odšel od nas, ko je zopet odšel v nebesa. Ker je bil namreč tam in hkrati tukaj, zato sam takole izpoveduje: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih. To je izpovedal zato, da podčrta edinost, v kateri je on naša glava, mi pa njegovi udje. Nihče torej ne zmore tega razen njega, ker tudi mi smo on, kolikor je on Sin človekov zaradi nas, mi pa božji otroci zaradi njega. Zato pravi apostol: Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus. Ne pravi: tako Kristus, marveč pravi: tako tudi Kristus. Kristus ima namreč mnogo udov, toda eno samo telo. Iz nebes je prišel, ker je usmiljen; in samo on se je dvignil v nebo, vendar tudi mi, ko smo v njem, po milosti. Zaradi tega je edini Kristus prišel iz nebes in tudi Kristus edini šel v nebo; ne kot da bi se dostojanstvo glave zatemnilo v telesu, temveč ker edinost telesa ne dopusti ločitve od glave.  

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (1. govor o vnebohodu, 2-4) Med vstajenjem in vnebohodom   Tile dnevi, preljubi, ki so potekali med Gospodovim vstajenjem in vnebohodom, niso prešli v brezdelnem poteku, marveč so se v njih potrdili veliki sveti dogodki in se razodele velike skrivnosti. V njih se nam odvzema strah pred grozovito smrtjo in razglaša nesmrtnost ne le duše, temveč tudi telesa. V njih se z Gospodovim dihom vsem apostolom vlije Sveti Duh; blaženemu apostolu Petru pa prek drugih po ključih kraljestva naroči še skrb za Gospodove ovce. Te dni se Gospod dvema učencema pridruži za spremljevalca in, da nam vsakršni mrak dvoma prežene, graja počasnost v veri boječih in trepetajočih. V razsvetljenih srcih jim vname plamen žive vere, in prej mlačni srci zagorita, ko jima Gospod razlaga pisma. Ob lomljenju kruha se jima pri večerji odpre pogled. Mnogo srečneje so se oči odprle njima, ki se jima je razodela poveličana Jezusova narava, kakor so se oči odprle tistima začetnikoma našega rodu, ki se jima je zaradi njiju nezvestobe v duši naselil nemir. Poglejmo, preljubi, kaj vse je božja previdnost naredila, kaj vse je učila in o čem vse je hotela prepričati oči in srca svojih prijateljev v tem času med vstajenjem in vnebohodom! Iz vsega tega lahko spoznamo, da je Jezus Kristus res vstal, on, ki je bil zares rojen, ki je zares trpel in bil zares mrtev. Tudi svete apostole in vse učence, ki jih je smrt na križu preplašila in ki so dvomili v resničnost vstajenja, je razvidnost resnice povsem utrdila. Zato tudi niso bili po Gospodovem odhodu v nebesa nič žalostni, ampak polni veselja. Tudi so bili zares lahko silno in nedopovedljivo veseli. Kajti skupaj s srečno množico so videli, kako se je človeška narava dvignila na dostojanstvo, ki prekaša vse nebeške stvari. Dvignila se je nad zbore angelov, še več, dvignila se je nad vse nadangele in najvišjim bitjem ni mogoče primerjati njene vzvišenosti. Kajti sedla je na božji prestol poleg večnega Očeta in se mu pridružila v slavi, ker je z njim deležna kot Sin božje narave.  

Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976) Slabotni, a neomajni božji služabnik   Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva... Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava. Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal. To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči. Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.  

Iz razprave Didima Aleksandrijskega o Sveti Trojici (2. knj., 12) Sveti Duh nas preraja v krstu   Sveti Duh, ki je Bog obenem z Očetom in Sinom, nas prenavlja v krstu. Iz stanja nepopolnosti nas prestavlja v začetno lepoto in nas napolnjuje z milostjo, tako da ni v nas nič takega, kar ne bi bilo vredno naših želja. On nas osvobaja od greha in smrti. Iz telesnosti, to je iz prahu in pepela, nas napravlja duhovne, da bi uživali božjo slavo kot božji posinovljenci, bili dediči Boga Očeta in podobni njegovemu Sinu, njegovi bratje in sodediči, in bi nekoč z njim kraljevali v slavi. Namesto zemlje nam velikodušno daje nebesa. Po njem smo postali častivrednejši od angelov. Z božjimi vodami krstnega studenca je pogasil strašni neugasljivi ogenj pekla. Človek je spočet dvakrat, enkrat telesno, drugič pa po Svetem Duhu. O obeh spočetjih lepo pišejo sveti pisatelji. Naj navedem njihovo ime in nauk. Janez pravi: Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. Pravi torej, da so tisti, ki verujejo v Kristusa, prejeli moč, da postanejo božji otroci, to je, Svetega Duha, in so tako deležni božje narave. Da bi dokazal, da je tisti, ki poraja Bog Sveti Duh, navaja Jezusove besede: Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Po duhovniški službi krstni studenec na viden način poraja vidno telo, duhovno pa ga poraja Sveti Duh, ko ga nevidno krščuje po službi angelov. Tudi Janez Krstnik pravi v zgodovinskem trenutku odrešenja v soglasju z izrazom: »Iz vode in Duha« o Kristusu: On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Človeško telo je kot prstena posoda, ki jo je treba najprej umiti z vodo, potlej pa utrditi z duhovnim ognjem, to je z Bogom, ki je použivajoči ogenj. Nato mora sprejeti vase Svetega Duha, ki ga izpopolni in prenovi. Duhovni ogenj namreč lahko zaliva, kakor more duhovna voda plameneti.  

Iz razlage 2. pisma Korinčanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (5, 5-6, 2) Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave   Ti, ki so prejeli poroštvo Duha in so obogateli z upanjem na vstajenje, so zdaj že v posesti prihodnjih dobrin in govorijo: Odslej nikogar ne poznamo po mesu, saj smo vsi duhovni ljudje in nismo več podvrženi razkroju mesa. Korinčanom, katerim Pavel piše, daje vedeti, da meso označuje razkroj mesa. Odkar nam je zasijal edinorojeni Sin, smo vsi bili prvinsko spremenjeni v Besedo, ki oživlja vse. S kraljevanjem greha smo bili vklenjeni v verige smrti, a z nastopom pravičnosti v Kristusu smo bili rešeni razkroja. Nihče torej ni več v mesu, to je v slabotnosti mesa, kateremu med drugim pripada tudi razkroj. Zato apostol trdi, da nikogar več ne pozna po mesu, ko zavrača zgrešene pojme nekaterih Korinčanov: In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. S tem hoče povedati tole: Beseda je meso postala in se je naselila med nami in je za življenje vseh pretrpela telesno smrt. Tako smo jo spoznali, vendar je poslej tako več ne poznamo. Četudi je Jezus ohranil telo, saj je po treh dneh oživel in je šel v nebesa k Očetu, je zdaj nad zakoni telesa. Od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu. Če je torej naš vodnik postal takšen, moramo z vso nujo hiteti po sledovih njegovih stopinj, bolj kot v telesu živeti nad zakoni telesa. Zato pravilno uči božji apostol Pavel: Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarstvo: Staro je prešlo, glejte nastalo je novo. Z vero v Kristusa smo bili opravičeni in moč starega prekletstva je usahnila. Za nas je oživel on, ki je poteptal oblast smrti. Spoznali smo pravega Boga, ki ga po sredništvu Sina častimo v duhu in resnici. On namreč z nebes razliva na svet Očetove blagoslove. Na temelju teh resnic modro pravi apostol Pavel: Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil. Skrivnost učlovečenja in iz nje potekajoča prenova se namreč ni zgodila brez Očetove volje. Po Kristusu nam je odprt pristop k Očetu. To sam trdi, da je le po njem mogoče priti k Očetu. Zatorej vse je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave.  

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 148,1-2) Velikonočna aleluja   Premišljujoč naše sedanje življenje moramo hvaliti Boga, saj bo veselje večnega življenja v tem, da bomo slavili Boga. Nihče ne bo sposoben za prihodnje življenje, če se ne bo sedaj vadil v njem. Zdaj torej hvalimo Boga, vendar ga tudi prosimo. V hvali je veselje, v prošnji vzdihovanje. Obljubljeno nam je namreč nekaj, česar še nimamo; ker pa je resničen tisti, ki nam je obljubil, se radujemo v upanju; ker pa tega še nismo dosegli, zato hrepeneč zdihujemo. Dobro je, da vztrajamo v hrepenenju, dokler se ne uresniči obljubljeno in bomo nehali zdihovati ter bomo Boga samo še hvalili in slavili. Zaradi teh dveh dob - ene, ki je v tem življenju sredi skušnjav in bridkosti, druge, ki bo nekoč v večni varnosti in veselju brez konca - obhajamo tudi dvoje bogoslužnih časov: pred veliko nočjo in po veliki noči. Čas pred veliko nočjo pomeni sedanje bridkosti; čas po veliki noči pa pomeni blaženost, ki jo bomo nekoč dosegli. Zato primerno temu, kar pred veliko nočjo obhajamo, tudi ravnamo; kar pa slavimo po veliki noči, naj pomeni, da še nismo dosegli. Zato preživljamo prvi čas v postu in molitvah, v drugem času pa pustimo post in se vadimo v hvali. Zato tudi pojemo: Aleluja! Eno in drugo dobo vidimo upodobljeno v življenju naše Glave, Kristusa. Gospodovo trpljenje nam kaže življenje sedanje stiske, ko se je treba truditi in biti preskušan, nazadnje pa umreti; Gospodovo vstajenje in poveličanje pa nam kaže življenje, ki ga bomo prejeli. Sedaj vas torej, bratje, opominjamo, da hvalite Boga; in to vsi delamo, ko ponavljamo: Aleluja. Hvalite Gospoda, praviš ti drugemu in drugi tebi; pri tem, ko se vsi opominjajo, vsi delajo to, k čemur se spodbujajo. Toda hvalite z vsem bitjem; kar pomeni, naj ne hvali le vaš jezik in vaš glas Boga, temveč delajte to s polno zavestjo, s svojim življenjem, z dejanji. Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž, ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša slavospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako božja ušesa slišijo naše misli.  

Iz govorov bl. Izaka, opata v samostanu Zvezda (42. govor) Prvorojenec v množici bratov   Kakor glava in telo sestavljata enega človeka, tako je Sin Device s svojimi izvoljenimi udi en sam človek in en sam božji Sin. Sveto pismo pravi, da je celoten Kristus glava in telo; vsi udje so torej hkrati eno telo, ki z Glavo sestavlja enega samega Sina človekovega, z božjim Sinom enega božjega Sina, kot je on sam tudi z Bogom en sam Bog. Torej je celo telo z glavo Sin človekov, božji Sin in Bog. Zato beremo v evangeliju: Hočem, Oče, da bodo tudi oni z nami eno, kakor sva midva eno. Tako v soglasju s tem, kar slovesno izraža Sveto pismo, ni telesa brez glave, niti glave brez telesa; a tudi glave in telesa, to je celotnega Kristusa ni brez Boga. Tako je tudi vse z Bogom en sam Bog; toda božji Sin je z Bogom po naravi eno, in z njim je osebno zedinjen Sin človekov, s katerim je skrivnostno zedinjeno njegovo telo. Torej morejo zvesti in razumni Kristusovi udje resnično reči o sebi, da so to, kar je on, torej tudi božji Sin, tudi Bog. Toda, kar je on po naravi, so oni po sodeležnosti; kar je on v polnosti, so oni po deležu; in končno: kar je božji Sin po rojstvu, to so njegovi udje po posinovljenju, kakor je pisano: Prejeli ste Duha sinovstva, v katerem kličemo: Abba, Oče. Po tem Duhu jim je dal oblast, da postanejo otroci božji, in vsakemu od nas pravi on - prvorojeni med mnogimi brati - naj govorimo: Oče naš, ki si v nebesih. In na drugem mestu: Grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu. Po istem Duhu, po katerem je bil Sin človekov, naša glava, rojen iz naročja Device, se mi v krstnem studencu prerajamo v božje otroke, v njegovo telo. In kakor je on bil brez slehernega greha, tako tudi mi dosežemo odpuščanje vseh grehov. Kakor je on na križu nosil na svojem telesu vse grehe celotnega telesa, tako celotnemu skrivnostnemu telesu podeljuje milost prerojenja osvobojenje vseh grehov, kakor je pisano: Blagor človeku, kateremu Bog ne prišteva greha. Ta blagrovani človek je brez dvoma Kristus. V kolikor je glava Kristusova Bog, odpušča grehe; v kolikor je glava telesa, en človek, si nima nič odpuščati; a v kolikor so mnogi telo Glave, se jim greh ne prišteva. Pravičen je sam v sebi in on sam opravičuje samega sebe. Je edini odrešenik in edini odrešenec. On je na svojem telesu nosil na lesu križa to, kar je odvzel od svojega telesa s krstom. Na dva načina rešuje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, katere je nosilo - s križem in vodo. Duhovnik in Daritev in Bog, je sebe sebi darujoč, sebe po sebi spravil s sabo, kakor tudi z Očetom in Svetim Duhom.  

Iz razprav sv. Gavdencija, škofa v Brescii (2. homilija) Evharistija - Gospodova velika noč   En sam je umrl za vse, Kristus, in on je navzoč v skrivnosti kruha in vina po vseh cerkvenih občinah, kjer se obhaja evharistično slavje. On se žrtvuje in on ohranja; on zahteva vero in on oživlja; on je posvečen in on posvečuje tiste, ki posvečujejo. Tu gre za meso božjega Jagnjeta, tu gre za njegovo kri. Kajti kruh, ki je prišel iz nebes, je rekel: Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. S podobo vina je posrečeno označena njegova kri; saj s tem, ko pravi v evangeliju: Jaz sem prava vinska trta, dovolj jasno izpričuje, da je vsako vino, ki se pri maši daruje v spomin Kristusovega trpljenja, zares njegova kri. Zato je očak Jakob govoril o Kristusu, ko je rekel: V vinu bo pral svojo obleko in v krvi grozdja svoje oblačilo. V svoji lastni krvi namreč bo opral obleko našega telesa, v katero se je oblekel. On torej, ki je stvarnik in gospod vseh stvari, proizvaja kruh iz zemlje, in iz kruha zakramentalno dela svoje telo, kakor je obljubil in to tudi lahko stori; on, ki je spremenil vodo v vino, sedaj spreminja vino v svojo kri. Velika noč, pasha, pomeni Gospodov mimohod. Te besede te opominjajo, da ne imej za nekaj pozemeljskega, kar je postalo nebeško. Gospod je »šel mimo«, dotaknil se je zemeljske tvari in jo spremenil v svoje telo in v svojo kri. To, kar prejemaš, je telo tistega, ki je nebeški kruh, in kri tistega, ki je sveta vinska trta. Kajti, ko je učencem dajal posvečeni kruh in posvečeno vino, je rekel: To je moje telo; to je moja kri. Verujmo torej njemu, kateremu smo se zaupali. Resnica ne pozna laži. Ko je Kristus govoril, da je treba jesti njegovo meso in piti njegovo kri, so se množice prestrašene čudile in godrnjale: Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati? Da bi nas z nebeškim ognjem očistil takih misli, ki se jih je treba izogibati, je dodal: Duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.  

