Pacifizem v tradicionalni kitajski filozofiji

Nemirni časi včasih porodijo res prelomne ideje. To vsekakor velja za zlato dobo kitajske filozofije, ki je bila obenem čas, ki so ga več stoletij določale nenehne vojne in spopadi. Morda so prav zato klasične kitajske miselne tradicije od konfucionizma do daoizma in moizma v številnih pogledih izrazito pacifistične.Ko danes pomislimo na Kitajsko, se nam najverjetneje že nariše podoba sodobne velesile. Podoba dežele modernih velemest, neskončnih, v svet odprtih pristanišč in robotiziranih tovarn, ki zmorejo zalagati cel planet z velikimi količinami vsega: od električnih avtomobilov, solarnih panelov, farmacevtskih izdelkov do seveda že pregovorne plastike v vseh mogočih oblikah. Zaradi svoje rastoče teže, ki jo ima tako z gospodarskega, geopolitičnega kot tudi vojaškega vidika, že kar nekaj časa velja za veliko tekmico Združenih držav Amerike. Zgodovina pa nas je že večkrat podučila, da so tovrstna tekmovanja med velesilami večinoma tudi odličen poligon za obsežne spopade in vojne; obenem nam sedanjost že nazorno kaže, da se je obdobje sorazmernega miru in stabilnosti v svetu zaključilo. Kako se bo torej Kitajska odzivala v novih kaotičnih časih, bo seveda zelo pomembno sooblikovalo svet in globalna razmerja moči v prihodnje. A pri tem ni pametno delati zaključkov, kakšni utegnejo biti ti odzivi, ne da bi vsaj v grobem poznali tisto miselno podlago, iz katere se ti premisleki napajajo. In ta podlaga je mnogo bolj razgibana in večplastna, kot si na zahodu običajno predstavljamo. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov odpravili v eno najbolj kaotičnih, burnih in z nenehnimi vojnami zaznamovanih obdobij kitajske zgodovine, ki je obenem tudi zlata doba kitajske filozofije. Podali smo se torej v čas, v katerem je nekje med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem vzniknila množica raznolikih idejnih tokov, ki so na različne načine in z različnimi intenzitetami pustili svojo sled v kitajski miselni tradiciji in ki nedvomno kažejo svoj vpliv tudi danes. A res številne med temi miselnimi strujami so bile - morda prav zato, ker so vzniknile sredi nenehnih vojn - izrazito pacifistično intonirane. Naj gre za konfuciansko filozofijo, ki je kasneje skozi večji del kitajske zgodovine tvorila osrednji temelj državne ideologije, ali za daoistično misel, katere vpliv je bil morda manj izpostavljen, a vendarle vseskozi močno prisoten, ali pa konec koncev za dolgo precej pozabljeno in na svoj način radikalno moistično filozofijo, v kateri lahko najdemo kar nekaj vzporednic s krščanstvom; kitajska idejna tradicija nam vsekakor ponuja marsikaj – tako smerokaze, ki nam lahko osvetlijo odločitve in ravnanje Kitajske danes, kot tudi, čisto preprosto, nova plodna izhodišča za razmišljanje o pogojih za mir v današnjih, znova nemirnih časih. Kitajskim tradicionalnim miselnim tokovom in zlasti njihovim pacifističnim poudarkom smo se posvetili v družbi sinologinje in filozofinje prof. dr. Jane Rošker za oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Žerjavi, ki nosijo srečo, Avtor: cesar Huizong, dinastija Severni Song, 12. stoletje, Wikipedia, javna last