da (,) moraš

V teoriji drame je zaviralni moment oziroma moment zadnje napetosti trenutek v razvoju dramske igre, kjer vsa stvar, ki z že kar lepim pospeškom drči po bregu navzdol, zastane in se za hip zdi, da bo še vse v redu; publika prične verjeti, da je to dejansko možno. Moment zadnje napetosti ima dosti opraviti z razočaranjem. Ravno, ko začneš zares verjeti, da je mogoče, ko se pojavi upanje, PAF!, in vse skupaj se pred tvojimi očmi sesuje v katastrofo. V klasični tragediji sledi katarza, ta publiki prinese očiščenje spričo nekega uvida, ki ga je ob spremljanju tragedije doživela. V sodobni drami, ki se dogaja v sodobni družbi, se zdi katarza preživeto sredstvo, ki mu nihče več prav ne verjame. Zveni znano? Naša družba je v takem retardacijskem momentu, in to ima takisto ogromno opraviti z razočaranjem. Ljudje so verjeli, mnogi so v sebi začutili željo, da bi dejansko sodelovali, investirali svoj čas in energijo, se aktivirali. Civilna družba je dala vse od sebe, pozivala k udeležbi na volitvah, za hip se je zdelo, da je dejansko mogoče in da v naši družbi solidarni, sočutni del lahko prevlada nad trolovskim, egoističnim, polnim sovraštva in starih zamer. V toliko srcih je oživelo upanje. Zato je pristanek tako trd. Bivša ministrica za pravosodje je v nekem trenutku poosebila, vzela nase vsaj delček tega upanja. Ali je bila stvar zaigrana, in če, v kakšni meri, bo pokazal čas. V poteku dogodkov nakupa stavbe na Litijski, kot ga predstavljajo mediji, je mogoče najti precej reči, ki govorijo zoper njo, in precej takih, ki so ji v prid. Za nekoga, ki stoji zunaj in opazuje, se je nemogoče odločiti. V drami bi bila popolna tragična junakinja, taka Antigona za 21. stoletje. A medtem, ko je njena bivša stranka izgubljala živce in delala kardinalne napake v komuniciranju z javnostjo, Švarc Pipan ni povzdigovala glasu. Medtem ko ubogi v. d. glavnega tajnika v pogovorni oddaji po zgolj 13 minutah izgubil živce, prekrižal roke na prsih, kot da ne pozna niti osnov neverbalne komunikacije, in na res bazično voditeljičino provokacijo: »Ampak, kaj pa ta sporna zadeva? Tukaj niste nič naredili, kajne?« kot pav razprl pahljačo pasivne agresije s: »Kako nismo nič naredili?« In si nato za dobro mero dovolil še osorni posmehec in tisto ponarodelo mensplejnersko: »Spoštovana gospa Erika«. Ko politik, m. sp., voditeljico naslovi z »gospa Erika«, mu je zmanjkalo moči argumentov; »gospa Erika« naznanja argument moči. In točno tu je bojsom nogo podstavila Švarc Pipan. In, jasno, morala oditi. Ker moški ego je v naši družbi nedotakljiva svetinja. In neposredni krivec za v uvodu omenjeno razočaranje. Zato je zgodba z odhodom bivše pravosodne ministrice tako poučna – ker neposredno izkazuje aktualno stopnjo zrelosti te družbe. Ministrica je morala oditi, ker moški ego ne bi prenesel, da ostane. A moški ego očitno ne razume nekaterih osnov; denimo dejstva, da naše metafore kažejo naš mentalni domet. Medtem, ko se je namreč neki ubogi poslanec, očitno pričakujoč, da bo izpadel pametno ali duhovito, v zenitu svoje kapacitete ustrelil v koleno s poskusom primerjave z junakinjo mehiške telenovele, je bivša ministrica ohranila dostojanstvo ter razumela pomen katarze. Za sklep svojega zadnjega nagovora je izbrala – poezijo. Upam, da jo je dobro slišala tudi ena druga ženska v sklicu te vlade, ministrica za kulturo. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.