Moderni Iran, država raznolike družbe in monolitnih oblastnih aparatov

Ob delu Veliki Iran italijanskega novinarja Giuseppeja Acconcie govorimo o burni zgodovini heterogene iranske civilne družbe, ki se je začela razvijati na koncu 19. stoletja in ostaja še kako živa tudi po stoletju centralizirane vladavine šahov in kasneje ajatolIran je s skoraj 90 milijoni prebivalcev, slabimi 10 odstotki svetovnih zalog nafte in 17 odstotki svetovnih zalog plina, številčno in dobro oboroženo vojsko ter islamskim vodstvom, ki odkrito nasprotuje zahodnim vplivom v regiji, nedvomno država, ki ji v medijih večkrat posvečamo pozornost. In vendar se ob vseh geopolitičnih komentarjih, obsojanju tamkajšnjega režima ter strahovom pred iranskim razvitjem jedrskega orožja, le malokdaj resnično posvečamo iranski družbi. In ta je veliko bolj raznolika, kot se zdi na prvi pogled, o čemer navsezadnje pričajo tudi kritični filmi izpod rok slavnih iranskih režiserjev, občasne izvolitve bolj reformističnih politikov, kakršni smo bili priča tudi ta mesec, ko je predsednik postal Masud Pezeškian, ali pa intenzivni protesti, ki vsake toliko preplavijo ulice Irana. Prav zgodovino in mnogoterost iranske družbe, polne različnih idej, interesov in notranjih kontradikcij, ki so še kako žive tudi 45 let po islamski revoluciji, skuša v svojem delu Veliki Iran zarisati italijanski novinar in predavatelj Giuseppe Acconcia. Ob njegovi knjigi, ki je lani izšla pri Časopisu za kritiko znanosti, se bomo o zgodovini modernega Irana za tokratne Glasove svetov pogovarjali s prevajalcem Acconcievega dela, Finom Lucujem Dražovičem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: prizor iz množičnih protestov proti zadnjemu iranskemu šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju decembra leta 1978 v Teheranu