Iz pisma Diognetu (5-6) Kristjani v svetu   Kristjanov ne ločijo od drugih ljudi ne dežela ne govorica ne običaji. Nikjer ne prebivajo v lastnih mestih, ne govorijo posebnega narečja in ne živijo izrednega življenja. Njihovega nauka jim ni iznašla ne srečna domisel ne bistroumnost zvedavih mož, niti se ne oklepajo kakšne šolske modrosti kot nekateri. Prebivajo v grških in drugih mestih, kamor je usoda koga zanesla; prilagodijo se krajevnim običajem glede obleke, hrane in drugega življenja, živijo pa vzorno in čudovito, da vse preseneča. Živijo vsak v svojem kraju, a ne kot stalni naseljenci; udeležujejo se vsega kot državljani in sprejemajo nase vsa bremena tujcev. Sleherna tujina jim je domovina in vsaka domovina tujina. Ženijo se kakor vsi drugi in rodijo otroke, vendar otrok ne izpostavljajo. Imajo skupno mizo, ne pa skupnega ležišča. Živijo v mesu, a ne živijo po mesu. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih in jih vendar obsojajo; more jih in jih s tem oživljajo. Ubogi so in bogate mnoge; vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo; obrekujejo jih, a oni se izkazujejo pravične. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo; ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, a kaznujejo jih kakor hudodelce; celo smrtne kazni se veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Judje jih napadajo kot drugorodce, Grki jih preganjajo; ne vedo pa sovražniki povedati, zakaj jih sovražijo. Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani. Po vseh telesnih udih je duša razsejana, kristjani pa po vseh mestih sveta. Duša prebiva v telesu, ni pa od telesa; tudi kristjani prebivajo na svetu, pa niso od sveta. Nevidna duša je skrita v vidnem telesu; tako tudi kristjani so na svetu, njihovo bogoslužje pa je nevidno. Meso sovraži dušo in jo napada, čeprav mu ne dela nobene krivice, ker mu brani uživati naslade; tudi kristjane sovraži svet, čeprav mu ne delajo nobene krivice, ko se protivijo nasladam. Duša ljubi sovražno meso in ude; tudi kristjani ljubijo svoje sovražnike. Duša je v telesu zaprta, a prav ona drži telo skupaj. Tudi kristjani so na svetu kakor v ječi, a prav oni držijo svet pokoncu. Neumrljiva duša prebiva v minljivem šotoru; tudi kristjani prebivajo kot tujci v minljivosti, pričakujoč neminljivost v nebesih. Duša se krepi, če se mrtvičiš in postiš v jedi in pijači; tudi kristjani se od dne do dne bolj množijo, čeprav jih preganjajo. Bog jih je postavil na tako važno mesto, da ga ne smejo zapustiti.  

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (10., knj. 2) Jaz sem trta, vi mladike   Gospod pravi o sebi, da je trta, da bi nam pokazal, zakaj naj bo naša ljubezen usmerjena vanj in kakšno korist imamo, če smo združeni z njim. Tiste, ki so z njim zedinjeni, nekako z njim zraščeni in najtesneje povezani, pa primerja mladikam. Ti so že deležni božje narave, ko prejmejo Svetega Duha. Sveti Kristusov Duh nas namreč njemu pridružuje. Ko se pridružimo trti, Kristusu, se z voljo trdno z njim povežemo, on pa ima zaradi te zveze do nas posebno ljubezen in odnos. S svobodno opredelitvijo smo se po veri pridružili Kristusu ter postali z njim sorodni, ko smo prejeli dostojanstvo posinovljenja. Apostol Pavel namreč pravi: Kdor se druži z Gospodom, je en duh. Na nekem drugem mestu Svetega pisma prerok imenuje Kristusa osnovo in temelj. Pri zidanju smo namreč nanj položeni kakor živi in duhovni kamni, usposobljeni za sveto duhovniško službo, za božje bivališče v Duhu. Nikakor ne moremo biti vzidani v božji tempelj, če nam Kristus ni postal temelj. V evangeljski prispodobi je isto izraženo tudi, ko je rečeno, da je trta mati in rednica svojih mladik. Iz Kristusa in v Kristusu smo bili v Duhu prerojeni, da bi obrodili sad življenja, ne starega in minulega, temveč življenja, prenovljenega po veri in ljubezni do Kristusa. Ostanimo taki, zraščeni z njim, in se zvesto držimo svetih zapovedi, ki so nam dane. Varujmo dobrino plemenite sorodnosti z Bogom, to je, prizadevajmo si, da ne bi v ničemer žalostili v nas prebivajočega Duha, po katerem sam Bog biva v nas. Kako smo mi v Kristusu in on v nas, nam razlaga modri evangelist Janez: Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Kakor trtina korenika svojo naravno moč pošilja mladikam in s sokom napaja in hrani mladike, tako edinorojena božja Beseda, s tem, da daje Duha in vsakršno svetost njim, ki so z njo zedinjeni po veri, vceplja svetim sorodnost svoje in Očetove narave. Hrani jih in jim daje rast v pobožnosti ter jih napaja z močjo, potrebno za razvoj kreposti in vsakršne dobrote.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (329. govor, Ob rojstnem dnevu mučencev) Dragocena smrt mučencev, kupljena za tako ceno!   V slavnih dejanjih mučencev, s katerimi se povsod zaljša Cerkev, ugotavljamo na lastne oči, kako res je to, o čemer smo peli: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. Dragocena je v naših očeh in v očeh njega, za katerega so jo pretrpeli. Cena za te smrti je smrt enega. Ta je s svojim umiranjem odkupil tolikšno število smrti! Ako bi on ne bil umrl, bi se pšenično zrno ne razmnožilo. Slišali ste njegove besede, ki jih je povedal, ko je šel trpljenju naproti, to se pravi, ko je šel naproti naši odrešitvi: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu. Na križu je bila sklenjena velika kupčija. Tam je bila plačana odkupnina za nas. Ko je vojakova sulica prebodla Jezusovo stran, je iz nje pritekla odkupnina za ves svet. Odkupljeni so bili verniki in mučenci. Toda vera mučencev je bila preskušena in zanjo je pričala kri. Kar jim je bilo dano, so vrnili. Izpolnili so, kar pravi sv. Janez: Kristus je dal za nas življenje; tudi mi smo dolžni dati za brate življenje. Nekje drugje je tudi zapisano: Sedel si za bogato mizo; dobro pazi, kaj se stavi predte. Zakaj take reči boš moral tudi ti pripraviti. Miza pa je gotovo bogata tam, kjer se daje v jed sam gospodar mize. In nihče ne pogosti gostov s samim seboj, kakor je to storil Gospod Kristus. Ta je gostitelj, je jed in pijača. Mučenci so vedeli, kaj so jedli in pili, drugače ne bi tako vrnili. A kako bi sploh mogli vrniti, če bi jim tega ne dal on, da bi vrnili, on, ki je prej zanje dal življenje? Kaj nam priporoča psalm, ki smo ga prepevali: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih? Tu človek premišlja, koliko je prejel od Boga; preudarja, kolikšni darovi milosti Vsemogočnega so to, da ga je ustvaril, izgubljenega poiskal, najdenemu odpustil, v boju slabotnega okrepil, v nevarnostih ne zapustil, ga kot zmagovalca ovenčal, mu za nagrado dal samega sebe. Premišlja vse to in vzklikne: Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil. In kakšen je ta kelih? To je grenki in zdravilni kelih trpljenja. Če bi ga prej ne bil pil zdravnik, bi se ga tudi bolnik ne upal dotakniti. Ta kelih je pil Gospod. To povedo Kristusove besede: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. O tem kelihu so govorili mučenci, ko so rekli: Kelih zveličanja bom dvignil in bom klical Gospodovo ime. Se mar bojiš, da boš v trpljenju obnemogel? Ne, zatrjuje mučenec. Kako to? Zato, ker bom klical Gospodovo ime. Učenci so zmagali, ker je v njih zmagal tisti, ki je rekel: Zaupajte, jaz sem svet premagal. Vladar nebes je vodil njihovega duha in jezik ter je po njih potolkel hudiča na zemlji, v nebesih pa jih kot mučence kronal. Blagor njim, ki so pili iz tega keliha! Prestali so muke in prejeli čast. Glejte, preljubi, česar z očmi ne dosežete, premišljujte z duhom in razumom in spoznavajte, kako dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih.

Iz govorov sv. Maksima Turinskega, škofa (53. govor, 1-2, 4) Kristus je luč   Kristusovo vstajenje odpira podzemlje. Ti, ki so bili na novo krščeni v Cerkvi, obnavljajo zemljo. Sveti Duh odpira nebesa. Odprto podzemlje vrača mrtvece. Obnovljena zemlja poganja vstajajoče. Odprta nebesa sprejemajo v nebo odhajajoče. Tudi razbojnik stopa v raj. Telesa svetih gredo v sveto mesto. Mrtvi se vračajo med žive. Vse prvine se v moči Kristusovega vstajenja dvigajo na višjo stopnjo. Vsi, ki so bili zaprti pred peklom, so na poti v raj. Zemlja pošilja v nebesa vse, ki so počivali v njenem naročju. Nebesa postavljajo pred Gospoda vse, ki prihajajo. V moči enega in istega Gospodovega trpljenja se duša dviga iz brezna, se osvobaja zemlje in dobi mesto v nebesih. Kristusovo vstajenje namreč prinaša življenje mrtvim, odpuščanje grešnikom in slavo svetnikom. Zato prerok David vabi vse stvari, naj se veselijo Kristusovega vstajenja, zakaj to je dan, ki ga je Gospod naredil, veselimo in radujmo se! Kristusova luč je dan brez noči, dan, ki nikoli ne mine. A da je ta dan Kristus, nam pove apostol: Noč se je pomaknila in dan se je približal. Pravi: pomaknila se je, torej je ne bo več. S tem ti hoče dati razumeti: Ko te Kristus razsvetljuje s svojo lučjo, moraš odgnati od sebe vso hudičevo temo in pretrgati umazano verigo greha. Z novo svetlobo je treba za vselej prepoditi nekdanje temine in zadušiti v sebi delovanje zla. Ta dan je sam Sin, na katerega Oče, ki je dan brez začetka, razsipa vso skrivnost svojega božanstva. Še več, pravim, on sam je tisti dan, ki je govoril po Salomonu: Naredil sem, da je na nebu vzšla luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor torej za tem nebesnim dnevom nikakor ne nastopi noč, tako tudi tema greha ne pride za Kristusovo pravičnostjo. Kajti nebeški dan sveti, se blešči in žari na veke in nobena mrakoba ga ne more zatemniti. Isto moremo reči o Kristusovi luči, ki neprestano gori, plameni in se blesti, in je nobena temina grehov in zla ne more zadušiti. Prav je zapisal evangelist Janez: Luč sveti v temi in tema je ni zadušila. Zato, bratje, se moramo vsi veseliti tega prazničnega dneva! Nihče naj se ne odteguje skupnemu veselju zaradi grehov, ki mu še obtežujejo vest. Nihče naj ne opušča skupne molitve zaradi zlih dejanj, ki ga še težijo. Danes naj nihče ne obupuje nad odpuščanjem, pa naj bo še tako velik grešnik. Saj imamo ne majhen dokaz: če je razbojnik zaslužil priti v raj, kako naj bi ne dobil odpuščanja kristjan?!  

Iz govorov sv. Atanazija, škofa (Govor o učlovečenju božje Besede, 8-9) O učlovečenju Besede   Božja Beseda, ki nima telesa in ne podlega pokvarljivosti snovi, je prišla na svet, čeprav tudi prej ni bila daleč od njega. Ni koščka zemlje, kjer ne bi bila navzoča, temveč je skupno z Očetom napolnjevala vse in povsod. Prišla je iz dobrote do nas in je vsem pokazala, kakšna je. Usmilila se je našega rodu in naše slabotnosti, ganila jo je naša pokvarjenost. Ni prenesla, da bi smrt gospodovala nad nami in da ne bi šla iskat, kar je bilo izgubljenega, da ne bi bilo izgubljeno, kar je Oče ustvaril v človeku. Zato si je privzela telo, kakršno ni bilo različno od našega. Božji Sin pri svojem učlovečenju ni hotel privzeti samo zunanjosti in ostati samo pri njej. Če bi se bil hotel namreč samo na zunaj pokazati, bi si bil privzel pač odličnejše telo. Sprejel pa je prav naše, človeško telo. V telesu Device si je zgradil tempelj, privzel telo in si ga pripravil kot sredstvo, po katerem bi se nam razodel in kjer bi prebival. Ko si je pa privzel telo, ki je pri vseh zapisano smrti, ga je iz ljubezni za nas vse daroval Očetu s svojo smrtjo. Ko se je podvrgel splošni postavi smrti, ki je težila nas vse, jo je izbrisal, saj nad Gospodovim telesom ni imela moči. Od tedaj smrt ne more več škodovati ljudem, ki nosijo Gospodu enako telo. Ljudi, ki so po grehu zapadli smrti, je hotel znova poklicati v življenje, saj je vstal s telesom, ki si ga je bil privzel, s tem pa tudi, nič drugače kot zgori suha slama v ognju, uničil smrt. Privzel si je torej telo, ki more umreti. Ker je imelo delež z Besedo in kraljem vsega, pa je moglo zadostiti za smrt vseh, in je zaradi Besede, ki je v njem prebivala, ostalo nepoškodovano in bo končno smrt po milosti vstajenja odstopila od vseh ljudi. Telo, ki si ga je bila privzela, da ga kot brezmadežno daritev in žrtev izroči v smrt, je potem, ko je bilo darovano, pregnalo smrt od vseh, ki smo mu podobni. Tako je božja Beseda, vzvišena nad vsemi, svoje svetišče, svoje telo darovala za nas, kot je rekla, in plačala naš dolg smrti. S tem pa je vse, s katerimi je bila v enakem telesu povezana, po obljubi nesmrtnosti zares napravila nesmrtne. Smrt namreč sedaj nima nobene oblasti nad ljudmi zaradi božje Besede, s katero smo eno telo.  

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) Človeška dejavnost v vesoljstvu   Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj? Cerkev, varuhinja tistega zaklada božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom. Po božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini. Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa.  

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (65,1-3) Nova zapoved   Gospod Jezus zatrjuje, da daje svojim učencem novo zapoved, naj se ljubijo med seboj: Novo Zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Ali ni bila ta zapoved že v stari božji postavi, kjer je pisano: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe? Zakaj jo Gospod imenuje novo, ko je dokazano, da je tako stara? Mar je zapoved zato nova, ker nam je nadel novega človeka, ko je slekel z nas starega? Poslušajočega ali bolje poslušnega človeka ne prenovi vsaka ljubezen, marveč tista, o kateri je Gospod dodal: Kakor sem vas jaz ljubil, da bi jo od mesene ljubezni razločil. Ta ljubezen nas prenovi, da smo novi ljudje, dediči nove zaveze, pevci nove pesmi. Ta ljubezen, predragi bratje, je že nekdaj prenovila stare očake in preroke kakor pozneje blažene apostole; ona tudi zdaj prenavlja ljudstva iz vsega človeškega rodu, ki je razkropljen po vsej zemlji, ustvarja in zbira nov narod, telo nove zaročnice, neveste edinorojenega božjega Sina, o kateri pravi Visoka pesem: Kdo je ta, ki vzhaja bleščeče bela? Bleščeče bela, ker je prenovljena. Po čem, če ne po novi zapovedi? Zato njeni udje drug za drugega skrbe, in če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje. Poslušajo namreč in spolnjujejo novo zapoved. Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj, ne kakor se ljubijo, kateri drug drugega pogubljajo, niti kakor se ljubijo ljudje, ker so ljudje, marveč kakor se ljubijo, ker so bogovi in vsi otroci Najvišjega, da so njegovemu edinemu Sinu bratje, ljubeči se med seboj s tisto ljubeznijo, s katero jih je on ljubil, hoteč jih pripeljati na koncu tja, kjer bo vsega dovolj, kjer se bo njih želja z dobrotami nasitila. Takrat namreč ne bodo želje ničesar pogrešale, ko bo Bog v vsem vse. To ljubezen nam daje on, ki je rekel: Kakor sem jaz vas ljubil, se tudi vi med seboj ljubite. Zato nas je torej ljubil, da bi se tudi mi med seboj ljubili, to nam daje, ko nas ljubi, da bi se med seboj z ljubeznijo tesno povezali in po povezanosti udov s tako sladko vezjo bili telo tako vzvišene glave.  

