Zakaj za preživetje v antropocenu potrebujemo zelenega Marxa?

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)