Opojno vino, cvetoči vrtovi in čedni mladeniči – presenetljivi svet otomanske lirike

Med 14. in 19. stoletjem so si pesniki, ki so ustvarjali na tleh Otomanskega imperija, spretno izposojali elemente iz klasične arabske ter perzijske literature, da bi navsezadnje ustvarili čisto samosvojo pesniško tradicijo Na svojem vrhuncu – za časa vladavine Sulejmana Veličastnega sredi 16. stoletja – se je Otomanski imperij raztezal od Alžirije do Kuvajta, od Jemna do centralne Madžarske. Tisti čas pa pravzaprav tudi že kako stoletje prej in tudi še precej desetletij pozneje so carigrajski sultani s pomočjo dobro delujočega administrativnega aparata spretno vladali nenavadno strpni, mnogojezični in multikonfesionalni državi, v kateri so cveteli trgovina in znanost in umetnost. Naši predniki v slovenskih deželah se vsega tega večidel sicer niso zavedali; podoba Osmanskega imperija je bila tisti čas pač neločljivo povezana s turškimi vpadi, plenilskimi vdori manjših in zelo gibljivih turških konjeniških enot v širši vzhodnoalpski prostor, s katerimi so Otomani skušali spodkopati gospodarsko in vojaško moč Habsburžanov. Toda od zadnjega turškega vpada na naše etnično ozemlje zdaj mineva že več kot 400 let in tako smo menda tudi do vsega tujega pregovorno nezaupljivi Slovenci naposled pripravljeni ugledati drugi – drugačen – obraz Osmanske države. Turist in turistka, ki sta obiskala Topkapi, palačo sultanov v Carigradu, ali od nje le streljal oddaljeno Modro mošejo, seveda dobro vesta, kako impozantna, kako rafinirana, kako bleščeča je pravzaprav bila civilizacija, ki so jo ob koncu srednjega oziroma na začetku novega veka ustvarili Otomani. No, še en dokaz več o potentnosti, o izjemni nagovorni moči osmanske kulture pa bo odkril, kdor bo zdaj v roke vzel Čas divjega tulipana, antologijo osmanske lirike, ki jo je za založbo Škuc pred nedavnim pripravil Blaž Božič. Pesnik in prevajalec je namreč natančno presejal kar 600-let dolgo tradicijo ustvarjanja poezije v turščini, kakršna se je govorila in pisala pod sultani; iz nje je odbral za kakih 120 strani najlepših, sporočilno in oblikovno najbolj izstopajočih pesmi, ta korpus pa na koncu opremil z izčrpno spremno besedo, ki bralkam in bralcem predstavi tisti kontekst, na ozadju katerega se je v miselne in čustvene strukture osmanske lirike menda najlažje potopiti. In katere strukture to so? O čem vse turški pesniki med 14. in 19. stoletjem pišejo in kako to počnejo? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Blaža Božiča. Foto: miniatura iz rokopisa učene pesnitve Iskendername, Pripoved o Aleksandru, ki jo je napisal morda najpomembnejši osmanski književnik 14. stoletja, Taceddin Aḥmedi (Wikipedia, javna last)