Igor Harb: Ko zemlja zdrsne za obzorje

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nad znanstveno fantastiko nisem bila nikoli navdušena. Ne nad filmi, še manj nad literaturo. Prav tako nisem preveč navdušena nad vesoljem. Občudovanje od daleč – zvezde, sonce in luna, to ja –, če pa bi mi kdo ponudil zastonjsko potovanje tja gor, bi ga brez premisleka odklonila. Potem pa mi pride v roke odličen roman britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti, v katerem en sam dan spremljamo posadko astronavtov na kroženju okrog Zemlje. Za njim pa me doleti še knjiga Ko zemlja zdrsne za obzorje. Na platnicah je zapisano: “Ko Zemlja zdrsne za obzorje je znanstvenofantastična romanca, ki se iz Slovenije prihodnosti izstreli v vesolje. Človeštvo je zakorakalo v kolonizacijo osončja z gradnjo vesoljskih postaj in baz na Luni in Marsu. Astronavtski poklic je med najbolj iskanimi in najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici.” Obe knjigi sta me, proti pričakovanjem, navdušili. Pri obeh se pojavi isto ime – Igor Harb. Prvo je prevedel, drugo je napisal. In z njo posrečeno “vrgel rokavico” še kakšnemu slovenskemu piscu tega žanra. Saj ne, da jih v preteklosti ne bi bilo; še najbolj se mi je vtisnil v spomin Vid Pečjak z mladinskim romanom Drejček in trije marsovčki iz leta 1961. Gotovo pa še nisem brala tako žmohtnega primerka izpod domačega peresa, nekakšnega znanstvenofantastičenga križanca med ljubezensko zgodbo, kriminalko, akcijskim romanom in tehnološkim trilerjem. Čeprav se zgodba romana Ko Zemlja zdrsne za obzorje dogaja kar nekaj desetletij v prihodnosti, je zelo verjetna – pa saj nas niti vesoljski turizem, ki je bil pred kratkim še utopija, danes ne preseneti več. Pravzaprav ne vemo, ali se veliko v knjigi omenjenih stvari ne dogaja že zdaj, pa so nam zamolčane. K temu pripomoreta tudi zelo stvarna, živa in strastna glavna junaka: arheolog Frank Beddoe, ki preučuje izkopanine v Egiptu, in detektivka Julija Perun, polkovnica Solarpola, ki pride ponj, da ga odpelje na priprave na skrivnostno vesoljsko odpravo. In to v Planiško zvezdno mesto, ki se je razvilo iz Nordijskega centra Planica in v katerem se telesno in psihološko urijo astronavti za soočenje z največjimi izzivi človeštva. Julija že ima izkušnje z vesoljem, saj se je iz njega vrnila samo zaradi hude poškodbe in si zdaj, že rehabilitirana, želi le nazaj. Na Frankovo vprašanje, kako je tam v prostranstvu, odgovori: “Prvi pogled na Gajo te ubije. Dobesedno. Nekaj v tebi umre. Ampak se istočasno tudi rodi nekaj novega. Presunjen si kot še nikoli. Zaveš se, da si deležen spoznanja, ki ga niso zmogli doumeti Nefretete, Napoleon, Nietzsche, niti Norma Jean. A to hitro mine. Preveč se dogaja, da bi se lahko prepustil temu čudežu. Spremljati moraš kontrole, premikati stikala, se privaditi na lebdenje … Življenje te potisne naprej. Skrb za življenje, skrb za preživetje premaga ta globoka čustva, ampak zaveš se, da si zdaj drugačen človek.” Juliji se vrnitev v vesolje odmakne, saj mora postati Frankova mentorica pri njegovih vesoljskih urjenjih, tako da se zgodba skoraj vse do zadnjega odvija v Tamarju. A Julijina jeza zaradi zamude in Frankovo upiranje čustvom kaj hitro prerasteta v ljubezen. Skrivnost kot v vsaki dobri kriminalki ves čas visi v zraku, dogodkov in napetosti pa kljub temu ne manjka, saj je mednarodna ekipa izbranih kandidatov zelo pisana, vključno z nekaj zlobneži, ki povzročijo največ prave filmske akcije. Pisatelj posrečeno vkomponira nekaj pesniških aluzij, z novopečenima zaljubljencema se sprehodimo in zabavamo po živahni Ljubljani, ki ni več mesto, namenjeno turistom, ampak v njej polnokrvno uživajo njeni prebivalci, s celotno ekipo pa za obvladovanje izolacije in klavstrofobije preživimo noč tudi v kraški jami. V vesolje vstopimo šele v zaključnih poglavjih, in to tako intenzivno, da se na trenutke zdi, kot da smo tudi mi, vsaj v duhu, zapustili Zemljo. Predvsem so osupljivi verodostojni podatki, ki jih je Harb zelo poljudno in v premišljenem ritmu razporedil po knjigi. Hohmannova prenosna orbita, teraformiranje, vzpostavitev vesoljskih ekosistemov, gojenje opraševalcev – čebel in čmrljev – v vesolju, zaporedna vesolja, teleportacija, viskozne tekočine, protistresni gel, tirni top, hibernacija, pospeševalnik za kvantno deportacijo ... Bralcem pa bo gotovo ostal najbolj v spominu zelo čuten prizor skorajda plesno usklajenega lebdečega seksa, ki je tukaj čisto zares kozmičen. Roman Ko Zemlja zdrsne za obzorje se začenja pri egiptovski piramidi ter konča s piramido na Marsu in akrostihom Frankovega dvojnika, ki napoveduje zanimivo nadaljevanje. Čeprav pri žanrski literaturi ne pričakujemo visokih misli in razodetij, je Harbov roman prežet z duhom človeške pomoči in sodelovanja, kar je še ena odlika njegovega dinamičnega pisanja. Eden lepših odlomkov je tisti, ko Julija pomisli, kako bi na začetku kariere svojo izurjenost egoistično izkoristila le zase, po vseh izkušnjah v vesolju in rehabilitaciji pa je končno doumela bistvo skupnosti vesoljskega raziskovanja – da z osvojenim znanjem lažje pomagaš drugim, ko te potrebujejo. Saj te v vesolju, če si sam, nihče ne more slišati, ko pokličeš na pomoč. Tam zgoraj je tvoje življenje vedno odvisno od drugih. To zahteva zaupanje, iz tega pa se rodi vera v človeštvo. Kljub vsemu grdemu, kar vidimo tukaj na Zemlji. Morda se bo po izidu Harbovega romana sprožil plaz slovenske znanstveno-fantastične literature, tako kot je po Golobovem Jezeru skokovito narastlo število piscev slovenskih kriminalk. Ali pa so, kar bo najbrž bolj držalo, šele takrat prišli do izraza in uspeha tisti, ki so jih že prej pisali, a so zaradi podcenjenosti žanra ostali precej neopaženi.