Orli republike

Igralec George Fahmy uživa status megazvezdnika egipčanskega filma; kljub temu, da družbo vse bolj obvladuje konservativna verska struja, se prepušča raznim nedovoljenim užitkom, od pijače do izvenzakonskih razmerij. Njegove pregrehe, med katerimi krmari s svojim večnim šarmom, ga sčasoma vendarle dohitijo; ko dobi ponudbo, da bi v cenenem propagandno-biografskem filmu odigral vlogo aktualnega predsednika Al-Sisija, ki vlada režimu s trdo roko, je ne more zavrniti. Vendar je to šele začetek njegovih težav. Orli republike švedskega scenarista in režiserja egipčanskih korenin Tarika Saleha je izvrstna žanrska zmes; spretno prepleta elemente melodrame, politične spletke, družbene kritike, trilerja in filma noir. V marsičem spominja na ameriške preganjavične kriminalke iz 70. let, iz obdobja »novega Hollywooda«, ko so se avtorji mlajše generacije skozi žanrske filme odzivali na tesnobno politično vzdušje, na korupcijo, ki je prežemala politiko, in na vsesplošen občutek nemoči. Film Orli republike, ki je bil premierno predstavljen v glavnem programu lanskega festivala v Cannesu, je strupena satirična kritika režima Abdela Fattaha el-Sisija, ki velja po vseh merilih za diktatorja, Egipt pod njegovo dolgoletno vladavino pa se je spremenil v »bolnika« Bližnjega vzhoda. Hkrati pa gre tudi za duhovit metafilm, ki pokuka v ozadje kinematografske oziroma popkulturne industrije in preigrava njuno razmerje do vsakokratne oblasti in hinavščino kot splošno družbeno vezivo. Tarik Saleh preizprašuje vlogo domnevno avtonomnega posameznika znotraj represivnega režima, spreminjajočo se obliko njegove samopodobe ter celo paleto iger moči, nadzora, cenzure, vpliva, pritiska. Film je s svojim prašnim koloritom in vročim vzdušjem izrazito lokalno umeščen, hkrati pa z globoko človeškimi dilemami posameznikov univerzalno prepoznaven. Največjo težo pri tem nosi Fares Fares, uveljavljen švedski igralec libanonskega porekla v glavni vlogi Georgea Fahmyja, katerega značaj je po antični dramski maksimi hkrati njegova usoda. Čeprav bi filmu lahko očitali nekoliko meandrast ritem, se stave, s katerimi se Orli republike tudi začnejo, v resnici zelo spretno stopnjujejo iz prizora v prizor. Pot od majhnih vsakdanjih kompromisov in moralnih prekrškov do velike izdaje je morda počasna in vijugasta, ampak po spodletelem državnem udaru so v igri samo še tiste najvišje. Dejstvo, da je bil eden od stranskih igralcev egipčanskega rodu zaradi svojega nastopa v filmu doma v odsotnosti obsojen, je samo še ena – tragična – metafilmska potrditev moči fikcije, ki nosi težo resničnosti in pravzaprav podpira celotno poanto filma …