Petra Koršič - Travnik

Petra Koršič, pesnica, literarna kritičarka, urednica, lektorica, avtorica pogovorno-bralnega cikla Na pesniškem tandemu, ki ga četrto leto izvaja v Trubarjevi hiši literature, dvanajsto leto pa Literaturo v živo, ki jo je zasnovala pri LUD Literatura (antolo-gijska branja Prevod na oknu, Kritika do nacga, Zaodrje na odru, sinergijski cikel Ad hoc glasbena improvizacija in slika interpre-tirata poezijo ter Razpravljanja). Piše poezijo, ki jo objavlja v literarnih revijah in na nacionalnem radiu. Bila je finalistka Pesniškega turnirja 2013, v zadnjih štirih letih gostja festivalov Lirikonfest, Brda contemporary music festival, Sanje v Medani, Mlade rime, Fare voci v Italiji. »Ustvarjati je zame dvigovati se nad partikularnost vsakdana in z odgovornostjo pisati prav o njem, danes in tu. Kritike objavila tudi v reviji Literatura, Književnih listih, Čitalnici, Študjozu, razmišljanja v Mentorju, Življenju na dotik, Briškem časniku, na portalu Vrabec Anarhist. Uredila in lektorirala več leposlovnih knjig (LUD Literatura – zbirka Prišleki; LUD Šerpa; Cankarjeva založba; Mladinska knjiga; Založba Pivec), spisala recenzije oz. knjigi na pot (Marcellu Potoccu, Alešu Mustarju, Petri Zupančič, Petri Kolmančič, Alenki Jovanovski, Urošu Zupanu …). Izdala je pesniški zbirki: Furlanka je dvignila krilo, 2017 Bog z mano, 2019 Travnik Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo, da smo, ampak dokler se polaščamo privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni vase, in gradimo svoj mogočni ščit, napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se, a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno, ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj, a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik je le navidezen skozi steklene stene. Vidimo in zaznavamo, vendar smo si sami prikrajšali možnost, da bi doživeli veter, ki podobno kakor kroglice v cevi zunaj dviga liste s tal, da poletijo, zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo. Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh pobožam tvoje oči in jih poljubljam na veke, kako razširiti trenutek, ko najina kazalca stiskata trepalnico in čakava naključje, na kateri blazinici bo ostala. Kako izpisati pričakovanje, kdaj se bo med plesom tvoja dlan spet usedla v mojo in bova tako letela čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele ko zapišem, postane resnično. Šele ko se zavem, da sem spet v ringu s strahom, se osvobodim vloge. Potem občutim, da v ušesih ne žvečim pepela, ampak so moja usta prostor, kjer leti in poseda metulj, ki ga boža tvoj jezik – rad bi obletel travnik. Odkar sem v sebi, je moje telo krog.