Borut Kraševec: Dan spomina

Prevajalec in pisatelj, ki je pred petimi leti za svoj prvenec prejel tudi kresnika, se zdaj vrača z zgodovinskim romanom, ki prikazuje intelektualni in emocionalni utrip v krogih visokega slovenskega meščanstva tik pred izbruhom 2. svetovne vojne Boruta Kraševca smo bralke in bralci dolgo poznali predvsem kot mojstrskega, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčanega prevajalca iz ruske književnosti. Potem pa je pred kakimi šestimi leti razširil – kot se reče – polje boja in presedlal med romanopisce. Celo zelo uspešne romanopisce, saj je za Agni, svoj prvenec navsezadnje prejel tudi kresnika. A če se zgodba, ki jo spremljamo v Agni, odvija v naši zdajšnjosti, je Dan spomina, pisateljev drugi roman, ki je letos spomladi izšel pri založbi LUD Šerpa, postavljen v preteklost. Kraševec nas tu namreč odpelje v čas med junijem 1938 in julijem 1939, v čas tesnobnega zatišja pred viharjem druge svetovne vojne, torej. Pri tem nas, se zdi, vabi k premisleku o podobnostih in vzporednicah med tesnobnim letom 1938, ki je bilo leto vojn od Španije na zahodu do Kitajske na vzhodu, in tesnobnim letom 2026, ki je znova leto vojn – od Ukrajine na severu do Jemna na jugu. In vendar vojna oziroma slutnja prihajajoče, še večje, še bolj uničujoče vojne ni osrednja tema pričujočega Kraševčevega romana, temveč mu daje le nekakšen okvir, nekakšno vseprežemajočo atmosfero, medtem ko so čisto v ospredju pisateljeve pozornosti druge stvari, druge teme, druga vprašanja. Katera? – Natanko to smo v pogovoru z avtorjem Dneva spomina preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva