Moraš.

Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo. To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa. Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo. Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane? Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš. Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.