»Tarantinovi filmi nam sporočajo, da je realnost slaba fikcija in da bi si lahko izmislili boljšo resničnost.«

Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo? Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu. A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu. Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih. foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)