Lulati po Petrolovo

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.