Lenart Zajc: Kolesca harmonije

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše Kolesca harmonije so prvi roman Lenarta Zajca po trilogiji Odred, v kateri se je literarno spopadel s kompleksnostmi druge svetovne vojne in njenih posledic na Slovenskem. Novi roman je spet bolj fantastičen in formalno bolj igriv. Gre za literarno delo, ki ga umerjajo konvencije in narativne možnosti, značilne za zgodbe o potovanju v času. V to shemo je vpeta kriminalka, ki zaradi časovnega preskakovanja na skrajnih koncih prehaja v alternativno zgodovino in distopijo. Roman je po eni strani izrazito zavezan temu, da bi bralca kratkočasil, po drugi strani pa se zdi, da se projekt popolne predanosti temu plemenitemu cilju ustraši. Mestoma marvelovska fizika ter tarantinovski prijemi so dobrodošli elementi romana. Klišejski liki, kot so zlobnež z velikim maternim znamenjem na obrazu, telesno majhna, vendar srdita in privlačna detektivka, nekdanji član britanskih specialnih enot, zapiti slavni literat in švicarski milijonar, so zadovoljivo spretno vpeti v zgodbo. Zabavno in pomirjujoče jih je prepoznavati kot potomce likov iz starejših romanov, filmov in televizijskih serij. Detektivka Eli na neki točki presenetljivo na dolgo monološko povzame dogajanje v grozljivki Idila režiserja Tomaža Gorkiča iz leta 2015. Sama pri sebi ugotavlja, da »tako originalnega in geografsko determiniranega kriminalnega motiva« ni zasledila nikjer drugod. Zdi se, da se pisatelj z njo strinja, in bi bil, če bi šlo, z veseljem umeščen v isto, mlado in vznemirljivo slovensko žanrsko tradicijo. V romanu je za to dovolj kvalitetnega in celo inovativnega nasilja. Še več je seksa, ki pa je, v primerjavi z nasiljem, pogosto bolj neumesten in neprepričljiv. Časovni trakovi, ki jih sprva spremljamo vsakega posebej, se počasi začnejo prepletati. V prvih poglavjih komaj razumljivi utrinki dobijo v drugi polovici svoje mesto v vedno bolj zapleteni ogrodni pripovedi. Če odštejemo Eli, se ta v največji meri vrti okrog dveh moških, Roka in Dominika. Čeprav so zaradi zmešnjave časovnih trakov identitete likov negotove, bi lahko rekli, da gre v osnovi za človeka, ki sta najbolj formativna dela življenj odživela v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Roman o časovnem preskakovanju in kaosu brezčasja je tako po občutku paradoksno časovno zelo statičen. V opise 80. in 90. let je vloženih veliko nostalgičnih orientacijskih drobtinic, na primer sklicev iz popularne kulture. Prostitutka, ki jo je eden izmed protagonistov pred več kot tremi desetletji najel na Češkem, se primerja z Julio Roberts iz filma Čedno dekle, ki je izšel leta 1990. Isti lik, Rok, se spominja dogodka, ki se je zgodil približno desetletje pred tem. Izvemo, da se je med seksom s svojim dekletom s prijateljem pogovarjal o novem Pobesnelem Maksu. Ta je v slovenske kinematografe prišel v zgodnjih 80. letih. Spomni se na pivo Ležak in tako dalje. Opazno časovno zaznamovan je tudi idiolekt teh moških, kar posledično velja tudi za jezik večine romana. Človeka, ki sta hlastno odživela 80. in 90. leta, govorita o »plavih očkah« in »mikicah«, mlada dekleta so »mule« ali »mladi hudički«, ko jima na hlače pade falafel, rečeta »jebemu«, matra ju »firbec«. Časovni trakovi, ki se ne tičejo tega obdobja oziroma ustreznice sodobnosti, v katero to obdobje zateka, so orisani bolj rokohitrsko. Antika in distopična prihodnost, ki to sodobnost dopolnjujeta, nista dovolj živi, da bi bralec lahko zares občutil njuno nenavadnost. Najzanimivejši in najbolj polnokrvni vidiki romana tako v bistvu niti niso nujno povezani z njegovim znanstvenofantastičnim ustrojem. Element potovanja v času, tematizacija potencialnih sočasnih svetov in identitetni kaos, ki iz vsega tega izhaja, ne delujejo kot zares ključni. Globlje resnice o ljudeh, ki jih znanstvenofantastični literaturi kdaj uspe razkriti s pomočjo svojih postopkov, roman zares poskusi izpovedati šele v zadnji vinjeti, ki pa od registra glavnine odstopa. Tako kvalitetna izpeljava žanrskega literarnega izdelka kot poskus preseganja žanrskih okvirov sta izredno zahtevni nalogi. Romani Raymonda Chandlerja niso fascinantni zgolj zato, ker naj bi presegli žanr. Fascinantni so tudi zaradi tega, ker niso dolgočasni in pretenciozni in ker pričajo o učinkoviti aplikaciji pravil žanra. Zaradi menjave registrov v Kolescih harmonije se zdi, kot da se Zajc ni mogel odločiti, katero pot bi ubral. Preveč ambiciozen je, da bi ustvaril zares sladko kratkočasje, po drugi strani pa tokrat ni bil dovolj spreten, da bi ga presegel. V zadnji vinjeti v romanu z naslovom Ep o gospodarju časa se Dominik, ujet v brezčasju, dokončno razčloveči. Nenavadno se dvigne tudi slog, kombinacija pridevnika in samostalnika »nevidno breme« se denimo spremeni v »breme nevidno«. Vsi intrigantni elementi, ki so doslej usmerjali dogajanje, izginejo, nadomesti pa jih refleksija, ki je prevelika za roman. Občutek zaostruje spremno besedilo urednika Boštjana Narata. Zdi se, da v triler, poln seksa, katan in ju-jitsuja, vsiljuje dimenzijo, v katero se bralcu ob tem romanu ne splača potovati. V drugačnih okoliščinah sicer kvalitetna roman in vinjeta v dotičnem kontekstu izpadeta moteče visokoleteča in morda celo pretenciozna, kar dela škodo tako njima kot sicer kompetentnemu poskusu kratkočasenja bralca.