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (167. pogl.) Okusila sem in videla   O večno božanstvo, o večno Trojstvo, kako dragocena je postala kri tvojega edinega Sina po združenju z božjo naravo! Večna Trojica, kakor neizmerno morje si, v katerem tem več najdem, čim bolj iščem. In čim več najdem, bolj raste žeja po tebi. Takorekoč nenasitno nasičuješ dušo. V svoji brezmejnosti ji daješ toliko, da kljub vsemu še vedno lačna in žejna želi tebe, večna Trojica, ker hrepeni, da bi te videla v luči tvoje luči. Večna Trojica, okušala in videla sem z lučjo razuma v tvoji luči tvojo brezmejnost in lepoto tvoje stvari. Ko sem videla sebe v tebi, sem spoznala, da sem tvoja podoba, zaradi razuma, ki si mi ga podelil, večni Oče, v svoji moči in svoji modrosti, ki je obenem modrost tvojega Sina. Sveti Duh, ki izhaja iz tebe in iz tvojega Sina, pa mi daje moč volje, da te morem ljubiti. Večna Trojica, stvarnik si in jaz tvoja stvar. Spoznala sem, o Bog, razsvetljena po tebi, ko si me prerodil s krvjo svojega Sina, kako ceniš lepoto svoje stvari. O brezno, o večna Trojica, o božanstvo, o neizmerno morje! Kaj si mogel dati meni več kot sebe? Ogenj si, ki gori vedno in se ne použije nikoli. Použivaš pa s svojim ognjem vsako sebičnost duše. Ogenj si, ki prežene sleherni hlad, in s svojo svetlobo razsvetljuješ človeški razum, da morem spoznati tvojo resnico. V veri, ogledalu te luči, te spoznavam. Ti si najvišje dobro, dobrina nad dobrinami, sreča prinašajoča dobrino, nedojemljiva dobrina, neprecenljiva dobrina. V tebi je lepota nad lepotami, modrost nad vsako modrostjo, modrost sama. Hrana si angelom, v svoji plameneči ljubezni pa si se dal ljudem. Ti si mi obleka, ki pokriva mojo nagoto. Ti si hrana, ki nasičuje s svojo dobroto lačne. Sladkost si brez primesi grenkobe, o večna Trojica!  

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (108. govor) Bodi božja daritev in duhovnik   Rotim vas, bratje, pri božjem usmiljenju. Pavel nas roti, še več, po Pavlu nas Bog roti, ker ima rajši našo ljubezen kakor pa strah. Prosi nas on, ki noče biti le Gospod, ampak prav tako tudi Oče. Prosi nas Bog v svojem usmiljenju, da bi mu ne bilo treba nas kaznovati s svojo strogostjo. Poslušajte besede rotečega Gospoda: Poglejte, spoznajte v meni svoje telo, svoje ude, notranje organe, kosti in kri. Če se že Boga bojite, zakaj ne ljubite vsaj tega, kar je vaše? Če bežite pred Gospodom, zakaj se ne zatečete k bratu? Morebiti vas bega veličina trpljenja, ki ste ga povzročili. Nikar se ne bojte. Križ ni mene končal, prebodel je smrt. Žeblji mi ne povzročajo bolečin, temveč mi budijo ljubezen do vas. Rane ne izvabljajo vzdihov mojemu srcu, ampak vas vabijo k njemu. Razpetost telesa ne veča mojih muk, marveč vam odpira moje naročje. Moja kri se ne izteka zaman, odplačuje ceno odkupnine za vas. Pridite, vrnite se torej in si vsaj tako pridobite izkustvo o Očetu, ki vrača dobro za hudo, ljubezen za krivice, ljubezen v zameno za številne rane. Poslušajmo že vendar, kaj prosi apostol: Rotim vas, bratje, dajte svoja telesa. S to svojo prošnjo je apostol vse ljudi povzdignil do duhovniškega dostojanstva: dajte svoja telesa v živo daritev. Kako nezaslišano vzvišena je duhovniška služba kristjana, ko je človek sam zase daritev in duhovnik. Ne išče več zunaj sebe, kaj bi prinesel v dar Bogu, ampak sam postane to, kar se žrtvuje. Pri tem sta dar in duhovnik eno, žrtev je zaklana, a vendar živi; duhovnik je ne ubije, a jo kljub temu daruje. Čudovito je darovanje, kjer se žrtvujeta telo in kri na netelesni način. Rotim vas torej, bratje, pravi apostol, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo daritev. Bratje, tej daritvi je vzor Kristus, ki je daroval svoje telo tako, da je življenje dal za življenje sveta. Njegovo telo je res bilo živa žrtev, ker kljub usmrtitvi Kristus živi. S tako žrtvijo se smrt preživi, daritveni dar ostane, hostija živi in smrt prejme kazen. Zaradi tega se mučenci s smrtjo rodijo, s koncem začnejo, po usmrtitvi živijo, in tisti, ki so bili ugasnjeni na zemlji, žarijo v nebesih. Rotim vas torej, bratje, pravi apostol, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo in sveto daritev. To je tisto, kar prerok opeva: Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil. O človek, postani zares božja žrtev in duhovnik, in ne zanemarjaj tega, kar ti je podelila božja oblast. Obleci si oblačilo svetosti, opaši se z vezjo čistosti in tvoje pokrivalo naj bo Kristus. Križ naj nenehno varuje tvoje čelo, prsi naj povezuje skrivnost božje vednosti, naj izhaja iz tebe molitev kakor kadilo v prijeten vonj, vzemi v roke meč Duha, tvoje srce naj bo oltar in tako brez strahu položi nanj svoje telo, da ga daruješ Bogu. Bog si želi vere, ne pa smrti; žejen je vdanosti, ne krvi; pomiri ga dober namen, ne pa uničenje daru.

Iz knjige o Svetem Duhu sv. Bazilija, škofa (15 pogl., 35-36) Duh oživlja   Gospod, ki vodi naše življenje, je naredil z nami zavezo pri krstu, ki je hkrati izraz smrti in življenja. Podoba smrti je v delovanju vode, delovanje Svetega Duha pa nam daje poroštvo življenja. Tako prihajamo do vprašanja, ki nas zanima: Zakaj je voda pridružena Duhu? Pri krstu gre namreč za dvojen cilj: najprej gre za to, da se onemogoči obstoj greha in da bi ne bilo več dejanj, ki vodijo v smrt. Gre pa tudi za življenje v Duhu, katerega sad je posvetitev. Voda nam daje podobo smrti s tem, da sprejme telo kot nekakšen grob; Duh pa po drugi strani vliva oživljajočo moč in prenavlja duše, ki jih iz smrti greha vodi k prvotnemu življenju. Znova se roditi iz vode in Duha pomeni torej smrt, ki jo ponazarja delovanje vode, in življenje, ki prihaja iz delovanja Duha. S trikratnim potapljanjem in trikratnim klicanjem se izvrši velika skrivnost krsta. Po eni strani dušo krščencev razsvetli podelitev božje vednosti. Vendar tako, da če daje voda milost, ne prihaja ta iz narave vode, ampak zaradi prisotnosti in delovanja Duha. Pri krstu ne gre za telesno očiščenje od umazanije, ampak za dejanje utemeljitve poslušnosti naše vesti božji volji. Ko nas Gospod pripravlja na življenje vstalih, nas vabi, da živimo po evangeljskem nauku. Vabi nas, da se odpovemo jezi, da potrpežljivo prenašamo zlo, da se odtrgamo od veseljačenja, da se ne vdajamo pohlepu po bogastvu. Iti po tej poti, pomeni že vnaprej, svobodno izbrati to, kar bomo povsem naravno uživali v prihodnjem življenju. Po Svetem Duhu se ponovno odločamo za življenje v raju, se podajamo na pot proti nebeškemu kraljestvu, se vračamo v življenje posinovljencev. V njem se upamo imenovati Boga našega Očeta, v njem postajamo deležni Kristusove milosti, se imenujemo otroci luči in postajamo deležni večne slave, kratko povedano: smo in bomo polni blagoslova sedaj in na veke. Tako gledamo kot v ogledalu obljubljene dobrine in se jih v veri že veselimo, kot bi jih že uživali. Če je že predokus tako bogat, kaj bo šele popolna posest? Če so prvine že tako lepe, kakšna bo šele njihova polnost?  

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (14. homilija, 3-6) Kristus, dobri pastir   Jaz sem dobri pastir; poznam svoje ovce, to se pravi: jih ljubim, in moje poznajo mene. Jasneje bi se reklo: me ljubeče ubogajo. Dokler resnice ne ljubimo, je sploh ne poznamo. Ker ste torej, predragi bratje, zvedeli za našo nevarnost, razmišljate ob Gospodovih besedah tudi o svoji nevarnosti. Glejte, ali ste njegove ovce; glejte, ali ga poznate; glejte, ali veste za luč resnice. Ko pravim: veste, ne mislim znanja po veri, marveč po ljubezni. Ne gre za poznanje iz golega verovanja, temveč za poznanje iz lastne dejavnosti. Prav to namreč misli evangelist Janez, ko o tem govori, rekoč: Kdor pravi, da pozna Boga, pa ne spolnjuje njegovih zapovedi, je lažnik. Zato tudi glede tega Gospod takoj dostavi: Kakor mene pozna Oče, tudi jaz poznam Očeta; in za svoje ovce dam svoje življenje. Kot da bi jasno hotel reči: V tem, da dam življenje za svoje ovce, se vidi, da poznam Očeta in da Oče pozna mene; to se pravi: v ljubezni, s katero umrem za ovce, razodevam, koliko ljubim Očeta. O teh ovcah potem zopet pravi: Moje ovce poznajo mene, jaz jih poznam in one gredo za menoj, jaz pa jim darujem večno življenje. Malo prej pravi o njih: Kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in bo hodil ven in bo našel pašo. Noter, to pomeni, da bo veroval, ven pa se pravi, od verovanja preiti v gledanje, v kontemplacijo, in našel bo pašo v večni pojedini. Njegove ovce torej najdejo pašo; kdor gre za njim s preprostim srcem, se hrani z večno svežim živežem. Kaj pa so pašniki teh ovac drugega kakor notranje radosti vedno zelenega raja? Paša izvoljencev je namreč živa navzočnost božjega obličja; ko ga duša zre brez bojazni, da bi se ji odtegnil, se neprestano nasičuje s hrano življenja. Iščimo torej, predragi bratje, teh pašnikov in veselimo se jih, saj bomo na njih doživljali praznovanje skupaj s tako številnimi rojaki. Naj nas k temu poziva veselje tega praznika samo. Ogrejmo svoja srca, bratje, poživimo svojo vero v to, kar verujemo, naj zaplapola naše hrepenenje po večnih dobrinah: ko jih ljubimo, že gremo njim naproti. Nobena ovira naj nas ne odvrne od radosti notranjega praznovanja, kajti če kdo želi dospeti na kraj, kamor se je namenil, mu še tako veliki napori poti ne bodo zmanjšali hrepenenja. Naj nas ne zavede nobena mamljiva prijetnost! Nespameten potnik bi bil, če bi na svojem potovanju zagledal ob poti ljubke travnike in bi zaradi njih nehal hoditi proti svojemu cilju.  

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (1. knj., 10, 1-3) Oznanjujmo resnico   Cerkev, ki je razširjena po vsem svetu do zadnjih zemeljskih mej, je od apostolov in njihovih učencev sprejela vero v enega samega Boga, vsemogočnega Očeta, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. Sprejela je vero v enega samega Jezusa Kristusa, božjega Sina, ki se je učlovečil za naše zveličanje. In v Svetega Duha, ki je po prerokih razodel božji odrešitveni načrt: to je, prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, njegovo rojstvo iz Device, njegovo trpljenje in vstajenje od mrtvih, njegov telesni odhod v nebo in končno njegov drugi prihod v Očetovi slavi. Tedaj bo prišel, da v sebi vse zedini ter obudi od mrtvih vse ljudi; in da se pred Jezusom Kristusom, ki je naš Gospod in Bog in zveličar in kralj, po volji nebeškega Očeta pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da ga vsak jezik prizna; nakar bo nad vsemi izrekel svojo pravično sodbo. To oznanilo in to vero, ki ju je Cerkev, kakor smo rekli, sprejela, zdaj skrbno varuje, enotna, kakor bi prebivala v eni sami hiši, čeprav je razširjena po vsem svetu. Brez omahovanja soglaša z njima, kakor bi imela eno samo dušo in eno samo srce. Razglaša ju, uči in sporoča naprej v popolnem soglasju, kakor bi imela ena sama usta. Čeprav so na svetu različni jeziki, je vendar izročilo povsod enako krepko in enotno. Zato cerkve, ki so bile ustanovljene na Nemškem, nič drugače ne verujejo ali ne sporočajo naprej kakor cerkve na Španskem ali na Francoskem ali na Vzhodu ali v Egiptu ali v Libiji ali v Italiji. Kakor je sonce, ta božja stvar, eno in isto po vesoljnem svetu, tako oznanjevanje resnice sveti vsepovsod in razsvetljuje vse ljudi, ki hočejo priti do spoznanja resnice. In tako med temi, ki so na čelu cerkva, nihče ne oznanja drugačnega nauka, ker ni nihče večji od svojega učenika. Naj gre za odličnega govornika ali za klavrnega pridigarja, oba učita isto resnico. Nihče ne kvari vsebine izročila. Vera je vedno ena in ista. Kdor je torej bolj zgovoren, ji nič ne doda, in kdor je manj zgovoren, ji nič ne odvzame.  

Iz govora sv. Efrema, diakona, o našem Gospodu (3-4, 9) Kristusov križ, rešenje človeškega rodu   Našega Gospoda je teptala smrt, potem pa je on steptal smrt kot pohojeno cesto. Sam se je izročil smrti in jo prostovoljno pretrpel, da bi uničil tisto smrt, ki ni marala umreti. Nesoč križ je Gospod šel iz mesta, ker je smrt tako hotela; na križu pa je klical in je priklical mrtve iz predpekla, čeprav se je smrt zoperstavljala. Glede na telo, ki ga je imel, ga je smrt umorila; z istim orožjem pa je on zmagal nad smrtjo. Skrival je božanstvo pod človeško naravo in se približal smrti, ki ga je umorila, a je bila sama umorjena. Smrt je umorila naravno življenje, njo pa je umorilo nadnaravno življenje. Ker ga torej smrt ni mogla požreti brez telesa, niti priti do predpekla brez mesa, je prišel v Devico in od nje sprejel telo, da je v njem prišel do predpekla. Ko pa je s privzetim telesom prišel tja, je uničil vse zaklade pekla in raztresel vse njegovo bogastvo. Prišel je k Evi, materi vseh živih. Bila je vinograd, katere ograjo je odprla smrt z rokami same Eve, da bi uživala njen sad; tako je Eva, mati vseh živih, postala izvor smrti vsem živim. Vzbrstela pa je Marija, nova trta glede na staro trto Evo, in v njej je zaživel Kristus, da bi, ko se je smrt po svojem običaju pasla in brezskrbno bližala, v smrtonosnem sadu skrito življenje uničilo smrt. Ko ga je torej smrt brez bojazni pogoltnila, je rešil življenje in mnoge z njim. Izreden je bil namreč v svoji moči tesarjev sin; šel je s svojim križem nad vsemi brezni, ki so požirala vse, in prepeljal človeški rod v hišo življenja. Ker pa je človeški rod zaradi drevesa padel v te podzemske nižine, je tudi na lesu prešel v dom življenja. Drevesu v raju je bila vcepljena grenka mladika; zato je bilo treba vcepiti drugo, sladko vejico, da bi v njem spoznali tistega, ki mu ne more nasprotovati nobena stvar. Slava tebi, ki si s svojim križem zgradil most nad smrtjo, da po njem duše prehajajo iz kraljestva smrti v kraljestvo življenja. Slava tebi, ki si nadel telo umrljivega človeka in si iz njega vsem umrljivim naredil studenec življenja. Ti si živ, ti živiš. Tvoji ubijalci so namreč ravnali s tvojim življenjem kakor poljedelci; vrgli so ga v globino, kakor sejejo zrna žita, da od tam vstanejo in z njim zrastejo mnoga druga. Pridite, darujmo svojo ljubezen kot veliko in splošno daritev, dvignimo slovesne speve in molitve njemu, ki je prinesel v dar Bogu svoj križ, da bi po njem nas vse obogatil.  

