Umetnost nikoli ni bila mimezis, vse do zdaj

Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?  Živimo v času, ki je poln narcisov, poln literaturo?o je naracij o samem sebi. Številni sebe, predvsem s pojavom družbenih omrežij, razkazujejo in razstavljajo, kot bi bili v nekakšnih vitrinah. Zato nas zanima, ali so mitološke podobe antike, ki hranijo izrazoslovje za zelo sodobne pojave razgaljanja in samoljubja, sploh ustrezne za razumevanje narcistične družbe? Kaj je sploh skupno mitologiji in psihološkim fenomenom sedanjosti, ali je mitološki narcis sploh narcističen, je v družbi narcisov ljubezen sploh mogoča? V oddaji Kulturni fokus bomo ob pomoči knjige Massima Guastelle: Narcis. Ljubezen brez distance brodolomi, ki jo je prevedel prav dr. Mirt Komel, ki je gost oddaje, poskušali dojeti globlje razsežnosti, v katerih so morda skriti odgovori na aktualne vidike razumevanja mita o Narcisu.Komel razmišlja tudi o tesnih okovih svobode in omejenosti sreče, ki sta lahko rezultat prevelike zazrtosti vase. Tudi na literarnem področju se je razmahnil žanr avtofikcije, kar kaže na zelo narcistično razumevanje literature. Omenja tudi samopašnost umetne inteligence, ki to ni, saj le kombinira in poustvarja iz izvirnih zajetji človekove zgodovine ustvarjanja, zato bo vedno ostala le na mimetični ravni.  Foto: WikipediaEcho And Narcissus, John William Waterhouse