»Kafka sicer ni bil optimist, ampak tudi ni bil človek strtega duha. Tak človek pač ne bi mogel pisati.«

Od kod prihajajo občutki krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, ki tako temeljito prežemajo romane in kratke zgodbe Franza Kafke, da je njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta?Letos mineva natanko sto let od smrti enega največjih umetnikov 20. stoletja, praškega mojstra kratke zgodbe in romana, Franza Kafke. Pisatelj judovskega rodu, ki je, kot vemo, ustvarjal v nemščini, je namreč svoja osrednja dela – v tem kontekstu velja omeniti vsaj romana Grad in Proces ter Preobrazbo, Sodbo, Gladovalca in Poročilo akademiji med novelami – tako spretno, tako temeljito ovil v atmosfero tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je njegov priimek – v pridevniški obliki »kafkovski« – navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Toda: od kod natanko prihaja ta, tako specifična atmosfera? Kaj neki ji botruje? Mar Kafkovo dojemanje človeka in njegovega klavrnega položaja v svetu res izrašča, kot so v preteklosti menili številni njegovi interpreti, iz umetnikovega težavnega odnosa s kolikor muhastim toliko gospodovalnim očetom Hermannom – ali pa je posredi vendarle kaj drugega? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vida Snoja.   foto: Franz Kafka leta 1923 (Wikipedia, javna last)