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (5. knj., 2, 2-3) Evharistija, poroštvo vstajenja   Če ni deležno rešenja tudi naše telo, potem nas Gospod ni odkupil s svojo krvjo; potem tudi evharistični kelih ni delež pri njegovi krvi, in kruh, ki ga lomimo, ni delež pri njegovem telesu. Saj se kri pretaka po žilah in mesu in vsem drugem, kar je človeško telo, in vse to je v resnici postala božja Beseda, ki je prišla, da bi nas odrešila s svojo krvjo. O tem priča apostol, ko pravi: V njej imamo odrešenje po njeni krvi in odpuščenje grehov. Ker smo njeni udje in se hranimo s pomočjo stvarstva, ki nam ga podarja ona sama, - po njeni volji namreč vzhaja sonce in po njeni volji gre dež, je vzela čašo, jo napolnila s sadom stvarjenja in rekla, da je njena lastna kri, po kateri se krepi naša kri. Prav tako je odločno zatrdila, da je kruh, ki ga daje stvarstvo, njeno lastno telo, po katerem se krepijo naša telesa. Tako torej čaša, ki jo je pomešal človek, in kruh, ki ga je on umesil, postaneta, ko prejmeta posvečenje, sveta evharistija, se pravi, Kristusova kri in telo. Po njima se krepi in utrjuje substanca naše telesne biti. Kako bi torej kdo mogel trditi, da telo ni v stanju sprejemati božjega daru za večno življenje, ko se hrani s Kristusovo krvjo in telesom ter postaja ud tega telesa? Prav to zatrjuje blaženi apostol v pismu Efežanom: Mi smo udje njegovega telesa, iz njegovega mesa in iz njegovih kosti. Tega pa ne pravi o kakem duhovnem in nevidnem človeku, kajti duh nima mesa in kosti, marveč o onem telesnem ustroju, ki je lasten pravemu človeku iz mesa, živcev in kosti. Ta se krepča s čašo, Gospodovo krvjo, in krepi s kruhom, Gospodovim telesom. Ko so korenine vinske trte položene v zemljo, prinaša trta sad ob svojem času. Ko pšenično zrno pade v grudo in se tam razkroji, vzkali, pomnoženo s Svetim Duhom, ki vse podpira. Nato pa te substance ob spretnosti ljudi pridejo do praktične uporabe. Ko nato prejmejo božjo besedo, pa postanejo sveta evharistija, to se pravi Kristusovo telo in kri. Na podoben način bodo naša telesa, ki jih hrani ta evharistija, potem ko bodo položena v zemljo in bodo tam razpadla, ponovno vstala ob svojem času, ko jim bo božja Beseda naklonila dar vstajenja od mrtvih v slavo Boga Očeta. Ona namreč prinaša nesmrtnost temu, kar je umrljivo, in milostno dodeljuje nestrohljivost vsemu, kar je kvarljivo, zato da se božja moč dodaja v polni meri k človeški slabosti.  

Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (I, 61. pogl.) Kopel prerojenja   Kako smo se prenovili po Kristusu in kako smo se posvetili Bogu, to hočem zdaj razložiti. Kdor se je prepričal in veruje, da je resnično, kar učimo in govorimo, ter obljubi, da bo mogel tako živeti, ga poučimo, kako naj moli in med postom prosi Boga, naj mu odpusti dotedanje grehe. Z njim molimo in se postimo tudi mi. Nato ga povedemo na kraj, kjer je voda. Tukaj se prerodi, kakor smo se prerodili tudi mi. V tej vodi se namreč skoplje v imenu Boga, Očeta in Gospoda vesoljstva, in našega odrešenika Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Zakaj Kristus je rekel: Ako se ne prerodite, ne pridete v nebeško kraljestvo. Da se ne more vrniti v materino telo, kdor se je kdaj rodil, je vsem jasno. Tudi prerok Izaija je povedal kakor sem prej omenil, kako se oprosti grehov, kdor je grešil in se kesa. Takole je rekel: Umijte se, očistite se, odstranite hudobije iz svojih duš, naučite se dobro delati, razsodite siroti v prid in pomagajte do pravice vdovi, potem pridite in se pričkajmo, pravi Gospod. In ako so vaši grehi kakor škrlat, jih bom obelil kot volno; in ako so rdeči kakor bager, jih bom obelil kot sneg. Ako me pa ne poslušate, vas bo požrl meč, kajti usta Gospodova so govorila. Od apostolov smo pa prejeli za to tale razlog. Po naravni zakonitosti se prvič rodimo brez naše vednosti po občevanju naših staršev in pridemo na svet s slabimi navadami in pokvarjenostjo. Zato se izgovori v vodi nad tistim, ki se hoče preroditi in se je skesal svojih grehov, ime Boga, Očeta vesoljstva in Gospoda, da ne bi ostali otroci nujnosti in nevednosti, ampak svobodne odločitve in spoznanja, in bi dobili odpuščenje prejšnjih grehov. Samo to ime imenuje tisti, ki povede krščenca v kopel. Imena neizrekljivega Boga namreč ne more nihče povedati. Če bi se pa kdo drznil trditi, da moreš Boga s kakšnim imenom opisati, bi bil do skrajnosti neumen. Ta kopel se imenuje razsvetljenje, ker se tisti, ki pridejo do tega spoznanja, razsvetlijo. Okoplje pa se tisti, ki se razsvetli, tudi v imenu Jezusa Kristusa, ki je bil križan pod Poncijem Pilatom, in v imenu Svetega Duha, ki je po prerokih vse napovedal o Jezusu.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (34. govor, 1-3. 5-6) Pojmo Gospodu pesem ljubezni   Pojte Gospodu novo pesem, njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu. Slišali smo opomin, naj pojemo Gospodu novo pesem. Novi človek zna novo pesem. Pesem je izraz veselja; in če natančneje premislimo, izraz ljubezni. Kdor torej zna ljubiti novo življenje, zna peti novo pesem. Zaradi nove pesmi nam je torej potrebno opozorilo, da gre za novo življenje. V isto področje spadajo: novi človek, nova pesem, nova zaveza. Novi človek bo torej pel novo pesem, pripadal bo novi zavezi. Ni ga človeka, ki bi ne ljubil. Toda vprašanje je, kaj ljubi. Opomin se torej ne glasi, naj ne ljubimo, marveč da bodimo izbirčni v tem, kaj naj ljubimo. Toda kaj naj izvolimo, če nismo prej sami izvoljeni? Saj tudi ne ljubimo, če nismo prej sami ljubljeni. Čujte apostola Janeza: Mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Vprašaj, odkod ima človek, da ljubi Boga! Ne najdeš in ne najdeš odgovora razen tega: Boga ljubimo, ker nas je Bog prej ljubil. Dal je samega sebe, ki ga ljubimo, dal je moč, da ga ljubimo. Čujte apostola Pavla, ki to bolj odkrito pove: Božja ljubezen je izlita v naša srca. Odkod? Mar od nas? Nikakor ne. Odkod pa? Po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ker torej upamo v tako božjo pomoč, ljubimo Boga zavoljo Boga. Čujte še bolj odkrito Janezovo besedo: Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. Premalo je reči: Ljubezen je iz Boga. Kdo izmed nas bi si drznil reči: Bog je ljubezen? A tako je rekel mož, ki je vedel, kaj je imel. Bog se nam pa po kratki poti sam ponuja; kliče nam: Ljubite me, pa me boste imeli, kajti če me nimate, me niti ljubiti ne morete. O bratje, o otroci, o sinovi in hčere katoliške Cerkve, o sveti in nebeški rod, vi v Kristusu prerojeni in od zgoraj rojeni, poslušajte me! Še več: po meni pojte Gospodu novo pesem! Čuj, saj pojem, mi praviš. Poješ, kajpada poješ; slišim te. Toda pričevanju tvojega jezika ne sme nasprotovati tvoje življenje! Pojte na ves glas, pojte s srcem, pojte z usti, pojte z vsem življenjem! Pojte Gospodu novo pesem! Bi li radi vedeli, kaj naj pojete o njem, ki ga ljubite? Seveda hočete peti o njem, ki ga ljubite; toda ne veste, kaj bi peli o njem. Slišali ste: Pojte Gospodu novo pesem. In kakšna bodi ta hvalnica? Njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu. Pevec sam naj bo hvala njemu. Hočete hvaliti Gospoda? Vi sami bodite tisto, kar mu želite povedati. Gospodova hvala pa boste, če boste lepo živeli.

Iz razlage prvega Petrovega pisma sv. Beda Častitljivega, duhovnika (2. pogl.) Izvoljen rod, kraljevo duhovništvo   »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo.« To pohvalno spričevalo je nekoč Mojzes dal starozaveznemu božjemu ljudstvu. Zdaj ga pa apostol Peter po pravici daje drugim narodom, ker so verovali v Kristusa. Le–ta kot vogelni kamen zbira okrog sebe pogane in jim ponuja odrešenje, ki je bilo prej pridržano Izraelcem. Peter imenuje kristjane izvoljen rod zaradi vere, po kateri jih loči od onih, ki so zavrgli živi kamen in so zato zavrženi. Imenuje jih tudi kraljevo duhovništvo, ker so združeni s telesom Kristusa, ki je najvišji kralj in pravi duhovnik. Kot kralj daje svojim kraljestvo, kot veliki duhovnik jih očiščuje grehov z daritvijo svoje krvi. Imenuje jih kraljevo duhovništvo, ker noče, da bi pozabili upati v večno kraljestvo in nenehno Bogu darovati žrtve neomadeževanega življenja. Pravi jim tudi svet narod, pridobljeno ljudstvo v smislu tega, kar piše apostol Pavel, ko razlaga prerokovo misel: Moj pravični bo živel iz vere; a če se odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša. Mi pa nismo, pravi, izmed tistih, ki se odtegujejo v svojo pogubo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da tako rešijo življenje. Sveti Duh vas je postavil za predstojnike, da vodite Cerkev Boga, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Mi smo torej ljudstvo, ki ga je Bog pridobil s krvjo našega Odrešenika; smo to, kar je bilo nekoč izraelsko ljudstvo, ki je bilo rešeno iz Egipta s krvjo velikonočnega jagnjeta. Zato Peter v naslednji vrstici, potem ko skrivnostno nakaže staro zgodbo, uči, da jo mora v duhovnem pomenu dopolniti tudi novo božje ljudstvo, ko pravi: … da bi oznanjali slavna božja dela. Kakor so namreč tisti, ki so bili po Mojzesu rešeni iz egiptovske sužnosti, zapeli slovesno hvalnico Gospodu, potem ko so prekoračili Rdeče morje in videli, kako je faraonova vojska poginila v valovih: tako se moramo tudi mi, potem ko smo pri krstu prejeli odpuščanje grehov, primerno zahvaljevati za nebeške dobrote. Kajti Egipčani, ki so tlačili božje ljudstvo in ki pomenijo tudi temo in stiske, so primerna podoba grehov, ki nas zasledujejo, a so bili pri krstu uničeni. Tudi osvobojenje Izraelovih sinov in njihov prihod v deželo, ki jim je bila nekoč obljubljena, se lepo skladata s skrivnostjo našega odrešenja. Le-to nam daje moč, da hrepenimo po luči, ki sije v nebesih, pri čemer nam sveti in nas vodi Kristusova milost. Podoba te luči milosti je bil tudi oni oblačni in ognjeni steber, ki je spremljal Izraelce na vsej poti, jih varoval podnevi in ponoči, dokler jih ni po nepopisnih dogodivščinah privedel v obljubljeno domovino.  

Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (1, 66-67) O evharistiji   Nihče drug ne sme biti deležen evharistije kot le tisti, ki veruje, da je resnično, kar učimo, in se je skopal v kopeli za odpuščanje grehov in prerojenje ter tako živi, kakor je Kristus naročil. Evharistije namreč ne prejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo; poučeni smo marveč, da je naš Zveličar Jezus Kristus, ko se je učlovečil, po božjem Logosu sprejel meso in kri v naše odrešenje, in prav tako, da je po molitvi, v kateri so njegove besede z zahvalo, posvečena hrana, ki se z njo po spremenjenju hranita naše meso in naša kri, meso in kri tistega učlovečenega Jezusa. Kajti apostoli so nam sporočili v spominskih spisih, ki so jih spisali in ki jim pravimo evangeliji, da jim je Jezus tako naročil: da je vzel kruh, se zahvalil in rekel: To delajte v moj spomin, to je moje telo; in da je prav tako vzel čašo, se zahvalil in rekel: To je moja kri in dal samo njim. Odtlej, ko se je to zgodilo, se tega zmeraj med seboj spominjamo. Premožni podpiramo vse reveže in smo vedno v zvezi med seboj. Za vse, kar uživamo, poveličujemo Stvarnika vesoljstva po njegovem Sinu Jezusu Kristusu in po Svetem Duhu. Na dan, ki se imenuje dan Sonca (v nedeljo), se snidejo vsi, po mestih ali na kmetih; prebirajo spominske knjige apostolov ali spise prerokov, kolikor časa je primerno. Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja navzočne, naj posnemamo lepe nauke. Nato vsi hkrati vstanemo in molimo. Ko nehamo moliti, prineso, kakor sem prej povedal, kruh, vino in vodo. Predstojnik moli in iz vsega srca izreče zahvalo, in ljudstvo mu pritrdi: Amen. Nato se tisto, kar je bilo z zahvalo posvečeno, razdeli in vsak prejme delež; tistim pa, ki niso navzoči, se pošlje po diakonih. Vsak, kdor je premožen in voljan, po lastni odločitvi daruje, kolikor hoče. Kar se nabere, se shrani pri predstojniku in ta pomaga sirotam in vdovam, takim, ki so zaradi bolezni ali iz drugega razloga v potrebi, jetnikom, popotnim, ki so prišli v srenjo, skrbi sploh za vse, ki so v stiski. Na dan Sonca se pa vsi shajamo zato, ker je to prvi dan, ko je Bog spremenil temo in tvar in naredil svet, in ker je naš Odrešenik Jezus Kristus na ta dan vstal od mrtvih. Kajti na dan pred Kronovim dnevom so ga križali in na dan po Kronovem dnevu, to je na dan Sonca, se je prikazal apostolom in učencem in jih učil to, kar smo tudi vam v premislek sporočili.  

