Keč de keš

Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.Ko navaden državljan prebere to sporočilo, dobi vtis, da bo uporaba gotovine postala njegova ustavna pravica. Kar bi bil po osamosvojitvi in uvedbi turističnih bonov tretji največji dosežek naše mlade demokracije. Seveda je, kot vedno, ko je gotovina na tapeti, zadeva nekoliko bolj zapletena. V svetu prihaja do uporabe različnih novih pojavnih oblik denarja; največkrat v digitalni obliki, so pa na drugi strani ponovno ali pa še vedno pokrajine na svetu, kjer je kot denar razumljena osnovna blagovna menjava. Se pravi "ena žena je vredna osem kamel." In tako naprej in tako nazaj, ampak kot že vemo; čas, ko sta bila gotovina in denar sopomenka, so žal minili. Večina civilizacije je preživela nekaj romantičnih stoletij ob druženju z gotovino. S kovanci in z bankovci. Ko pa so oboji začeli izgubljati monopol in so se začele po denarnicah plaziti kartice, pa pametni telefoni, pa direktna nakazila, pa internetno plačevanje in kar je podobnega nepreglednega denarja, so se našli dušebrižniki, ki menijo, da je digitalizacija že tako dovolj omejila človekovo svobodo; če pa bomo digitalizirali še denar, smo razčlovečeni do konca in samo vprašanje časa je, kdaj bo matrica povsem zavladala nad našimi življenji. Zaradi tega je združenje "Povezani" lani vložilo v Državni zbor 56.000 podpisov z zahtevo, da se pravica do uporabe gotovine zapiše v ustavo. Tu se nekoliko razvlečen in dvoumnosti poln uvod tudi konča. Zdaj pa h govoricam, ki se slišijo na ulici. Trgovci v mnogih branžah opažajo, da se gotovina vrača. Ali je to posledica strahu državljanov pred digitalnim nadzorom, ali pa samo nostalgično opletanje z gotovinskim repom, je težko trditi. Je pa dejstvo, da nekatere slovenske banke, ker trgovci hodijo na okenca z gorami gotovine, te pologe in dvige – sploh kovancev, lahko pa tudi bankovcev – posebej zaračunavajo. Se pravi: gotovini gre bolje kot pred leti, dokaz pa je preprosto dejstvo, da je priljubljen instrument naše mladosti – gotovinski popust – praktično mrtev. Hočemo povedati, da plačevanje v gotovini doživlja renesanso in strahovi parlamentarcev ter pobudnikov vpisa v ustavo, da se bo zgodilo obratno – se pravi, da bodo kupci, ki bodo hoteli plačati z gotovino še dodatno kaznovani – so za zdaj povsem odveč. Obstaja pa še ena plat gotovinskega epa. Dokler bo na tem svetu kaj gotovine, tako dolgo bo na tem svetu tudi nekaj sive ekonomije. Najbrž kreativni um slovenskega podjetništva pozna obvod, po katerem se da speljati blago ali storitve mimo davčnega nadzora tudi z negotovinskim plačilom … A devetdeset odstotkov sive ekonomije se zgodi med šelestenjem bankovcev v vejah koruptivnega gozda. Ali je motiv predlagateljev in zakonodajalca z vpisom uporabe gotovine v ustavo ustavno zaščititi tudi fuš, je sicer vprašanje za sposobnejše od nas, ki gremo raje še en korak naprej … Tako priljubljeni fuš ni edina nezakonitost, ki se jo da početi z gotovino. Še korak dlje v kazenski zakonik zabredemo, če hočemo denar oprati. Če hočemo nezakonit, da ne zapišemo kriminalno pridobljen denar spremeniti v legalnega, nujno potrebujemo gotovino. Vse ostale denarne transakcije gredo skozi neusmiljene digitalne možgane davčnega velikega brata in vse – od nakupa vaše priljubljene droge, do rezultata nogometnega derbija, pa vse do prijateljice za nekaj ur – je še vedno treba plačati z gotovino. Hočemo povedati naslednje; ko se borimo za ustavno zaščito gotovine, imamo vsi svoje interese. In kakršne koli rezultate bo že dostavila strokovna skupina o ustavni pravici do uporabe gotovine, je treba takoj, ko bo razpuščena, ustanoviti novo strokovno komisijo. Lahko je v isti sestavi, le presoja naj bo za malenkost drugačna. Preveri naj se možnost, po kateri bi bila v ustavo vpisana pravica do gotovine. Ne do njene uporabe, temveč do njenega posedovanja. Dikcija naj bo enaka, kot je dikcija ustavne pravice do pitne vode … Se pravi, da ima vsak državljan republike Slovenije neomejeno pravico dostopa do gotovine. Naša skromna redakcija pa se zaveže, da bo v parlament pod zahtevo za vpis dostavila dva milijona podpisov.