Velemesta vzhodne Azije – milijonske metropole, v katerih se rojeva prihodnost

Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?Ker se svet neverjetno hitro spreminja, si seveda ni prav lahko predstavljati, kako bomo živeli čez nekaj desetletij. Pa vendar se številnim, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obiskali katero izmed večmilijonskih metropol vzhodne Azije, zdi, da so podobo časov, ki šele prihajajo, pravzaprav že uzrli. Hiperkinetična, propulzivna mesta, kot so Tokio in Osaka, Seul in Pusan, Peking in Šanghaj, Shenzhen in Chonqing, Tajpej in Singapur, namreč preveva naravnost futuristična atmosfera – pa naj gre za gradnjo novih, drzno načrtovanih poslovnih stolpnic, nakupovalnih in zabaviščnih središč, industrijskih parkov, mostov, pristanišč ter stanovanjskih četrti; za širitev in z novimi, pametnimi tehnologijami podprto optimiziranje ključne urbane infrastrukture od kanalizacije prek večnadstropnih avtocest do podzemne železnice; ali, čisto preprosto, za neonsko bleščavo nočnih ulic. Seveda pa vse to še ne pomeni, da se velemesta vzhodne in jugovzhodne Azije ne soočajo z nekaterimi težavami. Skokovita rast prebivalstva, ki jo spremlja rahljanje tradicionalnih družbenih vezi, prilagajanje urbane krajine vremenskim ekstremom, ki jih s seboj prinaša globalno segrevanje, pa nove oblike dela in proizvodnje, nove oblike potrošnje in zabave, novi življenjski slogi – vse to predstavlja izziv, s katerim se morajo državne in mestne oblasti ter lokalne skupnosti v urbanih metropolah vzdolž pacifiških obal Azije zdaj soočati. Kako probleme rešujejo in kakšne recepte za urbano življenje v 21. stoletju posredno ponujajo preostalemu svetu, smo ugotavljali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili urbanega sociologa, dr. Blaža Križnika. Naš gost je vrsto let živel v Južni Koreji in delal na tamkajšnjih univerzah, nazadnje na Podiplomski šoli za urbane študije Univerze Hanyang v Seulu, zdaj, po povratku v domovino, pa predava na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, kjer vodi raziskovalni projekt CASIE. V tem kontekstu ga zaposluje vprašanje, kako se običajni meščani in meščanke sodobnih vzhodnoazijskih velemest povezujejo, da bi – tako rekoč od spodaj navzgor – pripomogli k oblikovanju take urbane krajine, ki človeku navsezadnje omogoča zdravo, kreativno in izpolnjujoče življenje. Foto: večerna panorama Seula (Joon Kyu Park / Wikipedia)