Iz konstitucije 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o svetem bogoslužju (B 5-6) O božjem načrtu odrešenja Bog, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice in ki je mnogokrat in na mnogotere načine nekdaj govoril očetom po prerokih, je ob polnosti časov poslal svojega Sina, učlovečeno Besedo, maziljenega s Svetim Duhom, da bi oznanil blagovest ubogim, tiste, ki so strtega srca, ozdravil kot telesni in dušni zdravnik in srednik med Bogom in ljudmi. Njegova človeška narava, združena v eni osebi z Besedo, je bila orodje našega odrešenja. Zato je v Kristusu vzšla popolna odkupnina naše sprave ter nam je v njem dana polnost Božjega češčenja. To delo odrešenja človeškega rodu in popolnega božjega češčenja, katerega predpodobe so bile čudovita božja dejanja nad ljudstvom stare zaveze, je izvršil Kristus Gospod predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda. V tej skrivnosti je s svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje, saj iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudovita skrivnost vse Cerkve. Kakor je bil torej Kristus poslan od Očeta, tako je tudi sam poslal apostole, napolnjene s Svetim Duhom, ne le da bi z oznanjevanjem evangelija vsemu stvarstvu razglasili, da nas je božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem iztrgal satanovi oblasti in smrti ter nas prestavil v Očetovo kraljestvo, ampak tudi, da bi delo odrešenja, ki so ga oznanjali, izvrševali z daritvijo in zakramenti, središčem vsega bogoslužnega življenja. Po krstu se namreč ljudje vcepijo v Kristusovo velikonočno skrivnost: s Kristusom umrejo, skupaj z njim so pokopani, z njim so obujeni in prejmejo Duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče in tako postanejo pravi molivci, kakor jih Oče hoče. Podobno vsakikrat, ko uživajo Gospodovo večerjo, oznanjajo Gospodovo smrt, dokler ne pride. Zato so bili na binkoštni dan, ko se je Cerkev razodela svetu, krščeni tisti, ki so sprejeli Petrove besede. In bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah … hvaleč Boga in priljubljeni pri vsem ljudstvu. Nikdar se poslej Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju velikonočne skrivnosti, da bi pri tem brala, kar je bilo o njem v vseh pismih, obhajala evharistijo, v kateri se ponavzočuje zmaga in zmagoslavje njegove smrti, in se hkrati v Kristusu Jezusu zahvaljevala Bogu za neizrekljivi dar v slavo njegovega veličastva.  

Iz govorov sv. Teodorja Studita, opata Kristusov križ je naše odrešenje   O predragoceni dar križa! Glej, kako se blešči! Kakšna lepota in veličastje! To je čudovito drevo za pogled in okus. Ni kakor drevo v raju, ki je bila medla podoba dobrega in zla. To je drevo, ki daje življenje, ne pa smrti. Luč je, ne tema. Po njem prideš v nebesa, ne izganja te iz raja. Na to drevo se vzpenja Kristus kot kralj na zmagoslavni voz. Premagal je hudiča, gospodarja smrti, in osvobodil človeški rod suženjstva trinoga. Na to drevo gre Gospod kot hrabri bojevnik. V boju je bil ranjen na rokah in nogah in na prsih. Toda s svojo krvjo ozdravlja naše rane, to je našo naravo, ki jo je ranila strupena kača. Drevo nas je najprej umorilo, sedaj pa po drevesu križa prejemamo življenje. Drevo nas je nekoč prevaralo, sedaj pa z drevesom izganjamo zvijačno kačo. Kakšna čudovita sprememba! Namesto smrti se nam daje življenje, namesto razkroja telesa, nesmrtnost, namesto sramote, slava. Zato ne vzklika zaman apostol: Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu. Najvišja modrost, ki je vzbrstela iz križa, je uničila ošabno modrost sveta in njeno prevzetno nespamet. Dobrine, ki smo jih prejeli po križu, so odpravile vse kali hudobije in zlobe. Podobe in znamenja od začetka sveta so bile le znanilke velikih dogodkov, ki bodo izhajali iz tega drevesa. Pazi, torej, kdorkoli si, ki hrepeniš po spoznanju. Ali ni vendar Noe s pomočjo neznatnega lesa rešil sebe in svojo družino ter živino pred katastrofalno poplavo, ki jo je poslal Bog? Pomisli na Mojzesovo palico. Mar ni bila simbol križa? Z njo je spremenil vodo v kri, spremenjena v kačo je požrla pričarane kače čarodejev, z njo je udaril po morju in ga razdelil na dva dela in spet vrnil morske vode v prvotno stanje in tako potopil sovražnike, rešil pa izvoljeno ljudstvo. Taka je tudi bila Aronova palica, simbol križa, ki je vzcvetela v enem samem dnevu in ga razodela kot zakonitega duhovnika. Tudi Abraham je napovedal križ, ko je zvezal sina na grmadi. Križ je pokončal smrt, vrnil v življenje Adama. Vsi apostoli so dosegli slavo po križu, vsak mučenec je od njega prejel krono, vsak svetnik svetost. S križem smo se oblekli v Kristusa in slekli starega človeka. S križem smo se mi, Kristusove ovce, zbrali v enem hlevu in gremo v večno domovino.  

Iz pisma sv. Marije Bernardke Saubirous, device (p. Gondrandu 1. 1861) Gospa mi je govorila   Nekega dne sem šla z dvema deklicama k bregu reke Gave, da bi nabrala drv, in sem zaslišala neko šumenje. Obrnila sem se proti travniku, a nisem videla nobenega drevesa, ki bi se majalo. Nato sem pogledala gor proti votlini in tam sem zagledala v belo oblečeno gospo. Obleko je imela belo, njen pas pa je bil sinje barve. Med prsti na nogah je imela zlato rožo, iste barve je bil tudi rožni venec. Ko sem to videla, sem si pomela oči, prepričana, da se motim. Z roko sem segla v žep, kjer sem imela rožni venec. Hotela sem se pokrižati, a nisem mogla dvigniti roke. Obvisela mi je kakor mrtva. Ko pa se je pokrižala gospa, sem s tresočo roko poskusila tudi jaz in je šlo. Začela sem moliti rožni venec. Tudi gospa je prebirala jagode, ni pa premikala ustnic. Ko sem končala rožni venec, je prikazen izginila. Vprašala sem nato deklici, če sta kaj opazili. Rekli sta, da ne, in me spraševali, če sem jaz kaj videla. Rekla sem, da sem videla gospo v beli obleki, a da ne vem, kdo bi bila. Prosila sem ju, naj o vsem molčita. Svarili sta me, naj ne hodim več tja, kar jima pa nisem obljubila. V nedeljo sem se spet vrnila na tisti kraj, ker me je srce silno vleklo. Šele v tretje je gospa spregovorila in me prosila, naj prihajam tja petnajst dni. Obljubila sem ji. Dodala je še, naj rečem duhovnikom, da morajo tam postaviti kapelico. Naročila mi je, naj pijem iz studenca. Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Ona pa je z glavo pomigala, da ne misli te vode, in pokazala s prstom, kje je izvir. Stopila sem tja in našla tam le malo kalne vode. Dotaknila sem se je, zajeti je pa nisem mogla. Začela sem kopati z roko, a se je le počasi nabirala. Trikrat sem to storila in šele četrtič sem mogla piti. Prikazen je tedaj izginila in jaz sem se vrnila domov. Tja sem hodila petnajst dni in gospa se mi je prikazovala vsak dan, samo en ponedeljek in en petek ne. Vsakikrat mi je naročala, da moram povedati duhovnikom, naj tam sezidajo kapelico, naj se umivam v studencu in molim za spreobrnitev grešnikov. Večkrat sem jo vprašala, kdo je, a ona se je vedno samo nežno nasmehnila, nazadnje je dvignila roke, se zazrla proti nebu in rekla, da je Brezmadežno spočetje. V teh petnajstih dneh mi je razodela tri skrivnosti, ki jih nikoli ne smem nikomur razkriti. To sem zvesto držala do danes.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (12. govor o Kristusovem trpljenju, 3, 6-7) Kristus živi v svoji Cerkvi   Brez dvoma, predragi, si je božji Sin tako tesno prisvojil človeško naravo, da eden in isti Kristus biva ne le v onem človeku, ki je prvorojenec vsega stvarstva, ampak je hkrati tudi v vseh njegovih svetih; in kakor glave ni mogoče ločiti od udov, tako tudi udov ni mogoče ločiti od glave. Čeprav namreč ni rečeno o tem, ampak o večnem življenju, da je Bog vse v vsem, pa vendar prebiva tudi v svojem templju, ki je Cerkev, tako da se od nje ne more ločiti, kakor je sam obljubil, rekoč: Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Kar je božji Sin storil ali učil, da svet spravi z Bogom, ni le pretekla zgodovina, ampak to doživljamo sedaj kot učinek njegovega delovanja. On, ki je po Svetem Duhu izšel iz deviške Matere, svojo neoskrunjeno Cerkev oplaja s svojim navdihovanjem, da s krstom poraja in raste nešteta množica božjih otrok, o katerih je rečeno: Ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. V njem je s posinovljenjem blagoslovljen Abrahamov rod po vsem svetu; Abraham postaja oče narodov, ko prihajajo na svet sinovi obljube, rojeni ne iz telesa, ampak iz vere. On, ki ne izvzame nobenega naroda, zbira vse narode pod nebom v eno samo čredo svetih ovac, in vsak dan izpolnjuje, kar je obljubil, ko je dejal: Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva, tudi nje moram pripeljati, da bodo poslušale moj glas in bo ena čreda in en pastir. Čeprav veljajo prvenstveno apostolu Petru besede: Pasi moje ovce, pa vendar Gospod sam vodi skrb vseh pastirjev, nje pa, ki prihajajo k Skali, hrani na veselih in sočnih pašnikih, da se neštete ovce, okrepljene z močjo njegove ljubezni, tudi same ne obotavljajo iti v smrt za pastirjevo ime, kakor je on dobri Pastir - daroval svoje življenje zanje. Od njega in njegovega trpljenja prihaja ne le slavno junaštvo mučencem, ampak tudi vera vsem vernim, ki postajajo novi ljudje, in to že v prerojenju samem. Zato po pravici obhajamo Gospodovo veliko noč z opresniki iskrenosti in resnice; odvreči je treba kvas stare hudobije, nov človek se odžeja in hrani ob Gospodu samem. Udeležba na Kristusovem telesu in kelihu namreč povzroča, da se preobrazujemo v to, kar prejemamo. Kristusa, ki smo z njim umrli, bili pokopani in z njim vstali, moramo povsod nositi v sebi tako v duhu kot v telesu.  

Iz pisem Monimu sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe (2, 11-12) Zakrament, ki uresničuje edinost in ljubezen   Po besedah apostola Petra se živi kamni vzidavajo v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da se darujejo duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. Ni primernejše priložnosti, da molimo za duhovno zgradbo tega Kristusovega telesa, ki raste v ljubezni, kakor je ta, ko Cerkev, Kristusovo telo, v zakramentu kruha in keliha daruje Kristusovo telo in kri. Kelih zahvale, ki ga blagoslavljamo, ali ni udeležba pri krvi Kristusovi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba pri telesu Kristusovem? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo, vsi smo namreč deležni enega kruha. In zaradi tega prosimo, naj bi po isti milosti, ki stori, da je Cerkev Kristusovo telo, tudi vsi udje ljubezni, ki je trajna vez, vztrajali v edinosti tega telesa. Pravilno pa prosimo, naj se to zgodi po daru tistega Duha v nas, ki je hkrati Očetov in Sinov. Sveta Trojica je namreč po naravi sveta enota, enakost in ljubezen, edini in resnični Bog, ki posvečuje vse, ki jih posinovi in jim daje enodušnost. Zato je rečeno: Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Sveti Duh, hkrati Duh Očetov in Sinov, deluje v vseh, ki jim naklanja milost posinovljenja, tako kot je deloval v tistih, ki so po poročilu Apostolskih del prejeli istega Duha. O njih je rečeno: Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha. Sveti Duh je uresničeval to edinost, on, ki je eden in edini Duh Očetov in Sinov in ki je en Bog z Očetom in Sinom. Zaradi tega pravi apostol Pavel, da je treba skrbno varovati to duhovno edinost z vezjo miru, ko takole opominja v pismu Efežanom: Opominjam vas, jaz, jetnik v Gospodu: živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo in en Duh. Kajti v tem, ko Bog v Cerkvi po Svetem Duhu ohranja svojo ljubezen, Cerkev samo dela za sebi prijetno daritev in želi, da bi Cerkev vedno prejemala to milost ljubezni. Tako bo mogla nenehno darovati Bogu prijetno, živo in sveto daritev.  

Iz velikonočne homilije starodavnega pisatelja Duhovna velika noč   Velika noč, katere spomin obhajamo, je začetek odrešenja za vse, začenši od prvega človeka, ki je v vseh deležen zveličanja in novega življenja. Nepopolne in časne stvari, kakor tudi podobe in znamenja večnih stvari, so imeli nekoč nalogo, da vsaj v nejasnih obrisih prikažejo resnico, ki se v naših dneh dopolnjuje. Resnična stvarnost je sedaj tukaj pred nami, zato se mora podoba umakniti. Nekako tako, kakor kadar pride kralj: nihče ne pušča vnemar živega kralja, da bi se klanjal njegovi podobi. Iz tega je čisto jasno, kako je podoba majhna v primeri z živo stvarnostjo. Podoba spominja na kratko življenjsko dobo judovskih prvorojencev, stvarnost pa na večno življenje vseh ljudi. Uiti smrti za malo časa ni kaj posebnega za tistega, ki mu je usojeno, da bo moral kmalu potem umreti. A gotovo je nekaj zelo velikega ubežati smrti za vselej, kakor se je nam zgodilo po Kristusu, ki se je daroval za nas kot naše velikonočno Jagnje. Že ime današnjega praznika nam kaže njegovo izredno pomembnost, če ga le pravilno prevedemo. Hebrejska beseda »pasha« pomeni »mimohod«, kajti angel, ki je moril prvorojence, je šel mimo hebrejskih hiš. Angel pokončevalec gre v resnici tudi mimo nas, ne da bi se nas dotaknil, kajti Kristus nas je obudil k večnemu življenju. Velika noč - ko so bili rešeni prvorojenci - je veljala za začetek leta. Kaj to pomeni na skrivnostni ravni? Da je prava velikonočna žrtev tudi za nas začetek večnega življenja. Leto pa je podoba sveta, ker je kakor kolo, ki se neprestano vrti in nima nikjer konca. Kristus, oče prihodnjega veka, je bil darovan za nas. S tem je tako rekoč razveljavil naše preteklo življenje in nam omogočil, da zaživimo novo življenje. Po prerojenju v krstni vodi smo namreč postali deležni njegove smrti in njegovega vstajenja. Kdorkoli torej ve, da je bilo velikonočno jagnje darovano za njegovo rešenje, naj ima za začetek svojega življenja oni trenutek, ko se je Kristus zanj daroval. Naj prizna, da je bila ta žrtev zanj storjena. Naj se zaveda in naj skuša razumeti, da sta mu bila življenje in milost kupljena za ceno take žrtve. Kdor je torej o vsem tem poučen, naj brez odlašanja začne živeti po novem in naj se več ne vrača k prejšnjemu življenju, ki se je zdaj končalo. Kajti kateri smo grehu umrli, kako bi še živeli v njem?  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (8. govor za velikonočno osmino 1, 4) V Kristusu prerojeni   Obračam se na vas, novorojeni Kristusovi otroci, nov rod Cerkve, milost Očetova, rod naše Matere, bogoljubne mladike, nova četa mladih, cvet, na katerega smo ponosni in sad naših naporov, moje veselje in moja krona, vsi, ki ste Gospodovi. Nagovarjam vas z besedami apostola: Nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa, in mesu ne strezite za poželjivost, da boste tudi vi v življenju oblekli njega, ki ste ga oblekli v zakramentu. Kateri ste bili namreč v Kristusu krščeni, ste Kristusa oblekli. Ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; ni več moškega in ženske: kajti vsi vi ste eno v Kristusu Jezusu. V tem je ravno moč zakramenta: daje nam novo življenje, ki se sedaj začenja z odpuščanjem vseh preteklih grehov, dopolnilo pa se bo ob vstajenju mrtvih. Dejansko ste bili s Kristusom po krstu pokopani v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih, tudi vi mogli zaživeti novo življenje. Sedaj pa hodite v veri, dokler ste v tem umrljivem telesu kot romarji daleč od Gospoda. On sam, po katerem težite, Kristus Jezus vam je varna pot. Zato je postal človek, ko se je učlovečil za nas. Vsem, ki ga ljubijo, je prihranil zaklade sreče in obilno jih bo razlival na vse, ki zaupajo vanj, ko bomo dejansko prejeli, kar zdaj prejemamo v upanju. Danes je osmina vašega rojstva; danes se v vas dopolnjuje pečat vere, ki so ga prejeli stari očaki pri obrezovanju, katerega so izvršili osmi dan po telesnem rojstvu. Tudi Gospod sam, ki je odložil umrljivo telo in vstal ne z drugim, ampak z neumrljivim telesom, je nedeljo povzdignil v dan, ki je znamenje njegovega vstajenja. To je bilo sicer na tretji dan po njegovem trpljenju, je pa osmi dan od prejšnje sobote in nam velja za prvi dan v tednu. Glejte, deležni ste skrivnosti nove stvarnosti, sicer še ne v polni meri, vendar v trdnem upanju, saj ste prejeli poroštvo Svetega Duha. Če ste torej vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božji desnici. Kar je zgoraj, po tem hrepenite, ne po tem, kar je na zemlji. Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, vaše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi.  

