Tisoč helikopterjev

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«