Ču-Ču nagrada

Adventni čas je čas, ko tudi tisti manj srečni med nami, tisti, ki so revni, nesrečni ali kakorkoli omejeni, dobijo darila. Takšen je običaj. Tako so dobili darilo tudi na slovenskih železnicah. Obdarovala jih je "Evropska potovalna komisija", ker so dali na slovenskih železnicah izdelati video, ki poudarja trajnost potovanja z vlakom. Celotna marketinška kampanja je nosila naslov "Vlaki nove generacije" in je bila menda tako imenitna, da so dobili ob adventu nagrado tudi manj srečni, ubogi in neprivilegirani na slovenskih železnicah. Ob prejemu nagrade so odgovorni poudarili, kako kreativno in inovativno je potekala nagrajena marketinška akcija, redki ciniki, ki ne verjamejo ne adventu, še manj pa slovenskim železnicam, pa so dodali, da bi bilo dobro nekaj te kreativnosti in inovativnosti dati še v vozne rede. A žal, kot je na trenutni duhovni točki civilizacije navada – ni pomembno dejstvo, pomemben je marketing. Z marketingom prideš do nagrade, z dejstvi pa do zamude. Poglejmo torej nekaj splošno sprejetih dejstev. Slovenske železnice so zanič. Nepreklicno. Ker nekaj je treba vedeti; potnik, ki stopi na vlak ali na katerokoli drugo javno prevozno sredstvo, je zainteresiran najprej za hitrost, potem za točnost, potem za kakovost usluge. Za vse tisto, česar na slovenskih železnicah kronično primanjkuje.Res je, imajo nekaj novih vlakov in vlakovnih garnitur. Ni več parne vleke in ni več gomulk. Ampak glede na dejstvo, da je večinski lastnik še vedno država, si mislimo, kdo je te nove garniture dejansko kupil. Vse ostalo na slovenskih železnicah pa, kljub marketinškim akcijam, ne štima. Vlaki so ali prazni ali prenatrpani, ko jim uspe v vagon dostaviti wi-fi ali omogočiti nakup karte prek spleta, praznujejo, kot da je novo leto, zamude vlakov so že zdavnaj sistemske … Ni nas v vrhu nobene od kategorij, ki opredeljujejo železniški promet, ni nas niti v sredini, o modernih hitrih progah se niti ne pogovarjamo, in da ne zavlačujemo: vsak, ki je kdaj stopil na vlak v kateri drugi evropski državi, bog ne daj na Japonskem, lahko ugotovi stanje slovenskih železnic. In prav zaradi poraznega stanja, ki ga sicer omiljujejo z menjavami infrastrukturnih ministrov in uspehi pri prevozu tovora, so lahko slovenske železnice tu in tam deležne kakšne nagrade in pa ob adventu človeške milosti. Ampak še med adventom, novica je stara dan ali dva, nas čaka novo presenečenje s Slovenskih železnic. Nov vozni red, veljati začenja te dni, v glavnem pa bo vladal v letu 2025, bo spet krepko premešal slovensko železniško krajino. Kot zadnjih trideset let, so vzrok za prilagojene, skrčene in omejene vozne rede, prepolne zamud, "številna gradbena dela". In prav izraz "številna gradbena dela" bi moral stati v naslednji marketinški kampanji slovenskih železnic. Če bi bilo ime marketinške kampanje "številna gradbena dela", podnaslov pa "vlaki nove generacije", bi vse skupaj šele dobilo pravi smisel. Ampak poglejmo h gradbenim delom. Že zadnjih trideset let so "številna gradbena dela" najpogostejši pojem v povezavi z železnico na Slovenskem. Gradbena dela so izgovor za mehanični glas, ki pred Mariborom, Koprom, Novim mestom ali Jesenicama zdrdra enolično mantro z raztegnjenimi vokali, ki se konča s: "Potnikom se opravičujemo za zamudo!" Gradbena dela na tirih so tudi očitno najtežji gradbeni poseg sploh, saj so južno železnico, ki je še vedno hrbtenica Slovenskih železnic, zgradili v manj kot dvajsetih letih, zdaj pa jo že trideset let intenzivno popravljamo. In ti servisi na železniški infrastrukturi, ki so očitno tako šlampasto organizirani, da se lahko med njimi zgodijo tudi tragični dogodki, imajo nekaj resnično kreativnih rešitev, vrednih marketinške nagrade. Med njimi je pri potnikih vedno priljubljena klasika, ki nikoli ne pride iz mode – se pravi avtobusni prevoz. Rešitev, stara toliko kot slovenske železnice, bo z decembrskim voznim redom veljala za deset vlakov. Po njej se pripeljete do Celja, stopite z vlaka, vstopite na avtobus, se – to je še posebej poudarjeno – po fantastični avtocesti odpeljete do Itake ter razženete snubce.Hočemo povedati naslednje. Da kupiš karto za vlak, pelješ pa se z avtobusom, je v najboljšem primeru čudno vsaj toliko, kot če bi kupil karto za avtobus in se peljal z vlakom. Na koncu pa samo kot marketinški nasvet; ni primerno dičiti se po medijih z osvojenimi nagradami za kreativnost, trajnost in ogljično nevtralnost, dokler je bilo devetdeset odstotkov slovenske železnike infrastrukture zgrajene do leta 1950, takratni vlaki pa so bili od današnjih na posameznih odsekih počasnejši komaj za kakšno minuto.