Muanis Sinanović: Modra svetloba

Piše Urban Leskovar, bere Aleksander Golja. Muanis Sinanović velja za enega izmed najbolj prepoznavnih ustvarjalcev v slovenskem literarnem prostoru. Poznamo ga predvsem kot pesnika, esejista in kritika. Za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, za zbirko Krhke karavane pa kritiško sito, je tudi prejemnik Stritarjeve nagrade. V njegovem drugem romanu Modra svetloba spremljamo dva protagonista, Selmo in Miha. Prva je priseljenka bošnjaških korenin, ki se spopada z marginalizacijo, drugi pa problematičen mlad moški, ki nezadovoljstvo nad pomanjkanjem ljubezenskih uspehov pretvori v sovraštvo do žensk. Lika bi si bila težko bolj različna, a to deluje kontrastno in učinkovito uravnoteži pripovedni potek romana. Ponujata namreč drugačen pogled v pereča družbena vprašanja, ki delijo mnenja. Avtor, predvsem prek Selme, problematizira ideologijo nacionalizma, rase in identitete ter poudarja, da gre pri čaščenju teh idolov za občutek večvrednosti. Dominantna kultura nad priseljensko izvaja nekakšno moralno čistko, vse kar se ne prilega njenim ideološkim kalupom namreč razume kot grožnjo za obstoj lastnih vrednot. Sinanović tu razvije tezo, da je privilegirana zahodna kultura, v katero kot perifernega vazala kapitalističnih interesov vključi tudi slovensko družbo, obsedena z umazanijo, da mora nenehno čistiti tisto, kar se, bojda, ne prilagaja in izstopa. Prek Selme tako dobimo vpogled v problematiko odnosa do priseljencev, avtor pa njeno zgodbo tudi globalizira, njen partner namreč prihaja iz Palestine, in tako čiščenje zahodne družbe ni omejeno samo na nacionalizem, temveč gre za destruktivno silo, ki si lasti, raztelesi, kolonizira in preprosto upepeli tiste, ki bi se ji drznili stati nasproti. Brez dvoma imamo opraviti z angažiranim romanom, a najbolj zanimiv lik v pripovedi ni Selma, temveč Miha. Še vedno živi z mamo, osamljen in jezen na svet, za katerega misli, da bi mu moral nekaj dolgovati. Lik je na začetku bolj kot ne žalostna karikatura, nato pa v njem začne tleti komaj zaznavna iskrica človečnosti, ki jo pisatelj na izbranih mestih razpiha. Edino kar bi lahko pogrešali, je, da bi bila radikalizacija Miha, ki se kaže v njegovem nacionalizmu, nakazana z enako suverenostjo in empatijo kot marginalizacija Selme. Nasploh je s slednjo lažje simpatizirati, toda mar ne bi bilo bolj zanimivo, če bi v svoji krhki človečnosti zasijal tudi tako problematičen lik, kot je Miha? Kadar sledimo miselnemu toku Selme, ki se upira standardnim predstavam o priseljencih – izkaže se namreč, da je magistra filozofije in antropologije – pripoved postane izrazito esejistična. Selma pronicljivo secira slovensko družbo in opozarja na njene dvojne standarde, izkaže se tudi, da je njen pogled izostren prav zato, ker je priseljenka. Kaj hočemo, najboljši opazovalci so tisti, ki so iz družbe zaradi takih ali drugačnih razlogov izločeni. Še najbolj presenetljiva je njena opazka o globalizirani zahodni kulturi; njene predstavnike namreč dojema kot moralno in duhovno izvotljene, kot apatična bitja, ki jih pri življenju drži zgolj še popkultura in pretiran konzumerizem. Miha in Selma sta si v neki točki precej podobna, saj njuni življenji, ne glede na to, da je prvi nacionalist, druga pa levičarska intelektualka, siromaši ista sila, ki se napaja iz nestrpnosti in pohlepa, le da se Selma tega vpliva zaveda, Miha pa ostane žrtev svoje lastne ideologije, ki mu govori, da mora s prstom venomer kazati na migrante, in se nikoli ne zave, da je za njegovo pomanjkanje občutka smisla v življenju, pravzaprav kriva tista ideologija, ki jo sam brani. Za duhovno krizo modernega zahodnega človeka namreč ne moremo kriviti migrantov. V tej situaciji lahko implicitno zaključimo, da sta v kolesju postkapitalistične družbe oba enako nepomembna in odrinjena. Sinanović se izkaže za odličnega družbenega kritika, toda celotna angažirana poanta je bralcu preveč konkretno sugerirana. Roman ne vodi v razmislek, temveč prepričuje o svojem prav in morebiti smo zaradi tega prikrajšani za intelektualni užitek. Pred nami ni kost, ki bi se jo dalo glodati, ne gre za pripoved, ki bi bralcu dopustila priti do lastnih zaključkov, temveč za serijo zagovorov danih trditev, ki celotno dogajalno nit romana sproti kontekstualizirajo in razlagajo namesto nas. Sicer pa se pisatelj precej bolje znajde kot esejist, saj mu dogajalna plat romana povzroča malce preglavic. Predvsem proti koncu, z vpeljavo lika Jane Kosovel, ki skorajda postane tretja protagonistka romana, pripoved izgubi nekaj jasnosti. V zgodbi je sicer omenjena že prej, a zgolj bežno, tako bežno, da mora pisatelj o njenem obstoju ponovno opozoriti tudi bralca, Jana Kosovel pa se nato precej nenadno pojavi in zavzame pomembno vlogo, zaradi česar vse skupaj izpade malce rokohitrsko. Sicer pa je Modra svetloba vešče napisan roman, ki se dotakne perečih tematik sodobne družbe. Če bi bila dramaturgija pripovedi enako suverena kot njena razmišljujoča esejistična plat, pa bi imeli pred sabo resnično vrhunski roman.