Elitna kvadratura

Te dni se je začela vselitev, ki je lani oktobra prinesla zanimiv prispevek k slovenski družboslovni znanosti. Glavni investitor v kompleks »Schellenburg«, ki je gmota elitnih stanovanj točno na sredi Ljubljane, Jože Anderlič, je takrat z javnostjo podelil svoje misli o teoriji elit. Teorija elit je tisto področje, ki se mu cenjeni ceh sociologov z veseljem in mnogo posveča, investitor, očitno izveden na tem polju, pa je dodal nekaj originalnih misli, ki bodo znanost zaposlovale še nekaj časa. Da bomo lažje vstopili v našo analizo, moramo izjavo citirati.Citat/odmev "Prava elita nima le politične ali katerekoli druge moči, temveč ima predvsem denar, ki ga je zaslužila. Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. Vsak narod potrebuje elito na številnih področjih – gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih ... Brez tega ni napredka." Konec citata. Tudi če si elitna radijska oddaja, je težko povsem doumeti, kaj šele analizirati besede moža, ki je elita postal tako, da je pral umazano perilo. Ampak poskusimo; z jasno izraženim dvomom, ali nam bo uspelo. Anderlič v svojem prispevku pravilno, čeprav po osnovnošolsko ugotovi, da so lahko elite različne. In da so elite pomembne. Akoravno na prvo mesto postavi finančno elito, se pravi tisto elito, ki je elitna ker ima denar. Po Anderličevo: "Ker je denar zaslužila!" Ko človek pogleda lastnike v tisti habsburški bajti, lahko sicer vsaj malo podvomi o načinu, kako je tamkajšnja elita prišla do denarja, ampak pustimo podrobnosti. Dejstvo je, da je družbena razslojenost Slovencev, status posameznika v skupnosti, po novem določena s kakovostjo kvadratov v Ljubljani. Na dnu so tisti, ki komaj čakajo, da gospa mama, ali še bolje postarana teta sreča stvarnika, na vrhu pa so oni, ki kupujejo nove kvadrate v elitnih soseskah, sezidanih na bananah ali na pralnih strojih. Vsi ostali, ki obzidanega etra v Ljubljani nimamo, ne ustrezamo definiciji o pravi eliti. Lahko si sicer domišljamo, da smo duhovna, politična, kulturna, športna ali kakršna koli druga elita; ampak to je brez vsaj osemdesetih ljubljanskih kvadratov in zasebnega parkirnega prostora samo patetična tolažba. Ampak če v okvirih liberalnega kapitalizma slovenskim »managerjem« (bereš tako kot se napiše op. a.) že moramo priznati njihov milijonček ali dva, ker so bili ob pravem času na pravi strani lastninskega preoblikovanja, je težko požreti, da brez njih ni družbe. Da smo brez elit amorfna gmota ljudi, ki zbegani tavamo po času in prostoru. Najprej in na začetku Če že priznavamo slovenskim elitam, da nas vodijo, težko razložimo, od kod potem splošna regresija v družbi. Slovenci prav te dni namreč intenzivno jamramo, da tako zanič pa še ni bilo, da se kot družba pomikamo nazaj, namesto da bi jadrali naprej. Pomeni, da elite amorfno gmoto sicer vodijo, ampak da nas vodijo v rikverc. Čemu tako, sta možni dve razlagi; ali so slovenske elite izgubile kompas – kompas za pravično, socialno, urejeno in sodobno družbo, ali pa imajo elite od tega, da gremo nazaj, namesto naprej – korist. Povedano še drugače. Kar nekaj znakov je, da so slovenske elite postale elite na ta način, da so one stale na mestu, medtem ko je družba nazadovala. Kako naj bi torej elite vodile, da bi se mi, ostala raja, premikali v pravo smer. Mogoče alegorična, a po naše ustrezna je praksa goveje živine; kjer elitna molznica na pašo vodi z vzgledom. Tako bi morale storiti slovenske elite … Postavljati visoke, najvišje standarde tako v vedénju kot v družbeno koristnih praksah. Dokler pa so slovenske elite izborno oblečena družba plenilcev, se razmišljujoči raje pusti voditi garminu, kot pa njim. Slovenske elite so s svojimi avstrijsko zvenečimi kvadraturami vred patologija. Pokončnega, avtonomnega posameznika mora biti sram, če ga označijo za del katerekoli že slovenske elite in nekajkrat bolj častno, kreativno in življenja vredno je bivanje znotraj amorfne gmote, kot pa biti del napredka, kot si ga predstavljajo te pokvekaste elite.