Abonma Borštnik 2018 - Skupaj - 1.del

Abonma Borštnik je serija desetih epizod in del vso sezono trajajočega projekta Abonma. V vsaki od desetih epizod v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Skupaj spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Maja Arzenšek, zdravnica in plesalka, Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Eva Nina Lampič, režiserka, Timotej Novaković, študent igre, in Nika Švab, dramaturginja. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Produkcija: Moment, GT22 SKUPAJ Via Negativa in Pekinpah v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška Avtorji: Leja Jurišić in Marko Mandić v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić Glasba: vsakokratni izbor glasbe iz arzenala svetovne in domače pop glasbe, predvajane v naključnem vrstnem redu računalniškega algoritma Tehnični vodja: Igor Remeta Tehnična postavitev: Andrej Petrovčič (luč), Jure Vlahovič (zvok), Matej Marinček (video) Producenta: Žiga Predan in Špela Trošt Avtorica videa: Hana Vodeb Danes smo priča neznosni inflaciji performativnosti. Utapljamo se v vseprisotnosti in mediatizaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničimer več (za dolgo) ne zdržimo skupaj. "Skupaj" zahteva investicijo, ki smo jo vedno teže pripravljeni plačati. "Skupaj" je površina, na kateri stalno drsi – bolj ko skupnost želimo formalizirati, večja praznina začne zevati v skupnem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal. Performerski dvojec Jurišić-Mandić, v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić, se ukvarja z idealom performansa in nerazrešljivo težavo politike: Kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj. Marko in Leja to vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj, kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo "skupaj" realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči … In kako ta "skupaj" vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca. "Skupaj" je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika "zaceli" z drugim. Za to potrebujeta čas. Pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem, vstopa v performans skozi misli Semire Osmanagić, ki z besedo interpretira in pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v "skupaj".