Iza Strehar: Drsenje

Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Izo Strehar poznamo kot dramatičarko in filmsko scenaristko. Za dramsko besedilo Izkoristi in zavrzi me je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, leta 2024 je to nagrado tudi prejela za besedilo Nezakonske matere. Za film Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je ob svojem izidu navdušil strokovno in laično javnost, je na Festivalu slovenskega filma leta 2021 prejela vesno za najboljši scenarij. Pripoved v njenem romanesknem prvencu Drsenje sledi dvema protagonistkama: Katarini, mladi brezposelni mami, in Juliji, izgoreli doktorski študentki. Obe se spopadata z mentalno stisko. Katarina je ujetnica klasičnih življenjskih mejnikov – čeprav ima razumevajočega partnerja in prikupno hčer, se počuti nezadostno in neizživeto, kar vodi v depresijo. Zdi se, da živi življenje, ki ji je bilo vsiljeno mimo njenih želja. Avtorica je to situacijo spretno izkoristila, saj prek Katarine detabuizira pomanjkanje materinske ljubezni in nakaže, da imajo družbena pričakovanja, ki posameznicam vsiljujejo spolne vloge, lahko uničujoče posledice. Mama mora biti požrtvovalna in ljubeča, hvaležna za to, da je to poslanstvo dobila v dar, a Katarina temu kalupu ne ustreza. Dragoceno je, da se je Iza Strehar lotila te tematike, saj skrb za prihodnje generacije še vedno temelji na ramenih žensk. Hkrati pa prek Katarine opozarja tudi na dvojne standarde. Družba precej bolj ostro kaznuje ženske, ki jim spodleti v materinski, kot moške, ki jim spodleti v očetovski vlogi. Na drugem bregu pa je Julija, ki v nasprotju s Katarino beži od klasičnih življenjskih mejnikov in spolnih vlog, a se sooča z drugačnimi izzivi. Kot doktorska študentka se spopada z izgorelostjo in pritiskom, da briljira na vseh področjih svojega delovanja, kar jo privede do psihoze. Roman Drsenje je strukturiran tako, da iz poglavja v poglavje izmenično spremljamo Katarino in Julijo. Lika sta kontrastna, izvemo tudi, da sta junakinji nekdanji sostanovalki, ki so ju življenjske odločitve oddaljile, a zdi se da je rezultat enak ne glede na to, ali sta družbenim pričakovanjem sledili ali se od njih namenoma distancirali, saj obe pristaneta v psihiatrični ustanovi. Avtoričina poglobljena karakterna študija protagonistk pa več kot o Katarini in Juliji pove o svetu, v katerem živita oziroma živimo. Pritisk na mlade ženske, naj zanosijo, čeprav bi zaradi kariernih ambicij raje zanosile pozneje, njihovo nenehno soočanje s seksizmom, in pritisk, da morajo zaradi neodgovornih spolnih partnerjev splaviti – slednje preganja Katarino – so tabuji, o katerih preprosto ne govorimo. Dejstvo je, da so tovrstne zgodbe marginalizirane in utišane. Prav tu bi lahko našli razlago za to, da tako Katarina kot Julija, ne glede na njune življenjske odločitve, pristaneta v psihiatrični ustanovi. Če nikomur ne moreta zaupati svojih izkušenj, sta posledično razčlovečeni; preostane jima le to, da jih tiščita v sebi, kjer se, nikoli slišane, nalagajo ena na drugo. Pripoved je neizprosna, prav v tem pa ima Drsenje tudi širšo družbeno poslanstvo, saj svoj govor začenja tam, kjer javni diskurz praviloma umolkne. V našem vsakdanu bi bili zgodbi Katarine in Julije nevarni, saj spodkopavata prevladujočo družbeno ureditev, a ravno tu na pomoč priskoči moč fikcije, ki lahko – pod varnim okriljem fabuliranja in ideje umetnosti, ločene od življenja, poda zgodbo, ki bi jo v pogovoru s prijatelji ob kavi, za družinsko mizo ali v novicah le stežka slišali. Dejstvo, da se Iza Strehar tega zaveda, daje romanu Drsenje posebno moč. Poleg zgodb, ki ostanejo neizrečene, na protagonistki negativno vplivajo tudi neurejeni družinski odnosi. Katarinin oče je odsoten, njena mama se izkaže za čustveno manipulatorko, ki izrablja dogmo katoliške morale in hčeri nenehno povzroča slabo vest ter jo na ta način čustveno nadvlada. Julijini starši so akademiki in zapriseženi deloholiki, ki od hčere pričakujejo zgolj presežke. Avtorica nas podrobno seznanja z Julijino paranojo, junakinja namreč v vsakdanjih naključjih vidi velike zarote. Svojce in prijatelje deli na tiste, ki so indoktrinirani, in tiste, ki niso. Misli, da je nekdo nadzoruje, a ne ve zakaj. Problem, ki pri tem vznikne, je, da Julijine paranoične misli na neki točki niso več karakterizacija, ampak zgolj vrtenje v prazno, element, ki vsebine ne dopolnjuje, ampak postane njen balast. Julijina paranoja bi zgodbi na primer lahko dodala neko drugo raven, ki bi lucidno poglabljala njeno vsebino, a do tega žal ne pride. Prav tako bi si lahko želeli, da bi bila oblika oziroma način pripovedovanja v romanu enako brezkompromisna kot vsebina. Avtorica Iza Strehar vse stavi na realizem, s tem pripoved sicer ničesar ne izgubi, toda morebiti bi bila vsebina še bolj prepričljiva, če bi jo ubesedila v bolj unikatnem formatu – spomnimo se Materinske knjižice Katje Gorečan, ki tematiko spontanega splava predstavi iz perspektive nerojenega fetusa. Sicer pa je pred nami suveren in drzen romaneskni prvenec. Iza Strehar je namesto moraliziranja izbrala empatijo, napisala suvereno karakterno študijo svojih protagonistk ter podala gol prikaz dveh žalostnih usod, ki ob koncu knjige izzvenita v negotovosti.