Iztok Geister: Esej o otoku

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Iztok Geister je od pesniških začetkov, ko je bil član konceptualistične skupine OHO, takrat s pomenljivim psevdonimom Plamen in s pesniško zbirko Parjenje čevljev kot najbolj znano in priznano iz tistega obdobja, prehodil dolgo literarno pot. V zadnjem času ga beremo predvsem v občutenih in poglobljenih esejih o naravi – o sobivanju, soodvisnosti in raznovrstnosti živalskih vrst v različnih biotopih. Izstopajo predvsem spisi o pticah, bil je tudi soustanovitelj Društva za opazovanje in proučevanje ptic, ki je s svojimi monitoringi opozarjalo na občutljivost naravnih habitatov, izpostavljenih intenzivnemu in monokulturnemu poljedelstvu, kemičnemu in biološkemu onesnaženju in nepremišljenemu prilaganju krajine potrebam človeka, kar potem plačujemo recimo s poplavami in sušami. Esej o otoku predstavlja naslednjo fazo njegovega pisanja, navdihuje se pri piscih, ki pišejo tudi na podlagi prebranega. Pri Geistru, kot je sam neženirano zapisal, tudi na podlagi televizijskih dokumentarcev o različnih stabilnih, včasih tudi ogroženih habitatih na eksotičnih in težko dostopnih, pogosto množičnemu turizmu tudi prepovedanih območjih po svetu. Pri tem je opazen Geistrov odmik v katalogizacijo, v sicer esejistično omejeno in osebno precejeno, pa vendar takšno oblikovanje različnih seznamov in nabiranje podrobnosti, kakršnega sta recimo obnovila knjižni molj in obsedenec s starimi rokopisi in deli mojstrov fantastike Jorge Louis Borges in Umberto Eco z obsedenostjo s seznami. Ali pa strastni erudit Predrag Matvejević s knjigami o kulturni pestrosti Sredozemlja ali nabirko zapisov o kruhu. Podobno kot njegov neoavantgardni vrstnik Ivo Svetina, ki je iz potovanja pomorščaka Barbose prozno in kar najbolj osebno izpisal skoraj fantastičen, pa vendar tudi na zgodovino naslonjen roman Malabar, tudi Geister v Eseju o otoku povzema popotne dnevnike in pričevanja zapisovalcev o velikih pomorskih ekspedicijah. Povzame Homerjevo Odisejo, ker se njene epizode dogajajo na otokih, obdela Robinzona in se ukvarja z velikimi odkrivanji, od Magellanove poti okoli sveta do Darwinovega potovanja z ladjo Beagle, omenja gusarstvo in usode nasedlih posadk, vse kar najbolj osebno precejeno in verjetno hote nezaključeno, skoraj naključno. Pogosto pač v službi citiranja obskurnih avtorjev, ob čemer pogosto upravičeno polemično precedi odnos do živali in domorodcev na na novo odkritih ozemljih, pa naj gre za nekdanje živalske portrete, kakršne je pisal Fran Erjavec, ali za predsodkov polne in do delov biološkega konglomerata nastrojenih popisovalcev živalskih vrst. Nekaterih izginulih, drugih ogroženih, če so se prilagodile majhnosti specifičnosti otoškega življenja in jih je potem doletelo odkritje človeka z vsemi boleznimi in živalskimi vrstami, ki jih takšno zavojevanje prinese. Ne le, da je Geister izpustil recimo Guliverjeva potovanja, kjer nastopajo plavajoči otoki in fantastične prikazni kot izraz notranje imperialne politike, tudi v poglavju o poimenovanju otokov po živalih se bolj naslanja na enciklopedično znanje kot na izkušnje iz akvatorija, v katerega se sicer rad spominsko vrača. Izpusti recimo zadrske in kvarnerske otoke, kot so Mišar, Mišnjak ali Zeča, da o poimenovanju jadranskih otokov po ribjih vrstah, kot je recimo Grujica, ne omenjamo. Vendar je takšna provizorična zasnova zbirke esejev, ohlapno nabranih okoli pojma otok, verjetno hotena. Čeprav se po zamahu zdi, da gre za koagulacijo, za zgoščevanje vedenja, za tisto, kar so včasih imenovali summa, pa je Geistrovo pisanje lahko kar najbolj osebno. Najbolj učinkovito takrat, kadar govori o eksotičnih pticah ali redkih, endemnih rastlinah, najbolj neposredno takrat, ko popisuje svoje stike z redkimi ptičjimi vrstami in morda najmanj posrečeno v poljudnem uvodnem delu, ko poskuša jezikoslovno zajeti pojmovni bazen ali v stilu poljudnih revij našteti vzroke za nastanek otokov. Kar navdušuje, je Geistrov optimizem; ne le zaradi nedavnih znova odkritih ptičjih oziroma živalskih vrst, za katere so mislili, da so izginile, tudi usodo koralnih grebenov vidi drugače od medijsko zapovedanega senzacionalizma in verjame v veliko regenerativno moč narave.