Eden najbolj trdovratnih zgodovinopisnih mitov je delitev vsakdanjega življenja na javno in zasebno sfero

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)