Irena Štaudohar: Globoko v gozdu

Piše Tonja Jelen bere Eva Longyka Marušič. Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu je precizno eruditsko delo, ki pa so ga spodbudili osebni vzgibi. Eseje s podnaslovom O divjem in intimnem je namreč sprožila prerana izguba avtoričinega očeta in ravno tako se tudi končajo. A čeprav se je eno življenje tam prehitro končalo, ta habitat ni postal osovražen. Daleč od tega – je izjemen navdih. Irena Štaudohar je v tem polliterarnem delu iz več perspektiv zajela literarni, filozofski, glasbeni, filmski in likovni svet, osrednja nit pa je moč gozda z vsemi njegovimi zakonitostmi in skrivnostmi. Tako kot je v knjigi Fižolozofija ponižno, občudujoče in hkrati racionalno razmišljala o odnosu do vrta in o njegovi veličastnosti, je tokrat gozd postal izjemen nabor lastnih in tujih izkušenj. Kaj vse pomeni gozd oziroma njegov celotni sistem, v katerem bivajo živali, rastline in drevesa, nam prikaže z branjem literature in z lastnim doživljanjem. Približa nam recimo gozd v Mainu, ki ga je obiskala in ki je tudi dogajalni prostor v delih Stephena Kinga. Večkrat je seveda omenjeno delo Walden Henryja Davida Thoreauja, avtorju pa je posvetila tudi samostojen esej, preprosto imenovan Thoreau. Avtoričina skorajda redna pot na Rožnik, vzpenjanje na vrh hriba, pa je kot metafora za očiščenje – ta izčiščena poetika odnosa do gozda je pomemben pokazatelj njenega razumevanja in dojemanja gozda. Gozd ni le sistem dreves. Je veličina, iz katere rastejo pravljice, zgodbe, romani, pesmi, filmi, glasba. Treba ga je občudovati in slišati – in ne dojemati kot nekaj samoumevnega. Skozi vso umetniško zgodovino nam to podaja skorajda poetično in znanstveno. Ne gre torej spregledati, kako pomembno, poglobljeno in veličastno so veliki intelektualci in intelektualke, umetniki in umetnice doživljali gozd in se mu predajali. Čeprav knjiga Globoko v gozdu ni ekološko ali družbeno angažirano delo, pa kljub temu podira idejo antropocentričnega sveta. Kot misel, da smo mi tu le začasno in je narava tista, ki odloča in izbira. Treba je živeti z njo in dopuščati njeno prebivalstvo čim bliže sebi. Kot je to storil Deakin, ki je v domačem dimniku gostil lastovke in zapisal: »Krožile so pod stropom kot modre misli.« Avtorica Irena Štaudohar pretanjeno preliva premišljevanje in gibanje, najsi bo to hoja po gozdu, plavanje v mrzli vodi ali plezanje po drevesih. Divje in romantično hkrati, kot zagovor vseh, predvsem žensk. Vseh, ki jih je svet dojemal kot motilke, čarovnice, histeričarke in pohujševalke. Eseja Drevesa in ženske ter Mistika sta zagovor vseh upornic, resničnih in literarnih. Vse so tlakovale pot in se žrtvovale za današnje ženske. da bi jim bilo lažje: »Danes nas nagovarjajo, ker predstavljajo vrednote, ki jih obupno želimo povrniti, da bi preživeli,« piše Irena Štaudohar. Obširni eseji so polni citatov iz avtoričinih lastnih opravljenih intervjujev in klasične in sodobne literature. Ta se ne omejuje le na določena imena, pač pa se presenetljivo, a razumljivo razvejeno nagiba tudi v bolj popularno kulturo, kot je npr. Elizabeth Gilbert s knjigo Jej, moli, ljubi. Ljubezen in erotika se stapljata mimogrede, že povsem romantično. A to tudi poganja svet – pravzaprav prav blaznost spodbuja nove ideje. In tako se esej Medved posveča tudi erotičnemu odnosu z medvedom. Kontroverzno delo Marian Engel Medved Irena Štaudohar interpretira z globokim spoštovanjem do te živali. To niso zveri, kot nam jih radi predstavljajo njihovi odstranjevalci. Knjiga Globoko v gozdu je preplet čustev, znanja, razumevanja in spoštovanja naravnih zakonitosti. Je dojemanje človeške in naravne prvinskosti, ki je v svetu algoritmov in pristajanja na sivine vedno manj upoštevana. Ne moremo je izbrisati, kot tudi gozdov ne, saj vedno prerastejo umetne zajezitve misli ali prostora. Je kot vmesna pot med magijo, divjostjo, čarobnostjo in razumskim upoštevanjem, strahospoštovanjem narave. Že avtoričina prva knjiga Magija za realiste je dobro tlakovala pot, knjiga Globoko v gozdu pa je vse še bolj nadgradila.