Grigorij Sokolov navdušil ob sklepu 9. Zimskega festivala

Piše: Klemen Golner Prebral: Renato Horvat Dan po tem, ko so podelili nagrade na drugem mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila recital Grigorija Sokolova (2. marec 2026): še en izjemen pianistični dogodek, ki je 9. Zimski festival in slovensko prestolnico spremenil v središče klavirskih navdušencev. Sokolov je koncertant legendarnih proporcij. Njegov ugled temelji na globoki umetniški integriteti, podprti z izjemno tonsko in nasploh obrtno močjo, ki ne peša kljub pianistovim 75-im letom. Za Ljubljano je izbral dve veliki sonati, kar je napovedovalo izrazito kontemplativen klavirski večer, obrnjen k velikim strukturam, stališčem, ki se izrazijo skozi razsežnosti glasbenega dela in zahtevajo brezhibno pozornost in vpletenost tako izvajalca kot poslušalcev. Primerno pridušena svetloba razprodane Gallusove dvorane je pričakala velikega pianista, ki je z natančno odmerjenimi koraki in s kratkim poklonom poosebljal osredotočenost na glasbeno potovanje, pred katerim je bil. Kot domala vsi veliki pianisti ima tudi Sokolov izjemen, njemu lasten ton. Na tipke se spušča z visoke klopi. Širok, zveneč ton – vzdignjen nad subjektivnost – je skoraj metafizičen; nikoli kot posledica dražljajev, nikoli kot odziv telesa ali kaprica sluha. Ton Sokolova je skoraj uniformiran, v službi glasbenega in hkrati ključ do umetnosti, ki nas popelje onkraj zvočne zavese. Struktura sama v glasbi nikoli ne more biti ozvočena, se pa lahko uresniči skozi zvok, a le temu redko uspe, da je ne utopi v svojem mediju. Tega se Sokolov dobro zaveda. Njegova interpretacija Beethovnove Velike sonate op. 7 in Schubertove poslednje sonate D. 960 ni temeljila na dramatskem kontrastu posameznih stavkov in tem. Prevladoval je občutek, da pianist teži k zbliževanju tematik in izraza, k velikemu loku in skoraj nezemeljski zvočni distanci. Tam, kjer bi se lahko pomudil ob lirični lepoti, je gledal naprej in se hkrati ni dal spodnesti močnim tragičnim krikom pri Schubertu ter Beethovnovi samozavestni moči. Beethovnove Bagatele op. 133 na koncu prvega dela in šest dodatkov, s katerimi je Grigorij Sokolov sklenil recital, so bili pod vplivom velikih sonat. V zadnjem dodatku – Silotijevi priredbi Bachovega preludija, smo lahko zaslišali pianistov osebni vzdih, medtem ko je duh izvedbe recitala tiho priplaval za nami dolgo po tem, ko smo že zapustili koncertno dvorano.