Iz Jeruzalemskih katehez (22. kateheza, 1.3-6.9) Nebeški kruh in rešnja Kri   Gospod Jezus Kristus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, razlomil ter dal svojim učencem in rekel: Vzemite, jejte, to je moje telo. In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: Vzemite, pijte, to je moja kri. Ker je torej Jezus sam izjavil in rekel o kruhu To je moje telo, kdo si bo upal poslej o tem kaj dvomiti? In ker je sam zatrdil in rekel To je moja kri, kdo bo še kdaj dvomil in govoril, da ni njegova kri? Zato z živo vero prejemajmo telo in kri Kristusovo! Kajti pod podobo kruha se ti daje telo in pod podobo vina kri, da se pri uživanju telesa in krvi Kristusove spojiš z njegovim telesom in krvjo. Na ta način namreč postanemo tudi Kristusovi nosilci, ker njegovo telo in kri preideta v naše ude. Po besedah sv. Petra tako postanemo deležni božje narave. Nekoč se je Kristus razgovarjal z Judi in je rekel: Če ne boste jedli mojega telesa in pili moje krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Ker niso sprejeli teh besed v duhovnem pomenu, so se nejevoljni umaknili, mislili so namreč, da jih je povabil na gostijo v telesnem pomenu. V stari zavezi so imeli v svetem šotoru hlebe obličja, toda ker so spadali k stari zavezi, jih ni več. V novi zavezi posvečujeta dušo in telo nebeški kruh in rešnja kri. Kakor se kruh spoji s telesom, tako se tudi božja Beseda spoji z dušo. Zato ne imej tega kruha in vina za navadne stvari, saj sta po Gospodovi besedi Kristusovo telo in kri. Čeprav ti čut prvo narekuje, naj te vera neomajno prepriča o drugem. Poučil si se torej in preveril, da to, kar se zdi kruh, ni kruh, čeprav trdi to okus, ampak da je Kristusovo telo, in da to, kar se zdi vino, ni vino, čeprav bo okus to trdil, ampak Kristusova kri. Že davno je David v psalmih pel: Kruh krepča človeka in obraz se mu od olja sveti. Okrepčaj svojo dušo z duhovno hrano tega kruha ter razjasni svoj duševni obraz. O da bi bila v tvoji duši čista vest in bi spoznaval božjo slavo, ki se odraža v stvareh kot v zrcalu. Tako napreduj iz slave v slavo v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Njemu čast in oblast in slava na veke vekov. Amen.  

Iz Jeruzalemskih katehez (21. kateheza, 1-3) Maziljeni s Svetim Duhom   Krščeni ste bili v Kristusa in oblečeni v Kristusa, tako ste po naravi postali podobni božjemu Sinu. Bog, ki nas je vnaprej določil za svoje posinovljence, nas je naredil podobne Kristusovemu poveličanemu telesu. Ker ste sedaj deležni Kristusa, se po pravici imenujete 'kristusi', to je maziljenci. O vas torej Bog govori, ko pravi: Ne dotikajte se mojih maziljencev. Postali ste maziljenci, Bogu posvečene osebe, ko ste prejeli pečat Svetega Duha. To vse se je v vas uresničilo v podobi, ker ste Kristusova podoba. Ko je bil Kristus krščen v Jordanu, je podelil vodi moč svojega božanstva; in ko je stopil iz vode, se je spustil nanj sam Sveti Duh, enak na enakega. Ko ste stopili iz vode, ste bili tudi vi maziljeni s sveto krizmo, s svetim oljem, ki je podoba tistega, ki je mazilil Kristusa, to je Svetega Duha. O tem govori prerok Izaija, ko v Gospodovem imenu napoveduje: Gospodov duh je nad menoj, ker me je Gospod mazilil; poslal me je, da oznanim blagovest ubogim. Kristusa niso mazilili ljudje z oljem ali s kakim drugim tvarnim mazilom, temveč ga je Oče mazilil s Svetim Duhom in ga postavil za odrešenika vsega sveta, kakor pravi Peter: Jezus iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom. In prerok David vzklika: Tvoj prestol je postavljen na vekov veke! Ljubiš pravico in sovražiš krivico, Bog, tvoj Bog te je osrečil bolj kot druge kralje. Kristus je bil maziljen z duhovnim oljem veselja, to je, s Svetim Duhom, ki se imenuje olje veselja, ker je začetnik duhovnega veselja. Vi pa ste bili maziljeni s svetim oljem in ste potemtakem deležni Kristusovega posvečenja. Pazite, da svete krizme ne boste imeli za navadno mazilo. To mazilo je sveto in ni več navadno olje. Odkar je posvečeno, ni več vsakdanje mazilo, temveč je dar Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Učinkuje po navzočnosti njegovega božanstva. Z njim ti simbolično mazilijo čelo in druge telesne čute, toda medtem, ko je telo pomaziljeno z vidnim mazilom, postane duša posvečena po Svetem Duhu, ki daje moč in življenje.  

Iz Jeruzalemskih katehez (20. kateheza, 4-6) Krst znamenje Kristusovega trpljenja   Privedli so vas h krstni kopeli, kakor so odnesli Kristusa od križa h grobu. Vsakega od vas so vprašali, ali veruješ v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Izpovedali ste zveličavno vero, nato so vas trikrat potopili v vodo in prav tolikokrat ste prišli iz vode. S tem obredom ste izrazili v podobi in znamenju, da je bil Kristus tri dni v grobu. Naš Zveličar je ostal tri dni in tri noči pod zemljo. Ko ste prvič prišli iz vode, ste upodobili prvi dan, ki ga je Kristus prebil v zemlji; in ko ste se potopili, ste upodobili prvo noč. Ponoči se namreč nič ne vidi, podnevi pa je vse razsvetljeno. Takoj, ko ste se potopili, vas je obdala noč in niste nič videli; a ko ste prišli iz vode, je zasijal okrog vas svetel dan. V istem trenutku ste umrli in se rodili. Ista zveličavna voda vam je bila grob in mati. Kar je Salomon povedal o nečem drugem, se lepo prilega vam: Je čas rojstva in čas umiranja. Samo da je za vas narobe: čas umiranja je bil čas rojstva. Oboje se je uresničilo v enem in istem trenutku: vaša smrt se je križala z vašim rojstvom. To je res nekaj novega in nezaslišanega! Telesno nismo bili ne križani ne pokopani, nismo ne umrli ne vstali, a v zakramentu smo vse to doživeli v podobi in smo v resnici postali deležni zveličanja. Kristus je bil resnično križan in resnično pokopan in je tudi resnično vstal. Vse to je bilo nam dano po milosti. Tako smo se po zakramentalni podobi pridružili Kristusovemu trpljenju in smo zato v resnici deležni njegovega odrešenja. Kakšna neizmerna ljubezen do ljudi! Kristus je dovolil, da so mu z žeblji prebili nedolžne roke in noge ter je potrpežljivo prenesel bolečino; in meni, ki nisem prenašal ne bolečine ne truda, zastonj daruje odrešenje, ko naredi, da sem deležen njegovega trpljenja. Nihče naj ne misli, da krst obstoji samo v odpuščanju grehov in v milosti božjega otroštva, kakor Janezov krst, ki je zgolj odpuščal grehe. Mi dobro vemo, da je naš krst, poleg tega da izbriše grehe in podeli milost Svetega Duha, tudi podoba in znamenje Kristusovega trpljenja. Zato je že sv. Pavel klical: Ali mar ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, bili krščeni v njegovo smrt? Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt.  

Iz velikonočne homilije starodavnega pisatelja (35. hom., 6-9) Kristus začetnik vstajenja in življenja   Ko apostol Pavel oznanja srečo, ki jo je prineslo odrešenje, pravi: Kakor je po Adamu prišla smrt na svet, tako se je po Kristusu vrnilo na svet zveličanje. In še: Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes, nebeški. In zopet: Kakor smo nosili podobo zemeljskega, se pravi, starega človeka v grehu, tako bomo nosili tudi podobo nebeškega, to je, človeka, ki je bil vzet v Kristusa in po Kristusu odkupljen, obnovljen in očiščen. Po nauku istega apostola je prvi na vrsti Kristus, ki je začetnik svojega vstajenja in življenja. Potem pridejo, kateri so Kristusovi, to je tisti, ki živijo po zgledu njegove svetosti. Ti so na varnem, njihova varnost temelji na Kristusovem vstajenju. S Kristusom bodo deležni slave nebeške obljube, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: Kdor bo hodil za menoj, se ne bo pogubil, ampak bo iz smrti prestopil v življenje. Potemtakem je Zveličarjevo trpljenje človeku v življenje in odrešenje. Zato je hotel za nas umreti, da bi mi vanj verovali in tako večno živeli. Za nekaj časa je hotel biti to, kar smo mi, da bi potem za vedno z njim živeli, ko bo spolnil obljubo o večnem življenju. To, pravim, je milost nebeških skrivnosti, to je velikonočni dar, najlepši praznik v letu, začetek nove stvarnosti. Zato otroci, ki jih je sveta Cerkev rodila v oživljajočem studencu in prenovila v detinski preproščini, veselo čebljajo v svoji nedolžnosti. Zato tudi krščanski očetje in krščanske matere na svet način po veri kličejo v življenje novo in številno potomstvo. Iz velikonočne skrivnosti poganja drevo vere, rodovitno žubori krstni studenec in noč prehaja v novo svetlobo. Božji dar nam prihaja z nebes, evharistični zakrament razdaja svojo nebeško hrano. V moči velike noči Cerkev sprejema v svoje naročje vse ljudi in jih dela brate in sestre. Ko častijo enega samega Boga v treh osebah, vsako leto prepevajo s prerokom praznično pesem: To je dan, ki ga je Gospod naredil; veselimo se ga in se radujmo. Kateri dan? vas vprašam. Dan, ki je začetek življenja, izvor luči, pravir svetlobe, to je, sam Gospod Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: Jaz sem dan; kdor podnevi hodi, se ne spotakne. To se pravi: Kdor se povsem drži Kristusa in hodi po njegovih stopinjah, bo srečno prišel do praga večne luči. Ko je bil Jezus še s telesom pri nas, je prav to prosil svojega Očeta: Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki so verovali vame, z menoj tam, kjer sem jaz; kakor si ti v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama.  

Iz govorov sv. Anastazija, antiohijskega škofa (4. govor, 1-2) Kristus je moral trpeti in tako doseči slavo   Kristus je s svojim naukom in s svojimi deli dokazal, da je pravi Bog in Gospod vesolja. Na poti v Jeruzalem je dejal svojim učencem: Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali. Jezus je dejal, da se vse to sklada z napovedmi prerokov, ki so napovedali, da bo umrl v Jeruzalemu. Sveto pismo je namreč že od vsega začetka napovedalo Kristusovo smrt in njegovo trpljenje pred smrtjo in tudi kaj se bo zgodilo z njegovim telesom po smrti. Istočasno pa Sveto pismo zatrjuje, da je Jezus kot Bog nesmrten in da kot Bog ni mogel trpeti. Če pomislimo na resnico o učlovečenju, potem moremo zatrditi enako resnično in pravilno obe dejstvi, da je Jezus trpel in da ni mogel trpeti. Razlog, zakaj se je božja Beseda, ki je samo po sebi ni moglo zadeti trpljenje, podvrgla trpljenju, je ta, da drugače ni mogla odrešiti človeka. Kristus je to dobro vedel in tudi tisti, katerim je to razodel. Božja Beseda namreč ve vse o Očetu, tako kakor Duh dojema vse, tudi božje globine. Res je bilo nujno, da je Kristus trpel. Sam je dejal, da se trpljenju ni mogel izogniti. Zato je rekel, da so nespametni in počasni v doumevanju tisti, ki niso spoznali, da mora Kristus tako trpeti in doseči svojo slavo. Kristus je prišel, da bi odrešil svoje ljudstvo. Zanj se je odpovedal slavi, ki jo je imel z Očetom pred stvarjenjem sveta. Odrešenje je bilo sad, ki je moral dozoreti po trpljenju začetnika življenja. Sveti Pavel uči: Začetnik življenja se je izničil v trpljenju. Slavo, ki jo je imel kot Edinorojeni in se ji je zaradi nas za določen čas odpovedal, je s trpljenjem pridobil v telesu, ki si ga je privzel. V svojem evangeliju sveti Janez pravi, ko razlaga o vodi, o kateri govori Zveličar: Iz osrčja tistega, ki veruje vanj, bodo tekle reke žive vode. To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so verovali vanj. Sveti Duh namreč še ni bil prišel, ker Jezus še ni bil poveličan. Smrt na križu imenuje poveličanje. Tako je tudi Gospod, ko je molil pred svojim trpljenjem na križu, prosil Očeta, naj ga proslavi s slavo, ki jo je imel pri njem pred stvarjenjem sveta.  

