Proletarska revolucija na šest obrokov

What this episode covers

Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.

PodParley-generated summary based on available episode metadata and transcript content.