Ivo Svetina: Avgust

Piše Pia Zala Meden, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Ivo Svetina v zbirki Avgust upesnjuje poletno melanholijo minljivosti. Kar 72 pesmi, napisanih v prostem verzu, obravnava bivanjsko tematiko človekove smrtnosti in osamljenosti, ki se neločljivo prepleta s poetološkimi vprašanji. Zbirka se začne z motom Williama Carlosa Williamsa: “Poleti se pesem sama poje.” Svetinove pesmi tako sledijo umirjeno in zbrano, brez nuje, a veliko resnejše in globlje kot zgolj počitniško. V prvi pesmi piše: “Avgust. Sanjam, ni noč, ni dan. Bedim. / Nagovarjam prijatelje, mrtve. Govorim jim, / predavam. Nihče ne posluša.” Motivika pokojnih prijateljev se nadaljuje v drugi pesmi, njihovo odsotnost pa potencirajo živalske podobe levjih mladičev z materjo ali črnega psa, ki kot v sanjski sekvenci priteče in skoči na posteljo ter ga uspava. Lirski subjekt izstopa iz samote z branjem modernističnih pesnikov in pisateljev, s katerimi stopa v dialog in se jim priklanja v spoštovanju. Najprej bere “eksotično literaturo, če to kaj pomeni,” natančneje Mesto in ščeneta Maria Vargasa Llose. V sedemnajsti pesmi polemizira s esejem Octavia Paza Lok in lira. Nekaj pesmi posveča Ezri Poundu, ki ga imenuje sveti Ezra kot judovskega pisarja in duhovnika, zadnjega, “ki je kraljeval ozvezdjem besed”. Svetina ga prikaže kot nežnega vrtnarja, ki zaliva rože na dvorišču bolnišnice. Naslednja, triindvajseta pesem se začne s citatom iz Poundovega Pizanskega cantosa: “Čas je zlo.” Obstaja spomin na čas, ko še ni bil zlo, to je čas med zimo in poletjem. Poleg številnih medbesedilnih navezav je motivika pesniške zbirke Avgust močno razgibana in vezana na najrazličnejše kraje in obdobja od puščavske eksotike do domačega gorskega podobja: najpogostejša je živalska motivika in motivika sonca, noči, svetlobe, hrepenenja po temi. Meditativno soočanje z lastno smrtnostjo je “budno sanjarjenje,” ki se v dvainsedemdeseti pesmi zaključi tako: “Zadnji dan avgusta. /…/ Končno sam. Nikomur več zavezan, svoboden, brez / imena, / brez preteklosti, samo jaz, kot sem bil v uri rojstva.” Lirski subjekt išče, kdo je, in se poskuša prepoznati v prednikih: “V hiši, v kateri se je pred stoletjem obesil ded, / nisem več gospodar. Le njegovo ime nosim.” In pozneje: “Je minilo stoletje ali več? Očeta ni več, tudi sam nisem / tak kot pred stoletji.” Na koncu se ugleda v svoji najbolj razgaljeni resnici: sam je in je samo to, kar je v tem trenutku. Avgust je mesec, ki je še živ od poletja, sonce – eden izmed pomembnejših motivov zbirke – je visoko v zenitu, a že čutimo neizogiben prihod jeseni, za katero pride smrt. Čas je človeku nekaj nedosegljivega, nekaj, kar ga presega in kar deluje proti njemu: “Čas ni moj zaveznik, visoko zgoraj je, / kjer ni več kisika.” Pesniška zbirka Avgust vsebuje ciklično pojmovanje časa, v katerega pa slehernik ni vključen: on je minljiv in bremeni ga zavest o lastni smrtnosti. “Kar je bilo, bo znova; česar ni bilo, se bo kmalu zgodilo, a mene ne bo,” piše. Zdaj, ko je blizu koncu življenja, se mu zdi, da o tem, o čemer je že pisal, piše od konca proti začetku in smrt je rojstvo: “Gorijo rokopisi, v katerih sem popisal življenje / svoje družine, vesolja, konca, ki ga ni, / saj se vse konča z začetkom.” Pesništvo pa je v posebnem odnosu do časa: pesnik se kot urar sklanja nad besedilo in pesem ima svoj ritem, ki je “natančna metrika,” besede kot v ritualu dobivajo nove pomene in presegajo čas. Kot nasprotji sta postavljeni človekov čas, ki se izteka v peščeni uri, in pesništvo, ki se vzpenja v območje nad časom. Prek zavedanja lastne minljivosti in odnosa do resnice, ki je ženska, Svetina odpira poetološka vprašanja. Njegov vsakdan ni vreden pesmi, saj je tak, da bi “lahko pripadal bogovom, a bil je dovoljen ljudem.” Zbirka upesnjuje vse dvome, ki jih ima pesnik v zavedanju, da ga bo čas kmalu izdal. Lirski subjekt dvomi o zmožnosti poezije, da z njo lahko preseže lastno minljivost, pa tudi o tem, ali je sploh povedal kaj vrednega, nekaj, kar bi imelo vrednost tudi za druge. Očita si, da je kot krt ril za črvom – pesmijo – in pri tem zapostavil tiste, ki so ga imeli radi, ter jih prosi, naj mu odpustijo. Zdi se, da gre za dvojno bolečino: ni izkoristil časa, ki ga je imel z ljubljenimi, hkrati pa tudi v pesništvu ni našel svoje življenjske osmislitve: “Ozrem se in nad seboj zagledam goro, nemo, donebno. / Nikoli se nisem povzpel nanjo, nikoli, tudi takrat, ko še / nisem bil krt.” Lirski subjekt je pesmi pisal v samoti, “v tišini sem sestavljal besede, da bi naredil zatočišče za srce.” Izbira medbesedilnih navezav odseva pesnikov odnos do poetoloških vprašanj in življenjske filozofije; poetika pesniške zbirke je pogosto melanholična kot Pazova, vseskozi iskrena kot Poundova, skoznjo slišimo krike Nietzschejeve volje do življenja in eksistencialnih premišljevanj Dostojevskega. Avgust je pomensko gosta in medbesedilno bogata pesniška zbirka, ki v poletni atmosferi počitnikovanja zre v oči najglobljim človekovim vprašanjem o njegovem bistvu in pomenu pesništva. V recenziji nam je uspelo našteti le najpomembnejše motive in teme, a jih bo bralec našel še mnogo več Zbirka je brezhiben spoj jezika in meditativnih, pogosto sanjskih premišljevanj, ki suvereno pravi: to je Poezija.