Tajni agent

V poznih 70. letih, v obdobju brazilske vojaške diktature, nekdanji profesor Armando Solimões pod krinko potuje v nekakšno komuno, zavetišče za politične begunce, kjer nadaljuje svoje življenje kot Marcelo. Medtem ko raziskuje tudi preteklost svoje družine in se druži z drugimi disidenti, njegovi nekdanji nasprotniki nadenj pošljejo atentatorje ... V današnjem času študentke zgodovine raziskujejo dokumente o brazilski preteklosti in skušajo z avdioposnetki rekonstruirati mrežo političnega odpora; pri tem pa v živo srečajo tudi zdravnika, nenavadno podobnega Armandu. Povzetek zgodbe brazilskega celovečerca Tajni agent (O Agente Secreto, 2025) pove pravzaprav zelo malo o tem vznemirljivem filmskem organizmu, ki ga podpisuje scenarist in režiser Kleber Mendonça Filho. Film postavi enačaj med osebnim in političnim; medtem ko gledalec skoraj kot forenzik po koščkih sestavlja usodo profesorja Armanda, se pred nami izrisuje tudi freska brazilske družbe in časa, oziroma značaja nekega represivnega obdobja. A hkrati je film na nek način zelo igriv, tudi duhovit; Mendonça Filho se spretno poigrava z nekaterimi žanrskimi zakonitostmi, etnološkimi posebnostmi in suvereno plava v »grindhouse« barvni paleti, ki še dodatno priklicuje sedemdeseta leta. Uspe mu biti celo smešen na preganjavičen na način Kafke, z vdori absurda, ki pa hkrati sledi sanjski logiki pripovedi. Ali bolje rečeno, pošlje nas na potovanje po meandrih spomina, ki preskakujejo med časovnimi obdobji, dogodki in identitetami. Film bi s svojo konstrukcijo zlahka zdrsnil v neprebavljiv solipsizem, vendar brez skrbi: ves čas smo v varnih rokah zrelega avtorja, ki ga je užitek opazovati pri delu. Na lanskem festivalu v Cannesu sta bila nagrajena Mendonça Filho kot režiser in Wagner Moura kot glavni igralec; njegov portret zadržanega intelektualca pooseblja tudi samega gledalca kot »divjega detektiva«, če lahko uporabim sintagmo Roberta Bolaña. Ta se mora znajti v kaotičnih situacijah, kjer nihče ni nujno to, za kar se sprva predstavlja, in kjer posamezna podoba ni nujno tudi resnična. Morda je neko širšo zgodovinsko resnico zares mogoče izkusiti samo z bogatim mozaikom fiktivnih anekdot. Tajni agent je slikovita, karnevalska filmska izkušnja mojstrskega cineasta, ki v domiselnem valovanju pripovedi utopi bolečino zgodovinske izkušnje. Film zares velikega platna in velikega avtorskega zamaha. In – nenazadnje – tudi slovo Uda Kierja, ki tu nastopi v svoji zadnji filmski vlogi. Bere: Igor Velše Piše: Gorazd Trušnovec