Dve stoletji množične obsedenosti z mladostjo in dolgim življenjem

Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff