Esej: Duhovi našega življenja I Izpovedi

Britanska realnost po Drugi svetovni vojni je človeka spremenila v stroj – o tem smo sicer že veliko slišali in brali. Takšna indoktrinacijska mehanika je prisotna še danes: v dobi, ko naša prihodnost – mehanska ali izjemno dinamična – ni več končna, oziroma enoznačna. Mark Fisher je nekaj časa nazaj pisal o tem - prihodnost je odpovedana. Sodobni človek si tega ne želi priznati, ampak odpoved prihodnosti je prisotna tudi na kulturnem področju, ki vse bolj poveličuje vseprisotno vojno stanje - boj med nostalgijo in avtentično kulturno produkcijo.Prepovedani planet, ZF celovečerec Freda M. Wilcoxa iz leta 1956, je prvi pokazatelj prihajajoče fetišizacije prihodnosti. Estetsko in vsebinsko se film ne ukvarja s »komentiranjem« daljne prihodnosti, ampak služi le kot okno v tisto, kar je pred nami. Če odmislimo pretiravanje in očitno netočne napovedi, je hitra popularizacija ZF žanra dokaz obstoja vsakršne predstave o prihodnosti. Tako je domišljija veljala za primarno lastnost živahnega in radovednega duha.Danes pa radovednosti skoraj ni več. Nostalgija preganja vsak kotiček kulturnega bojišča in nam ne pušča nič drugega kot patološko potrebo po nenehnem obračanju nazaj: vaporwave, tendenciozna produkcija svetovne glasbe, jugonostalgična hipsterska gibanja ... vsak od teh segmentov proizvodnje nostalgije predstavlja zavesten korak nazaj, preklic prihodnost hkrati – vsakič znova.Postavlja se logično vprašanje, kot slon v res tesni sobi – če je vse našteto preprost učinek, kakšna je potem sploh vloga časa? Čas ne teče več linearno, ampak je pogojen zgolj in samo z nesmiselnim čaščenjem kulturnih artefaktov, tistih, ki zanikajo obstoj jutrišnjega dne.Fikcija ima tu resnično kruto vlogo: zdi se, da odvrača potrošnike ravno od pozicije brezglave potrošnje, hkrati pa uporablja filter potrošništva za sporočanje sporočila. Cyberpunk fikcija - projekcija refleksije med človekom in strojem - podaljšuje psevdoresničnost in se zdi kot nekakšna metafikcija.O prihodnosti razmišljamo tako, da analiziramo preteklost, pri čemer upoštevamo le določene segmente sedanjosti – s čimer ustvarjamo precej nekreativno zanko, v kateri sploh ne razmišljamo o ustvarjanju boljše, bolj smiselne prihodnosti. Gre torej za neko “digitalno patologijo, ki je sestavljena iz preteklih, sedanjih in prihodnjih sekvenc, ki pa ne vsebujejo konkretne referenčne točke, torej koncepta in konteksta.Z drugimi besedami, tisto, kar išče kapitalistični realizem, je digitalna kultura najprej v vlogi ideologije, nato splošne digitalizacije. Digitalno ni več obrobno, digitalno je mainstream, vseprisotno in absolutno. “Absolutno gledališče” je v tem primeru sivo gledališče – ​​gledališče, v katerem ni odra; gledališče, iz katerega je nemogoče priti ven. Prihodnosti absolutno več ni. Avtor: Ivan Slijepčević