7. julij: Tudi tisti, ki so zunaj, so naši bratje

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 32,29) Tudi tisti, ki so zunaj, so naši bratje   Bratje, predvsem vas opominjamo, da ljubite ne le drug drugega, ampak tudi one, ki so zunaj, naj bodo to še pogani, ki v Kristusa še ne verujejo, ali pa ločeni od nas, ker se priznavajo sicer h Glavi, so pa odtrgani od telesa. Žalujmo za njimi, bratje, kot za svojimi brati. Hočejo ali nočejo, naši bratje so. Takrat bodo prenehali biti naši bratje, ko bodo prenehali govoriti: Oče naš. O nekom je rekel prerok: Njim, ki vam pravijo: Niste naši bratje, recite: Naši bratje ste. Ozrite se okoli, o kom je to on mogel reči: mar o poganih? Ne! Ne imenujemo jih namreč naše brate niti po Svetem pismu niti po cerkvenem načinu govorjenja. Mar o Judih, ki niso verovali v Kristusa? Berite apostola! Če pravi ,brat', ne da bi kaj pristavil, tedaj meni samo kristjane: A ti, kaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, kaj svojega brata zaničuješ? In ob drugi priliki: Vi sami delate krivico in jemljete, in to bratom! Donatisti torej pravijo: Niste naši bratje, in nas imenujejo pogane. Hočejo nas ponovno krstiti in trdijo, da nimamo, kar nam hočejo dati. Njihova zmota je prav v tem, da nas ne priznajo za svoje brate. Toda zakaj nam je rekel prerok: Recite jim: naši bratje ste, - če ne, ker priznamo pri njih to, česar mi ne smemo ponoviti? Oni nas ne priznavajo kot brate, ker ne priznajo našega krsta. Mi pa jim, ne da bi ponavljali njihov krst, a priznavajoč našega; pravimo: Naši bratje ste. Utegnejo reči: Kaj hočete, za kaj bi nas radi imeli? Odgovarjamo: Bratje ste nam. Morda poreko: Pojdite proč od nas, z vami nimamo kaj opraviti! Mi pa imamo opravka z njimi, kajti priznavamo istega Kristusa, biti moramo eno telo pod eno samo glavo. Rotimo vas torej, bratje, pri ljubečem srcu njega, s čigar mlekom se hranimo, s čigar kruhom se krepimo, po Kristusu, našem Gospodu, pri njegovi krotkosti vas rotimo. (Čas je namreč nastopil, da jih obdamo z veliko ljubeznijo, z obilnim usmiljenjem in zanje prosimo Gospoda Boga, naj jim podeli nekoč treznega duha, da se poglobijo in spoznajo, kako brez podlage so njihovi nastopi zoper resnico; delajo vse le v bolestni razdraženosti, ki je toliko bolj nezdrava, kolikor močnejša se zdi). Rotimo vas za te bolne, za nje, ki se zdijo po človeško modri, v resnici pa so neduhovni in zemeljski. Kljub temu so to naši bratje, ki obhajajo iste skrivnosti, sicer ne z nami, vendar pa iste; odgovarjajo z istim »Amen«, četudi ne z nami, pa vendar z istim. Dajte zanje Bogu najboljše od svoje ljubezni.