Strašno radi beremo: Volna in telo (Svetlana Slapšak)

Zadekani do vratu in še višje, vse tja do ušes, sva na sicer prav spodobno sončen januarski dan pozvonili ob vratih, kjer je pisalo Slapšak. Če nama je bilo takrat za silo že toplo, nama je bilo jasno, da bo v kratkem postalo še topleje. Pa ne samo zato, ker sva prišli v prijetno ogreto stanovanje k Svetlani Slapšak, antropologinji antičnih svetov, pač pa, ker smo se dogovorile, da bomo imele opraviti z volno. Ne, nismo pletle, ne nazadnje dve od treh teh ročnih veščin do zdaj še nista osvojili, ampak ker je Volna in telo knjiga, ki jo objavila ob izteku lanskega leta. Ni pa je začrtala kot še enega antropološkega dela in pri tem načrtovala, da se bo sprehodila čez raznolike kulture in njihove načine rabe volne, pisala jo je asociativno. V pogovoru smo klobčič volne začele odvijati kar daleč nazaj, pri Penelopi, Odiseju in Hegeso, potem pa pustili rdeči niti, da nas je čez zgodovino peljala naokrog v raznolike prostore, kjer je volna puščala svoje sledove. Ustavile smo se tudi ob idrijskih čipkah in računalniškem vezju (hja, še ena asociacija na volno in tkanje).