Tiha prijateljica

V novem delu opazne madžarske avtorice Ildikó Enyedi, mojstrice ustvarjanja atmosfere in nenavadnih prispodob, je čutiti velik romaneskni zamah. V središču je skoraj dvestoletno drevo, ginko, ki raste sredi botaničnega vrta v starem univerzitetnem mestu Marburg, v katerega se nevroznanstvenik iz Hongkonga pride ukvarjat z nenavadnim eksperimentom. Na istem vrtu se je v začetku 20. stoletja mlada dama kot prva ženska, sprejeta na naravoslovni program univerze, začela ob pomoči fotografskega objektiva poglabljati v rastlinske detajle, v hipijevskem obdobju sedemdesetih let pa je mlad študentski par naredil poskus, v katerem je preučeval odzive geranije na bližnjem oknu na razne dražljaje. Podobno kot celovečerni film Ildikó Enyedi O telesu in duši iz leta 2017, ki je prikazoval nenavadno vzpostavljanje vezi med parom zaposlenih v klavnici in je bil upravičeno nagrajen z zlatim medvedom na Berlinalu, je tudi Tiha prijateljica vznemirljiva zmes čutnega in intelektualnega. Čeprav je v ospredju akademsko raziskovanje zaznavanja rastlin in ljudi ter slikovito povezovanje mikro- in makrokozmosa, spretno vpleta tudi prerez družbenih obdobij in analize medčloveških odnosov. Film je, mimogrede, posvečen spominu na nemškega producenta Karla Baumgartnerja, ki je podpiral drzne mednarodne koprodukcije, neredko nanašajoče se na okoljske teme. Za pripravo na ogled filma bi sicer lahko priporočili znamenito esejistično delo Vrata zaznavanja Aldousa Huxleya, v katerem se je pisatelj ukvarjal z omejitvami našega zavestnega zaznavanja pri doživljanju in razumevanju sveta. Film Tiha prijateljica poskuša v mojstrskem vizualnem jeziku opozoriti prav na to čudenje čudežu bivanja in ozaveščanje nevidnega. Hkrati pa se ne moremo izogniti niti aktualni politični razsežnosti pri uveljavitvi znanosti kot tistega področja, ki s stalno radovednostjo širi obzorja in ki je danes pod populističnim udarom domnevne enakovrednosti vseh mnenj. Z bolj kritičnega stališča glede celovečernega filma bi zapisal, da je izkazovanje in dokazovanje poetične razsežnosti filma kot medija popolnoma razumljivo in legitimno avtorsko početje, vendar je ta pristop najuspešnejši, kadar ni zelo neposreden. Ali drugače: ob Tihi prijateljici mi je večkrat prišel na misel drugi del opusa Terrencea Malicka s pogostim obračanjem kamere proti oblakom in soncu. Saj razumemo, da gre za iskanje presežnega v naravnih pojavih. Delo Ildikó Enyedi je v tem pogledu resno in premišljeno, pa tudi poglobljeno in nežno ljubeče. Vendarle se lahko vprašamo, koliko je zares mogoče prikazati »transcendentalno na filmu«, če si lahko izposodim naslov pomembnega filmskoteoretičnega dela Paula Schraderja. Avtor recenzije je Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše