Preklinjam

Nevrološka motnja Tourettov sindrom, ki so jo nekoč imenovali kar 'divja norost', se običajno izraža z motoričnimi ali vokalnimi tiki, torej neprostovoljnimi kratkimi, hitrimi in nenadnimi gibi, besedami ali stavki, ki jih ljudje s sindromom ne morejo enostavno nadzorovati. Stanje je leta 1885 prvič opisal francoski nevrolog Georges Gilles de la Tourett, šele sredi dvajsetega stoletja pa se je zgodil preboj pri zdravljenju in obvladovanju simptomov tega sicer za zdaj še neozdravljivega sindroma. V zadnjih desetletjih se je zaradi povečane medijske pozornosti, izdatnejšega ozaveščanja javnosti in tudi zaradi družbenih omrežij, na katerih marsikdo deli svoje izkušnje, predvsem v zahodnem svetu vedenje o Tourettovem sindromu precej izboljšalo, leta 1983, v katerem se začne zgodba filma Preklinjam, pa je bilo povsem drugače. Ko so prvi tiki grobo prekinili brezskrbno otroštvo nadobudnega škotskega nogometaša Johna Davidsona, nihče ni razumel, kaj točno se dogaja s fantom. Še včeraj vzoren in vljuden učenec je v kratkem času začel čudno mahati z glavo in kar je še hujše – nenadzorovano vulgarno preklinjati. To obliko vokalnih tikov, ki se imenuje koprolalija, sicer izkuša le približno od 10 do 15 odstotkov ljudi s Tourettovim sindromom, družbeno pa je bržkone najtežje sprejemljiva. A, to je vseeno treba priznati, filmsko tudi najbolj privlačna, kar je ustvarjalcem filma Preklinjam, z režiserjem in scenaristom Kirkom Jonesom na čelu, uspelo izvrstno izkoristiti. Mladega Johna je svojega nenadoma neobvladljivega telesa in uma seveda groza, enako zgroženi so njegovi bližnji in vrsto let, ki so jih ustvarjalci spretno preskočili in s tem nedvomno prihranili gledalcem marsikatero grenko izkušnjo, se zdi Johnov položaj brezizhoden. Vse dokler nekega dne ne sreča »umirajoče« medicinske sestre, ki v Tourettovem sindromu ne vidi poraza, ampak izziv, v odraslem, a še vedno mladem Johnu pa človeka, ki ga je treba le prav razumeti in mu dati priložnost. Vse drugo je, kot se reče, zgodovina. John se sčasoma zaposli in kljub vsem preprekam zaživi skoraj povsem običajno življenje, nato pa naredi še korak naprej – začne pripovedovati svojo zgodbo, rušiti tabuje. Zaradi njegovih predavanj, delavnic in taborov je javnost boljše spoznala, od kod izvira nenavadno vedenje ljudi s Tourettovim sindromom, ti pa so se končno počutili vsaj malo manj osamljene. Za svoje življenjsko poslanstvo je leta 2019 od britanske kraljice Elizabete prejel tudi medaljo za posebne zasluge. Seveda ji je ob podelitvi najprej zabrusil: »Fuck the Queen!« Preklinjam je film, ki težav človeka s Tourettovim sindromom nikakor ne olepšuje, vseeno pa ohranja izjemno notranjo vedrino in duhovitost, posebej poudarjeno s spretno umeščenimi vokalnimi tiki, ki gledalca nasmejijo do solz. Izjemna sta tudi oba igralca, ki sta odigrala mladega in odraslega Johna, največ pa seveda šteje uspešno izpolnjeno poslanstvo filma – »ozaveščati o vseh ljudeh, ki so zaradi bolezni ali invalidnosti žrtve predsodkov in diskriminacije«. Piše: Gaja Pöschl Bere: Mateja Perpar