Iz Velikonočne homilije Melitona iz Sarde, škofa (2-7. pogl. 100-103). Slavospev Kristusu   Predragi, treba je prav razumeti: skrivnost velike noči je vedno nova in stara, večna in časovna, minljiva in neminljiva, smrtna in nesmrtna. Stara je ta skrivnost po stari zavezi, nova po božji Besedi. Časovna zaradi prispodobe, večna zaradi milosti, minljiva zaradi žrtvovanja jagnjeta, neminljiva zaradi življenja Gospoda, smrtna zaradi njegovega pokopa, nesmrtna zaradi njegovega vstajenja od mrtvih. Zaveza je starodavna, toda Beseda je nova, podoba mine, milost traja večno, minljivo je jagnje, neminljiv je Gospod, ki je bil žrtvovan kot jagnje, a je vstal kot Bog. Bil je kot jagnje, peljano v zakol, kot nema ovca pred tistimi, ki jo strižejo, in ni odprl svojih ust. Prispodoba je minila, pomen je postal dejstvo: namesto jagnjeta Bog–človek, v človeku pa Kristus, ki vse obsega. Zato je žrtvovanje jagnjeta, obhajanje velike noči in pismo zaveze imelo en sam cilj, Jezusa Kristusa. V stari zavezi je vse kazalo na Kristusa. V novi zavezi je vse povezano s Kristusom v še večji meri. Pismo je postalo Beseda, iz starega je nastalo novo (oba pa sta izšla s Siona in iz Jeruzalema). Zapoved je postala milost, podoba resničnost, jagnje Sin, ovca človek, človek pa Bog. Gospod, čeprav Bog, je postal človek, ki je trpel za trpeče, bil je jetnik za jetnike, obsojen za krivce, pokopan za pokopane. Vstal je od mrtvih in mogočno vzkliknil: Kdo je, ki mi bo sodil? Naj se mi približa! Jaz sem osvobodil obsojenca, oživil mrtveca, obudil pokopanega. Jaz sem Kristus, ki sem premagal sovražnika, poteptal pekel, močnega zvezal in povzdignil človeka do nebes: jaz, ki sem Kristus. Pridite torej vsa ljudstva, obtežena z grehom, in dosegli boste pomilostitev. Jaz sem vaša oprostitev, jaz velika noč vašega odrešenja, jagnje, ki je bilo za vas darovano, jaz vaše očiščenje, vaše življenje, vstajenje, vaša luč in vaša rešitev, vaš kralj. Jaz vas ponesem v nebesa, jaz vas bom obudil in pokazal Očeta, jaz vas bom s svojo močno roko povzdignil.  

Iz knjige preroka Ezekijela (36, 16-28) Pokropim vas s čisto vodo in dam vam novo srce   Gospodova beseda mi je prišla takole: »Sin človekov, ko je Izraelova hiša še prebivala v svoji deželi, so jo oskrunjali s svojim ravnanjem in s svojimi deli; kakor nečist krvotok je bilo njih ravnanje pred menoj. Tedaj sem izlil svoj srd nadnje zaradi krvi, ki so jo prelili v deželi, in zaradi njihovih malikov, s katerimi so jo oskrunili. Razkropil sem jih med narode in razpršeni so bili po deželah; po njihovem ravnanju in po njih delih sem jih sodil. Tako so prišli k narodom. Kamor so prišli, so oskrunili moje sveto ime, ker se je o njih reklo: »To je Gospodovo ljudstvo, in vendar so morali oditi iz njegove dežele.« Tedaj mi je bilo žal zaradi mojega svetega imena, ki so ga oskrunili pri narodih, kamor so prišli. Zato reci Izraelovi hiši: Tako govori vsemogočni Gospod: Ne storim tega zaradi vas, Izraelova hiša, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili pri narodih, kamor ste prišli. Svoje veliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih, ki ste ga oskrunili sredi njih, storim zopet sveto. Tedaj spoznajo narodi, da sem jaz Gospod, govori vsemogočni Gospod, ko se med vami izkažem svetega pred njimi. Vzamem vas izmed narodov in vas izberem iz vseh dežel ter vas nazaj pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto voda, da boste čisti; vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce, novega duha vam vlijem v vašo notranjost; odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha vam vdihnem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih spolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, ter boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.  

Iz starodavne homilije na veliko soboto Gospod je stopil v predpekel   Kaj to pomeni? Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj; zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog - človek zaspal in je zbudil speče od začetka. Bog - človek je umrl in zbudil tiste v predpeklu. Šel je iskat izgubljeno ovco, prvega človeka. V temi in v smrtni senci sedeče hoče obiskati; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov. Odšel je Gospod k njima, noseč zmagovito orožje križa. Kakor hitro ga je zagledal Adam, se je trepetaje trkal na prsi in nasproti vsem zaklical ter govoril: »Moj Gospod je z vsemi!« Odgovoril je Kristus ter odvrnil Adamu: »In s tvojim duhom.« In prijel ga je za roko ter ga dvignil rekoč: ,Predrami se, ki spiš, vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.' Jaz sem tvoj Bog, ki sem zaradi tebe postal tvoj sin; ki zaradi tebe in zaradi tvojih potomcev zdaj govorim in z oblastjo ukazujem vsem, ki so vklenjeni: ,Pojdite ven!' in vsem, ki so v temi: ,Razsvetlite se!' in vsem, ki spijo: ,Vstanite!' Tebi ukazujem: ,Predrami se, ki spiš,' saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu; vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih. Vstani, delo mojih rok, narejeno po moji podobi. Vstani, pojdimo odtod; ti si namreč v meni in jaz v tebi, ker sva ena, nedeljiva oseba. Zavoljo tebe sem jaz, tvoj Bog, postal tvoj sin; zavoljo tebe sem si jaz, tvoj Gospod, privzel podobo hlapca; zavoljo tebe sem jaz, ki bivam nad nebesi, prišel na zemljo in pod zemljo; zavoljo tebe sem postal človek, kot človek brez pomoči, a med smrtniki svoboden; zavoljo tebe, ki si šel iz vrta, sem bil na vrtu Judom izročen in na vrtu sem bil križan. Poglej pljunke na mojem obrazu, ki sem jih dobil zaradi tebe, da bi te spet postavil v prvotno življenje. Glej udarce na mojih čeljustih, ki sem jih zato pretrpel, da bi tvoj popačeni lik prenovil po svoji podobi. Poglej moj hrbet, ki je bil razbičan samo zato, da bi olajšal breme tvojih pregreh, s katerimi je obložen tvoj hrbet. Glej moje roke, ki so trdno pribite na les zaradi tebe, ki si zlobno stegnil svoje roke k drevesu. Umrl sem na križu, in sulica je prebodla mojo stran zaradi tebe, ker si v raju zaspal in se je iz tvoje strani rodila Eva. Moja stran je ozdravila bolečino tvoje strani, moja smrt te bo rešila smrti predpekla. Moja sulica je zadržala sulico, ki je bila naperjena vate. Vstani, pojdimo odtod; sovražnik te je izpeljal iz zemeljskega raja, vendar jaz te ne bom več posadil v raj, ampak na prestol v nebesih. Prepovedal sem ti jesti od drevesa, ki je bilo predpodoba življenja; toda glej, jaz, ki sem življenje, sem se združil s teboj. Postavil sem kerube, ki te bodo kot služabniki varovali; odrejam, da se ti kerubi klanjajo, kot se spodobi samo Bogu. Kerubski prestol je pripravljen, tudi nosači so vedno v pripravljenosti, spalnica je nared, jedi pripravljene, večni šotori in prebivališča pripravljena, zakladnice dobrin odprte in nebeško kraljestvo je pripravljeno od vekomaj.«  

Iz katehez sv. Janeza Zlatoustega, škofa (3, 13-19) Moč Kristusove krvi   Ali hočete poslušati o Kristusovi krvi? Pojdimo k njenemu pravzoru in se spomnimo njene predpodobe in pripovedujmo iz stare zaveze. Zakoljite, pravi Mojzes, enoletno jagnje in z njegovo krvjo pomažite vrata. Kaj praviš, Mojzes? Mar more ovčja kri rešiti razumnega človeka? Pa še kako, reče; ne zategadelj, ker je kri, marveč zato, ker je predpodoba Kristusove krvi. Če bo torej sovražnik videl, da niso pomazani s krvjo predpodobe podboji vrat, ampak usta vernikov z bleščečo krvjo resnice, s krvjo, posvečeno podbojem Kristusovega templja, se bo še toliko prej umaknil. Ali hočeš zvedeti še o nadaljnji moči te krvi? Poglej, od kod je najprej privrela in iz katerega studenca je pritekla. S križa samega je najprej privrela, tista Gospodova stran je bila njen izvirek. Ko je Jezus umrl, pravi pismo, in je še visel na križu, se je približal vojak in s sulico prebodel stran in odtod sta pritekla voda in kri. Prva je znamenje krsta, druga evharistije. Vojak je odprl stran in nam odkril notranjost svetišča; in našel sem dragocen zaklad ter se štejem srečnega, da sem našel sijajno bogastvo. Prav tako se je zgodilo tudi z onim jagnjetom. Judje so zaklali jagnje, meni je pa sad te žrtve dobro znan. Iz strani sta pritekla kri in voda. Nočem, poslušalci, da bi kar hitro šli mimo globin tolikšne skrivnosti. Moram še namreč govoriti o skrivnosti in tajnosti. Rekel sem, da tista voda in kri pomenita krst in zakramente. Iz teh je bila ustanovljena Cerkev, iz kopeli prerojenja in prenovljenja Svetega Duha, iz krsta, pravim, in iz zakramentov, ki so očividno pritekli iz strani. Iz svoje strani je torej Kristus sezidal Cerkev, kakor je iz strani Adamove izšla Eva, njegova žena. O tej stvari namreč pričuje tudi Pavel, rekoč: Iz njegovega mesa in iz njegovih kosti smo, ter omenja stran. Kajti kakor je Bog naredil, da je iz tiste strani ustvaril ženo, tako nam je tudi Kristus iz svoje strani podelil vodo in kri, s čimer naj bi se krepčala Cerkev. In kakor je Bog med spanjem dremajočega Adama odprl njegovo stran, tako nam je Kristus takoj po smrti podaril vodo in kri. Poglejte, na kakšen način si je Kristus pridružil nevesto, glejte, s kakšno jedjo nas hrani. Kajti z isto jedjo se rojevamo in hranimo. Kakor naravni čut sili ženo, da takoj doji svojega dojenčka z mlekom in krvjo, tako tudi Kristus vedno hrani s svojo krvjo tiste, ki jih je prerodil.  

Iz Velikonočne homilije Melitona iz Sarde, škofa (65-71) Žrtvovano Jagnje nas je rešilo iz smrti v življenje   Preroki so napovedali precej stvari o velikonočni skrivnosti, ki je Kristus; njemu slava vekomaj. Amen. Kristus je iz nebes prišel na zemljo zaradi trpečega človeka. Človeško naravo si je nadel v telesu Device in se je rodil kot človek. Nase je vzel trpljenje trpečega človeka in sicer s telesom, ki je bilo podvrženo trpljivosti, in je uničil trpljenje telesa. Z duhom, ki ni mogel umreti, je uničil morilsko smrt. Bil je odveden kakor jagnje in zaklan kakor ovca. Osvobodil nas je iz območja malikovalskega oboževanja sveta, kakor bi nas izpeljal iz egiptovske dežele; rešil nas je verig suženjstva hudega duha kakor iz faraonove roke. Naše duše je zaznamoval s pečatom svojega Duha in ude našega telesa z lastno krvjo. Osramotil je smrt in spravil hudega duha v jezo, podobno kakor je storil Mojzes s faraonom. Udaril je brezpravnost in krivičnosti zatrl potomstvo, prav kot se je zgodilo po Mojzesu v Egiptu. On je tisti, ki nas je izpeljal iz suženjstva v svobodo, iz teme v luč, iz smrti v življenje, iz strahovlade v večno kraljestvo in nas naredil za novo duhovništvo in izbrano ljudstvo za vedno. On je velika noč našega odrešenja. Veliko je trpel v mnogih; bili so namreč njegova podoba: bil je umorjen v Abelu, zvezan v Izaku, v Jakobu na tujem, v Jožefu prodan, v Mojzesu izpostavljen, v Davidu preganjan, v prerokih zasramovan. On je tisti, ki se je učlovečil v Devici, bil razpet na križu, pokopan v zemljo, vstal od mrtvih in bil povzdignjen v višave nebes. On je jagnje, ki ni odprlo svojih ust pred morilci; bil je rojen iz Marije, lepe jagnjice, iztrgan iz črede in odgnan v zakol, proti večeru umorjen in ponoči pokopan. Na križu mu niso kosti strli, v zemlji ni razpadel, vstal je od mrtvih in človeka, ležečega globoko v grobu, dvignil v življenje.  

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (84, 1-2) Popolna ljubezen   Gospod je jasno povedal, predragi bratje, kakšna je popolna ljubezen, s katero naj se ljubimo med seboj, ko je rekel: Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Prej je bil torej rekel: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil, in temu dodal, kar ste zdaj slišali: Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Iz tega sledi, kar pravi isti evangelist Janez v svojem pismu: Kakor je Kristus dal svoje življenje za nas, tako smo tudi mi dolžni za brate dati življenje, ljubeč se med seboj, kakor nas je on ljubil, ki je dal svoje življenje za nas. Prav to se bere v Salomonovih Pregovorih: Če z mogočnim za mizo pri jedi sediš, pazi in spoznaj, kaj je predte postavljeno; in loti se jedi z zavestjo, da boš moral tudi ti kaj takega pripraviti. Katera je namreč miza mogočnega, če ne tista, s katere uživamo telo in kri njega, ki je dal svoje življenje za nas? In kaj pomeni, za njo sedeti, če ne, ponižno pristopiti? In kaj pomeni, paziti in spoznati, kaj se predte postavi, če ne, tako veliko milost vredno premišljevati? In kaj pomeni, lotiti se jedi z zavestjo, da moraš tudi ti kaj takega pripraviti, če ne to, kar sem dejal, da smo tudi mi dolžni za brate dati svoje življenje, kakor je Kristus dal svoje življenje za nas? Tako namreč pravi tudi apostol Peter: Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. To pomeni, kaj takega pripraviti. To so blaženi mučenci z gorečo ljubeznijo storili. Če ne obhajamo brez koristi njih spominov in pristopamo h Gospodovi mizi in gostiji, ki je tudi nje nasitila, moramo tudi mi kaj takega pripraviti kakor oni. Pri tej mizi se jih namreč spominjamo ne tako kakor drugih, kateri v miru počivajo, da bi še zanje molili, marveč tako, da naj oni za nas prosijo, da bi hodili po njihovih stopinjah. Oni so pač že dosegli popolno ljubezen, ki je Gospod rekel, da ni večje od nje. Bratom so ponudili, česar so se pri Gospodovi mizi naužili. Tega pa ne pravim tako, kakor da bi utegnili biti Gospodu Kristusu enaki, če za njega pričujemo do krvi. On je imel oblast dati svoje življenje in ga zopet vzeti; mi pa ne živimo, kakor dolgo bi hoteli, in umrjemo, četudi nočemo. On je kmalu po svoji smrti v sebi uničil smrt, mi pa smo po njegovi smrti rešeni smrti. Njegovo telo ni strohnelo, naše bo strohnelo in si ob koncu vekov po njem nadelo neminljivost. On nas ni potreboval, da bi nas odrešil, mi pa brez njega ne moremo nič storiti. On se je nam mladikam dal za trto, mi brez njega ne moremo imeti življenja. Naposled, četudi bratje za brate umrjejo, vendar nobeden od mučencev ne prelije krvi za odpuščanje bratovih grehov; on pa je to za nas storil. S tem nam je dal nekaj, ne da bi ga posnemali, marveč da lahko sebe zaradi tega blagrujemo. Če so torej mučenci za brate kri prelili, so ponudili le to, česar so se pri Gospodovi mizi naužili. Ljubimo se torej med seboj, kakor nas je tudi Kristus ljubil in za nas dal sam sebe.  

