Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

»To je najtežja stvar, ki jo lahko počneš v življenju. Zaradi tega, ker srečuješ samega sebe,« je o prevajanju lastnega literarnega prevenca Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami v podkastu povedala avtorica Simona Škrabec. Najprej je bil namreč objavljen v katalonščini.V katalonščini pa zato, ker avtorica živi vsaj dvojno življenje. Vrača se domov, v Slovenijo, a živi v Barceloni, kjer tudi dela, in sicer na tamkajšnji univerzi. Poleg tega Simona Škrabec piše eseje in prevaja. Prevaja veliko. Več kot 30 knjig je šlo čez njen prevajalski proces. Dela slovenskih in srbskih avtorjev je zasidrala v katalonščino in španščino – denimo literaturo Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Gorana Vojnovića, Svetlane Makarovič, Braneta Mozetiča – ali pa gre v obratno smer. V slovenščino je iz katalonščine prevedla recimo Mario-Mercè Marçal, Jaumeja Cabreéja, Mario Barbal, pa tudi sebe.Vračam se domov z obarvanimi rokami je zbirka stotih zapisov, večinoma krajših črtic, utrinkov, nekakšnih zgodbenih haikujev, ki se odpirajo v poglavjih o begih, vonjavah, mimikrijah in neravnovesjih našega sveta. In čeprav literarna oseba potuje, knjiga ni potopis, je tudi potovanje po sledeh najbolj raznolikih identitet. Razmišlja o svojih, a kaže tudi na naše.»Hitim na naslednje letalo. Potujem v vse te kraje, ampak nikoli ne pridem domov.« Prav možno je, da ti dve, na prvi pogled preprosti vsakdanji povedi, bralca ulovijo rahlo nepripravljenega, ko jih ozavesti. Potovanja, kakršna poznamo, so v zadnjem letu izginila z naših obzorij. Začasno, a vseeno so. Se da pa na pot odriniti tudi drugače, čeprav brez nahrbtnika in letala, a vsaj s knjigo. In Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami bralce nato zapelje po vsem svetu.Zapelje pa tudi tako, da na takšnem potovanju niso sami. Osebo iz zapisov se da prijeti za roko in ji pustiti, da vodi po svojih poteh, zunanjih in notranjih, hkrati pa ohranja dovolj distance, da se ob njenih poteh bralec ali bralka spominjata tudi svojih.