Pozna slava

Film Pozna slava je posnet po istoimeski noveli Arthurja Schnitzlerja, scenarij zanj pa je napisala Samy Burch, ki se jo morda spomnimo kot scenaristko filma Maj, december izpred treh let, takrat je bila nominirana za scenarističnega oskarja. V središču Schnitzlerjeve novele, napisal jo je pri 32 letih, je ostareli Eduard Saxberger. V mladosti je izdal pesniško zbirko. Ker ni doživela nikakršnega odziva, je nanjo pozabil in se sprijaznil z vsakdanjim, duhamornim uradniškim življenjem. Zbirko so izbrskali mladi dunajski literati in Saxbergerja začeli častiti kot velikega umetnika. Stari gospod je podlegel iluziji vnovične slave, začel zanemarjati svoje stare prijatelje, ki so se mu nenadoma zazdeli preprosti in nevredni njegovega novega statusa. Kmalu je ugotovil, da je bilo zanimanje mladih literatov površinsko in sebično, in poleg tega, da sta njegova ustvarjalnost in mladostni duh z leti zbledela, saj mu besede niso tekle več kot nekoč. V tem ameriška različica z Willemom Dafoejem v glavni vlogi zvesto sledi predlogi, Eduard Saxberger postane Ed Saxberger, vse skupaj pa se dogaja v New Yorku. Dramaturško lahko rečemo, da film teče dobro, v glavni vlogi blesti Willem Dafoe, toda če se je on v vlogo vživel tako zelo, da mu verjamemo ob vsaki besedi, premoru ali drobnih gestah, pa se zdi, da so ustvarjalci filma premalo pozornosti posvetili mladim njujorškim literarom in ustvarjalcem, ki se začnejo zanimati za Eda. Stereotip je, tako pri nas kot očitno tudi v Ameriki, da so mladi ustvarjalci nujno čudni, posebni, ekscentrični, in kot taki so prikazani v Pozni slavi, toda če se je Dafoe zlil z vlogo, je čudnost mladih literatov neživljenjska in precej manj verjetna, morda je hiba tudi v tem delu scenarija Samy Burch, ki je umetniško skupino v osnovi zastavila preveč stereotipno. Prav tako je ne prav natančna pozornost posvečena Edovim znancem, s katerimi se po delu na pošti dobiva v baru in z njimi igra biljard. Po Edovem izbruhu, da so manjvredni od njega in da ga ne razumejo, nekako ni izrisanega prehoda do Edove vključitve v to družbo ob koncu filma, ko spet začnejo skupaj igrati biljard. Ne glede na te pomankljivosti je film vreden ogleda, v prvi vrsti zaradi glavnega igralca in drugič, ker dobro prikaže človeško nečimrnost in predvsem občutek minljivosti – Dafoe tega z drobnimi gestami na svojem slikovitem, razbrazdanem obrazu izvrstno izrazi, hkrati pa so v scenariju drobni biseri, kot je opazka mlade igralke Glorie, v katero se Ed zaljubi; reče mu, da je moral biti lep, ko je bil mlad. In še: ker sta tako film kot novela refleksija o ustvarjanju v določenem časovnem razponu, je v njem lepo vidno opešanje ustvarjalne moči – Eda prosijo, naj napiše kaj novega za nastop, na katerem se bo predstavila tudi mlada skupina umetnikov, pa mu preprosto ne uspe. Hkrati pa to opešanost in generacijski prepad izrazi s hojo, vtirjenostjo v vsakodnevne opravke in spet z odlično odmerjeno izraznostjo obraznih gest, nasmehov in gibov.