Ni druge izbire

Man-su je inženir srednjih let, ki živi z ljubečo družino v ugledni soseski v lepo preurejeni hiši svojih prednikov. Svojo službo v proizvodnji nadstandardnih papirjev jemlje kot poslanstvo in je odličen v vsem, kar počne. Toda tovarno prevzame večja korporacija in sledijo odpuščanja; Man-su se šokiran znajde v položaju, ko mora poiskati novo službo – ali pa se znebiti konkurence na trgu dela, če želi ohraniti svoj dom, družino in dostojanstvo. Celovečerni film Ni druge izbire, ki ga je južnokorejski prvak Park Chan-wook pripravljal več desetletij, je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov – ta temelji na satirično-kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka – v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. Man-su je žrtev usode, pa tudi svojega značaja, ali bolje rečeno, je hkrati krivec in žrtev in to dela njega in njegove izbire še kako človeške. Tudi Park Chan-wook gleda s svojim režijskim pristopom nanj sprva »od zunaj«; z briljantnim prehajanjem med črno komedijo, družinsko melodramo in grenko tragedijo pa poskrbi, da zleze on gledalcu in mi njemu pod kožo. V primerjavi s predhodno ekranizacijo istega romana, ki jo je režiral Costa-Gavras leta 2005, imata intimno življenje in še posebno žena, ki tu in tam spominja na Lady Macbeth, vendar je hkrati tudi njeno nasprotje, večjo težo. Toliko, kolikor gre za delo o družbenih razmerah, je to tudi film o družinski dinamiki in zasebnih odnosih. Z izumetničenim načinom osvetljave in kadriranja, ki ju uporablja Park Chan-wook, ustvari privzdignjen realizem, ta pa preide v prispodobo. Film Ni druge izbire je kompleksna meditacija na temo pete božje zapovedi – ne ubijaj. Po njej nikomur ni dovoljeno uničiti človeškega bitja, pri tem se izključuje zakonita obramba oseb in družbe. Park Chan-wook izredno spretno krmari tako med žanri kot dilemami, ki jih nameče pred nas. Kaj, če je družba tista, ki uničuje človeška bitja? Man-su tudi v svoji najmračnejši izbiri navsezadnje brani sebe, hišo, dom, družino … Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. Izbira, ki naj bi nastopila po Fukuyamovem koncu zgodovine, ni prinesla globalnega miru, napredka in kapitalistične uspešnosti, ali vsaj ne splošno sprejetega zadovoljstva: z vseh strani pljuskajo tragedije in paradoksi. Ne da ni druge izbire, ampak če smo v razmišljanju dosledni, prav na nobenem področju ni preprostih izbir. Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.