Mary Oliver: Sreča

Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidovKdor meni, da se poeziji velja izogibati v širokem loku, saj da je kratko malo pretežka, preveč zapletena, da bi jo običajni bralke in bralci lahko razumeli, se slej ko prej še ni srečal s pesništvom Mary Oliver. Ameriška avtorica, ki se je rodila leta 1935 v Ohiu, večji del življenja preživela v Massachusettsu, umrla pa pred sedmimi leti na Floridi, je s svojimi več kot tridesetimi zbirkami namreč prepričala kritike v Združenih državah in za svoje pisanje prejela vse tamkajšnje najuglednejše nagrade s Pulitzerjevo na čelu, obenem pa je v zadnjem desetletju ali dveh svojega življenja veljala tudi za prodajno daleč najbolj uspešno ameriško pesnico. Uspelo ji je, drugače rečeno, očarati ravno tiste izmuzljive, težko dosegljive običajne bralke in bralce – ne da bi morala za to žrtvovati izrazno pretanjenost ali miselno globino lastne poezije. In kako natanko se je Mary Oliver to posrečilo? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo listali po Sreči, zadnji zbirki, ki jo je pesnica zaživa še pripravila za objavo, in ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela naša tokratna gostja, Jana Unuk. Foto: Goran Dekleva