Mumini – otroške pravljice za odrasle bralce

Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje. Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij. A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini. Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)