Zgodovina ZDA: med ideologijo univerzalnega humanizma in ideologijo biološkega rasizma

Kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot pravicah, s katerimi da je obdarjen sleherni človek, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo?V začetku julija so Združene države Amerike praznovale 250. obletnico razglasitve neodvisnosti. V primerjavi s kakšno Kitajsko, Etiopijo ali Portugalsko je Amerika seveda zelo mlada država, a to nikakor ne pomeni, da nima pomembne, globalno odmevne pa tudi zagonetnih notranjih protislovij polne zgodovine. Eden največjih paradoksov te zgodovine pa je slej ko prej tale: kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno, navdahnjeno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot samorazvidnih pravicah, s katerimi da je obdarjeno sleherno človeško bitje, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? In nadalje: kako je možno, da se država, ki je – nikakor ne neupravičeno – dolgo veljala za nesporen svetilnik svobode in demokracije, v četrt tisočletja še ni uspela otresti toksične družbeno-politične dediščine sužnjelastništva in rasizma? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali, ko smo ob koncu junija, nekaj dni pred ameriškim 250. rojstnim dnem torej, pred mikrofonom gostili dr. Ireno Šumi, predavateljico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se v znanstveno-raziskovalnem smislu posveča preučevanju antropologije nacionalizma, rasizma in antisemitizma. Košček tega pogovora smo 30. junija sicer že objavili v kontekstu oddaje Intelekta na Prvem, no, v tokratnih Glasovih svetov pa diskusijo z dr. Šumi objavljamo v celoti. Foto: voditelji gibanja za državljanske pravice med pohodom na Washington avgusta 1963, na katerem je imel Martin Luther King ml. znamenit govor, v katerem je razvil svojo »sanjsko« vizijo prihodnjih medrasnih odnosov v Združenih državah Amerike (Rowland Scherman / Wikipedia, javna last)