Iz knjige O Svetem Duhu sv. Bazilija Velikega, škofa (15, 35) Ena smrt za svet in eno vstajenje od mrtvih   Odrešilni božji načrt kliče človeka iz stanja, v katero je padel z grehom, ga dviga v domačnost z Bogom in osvobaja odtujenosti, v katero je zabredel s svojo nepokorščino. Odrešenikov prihod na svet, njegovo življenje, popisano v evangeliju, njegovo trpljenje, križ, pokop, vstajenje, vse to je dano zato, da bi odrešeni človek s posnemanjem Kristusa prejel nazaj prvotno sinovstvo božjih otrok. Posnemanje Kristusa je torej nujno za izpopolnitev človeka. Vendar ne gre pri tem le za posnemanje Jezusovega življenjskega zgleda krotkosti, ponižnosti in potrpežljivosti, temveč tudi za posnemanje njegove smrti. Apostol Pavel, Kristusov posnemovalec, namreč pravi: Postajam mu podoben v njegovi smrti, če bi kako prišel do vstajenja od mrtvih. Kako neki mu pa postanemo podobni v smrti? Ako smo z njim pokopani s krstom: kako se izvrši ta pokop in kakšno korist imamo od tega? Najprej je treba prekiniti z dosedanjim načinom življenja. Tega pa nihče ne more doseči, ako se po Gospodovih besedah znova ne rodi. Kot že sam izraz pove, je prerojenje začetek novega življenja. Preden začneš živeti drugo življenje, moraš prekiniti s prejšnjim življenjem. Na tekališču je za tiste, ki pridejo do cilja, določeno, da se malo ustavijo in počijejo, preden začno z novim tekmovanjem. Tako je potrebno tudi pri spremembi življenja, da nastopi smrt, ki konča eno življenje in začne drugo. Kako moremo umreti, to se pravi, iti v kraljestvo mrtvih? Posnemati moramo Kristusov pokop s krstom. Tisti, ki se dajo krstiti, nekako pokopljejo svoja telesa v vodi. Krščenje na skrivnosten način pomeni odložitev del mesa, kakor pravi apostol: Bili ste obrezani z obrezo, ki je ne izvrše roke, tako da ste slekli meseno telo, z obrezo Kristusovo, ko ste bili z njim v krstu pokopani. Krst pravzaprav očisti dušo nesnage, ki izvira iz posvetnega mišljenja, da se izpolnijo besede: Umiješ me in bolj kot sneg bom bel. Zato poznamo le en sam odrešilni krst, kajti Kristus je le enkrat umrl za rešenje sveta in enkrat vstal od mrtvih. Tega obojega podoba je krst.  

Iz govorov sv. Avguština, škofa (3. guelf. govor) Ponosni bodimo na križ našega Gospoda   Trpljenje našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa je poroštvo zveličanja in šola potrpežljivosti. Le česa ne smejo srca vernikov pričakovati od božje milosti? Saj je bilo za edinega božjega Sina, ki je večen z Očetom, premalo, da se je za nas rodil kot človek. Moral je še umreti od istih človeških rok, ki jih je ustvaril. Veliko nam za prihodnost obljublja Gospod, a še več je tega, o čemer vemo, da je bilo za nas že storjeno. Kje smo bili in kaj smo bili, ko je Kristus umiral za grešnike? Kako je mogoče dvomiti, da bo svetim poklonil življenje, ko je zanje daroval že svojo smrt? Zakaj to krhko človeštvo še noče verjeti, da bodo ljudje nekoč živeli pri Bogu, saj se je že uresničilo, kar je mnogo bolj neverjetno: Bog je umrl za človeka. Kdo je pač Kristus? Tisti, ki je o njem rečeno: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta božja Beseda se je učlovečila in se naselila med nami. Sam po sebi Kristus namreč ne bi bil mogel umreti za nas, ko ne bi bil od nas prevzel umrljive človeške narave. Le tako je neumrljivi mogel umreti, tako je hotel dati umrljivim življenje, ker je hotel imeti vse tiste, ki jim je prej samega sebe dal. Sicer pa mi sami od sebe ne bi bili dosegli življenja, on kot tak pa ne bi bil mogel umreti. Čudovito zamenjavo je napravil z nami: mi smo prispevali, da je umrl, on nam bo dal, da bomo živeli. Ne le da se ne smemo sramovati smrti Gospoda, našega Boga, ampak se moramo nanjo do konca zanesti in nanjo biti ponosni. S tem da je od nas prevzel smrt, ki jo je lahko samo pri nas našel, se je možato zavezal, da nam bo od svoje strani dal življenje, ki ga sami po sebi ne bi mogli doseči. Kako nam on, ki je vir življenja, ne bi dal tistega, kar nam gre iz pravičnosti, če nas je pa tako ljubil, da je sam brez greha za grešnike prestal trpljenje, ki smo ga mi z grehom zaslužili? Kako ne bo dal nagrade svetnikom on, ki je zvest obljubam, saj je vendar vzel nase celo kazen za krivične, čeprav sam ni storil nobene krivice? Neustrašno torej, bratje, izpovedujmo in oznanjujmo, da je bil Kristus za nas križan. Povejmo to veselo, brez strahu, ponosno in brez bojazljivosti. Apostol Pavel je razumel križanega Kristusa in ga je razglasil za znamenje slave. Apostol Pavel bi bil lahko povedal o Kristusu mnogo božanskih lastnosti, saj je skupaj z Očetom kot Bog vendar stvarnik sveta in je vladar sveta kot človek, ki je podoben nam. Kljub temu ni rekel, da je ponosen na vse te čudovite Kristusove lastnosti. Rekel je: Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.  

Iz govora sv. Andreja s Krete, škofa (9. govor na cvetno nedeljo) Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu   Pridite, povzpnimo se skupno na Oljsko goro, pojdimo naproti Kristusu, ki se danes poslavlja od Betanije in gre prostovoljno v sveto trpljenje, da nas odreši. Kristus torej prihaja. Svobodno se je odločil iti v Jeruzalem. Ponižal se je k nam iz nebes, da nas, ki smo obležali tu doli, dvigne k sebi, po besedah Svetega pisma nad vsako vladarstvo in oblast in moč in gospostvo, kakorkoli naj se imenuje. Toda njegov prihod je brez blišča in trušča. Prerok namreč pravi: Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah, ampak se bo vedel ponižno in krotko preprosto bo stopal v sveto mesto. Pohitimo z Jezusom v trpljenje in posnemajmo ljudi, ki so mu prihajali naproti. Ne mečimo na cestišče ne oljčnih ne palmovih vej ne oblačil, temveč s ponižnostjo v srcu, iskrenostjo in vso vdanostjo razgrnimo sami sebe pred njim, kolikor moremo, da v sebi sprejmemo prihajajočo Besedo in objamemo tistega, ki ga ves svet ne more objeti. On, ki je krotkost sama, je pred nami ves krotek in se dviga nad zahod naše najgloblje bednosti, da bi se naselil med nami, z nami pogovarjal, nas pritegnil k sebi in privedel nazaj. Kot prvina naše človeške narave se je povzpel nad nebesa proti vzhodu, to je v svojo slavo in božanstvo. Vendar ni zapustil človeškega rodu in ga ljubi ter hoče dvigniti k sebi človeško naravo iz zemeljske bede v najvišjo slavo in jo poveličati skupaj s seboj. Pripravimo Kristusu pot takole: ne razprostirajmo pred njim plaščev, odsekanih vej, zelenja, ki kmalu ovene in izgubi čez nekaj ur svoj čar, ampak oblecimo njegovo milost ali njega samega: Kateri ste bili namreč v Kristusa krščeni, ste Kristusa oblekli. Vrzimo se pod njegove noge, kakor razprostremo po tleh oblačila. Zaradi svojih grehov smo bili rdeči kot škrlat, a nas je odrešilni krst opral, da smo postali beli kakor volna. Namesto palmovih vej prinesimo zmagovalcu smrti zmagoslavna odličja. Skupaj z otroki vzklikajmo danes tudi mi in mu mahajmo v pozdrav z veselim razpoloženjem, ki se je zbudilo v naši duši: Blagoslovljen kralj Izraelov, ki prihaja v imenu Gospodovem.  

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (45. govor 23-24) Deležni bomo velikonočne skrivnosti   Deležni bomo velikonočne skrivnosti zaenkrat še na način, ki je vezan na podobo; vendar že očitneje kakor v stari zavezi. Upam si trditi, da je velika noč, obhajana pod postavo, bila samo nejasna podoba, zgolj predpodoba. Še malo in obhajali bomo popolnejšo in svetlejšo veliko noč, ko bo Beseda pila z nami novo vino v kraljestvu svojega Očeta. Tedaj nam bo razkrila in povedala, kar je sedaj le nakazala, upoštevajoč naše stanje. Vendar velika noč, ki jo zdaj praznujemo, že spada v red večne novosti. Kakšna je velikonočna pijača in uživanje? To moramo vedno bolj spoznavati. Kristus daje umevanje tega in svoje učence uči in tudi za učitelja, ki poučuje, je pouk o tem hrana. Potrudimo se, da bomo v duhu evangelija postali deležni postave, toda ne po črki, ampak na dovršen, ne pa nedovršen način, na večen in ne le začasen način. Naše glavno mesto naj ne postane Jeruzalem tu spodaj, temveč nebeška prestolnica, ne mesto, ki ga gazijo vojaški škornji, marveč mesto, kjer vzklikajo angeli. Ne prinesimo v žrtveni dar ne juncev ne ovc, katerim rastejo rogovi in parklji, saj so ti darovi večinoma mrtvi in brezčutni. Skupaj z nebeškimi zbori darujmo Bogu daritev hvale. Vstopimo skoz prvo zagrinjalo, približajmo se drugemu in poglejmo v samo Presveto. Predlagam celo več: darujmo sami sebe Bogu, oziroma darujmo se vsak dan, svoj sleherni gib. Vse vzemimo nase zaradi Besede: s trpljenjem posnemajmo trpljenje, s krvjo počastimo kri, voljno se povzpnimo na križ. Če si Simon iz Cirene, si naloži križ in nadaljuj pot; če si pribit na križ kakor razbojnik, pošteno priznaj Boga. Kristus je bil prištet med hudodelce zaradi tebe in tvoje grešnosti, zaradi njega postani ti pravičen. Počasti njega, ki je zaradi tebe razpet na križ, in tudi sam pribit na les izvleci nekaj dobrega iz lastne hudobije: za ceno smrti si kupi odrešenje, vstopi z Jezusom v raj, da boš spoznal, kolikšne dobrine si zapravil. Pusti sramotilca, naj s svojim preklinjanjem umre zunaj, ti pa občuduj rajske lepote. Če si Jožef iz Arimateje, prosi za Jezusovo telo pri človeku, ki je Jezusa velel križati. Telo, ki je očistilo greh sveta, naj postane tvoja last. Ako si Nikodem, nočni častilec Boga, ga mazili z dišavami za pokop. Če katera od žena, Marija ali ona druga Marija ali Saloma ali Joana, se jokaj ob zori. Pohiti, da boš prvi videl od groba odvaljeni kamen, morebiti boš zagledal angela ali celo Jezusa samega.  

Iz pisma Petru sv. Fulgencija iz Ruspe, škofa O veri (22, 62) Daroval se je za nas   Presveta Trojica, eden ter isti Bog nove in stare zaveze, je ukazal našim očetom, naj mu darujejo daritvene živali. Te daritve so bile podoba tistega najprijetnejšega daru, ki ga je v svojem usmiljenju daroval sam učlovečeni božji Sin, ko je sam sebe dal za nas v krvavo žrtev. On se je namreč, kakor nas uči apostol, za nas dal v daritev in žrtev, Bogu v prijeten vonj. Kristus, pravi Bog in pravi veliki duhovnik, je za nas enkrat za vselej stopil v svetišče z lastno krvjo. Kristus ima torej v sebi vse, kar je potrebno za naše odrešenje. Je duhovnik in žrtev, Bog in svetišče; duhovnik, ki nas je spravil z Bogom, obenem pa je tudi spravna žrtev; je svetišče, v katerem smo zadobili spravo, obenem pa je tudi Bog, s katerim smo bili spravljeni. Duhovnik in žrtev in svetišče je bil kot človek in sam, ker je kot Bog vzel nase podobo hlapca, človeško naravo; v božji podobi pa kot Bog ni sam, ampak je skupaj z Očetom in Svetim Duhom. Trdno torej veruj in ne dvomi, da se je edinorojeni božji Sin, ki je postal človek, za nas dal v daritev in žrtev, Bogu v prijeten vonj. Njemu in Očetu in Svetemu Duhu so v stari zavezi očaki, preroki in duhovniki darovali daritvene živali. Zdaj, to je v novi zavezi, pa njemu in Očetu in Svetemu Duhu, ki imajo eno in isto božjo naravo, sveta katoliška Cerkev po vsem svetu nenehno v veri in ljubezni daruje daritev kruha in vina. Starozavezne krvave žrtve so bile podoba Kristusovega telesa, ki ga je on, čeprav brez greha, daroval za naše grehe. Bile so podoba Kristusove krvi, ki jo je prelil v odpuščanje naših grehov. Ta naša daritev je zahvala in spomin Kristusovega telesa, ki ga je za nas daroval, in krvi, ki jo je isti Bog za nas prelil. Starozavezne daritve so v podobi nakazale, kaj nam bo dano, sedanja daritev pa nam očitno kaže, kaj nam je že dano. One krvave daritve so vnaprej oznanjale, da bo božji Sin umorjen za hudodelce, ta daritev pa nam kaže, da je že umorjen za grešnike, kakor spričuje apostol, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki, in ko smo bili še sovražniki, smo se z Bogom spravili po smrti njegovega Sina.  

Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 9) Cerkev, vidni zakrament odrešilne edinosti   Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo... Svojo postavo položim v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo... Vsi me bodo spoznali, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. To novo zavezo je ustanovil Kristus, namreč novo zavezo v svoji krvi; sklical je izmed Judov in poganov ljudstvo, ki naj bi zraslo v enoto ne po mesu, ampak v Duhu in naj bi bilo novo božje ljudstvo. Tisti namreč, ki verujejo v Kristusa in ki so prerojeni ne iz minljivega, temveč iz neminljivega semena, po besedi živega Boga, ne iz mesa, temveč iz vode in Svetega Duha, postanejo naposled izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo..., ki nekdaj niso bili ljudstvo, zdaj pa so božje ljudstvo. Temu mesijanskemu ljudstvu je glava Kristus, ki je bil izdan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja in ki sedaj, ko si je pridobil ime, katero je čez vsa imena, v veličastvu kraljuje v nebesih. Odlikovano je to ljudstvo z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, ko v njih srcih prebiva Sveti Duh kakor v templju. Za postavo ima novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus. Za cilj ima naposled božje kraljestvo, katero je sam Bog na zemlji začel in ki naj se dalje razširja, dokler ga on tudi ne dovrši ob koncu vekov, ko se bo prikazal Kristus, naše življenje, in se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok. Tako je to mesijansko ljudstvo, čeprav dejansko ne obsega vseh ljudi in čeprav je neredko videti kot majhna čreda, vendarle za ves človeški rod najmočnejša kal edinosti, upanja in rešitve. Kristus ga je ustanovil kot občestvo življenja, ljubezni in resnice in on si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi in ga pošilja kot luč sveta in sol zemlje po vsem svetu. Kakor pa se že tisti Izrael po mesu, ki je potoval skozi puščavo, imenuje božja Cerkev, tako se tudi novi Izrael, ki potuje v sedanjem veku in išče prihodnje, stalno mesto, imenuje Kristusova Cerkev; saj si jo je Kristus pridobil z lastno krvjo, jo napolnil s svojim Duhom in jo oskrbel s sredstvi, pripravnimi za vidno in družbeno edinost. Bog je sklical zbor tistih, ki z vero upirajo pogled v Jezusa, začetnika zveličanja, počelo edinosti in miru, ter je ustanovil Cerkev, da bo vsem skupaj in posameznikom vidni zakrament te odrešilne edinosti.